Avtor: Justin Stanovnik
Totalitarizem – zamračitev civilizacije
Totalitarna zamračitev neba bo, še bolj kot dve svetovni vojni, označeval evropsko dvajseto stoletje v vsej prihodnji zgodovini. Obe v Evropi spočeti svetovni vojni sta sicer povzročili večjo izgubo človeškega življenja in večjo opustošenje človekovega prostora kot katerakoli predhodna vojna na planetu, a je vsaka od obeh bila vendarle vojna – nekaj že skušenega in človeku v bistvu znanega. Totalitarizem pa ni bil kaka začasna ujma, ki zadene človeka in njegov prostor, ampak je hotel izstop iz sveta, kakor se je razvil v tisočletjih. Tisto, po čemer je težil, je bilo tako novo, da bi se moglo uresničiti samo zunaj skušenega, zunaj civilizacije. Totalitarizem je bil absolutna novost. Ni bil vojna proti narodom in državam, ampak vojna proti človeku.
Kakor vse, je tudi totalitarizem prišel po človeku. Da so se konec drugega tisočletja civilizacije, ki jo je na podlagi sinteze, narejene iz helenskih mislecev in hebrejskih prerokov, s svojo odrešenjsko obveščenostjo postavilo krščanstvo, pojavili ljudje, ki so to civilizacijo radikalno zanikali in terjali njeno uničenje – to lahko razumemo samo v luči dejstva, da je ta civilizacija bila v krizi. Totalitarizem sam ni bil kriza, ampak je bil posledica krize, ki je že bila. To je za razumevanje novejše evropske zgodovine – in evropske zgodovine sploh – zelo pomembno. Pomaga nam med drugim razložiti neko dejstvo, s katerim smo si nemalo razbijali glavo. Zmotno smo namreč pričakovali, da se bo s porazom totalitarnih ideologij in njihovih političnih projektov – v Evropi so bili, kot vemo, realizirani trije – začel odvijati tudi klopčič evropske krize. Ni nam še bilo jasno, da totalitarizem ni povzročil krize, ampak je bil posledica krize. Kriza je bila že prej. Totalitarizem je v njej nastal in jo hkrati pripeljal do paroksizma.
Trpežnost boljševizma – grešna ljubezen levice
Cela stvar pa se je izkazala še dodatno zapletena. Izkazalo se je, da sta od treh totalitarizmov fašizem in nacizem izginila domala brez sledu, boljševiški komunizem pa ne, oziroma sploh ne. Od kod ta različnost in nesorazmernost? Mnogi so si jo razlagali tako, da sta bila fašizem in nacizem vojaško premagana, boljševizem pa ne. Čeprav ta okoliščina gotovo ni brez pomena, izjemnosti, ki se drži te variante totalitarizma, ne razloži. Razlog za priviligirano nesorazmerje v boljševiški obstojnosti je v njegovi drugačnosti, tako glede izvora kakor tudi glede ambicij. Fašizem in nacizem sta samo deloma moderna pojava; moderna sta samo v tem, da sta uporabljala moderno tehniko in da sta mogla nastati šele v družbi, v kateri je že prišlo do množične udeležbe v politiki; čeprav sta demokracijo uničila, sta mogla, takšna kot sta bila, nastati šele iz tega, kar je ta ustvarila. Sicer pa sta računala na gravitacijske sile človekove snovnosti. Tudi njune odrešiteljske obljube niso prestopile okvira narodov in ras.
Boljševizem pa je v celoti zrastel iz humusa moderne. Njegova ideologija je mitska transformacija miselnih osnutkov, ki so jih izdelali filozofi moderne. Zato intelektualna levica, ki tudi prihaja iz izvornega vzgona moderne, nikoli ni mogla odpovedati simpatij komunističnim boljševiškim projektom, čeprav so šli v znamenju totalitarne politike, ki bi jo morala spravljati v veliko zadrego. Boljševiški komunizem pomeni sicer izstop iz civilizacijske baze moderne, a je vendar njegova specifična geneza tista, ki nam omogoča razumeti boljševiško ambicijo po zavzetju človekovega duha. In prav skozi to točko gre ločnica med boljševizmom na eni strani in fašizmom in nacizmom na drugi. Fašisti in nacisti so tudi osvajali človekovo dušo, a zato, ker so hoteli, da jim pripada, boljševiki pa so iz človekove duše hoteli narediti nosilko zavestne in svobodne istovetnosti z ideologijo. Po 20. juliju 1944 so nacisti poslali skozi ljudska sodišča 11.000 disidentov in jih dali pokončati – in nič drugega. Boljševiki so svoje nasprotnike, resnične in tiste, ki so jih za to določili, tudi uničevali, a so prej morali še priznati svojo zavrženost – ni bilo dovolj, da so jih obsodili sodniki, morali so se obsoditi še sami. Za ilustracijo lahko opozorimo na zaključni prizor iz Orwellovega romana Tisočdevetstoštiriinosemdeset, v katerem nekdanji disident Winston Smith nenadoma samodejno zariše v prah kavarniške mize formulo 2 + 2 = 5. S tem je pokazal, ne poraženosti in vdaje, ampak svojo novo svobodo. A vse to je samo dokaz, dokaz, da je boljševiški komunizem – v sprevrženi obliki, a vendar – tudi stvar duha. To pa v nadaljevanju pove še dvoje: da predstavlja totalitarizem izredno izpopolnjene verzije, pa tudi v čem so možnosti, ki jih je dajal boljševizem intelektualcem moderne, da so gojili do njega zavezniška in celo ljubezenska čustva.
A za nas je tu važno predvsem to, da tako razumemo, zakaj vsa leva intelektualna Evropa – večinska Evropa, še vedno – trpi s premaganimi boljševiki. (Pri tem pa ni obrobnega pomena ugotovitev, da spravlja ta sim-patija – to so-čutje – levico v protislovno stanje. Saj mora čutiti, da ljubi nekaj, kar se je zunaj vsakega dvoma izkazalo za grešno; da se vdaja nedovoljeni ljubezni. Ob tem ne bi kazalo pozabiti na dolgoročne, mogoče celo zgodovinske posledice moralne razdvojenosti sedanje evropske intelektualne levice, ki so v tem, da je prizadeta duhovna integriteta njene ustvarjalnosti. Nemogoče si je zamisliti, da zavest krivde ne bi opravila svoje razdiralne vloge.) A ob vsem ostaja najbolj pomembna stvar ta, da boljševiki podporo levice čutijo, kar jih utrjuje v misli, da imajo pravico do nadaljevanja svoje politične eksistence v drugih oblikah. (Ne več kot boljševiki, ampak na primer kot socialdemokrati!) Stvar je v tem, da večinska evropska levica ne dovoli, da bi bil boljševizem spoznan za to, kar je bil.
S padcem totalitarizma se torej duhovna, kulturna in politična kriza Evrope ni razrešila in še traja. To bi nas moralo nemalo skrbeti. Če je kriza, za katero smo ugotovili, da je omogočila totalitarno zamračitev civilizacije, s svojimi nevarnimi potenciali še tu, potem ni neumestno vprašati, do česa v njenem območju še utegne priti. Ali ni razumno reči, da je civilizacija v senci te krize v stalni nevarnosti. Predvsem zato, ker ni jasno, če bomo v senci te krize in njenih protislovij mogli sebe premisliti in se vprašati, kaj smo – ali bomo mogli, z vso odgovornostjo in upoštevajoč vse svoje izkušnje, poiskati to, kar nas postavlja kot ljudi, ali bomo v stanju z mirnim očesom iskati svojo slovensko, evropsko in krščansko identiteto in, če jo bomo našli, ali bomo imeli pogum, da jo v celoti sprejmemo.
Čeprav je boljševizem kot totalitarna politična realizacija preteklost, je torej še vedno prisoten. Moramo povedati, da tu ne mislimo na to, da obvladuje ključna središča civilne družbe v gospodarstvu, znanosti in medijih, ampak na nekaj veliko bolj splošnega in hkrati manj oprijemljivega. Gre za to, da nad njim še ni bila izrečena beseda. Že velikokrat se je pokazalo, da mora o vsaki stvari na koncu biti izrečena beseda. Če ni, stvari ne moremo imeti za končano. Boljševizma ne bo konec, dokler kultura nad njim ne bo spregovorila besede, ki je njej pridržana.
Konec boljševizma – jezni meč zgodovine
A pustimo sedaj kulturo in njene zadolženosti in poglejmo, kako so se na svoj konec odzvali boljševiki sami. Tistim, ki se bodo kdaj odločili, da izrišejo fenotip boljševikov, bo pri tem način, kako so reagirali na svoj konec, nemalo koristil. Potrdil bo njihove začetne slutnje, da so morali biti iz posebne snovi, ki ni dovoljevala vzgibov, ki v določenih položajih sicer nastajajo v ljudeh. Kdo bi temu rekel enostavno neobčutljivost, a občutljivost in neobčutljivost zadevata psihološki mehanizem običajnega tradicionalnega človeka. Mi pa bi radi vztrajali na nečem globljem: na predispoziciji določene človeške snovi za ideologijo. Ko so se ljudje s to predispozicijo srečali z ideologijo, je bilo to srečanje za zmerom.
Dogajanje, ki ga je zaznamoval padec berlinskega zidu novembra 1989, je že takrat, zlasti pa pozneje, sprožilo vprašanje, zakaj se komunistični imperij srednje in vzhodne Evrope ni branil; zakaj ni z vso neznansko vojaško močjo, s katero je razpolagal, šel v »boj poslednji« in tako omogočil, da ideološki harmagedon odloči, komu bo pripadala zgodovina. Ne dvomimo, da so pri tem odločali tudi hladni strateški premisleki, to, kar je v zadnji analizi odločilo, pa je bilo neko spoznanje, ki je z zavratno močjo delovalo iz ozadja.
Že mnogo pred usodnim letom 1989 – šele arhivi prihodnosti bodo občutljivim analitikom omogočili, da se dotipajo do prvih začetkov – se je v ljudi, ki so nosili boljševiški sistem, vtihotapila misel, ki je bila bolj uničujoča kot katerokoli orožje. Nekoč, na začetku so bili boljševiki, verujoč v zgodovino, ki sta jim jo odkrila Hegel in Marx, in zanašajoč se na revolucionarno umetelnost, v kateri jih je izučil Lenin, napovedali demokratičnemu svetu »boj sistemov«. Takrat in še dolgo po tem boljševiki niti pomislili niso, da ne stojijo na zmagovitem polu Zgodovine. Zgodovina v sodelovanju s Kominterno ali Kominterna v sodelovanju z Zgodovino – to je bil tisti binom, na katerega so postavili svojo vero v končni uspeh. V začetku osemdesetih let, za izbrance pa, kot smo rekli, že nekaj let prej, pa so v nomenklaturo – v Prvi in Drugi stan boljševiškega političnega kozmosa – vdrle slutnje, ki so se nato razrastle v neustavljivo in uničujoče spoznanje: boljševiški komunistični sistem, ki je nekoč zahodu napovedal tekmo, lahko z njim zdaj tekmuje le tako, da pri zadnjih vratih spušča v svoj prostor elemente sistema, proti kateremu se bojuje. Dokončnost in nepreklicnost poraza, ki ga je to spoznanje prineslo, je bila v tem, da to ni bil vojaški ali politični poraz, povzročen od nepremišljene strategije ali inferiornosti orožja, od napačne ocene političnih sil, ampak je to bil poraz, ki ga je boljševikom zadala sama Zgodovina. Zgodovina, ki je bila, ne smemo pozabiti, njihova zaveznica. Boljševiki so kot marksisti vedno mislili, da so zaupniki Zgodovine, imeli so se za izbrane svečenike v njenem Templju, za priviligirane služabnike v njeni Palači. Potem pa nenadoma – ne diskretni consilium abeundi, namig, naj odidejo, ampak groba in žaljiva odstranitev, kot da so nekompetentna služinčad.
Avtor slike: Mirko Kambič
Opis slike: Veliko si imajo povedati Mirko Kambič
Uničujočnost spoznanja, da niso nobena alternativa, kaj šele izbrani posestniki prihodnosti, je bila ravno v tem: da jih Zgodovina v resnici ni nikoli povabila v svoje prostore, ampak so vanje vdrli in se jih s silo polastili. Da so nasilje nad ljudmi, to so boljševiki že vedno vedeli, a jih to ni motilo, ker so mislili, da jim je Zgodovina za to dala neke papirje, sedaj pa so uvideli, da so bili nasilje tudi nad Zgodovino. Da jim Zgodovina nikoli ni dala nobenih papirjev in da v njej niso imeli kaj iskati. To spoznanje ni moglo, da ne bi bilo uničujoče. In vendar so ostali!
In vendar so ostali. Moramo se tu za trenutek ustaviti. Življenje je nevarna stvar. V življenju se lahko primeri, da je človek marsikaj. Lahko je tudi strašna stvar. Zato pozneje, če mu je hudo ali zelo hudo, zasluži naše sočutje in pripravljenost, da zanj kaj naredimo. V življenju se lahko primeri tudi, da človek postane boljševik, kar pomeni, da je nujno – po sebi, ne glede na to, kaj je konkretno počel – bil udeležen na nasilju velikega obsega. Morda je komu pozneje zaradi tega hudo, morda je mnogim od njih zaradi tega hudo. Skoraj nemogoče je, da ne bi bilo tako. Dejstvo pa je, da so ostali. Skoraj vsi so ostali! A pustimo sedaj njihovo zadolženost, važno je, da iz prostora, iz katerega bi to najbolj pričakovali, ni bilo še nobene besede.
Če bo kdo od prihodnjih na vsak način hotel razumeti evropsko dvajseto stoletje, si ga nikoli ne bo mogel razložiti, če ne bo dešifriral zagonetne uspešnosti boljševiškega človeka, zlasti pa virtuoznosti, s katero je prenesel komaj predstavljivi moralni pritisk končnega poraza.
(Vedno seveda obstaja tudi možnost, da zapletamo tam, kjer so stvari preproste. Proces proti Adolfu Eichmannu v Jeruzalemu od aprila do decembra 1961, je ves čas spremljala tudi filozofinja Hannah Arendt. Vsak dan je imela priložnost opazovati človeka, ki je organiziral smrt skoraj pol milijona ljudi. O vtisih, ki jih je pri tem dobila o tem človeku in njegovih dejanjih, je pozneje poročala v knjigi Eichmann v Jeruzalemu. Knjigo je opremila z nenavadnim podnaslovom: Poročilo o banalnosti zla. Ob tem človeku in tem procesu je pisateljica doživela, kot pravi Amos Elon (Frankfurter Allgemeine, 4. 10. 1997), da je samo »dobro lahko radikalno, zlo pa ne more biti radikalno, ampak samo ekstremno, da zato nima v sebi nobene globine in nobene demonične razsežnosti, a vendar – in to je najstrašnejše – se lahko kot goba razraste po celem svetu in vse opustoši. Zla ni mogoče misliti, ker misel, brž ko hoče prodreti do njegovih korenin, odkrije, da tam ni ničesar.«
Spoznanje o banalnosti zla je Hannah Arendt doživela na procesu, na katerem se je do zadnjih podrobnosti odkrilo neko življenje in neka ideologija. Po letu 1989 nobenemu boljševiku ni bilo treba iti skozi proces, ki bi pokazal, ali temeljna intuicija Hannah Arendt velja tudi za to ideologijo. Zaenkrat pa nas dejstvo, da so prenesli poraz, ne da bi jih prisilil, da se zagledajo v tem, kar so bili, navdaja kot nekaj, kar ostaja zunaj razumljenega.)
Konec boljševizma – protest jezika
A se stvari pri tem niso ustavile in gredo naprej. Za zgodovino boljševizma v Sloveniji – bralci bodo razumeli, da ne moremo reči slovenskega boljševizma – je znano, da je uspel samo in izključno zaradi specifičnosti razmer, ki jih je prinesla vojna.
Omogočala mu je, da je organiziral rezistenco – tako imenovano narodnoosvobodilno gibanje. V knjigah, ki jih je v petdesetih letih absolutne kontrole dal boljševizem izdelati o sebi, stoji sedaj enobe v rubriki njegovih nesmrtnih storitev: kot eden od velikih ciljev, ki jih je partija dosegla v svojih naporih za vsesplošno narodovo osvobojenje. To je osnovna struktura mita, na kateri se je – in se zlasti danes, ko se je ravolucija izkazala za manj uporabno in celo škodljivo – legitimirala boljševiška partija, še posebej pa današnje, iz partije izhajajoče postkomunistične sile in njihov entourage v kulturi in medijih. Pripoved mita gre sedaj tako, da je bila enobe cilj, revolucija pa slučajna spremljava prebujenih mas, kvečjemu še sredstvo enobejevske mobilizacije za upor proti okupatorju. Resnica in stvarnost sta seveda popolnoma nasprotni: revolucija je bila cilj, komunistična rezistenca pa sredstvo za ta cilj. O enem samem dogajanju imamo torej dve pripovedi: mitsko in stvarno.
In tu pride novost, ki smo jo nakazali na začetku prejšnjega odstavka. Potem ko je boljševizem odstavila zgodovina, mu je sedaj gostoljubje odpovedal tudi jezik. Ta odpoved je bila objavljena v obliki dejstva – obilno registriranega v jeziku – da je partijski mit ne zmore več enotne in koherentne pripovedi. To je sedaj ta velika stvar, da se je uprl jezik. Zgodilo se je naslednje: Pripoved stvarnosti in resničnosti se je v zadnjih desetih letih toliko artikulirala, da je v celoti ni bilo več mogoče ignorirati. Pripovedovalci mita so se zato na stvarnost morali začeti ozirati in jo v nekaterih primerih tudi dopuščati. To pa je bilo za mit usodno. Njegova lepota, ki je živela od nekdanje celovitosti in nedotaknjenosti, je ob dotiku resničnosti začela veneti in razkrivati notranjo obolelost. Apologeti boljševiškega angažmaja v slovenski zgodovini – čuvarji enobejevskega mita – so sedaj enotni v tem, da trenutek, ki je nastal, zahteva dvoje: še naprej je treba investirati vse sile v obrambo rezistence, ki jo je uprizorila partija in ki jo je treba hipostazirati v status Resnice – ob pomanjkanju argumentov tudi samo z upornim zatrjevanjem – revolucijo pa je treba podvreči raznim ideološkim obdelavam in postopkom.
Pokazala se je torej nujnost, da je z revolucijo treba nekaj ukreniti. Nekateri, na primer dr. Ljubo Bavcon, so se odločili, da je preprosto ne bodo upoštevali. To je bila mogoče dobra ideja, a se je takoj oglasil jezik in protestiral, da tega ne dovoli. Drugačno metodo je uporabil dr. Ivan Kristan, eden vodilnih strokovnjakov za boljševiško apologetiko.
Postopek, ki ga je izpeljal v svojem postokomunističnem laboratoriju, je podoben ambicioznim poizkusom slavnih alkimistov, ki so imeli to čudaško ambicijo, da izdelajo zlato iz neplemenitih kovin kot sta baker in svinec. Kristan se je odločil za brezupen poizkus, da izenači nekaj tako neenakega, kot sta francoska revolucija in boljševiški totalitarni prevrat. Kar je francoska revolucija prispevala k genezi novoveške Evrope, so naslednje reči: odprava fevdalnega reda, uvedba pluralne liberalne demokracije, človeške in državljanske pravice. Vse to je bilo narejeno, kot pravi Böckenförde, že prav na začetku – do konca avgusta 1789 – in vse poznejše jakobinsko divjanje z zgodovino kot zgodovino ni imelo nič. Od tistega, kar pa je bilo v tistih mesecih narejenega, pa politično živimo še danes. Isto velja tudi za ameriško in angleško, »slavno« revolucijo. Za te, morda bi lahko rekli »evropske« revolucije velja dvoje: da po sebi niso bile nujno vezane na fizično nasilje in da so vse začele novo zgodovino, ki po dvesto ali tristo letih še traja. Boljševiški totalitarni prevrati v dvajsetem stoletju pa so vsi šli v znamenju fizičnega nasilja – v tem so bili nadaljevanje jakobinskega stila – in nobeden ni mogel postaviti nove zgodovine, ampak so po nekaj desetletjih vsi naznanili bankrot. Predvsem pa so nasilno ukinili novoveške premike, ki so jih naredile evropske revolucije in ki jim je civilizacija priznala legitimnost.
Avtor slike: Mirko Kambič
Opis slike: Z mladostjo gre pesem Mirko Kambič
Izstopajoč primer je v tem Rusija, kjer sta se dva tako različna premika zgodila v enem letu: najprej tako imenovana februarska revolucija, s katero je za kratek čas bila postavljena demokratska republika po francoskem zgledu, potem pa še tako imenovana oktobrska revolucije, ki pa ni bila revolucija, ampak totalitarni boljševiški prevrat, ki ga zgodovinar François Furet označuje za puč proti februarski revoluciji. Ker boljševiški totalitarni prevrat ni bil koncipiran in izpeljan v logiki zgodovine, ni mogel postaviti prihodnosti, ampak se je po nekaj desetletjih sesul. Bil je zgodovinski abortus.
Za takšen, samega sebe izničujoč podvig se je odločil alkimist dr. Kristan. Boljševiški premik, ki se je zgodil v Sloveniji, je bil več kot »spreminjanje pravnega reda« in se ni mogel sklicevati na »legitimnost«, ki naj bi mu jo dajala »sociološka in moralna načela, predvsem načela pravičnosti« in ni uveljavljal »progresivnih, včasih celo nujnih družbenih sprememb« – sicer ga ne bi zgodovina, kot kakšnega podnajemnika, ki se je izkazal z neprimernim vedenjem, tako hitro napodila iz svoje hiše. To, o čemer govori Kristan, velja za spodobno revolucijo, ne pa za revolucijo, ki je boljševiški totalitarni prevrat. (Vse Delo, 11. marec) Jezik je nekaj, s čimer ni mogoče poljubno ravnati. Jezik je avtoriteta, ki vsakomur, ki vstopi v njegovo hišo, pove, kakšen človek je, pa tudi, ali sme v njej prebivati ali ne. Kristanov jezik nas sedaj prepričuje, da apologeti boljševiške pragme te pravice nimajo. Ko za medvojno dogajanje pravi, da »brez okupacije ne bi bilo oboroženega odpora zoper okupatorja in tudi ne revolucije« in doda, da je med okupacijo na eni strani in oboroženim odporom in revolucijo na drugi »vzročno posledično sosledje« mu jezik takoj pove, da mu ne dovoljuje zamenjavanja tako različnih stvari, kot sta možnost in vzrok. (Delo, 11. marec)
Avtor slike: Mirko Kambič
Opis slike: Pogled na svet z vrha Mirko Kambič
In ko Kristan sprašuje zgodovinarko Tamaro Griesser Pečar, »katero ideološko barvo ima novo revidirano zgodovinopisje«, mu jezik, ne brez prikrite nejevolje, takoj pove, da je po totalitarni ideološki kontroli revizija nujna in da je njena stvar predvsem v tem, da nima nobene barve, (da vsaj skuša, da je ne bi imela). Včasih jezik seveda ne more drugega, kot da se pomilovalno nasmehne. Kot na primer pri Kristanovem vprašanju: »Kaj bi bilo z uporom proti okupatorju, če bi po zgledu domobrancev vsi prisegli k Hitlerju?« (Vse Delo 25. marca)
Levica – obupni poizkus reševanja (1)
Slovenske medvojne, v boljševiškem aranžmaju postavljene, rezistence danes ni več mogoče tako kategorično braniti, kakor je to bilo mogoče v cvetoči dobi mita. Spet je jezik tisti, ki tega ne dovoljuje. Toliko je dejstev, ki dokazujejo, da so boljševiki konfiscirali slovensko pripravljenost za odpor in jo instrumentalizirali za svoje revolucionarne potrebe, da je tudi že za splošno zavest – se pravi za jezik – postala nekaj vprašljivega. Če kdo torej izklicuje tiste intelektualce, ki neomajno stojijo za podobo rezistence, kakršno so ji dali boljševiki: za »poslednjo utrdbo in trdnjavo, ki stoji na poti aktualnemu izkrivljanju slovenske medvojne zgodovine«; za »zadnji obrambni zid pred naskoki sproščenega revanšizma«; za »obrambo zgodovinske verodostojnosti Republike Slovenije« – tedaj čutimo, da je s takim govorjenjem napaden jezik. (Peter Kolšek, Delo, 1. april) Ko pa še preberemo mnenje istega avtorja (Delo, 1. aprila), »da je slovenski politiki zmeraj manj jasno, na kateri strani smo končali drugo svetovno vojno«, vidimo, da mu manjkajo osnovne predispozicije za verodostojno gibanje po terenu preteklosti. Slovenci smo drugo svetovno vojno končali na strani zmagovalcev. To je bilo leta 1990, ko se je sesul zadnji od treh totalitarizmov, katerih uničenje je bil cilj te vojne. Pri tem pa Slovenci nismo igrali zanemarljive vloge. Kako malo je novinarju Petru Kolšku mar, kako se bo počutil jezik kot posoda integralnega narodovega izkustva, dokazuje njegova napoved, da se bomo, če bodo kritiki enobeja nadaljevali s svojo skepso, »znašli na drugi strani evropskega koncepta nacionalne svobode«. V jeziku je še shranjen spomin, na kateri strani evropskega koncepta nacionalne svobode smo se Slovenci znašli leta 1945, ko so bile delnice »narodnoosvobodilnega kapitala« vložene v izgradnjo teroristične boljševiške države.
Potem ko je zgodovina dala boljševikom nedvoumne znake svoje globoke antipatije, se ne samo čudimo, ampak sploh človeško razumeti ne moremo, da niso pobrali svojih šil in kopit in se zavestno, vedoč, kaj se je zgodilo, umaknili v odmaknjene prostore vsak svoje zasebnosti, (ki jim jo je zgodovina vseeno usmiljeno pustila), ampak so nonšalantno še naprej vodili svoj politični biznis. Zaradi tega je tako, da se tisti, ki se poklicno ubadajo z analizo družbenih pojavov ali pa jih k temu žene osebna prebujenost, obupano sprašujejo, kaj ti ljudje sploh so in kaj je tisto, kar je v njih. Potem ko jim je zgodovina dala svojo oceno, zaman, se je oglasil še jezik, ki je druga največja instanca, ki skrbi za splošno higieno sveta. Že se bojimo, da bo tudi njegova intervencija zastonj.
A bo vseeno vedno teže. Zavrženost nekaterih izjav že kaže, da so prišle iz prostorov skrajnega obupa, ki jih ne bo mogoče dolgo vzdrževati. Naj za ilustracijo navedemo besede poslanke LDS Cvete Zalokar Oražem: »Ali bo za spravo v Sloveniji res treba tudi z materialnimi odškodninami nagraditi kolaboracioniste in sodelavce z nacisti in fašisti?« (Delo, 4. aprila)
Današnjim ljudem je poraz boljševizma naložil delo, ki morda po težavnosti presega vse, kar je človeku kdaj bilo naloženo: izhod iz neke skrajnosti, ki jih je skušala sistematično deformirati, in vrnitev v človeško normalnost. Vprašanje, ki ga je postavil ruski disident Andrej Sinjavski, kaže, da je ta človek doumel strmo visokost te naloge: »Ali je mogoče spremeniti piramide v Partenon?« Pri tem tudi ne smemo pozabiti tega, na kar smo v nekaj vrsticah opozorili v uvodu: da so piramide modernega časa mogle zrasti samo na terenu, ki ga je pripravila evropska duhovna kriza. Ta okoliščina problem zapleta bistveno. Evropa je namreč bila od nekdaj en prostor, čeprav je bila zadnjega pol stoletja razdeljena na dve tako različni polovici.
Konec boljševizma in Evropa
Francoski zgodovinar Stéphane Courtois je leta 1997 v Parizu objavil zbornik z naslovom Črna knjiga komunizma, pet let pozneje pa je ta zbornik dopolnil z novim in mu dal naslov Črna knjiga komunizma 2 in podnaslov Težka dediščina ideologije.
Črna knjiga komunizma 2 govori o tem, kako je bila sprejeta njena predhodnica – zlasti o nasprotovanju, ki ga je doživela – pa tudi o težavah, ki jih imajo nekdanje komunistične države Srednje in Vzhodne Evrope z vračanjem v normalno politično obnebje. Pisatelj govori o Evropi.
V dolgi zgodovini je celina šla skozi velike tragedije. Bile so notranje in zunanje vojne, tisočletni boj z islamom, verske vojne. »Toda temelji naše kulture s tem niso bili postavljeni pod vprašaj. Tudi ne osnove prava in filozofije, sploh pa ne rešpekt pred človekom in njegovo lastnino.« »Zaradi tisočletnega, vedno tesneje povezanega sorastja in sobitja njiv, pašnikov in gmajn, kapel, samostanov, katedral, trgov, mest, palač in univerz se je Evropa razvila v edinstven prostor civilizacije.« Potem pa je prišel »ogenj«: »v moderni rojena, od vere v znanost, od ultraracionalnosti, od psevdomesianizma gnana ambicija, ki je vodila ljudi v napad na nebo«. Ta ogenj je zajel končno Vzhod in zanetil požar, iz katerega je vstal Stalin. Potem je prišla svetovna vojna in z njo Teheran, Jalta in Potsdam. Odločitve, tam sprejete, so dosegle »da smo, med tem ko so bili naši vzhodni bratje prepuščeni tragični bedi in brezupu, mi na Zapadu v senci ameriškega varstva spet zadobili upanje, doživeli civilni in mednarodni mir, uživali veliko blaginjo in doslej neznani družbeni napredek.«
Vzhodni Evropi pa so ostale tri stvari: upor, beg in vdaja.
Naša naloga je, naloga enaindvajsetega stoletja je, da to Evropo, ki je doživela tako tragično različno preteklost, spet postavimo v nekdanjo enakost. »Če se nam to ne posreči, bo Zapad propadel v svojem egoizmu, Vzhod pa v svojih frustracijah.«
A tega občutja ni dovolj, sploh pa ga ni toliko, kot ga je bilo v začetku evropskega združevanja. Potem pisatelj navede nekaj misli iz govora, ki ga je leta 1963 imel francoski krščansko demokratski politik Robert Schuman: Ustvariti moramo Evropo, ne samo v interesu svobodnih narodov, ampak tudi zato, da bomo lahko sprejeli vzhodne narode, ko se bodo, rešeni nekdanje odvisnosti, hoteli priključiti in bodo iskali našo moralno podporo. Vse tiste, ki imajo željo, da se nam pridružijo v novoustanovljeni skupnosti, imamo za trden sestavni del naše žive Evrope. Spoštujemo njihov pogum, njihovo zvestobo, njihovo trpljenje in njihovo žrtev. Mi pa moramo biti na čelu boja za združeno Evropo. Z vsakim korakom, ki ga bomo naredili v tej smeri, se bo pred nami odprla nova možnost. Moramo biti pripravljeni.
Od takrat, ko je Robert Schuman tako govoril, se je veliko spremenilo. »Komunizem kot politični sistem je mrtev, a imamo z njim še vedno opraviti.« Kako?
V Vzhodni Evropi je komunizem zapustil »neskončno polje ruševin in odprtih ran«. Kako iz tega? Njihov problem je v tem, da so se odločili, v mnogih državah, za »udobno pot«. To pomeni »začasno izgubo spomina«, pa tudi tiho »amnestijo«. A na ta način ne bo mogoče doseči »trajnega pomirjenja med ljudmi in dokončnega odpuščanja in sprave«.
Ne samo na Vzhodu, tudi na Zahodu je komunizem še vedno prisoten – v obliki spomina na nekdanji angažma intelektualcev na strani komunizma. »V številnih državah evropskega Zahoda, zlasti v Franciji, so živeli novinarji, neodvisni znanstveniki in raziskovalci, v duhovni klimi, v kateri so nekatere stvari veljale za samoumevne: na primer moralna superiornost komunizma, njegova zgodovinska superiornost nad fašizmom in nad ‘kolonialističnimi in imperialističnimi demokracijami,’ njegova gospodarska in moralna superiornost nad tržnim gospodarstvom. Na mnogih ustanovah intelektualnega sveta, na univerzah, v raziskovanju, v založništvu in medijih so bili komunisti zelo vplivni. S študentskim gibanjem 1968 je antikapitalistični, antiimperialistični in antifašistični revolucijski duh dobil močan pospešek.« Tako se je na Zahodu klima sicer spremenila, a še vedno »mnogi premišljevalci, ki so hoteli razumeti, kako je človek 20. stol. mogel doseči tako stopnjo nečloveškosti, naleteli na bolj ali manj jasno odklonitev«.
Vse to je povezano s tem, kako je ta ideologija doživela poraz. Tako je v Vzhodni Evropi obveljalo, da je treba komunistične interese braniti, v Zahodni Evropi pa je pozitivno zasedeni spomin na komunizem tista reč, ki stoji na poti ocenjevanja komunizma brez predsodkov.
Courtois vidi v tem, kako so vzhodnoevropske komunistične države opravile s komunistično dediščino, štiri vzorce, ki jih označi z besedami revolucija, spreobrnitev, preusmeritev in restavracija. Z revolucijo so to oblast odpravili v Nemčiji, na Češkem, Slovaškem, v Estoniji, Litvi in Latviji. Tam so »komunistični vrhovi v celoti izginili s površja«. Na Poljskem, Madžarskem in Hrvaškem so se nekdanji komunisti »spreobrnili k vrednotam demokracije in tržnega gospodarstva«. Za nas je najzanimivejši tretji vzorec, preusmeritev, ker Courtois z njim pokrije tudi Slovenijo in zraven še Bolgarijo. Tu so komunisti »doumeli, da morajo, če hočejo obdržati politično in gospodarsko moč, vsaj na zunaj sprejeti vrednote demokratičnih nasprotnikov. S spretno taktiko jim je uspelo, da so pometli pod preprogo vodilno vlogo v nekdanji politiki.«
Avtor slike: Mirko Kambič
Opis slike: Merimo čas in prostor Mirko Kambič
Avtor slike: Mirko Kambič
Opis slike: Večerno mesto Mirko Kambič
V to skupino uvršča Courtois tudi Romunijo. Ker je Slovenija v njeni druščini, naj navedem njegov opis za to državo. »Skupina komunistov je najprej spravila s poti zakonca Ceauçescu in potem z navidezno revolucijo prevzela oblast. Hkrati se je tej skupini posrečilo preigrati demokrate in se legalno vrniti na politični oder. Oba kandidata, ki sta na predsedniških volitvah decembra 2000 nastopila kot protikandidata, je treba imeti za dostojna naslednika Ceauçescuja: eden je bil Vadim Tutor, ki je pod komunističnim režimom veljal za razstavno znamko romunskih literatov in je šel v volilni boj s knjižico neke ultranacionalistične stranke, njegov tekmec Ion Iliescu, nekakšen deus ex machina med dogodki leta 1989, pa s knjižico socialdemokratske stranke.« (Vsi so postali socialdemokrati: Pahor, Kwasnievski.)
Med države, ki so rešile problem komunistične preteklosti tako, da so jo restaurirale ali obnovile, šteje Courtois Rusijo, kjer so se »politiki komunistične orientacije, potem ko so se nekaj časa zadrževali v ozadju, spet zmagovito vrnili na oblast«. Tako tudi Ukrajina, Belorusija, Moldavija, pred odhodom Miloševića pa tudi Srbija.
Volja do moči in vera v manipulabilnost sveta
Boljševizem je, kot pravi Courtois, kot politični sistem mrtev, a je vseeno na neki način še tu in se ga ne moremo znebiti. Zakaj je še tu in kako je še tu, sodi med najbolj zanimiva vprašanja, ki si jih misleč Evropejec danes zastavlja. Čeprav je to zelo ambiciozno vprašanje in presega okvir tega razmišljanja in analitični domet njegovega avtorja, smo v teh vrsticah le tvegali in pokazali na nekaj smeri možnega reševanja. Rekli smo najprej, da ena smer kaže na specifično duhovno konstitucijo boljševiškega človeka – na intransigentno kvaliteto njegove snovi. Potem ko sta se jih po vrsti odrekla najprej zgodovina in potem še jezik, smo mislili, da tega človek, kakor se je normalno postavil v civilizaciji, pač ne bi prenesel. Torej, smo sklepali, morajo biti nekaj posebnega. In ta posebnost – ki smo jo bolj predpostavili kot zagledali – ne more biti drugo kot spoj dveh prvin: volje do moči in uvida ali intuicije, da svet nima svoje biti, ampak je do konca in brez ostanka manipulabilen. Obstoj teh dveh prvin – z njuno spojenostjo – je nekaj primarnega in še pred ideologijo. Ideologija je samo prostor srečavanja in identificiranja.
Avtor slike: Mirko Kambič
Opis slike: Križni hodnik – Za posvečenje sveta Mirko Kambič
Levica – obupni poizkus reševanja (2)
Druga stvar, ki jim omogoča, da jim ni treba misliti na odhod, pa je okoliščina, da jih je sprejela v varstvo tradicionalna evropska levica – po dvojnem udarcu, ki so ga doživeli, se zdi, da s posebno ljubeznijo. Usluge, ki jih levica nudi boljševikom, so dvojne. Na eni strani jih brani, ne naravnost, ampak času primerno – tako da relativizira negativne aspekte njihovih nastopov v zgodovini. Na drugi strani pa vzdržuje v družbi nihilistično duhovno klimo in tako postavlja tak kulturni prostor, da se tudi boljševikom v njem ni treba bati radikalnih vprašanj o človeku in svetu.
A se tudi levica tu srečuje z vedno večjimi težavami, zlasti v prvi točki svojega solidarnostnega programa – pri obrambi boljševiškega angažmaja v preteklosti. Težava je ta, da mora pri tem izvajati takšno nasilje nad resničnostjo, da ji jezik odpoveduje pokornost. Notranja poroznost stavkov, ki se pojavljajo v teh poizkusih, je tako očitna, da se v kakem drugem, z višjimi štandardi opremljenem času, z njimi ne bi upali v javnost.
Za ilustracijo teh trditev bomo navedli nekaj primerov in jih, večidel brez pripomb, prepustili bralcem v oceno, vedoč, da jim s tem ne bomo nalagali prehudega opravila, saj so stavki tako narejeni, da se, komaj so zunaj, že obrnejo nazaj proti svojim izdelovalcem, pritožujoč se nad različnimi pomanjkljivostmi.
Ko v opazki Marka Pečauerja (Delo, 6. maja), da se po letu 1990 o polpretekli dobi lahko »dokaj« svobodno pogovarjamo, nas na primer ustavi tisti »dokaj«. Kaj novinarju brani, da se o njej ne bi pogovarjal preprosto svobodno? Zakaj le »dokaj« svobodno? Kaj je tisto, kar ga kontrolira in omejuje? Ker nekoliko poznamo razmere, se nazadnje odločimo, da to ne more biti drugo kot to, da se sedaj včasih pojavljajo tudi mnenja, ki tistim ki jih daje novinar, nasprotna. Samo ta okoliščina nekoliko razloži tisti »dokaj«. Ko bi Marko Pečauer pisal v nekih drugih časih, bi se o naši preteklosti pogovarjal popolnoma svobodno, nemoten od drugih mnenj ali celo ugovorov. Tedaj bi, ne da bi mu kdo ugovarjal – popolnoma svobodno – lahko govoril: »da so domobranci prisegli Hitlerju« in da so bili »domobranci slovenski zavezniki sil Osi«. Taki časi so že bili. In ko Pečauer – da se še nekoliko zadržimo pri tem gospodu – še pravi, da so se domobranci »odločili za vojno s Stalinom (predvsem pa z njegovimi domačimi pomagači)« in da je pri tem šlo za napačne »prioritete«, je tu, zaradi sedanje »nepopolne svobode«, že možno, da se pojavi korekcija: da so se domobranci bojevali samo s Stalinovimi domačimi pomagači in da se za to sploh niso odločili in da tu ni šlo za nobene prioritete, ker so bili domobranci v vse to prisiljeni; ker so jim Stalinovi pomagači napovedali vojno, tako da so iz napadenih po enoletni teroristični uverturi – po nekakšni soloigri Stalinovih pomagačev – nastali domobranci. Da so skratka morali nastati.
Zaradi neke – katere, če ne ideološke – miopije je tu še njegov stavek, da domobranci »k zmagi Slovenije v drugi svetovni vojni niso prispevali ničesar«. Leta 1945 Slovenija ni zmagala, leta 1945 je bila Slovenija premagana in poražena. Tedaj so zmagali boljševiki, ki so Slovenijo napadli – skupaj z domačimi pomagači. Slovenija, pa tudi ostala Evropa, je zmagala leta 1990, ko se je končno vrnila v okvire izvorne evropske demokracije, iz katere jo je vrgel začetek druge svetovne vojne leta 1939. V zmagi leta 1990 pa so domobranci bistveno sodelovali. Zaradi svoje specifične smrti so namreč Slovence tako zavezali za stvar svobode, da je leta 1990 Demos kljub vsemu zmagal. Če te zaveze ne bi bilo, bi tudi tedaj zmagali komunisti. Če bi se to zgodilo, pa bi Pečauer mogoče govoril bolj »svobodno«.
Toda Marko Pečauer je konec koncev novinar in je v službi, kjer ga plačujejo. (Ko sem pred davnimi leti zaradi ne vem česa že ugovarjal neki Delovi novinarki, mi je odgovorila: Gospod, jaz sem v službi.)
Dr. Gabi Čačinovič pa je psihologinja in profesorica na Univerzi. Včasih jo povabijo tudi na televizijo in poprosijo, da da svoje mnenje o tem in onem. Nedavno (Delo, 15. april) je povedala po naši pameti enega najpomembnejših stavkov, ki smo jih na to temo slišali iz teh kvartirjev. Rekla je: »Vedno znova se zavem, da mi je nekdo vzel preteklost, včasih se mi zdi, da z nekaterimi vrstniki nisem živela v isti državi.« Tako občutje dobi, ko »bere časopise« ali pa posluša »nekatere vrstnike«. Nekoč je imela svojo preteklost, potem pa so se pojavili neki glasovi in neka mnenja, ki so dosegla, da njena preteklost ni več to, kar je bila. Dobila je občutek, da ji jo je nekdo »vzel«. Važno pri tem pa je to, da je bila njena preteklost takšna, da je bila lahko taka samo tako, da drugih preteklosti ni bilo. Vse zveni kar malce tragično in lahko bi se nam smilila, a se nam ne. Kako pa je mogoče – kaj je naredila s seboj – da ni opazila, da je bila njena preteklost in preteklost njene skupine takšna, da je ukinjala vse druge preteklosti? Kako to, da se ji ni nikoli odprlo, da je okoli nje vse polno primerov ljudi, ki so jim vzeli preteklost – ne samo preteklosti, ampak tudi življenje? Z veseljem pa smo prebrali enega njenih zaključnih stavkov: »Na kaj naj postavimo svoj razvoj, če ne smemo uporabiti dobrih izkušenj iz lastne preteklosti?« Tako je. Le da ne vemo, če se prav razumemo. Mi mislimo na veliko samospraševanje. V času, ko nismo smeli imeti svoje preteklosti, smo mi, na naši strani, vzeli nekaj tega nase. Še zdaleč ne dovolj mirno in dovolj natančno! Sedaj ima stran gospe Čačinovič priložnost, da razume svoj čas kot čas obiskanja in premisli svojo preteklost. »Partizanske pesmi« pa po našem mnenju ne bodo dosti pomagale. Preveč jih bremeni nedolžna kri.
Gre torej za svobodo, ki se pri ljudeh, o katerih sedaj govorimo, še najbolje počuti v odsotnosti drugega. A je vseeno treba pogledati malo okoli sebe, kjer je mogoče zagledati tudi druge. Ena od »dobrih izkušenj« naše preteklosti, kot bi rekla dr. Čačinovič, je tudi ta, se zdi, da je konec koncev treba imeti do sebe distanco. V Delu 23. marca je Jaka Lucu – po fotografiji sodeč še mlad človek – takole končal svoj poduk o tem, »kako je bilo življenje v resnici zamišljeno«: »Le sebi sledite. Intuiciji in ne Instituciji.« Že, a kaj ko so intuicije tako različne. Eno je imel Avguštin, eno Frančišek Asiški, eno Erazem Roterdamski, eno Adolf Hitler, eno Edvard Kardelj, eno Ivan Maček. Malo je kljub vsemu treba pogledati naokoli in stopiti v distanco do sebe. Tam bomo našli tudi institucije. Ene so nastajale in se preizkušale v civilizaciji, druge pa so nastale samo po intuiciji. Boljševiška komunistična partija je nastala samo po intuiciji. Postavili in uveljavljali so jo ljudje brez distance do sebe.
Ena od intuicij je tudi znanost in ena od znanosti je tudi zgodovinska veda, ki išče, raziskuje, ugotavlja, meri, tehta in tako naprej. V sobotni prilogi Dela (29. aprila) je dr. Oto Luthar označil kolega Jožeta Dežmana za »politikanta in ne zgodovinarja«. Kako naj bo namreč revež zgodovinar, ko pa ne upošteva »dejstev«? »Dejstva«, kot jih je predpisal dr. Luthar, pa so tale: »da je šlo na eni strani za upor proti okupatorju, na drugi strani pa za sodelovanje z njim«. Pika.
Avtor slike: Tamino Petelinšek
Opis slike: Maša na Kočevskem Rogu – Za posvečenje sveta Tamino Petelinšek
Ko je ZZB v soboto 29. aprila v Hali Tivoli priredila separatno proslavo Dneva upora, je njen predsednik dr. Janez Stanovnik povzel neke besede, ki jih je dr. France Cukjati povedal na proslavi z istim ciljem, ki jo je priredila država na Nanosu dva dni prej. Cukjati je rekel: »Koliko domobrancev je ob koncu vojne moralo razočarano spoznati, da je njihov upor proti boljševizmu končal v objemu okupatorja.« Kaj je s temi besedami natanko mislil, ne vemo, a Stanovnik jih je povzel tako, »da so domobranci šele ob koncu vojne spoznali, da so bili v objemu okupatorja«. To ni čisto isto, a to ni važno. Važno je in za zmerom bo v slovenskem spominu ostalo nekaj drugega. Ob Stanovnikovih besedah se je vsa dvorana zasmejala. Nekaj tisoč ljudi se je smejalo obupnemu poizkusu ljudi, da preprečijo nastanek države, ki je v svoje temelje vdelala dvesto tisoč ljudi in katere razpad je pogoltnil nadaljnjih dvesto tisoč. To je veliko ljudi in zato je bil ta smeh pobalinski. Pa tudi kljubovalen, pa tudi kljubovalen: čutili smo, da je bil uperjen proti Kočevskemu Rogu. Ljudje te vrste se od nekdaj radi smejejo: od Verhovenskega v Besih pisatelja Dostojevskega, do partijcev v Kočevskem Rogu, ko so izvedeli, da so katoličani prijeli za orožje in da imajo sedaj »izdajalce«. Od kod to nagnjenje do smeha? Na kratko. Ko vidijo, da njihova manipulacija deluje, ne morejo, da se jim to ne bi zdelo smešno. Ne morejo verjeti, da tako gorostasna manipulacija deluje. Zdi se jim smešno. Lahko si mislimo, da so se tudi po letu 1990 veliko smejali.