Avtor: Janko Maček

Okrog 27. aprila v naših medijih vsako leto znova oživi debata o OF, ki se je leta 1941 do napada Nemčije na Sovjetsko zvezo imenovala PIF in je bila njen pobudnik komunistična partija. Letos te razprave, v katerih »sodelujejo« ugledni zgodovinarji, pravniki in sociologi, potekajo že nekaj mesecev. Nekateri dokazujejo, da revolucije pri nas sploh ni bilo, drugi jo skušajo prikazati kot nebistven privesek upora proti okupatorju, ki je pa prinesel samo pozitivne rezultate. Kdo je torej pri nas med vojno branil demokracijo in kdo jo je rušil? Zakaj taki oblaki prahu okrog domobranske prisege in kolaboracije, ko so vendar komunisti ves čas kolaborirali z boljševiškim totalitarizmom, kar precej časa pa tudi z nemškim nacionalsocializmom?
Vsa ta vprašanja so izredno važna za jasen pogled na našo polpreteklo zgodovino in prav je, da se z njimi ukvarjajo znanstveniki. Naš Kako se je začelo pa bo ostal pri preprostih zgodbah ljudi, ki so rušenje demokracije in boljševiški totalitarizem občutili že leta 1942 na svoji koži in v vsiljenem samoobrambnem boju nikoli niso videli kolaboracije. Tudi zgodovinarjem in drugim znanstvenikom je za pravo presojo polpreteklih dogodkov potrebna resnica, lahko bi jo pisali z veliko začetnico, ki večkrat »bode v oči«, pa je mnogi kljub temu ne vidijo.
Tudi v tem sestavku se bomo še pomudili v Žireh in okolici, obdelali bomo zgodbo Rada Jurca iz Brekovic, ki je bila delno že objavljena v Žirovskem občasniku (št. 18, 1992). Brekovice so raztresena vas, ki se začne na zahodnem koncu Žirov in se v dolžini 3 km vleče ob cesti Žiri–Rovte tja do Podklanca. V času kraljevine Jugoslavije je bila ta približno 10 km dolga dolina med Žirmi in Rovtami pomembna zaradi mlinov, žag in hidrocentral, ki jih je poganjala rečica Sora, domačini ji pravijo tudi Sovra; med drugo svetovno vojno, ki se ji je kmalu pridružila revolucija, in po njej, pa so začeli ti preprosti obrati izgubljati na pomenu. Odkar je v dolino stopil umor in zasebna lastnina ni bila več varna, so se ljudje odtujili drug drugemu in življenje se je v mnogočem spremenilo.

Jurečeva domačija nekoč

Ko smo v 60. številki Zaveze govorili o Žireh, smo omenili, da cesta Žiri–Rovte – Logatec povezuje Žiri z Notranjsko. To cesto so gradili tik pred prvo svetovno vojno. Razmere so se v nekaj letih toliko spremenile, da je cesta postala važna tudi zaradi bližnje rapalske meje. Ko so logaški lesni trgovci začeli na veliko izvažati les v Italijo, so žirovski »furmani« po tej cesti dan za dnem tovorili to bogastvo naših gozdov, največ na roko stesane trame, na železniško postajo v Logatec. Skoraj na koncu Brekovic, prav blizu Jurečeve domačije, so morali vozniki premagati precej hud klanec. Kdor je tu izpeljal, potem vse do Rovt ni imel več težav.
Rečica Sora oziroma Sovra, ki izvira pod Rovtami, teče precejšen del poti skoraj vzporedno s cesto. Dolina je v prvem delu od Rovt ozka, pri Podklancu se pa že nekoliko razširi. Jurečeva domačija stoji kak kilometer od Podklanca ob cesti proti Žirem. Nekoč se je tu reklo na Pustoti in bili sta dve kmetiji Zgornja in Spodnja Pustota. Posebnost obeh je bila, da dolgo časa niso imeli otrok. Na Zgornji Pustoti se je zadnji sin Matevž rodil leta 1818. Ko se je poročil, je nevesta – Samotorčanova, po domače Možinetova iz Šentjošta – prinesla k hiši veliko doto. To je Matevžu omogočilo, da je kupil še Spodnjo Pustoto. Po njegovem priimku Jurjevčič se je nove, združene kmetije kmalu prijelo ime Pri Jureču. Matevž je na stara leta posvojil ženinega nečaka Matija Novaka, Petračevega od Svetih Treh Kraljev, ki se je izkazal za zelo dobrega gospodarja. Postavil je velik in za tisti čas moderen hlev, obnovil in povečal tudi druga gospodarska poslopja ter se lotil gradnje nove, velike hiše. Toda preden je bila hiša dograjena, mu je umrla žena. Čeprav je bil že pri petdesetih, se je takoj začel razgledovati za drugo. Na kmetiji namreč brez skrbne ženske roke skoraj ni bilo mogoče shajati. Po nekaj neuspelih snubljenjih se je jeseni 1911 vendarle poročil s 26-letno Marijo Kogovšek z Mravljišča v zavraški fari. Že naslednje leto so potem dokončali hišo in v njej odprli gostilno, ki je takoj imela dovolj gostov, zlasti delavcev, ki so gradili novo cesto.
Ker tudi v drugem zakonu ni bilo otrok, je Matija Novak sklenil posvojiti nečaka Matija Jurca, Kendovega iz Opal. Bil je zadovoljen z njim, toda njegovo veselje je bilo kratkotrajno. Po novem letu 1920 je 60-letni gospodar Jurečevine zbolel za pljučnico in umrl. Pri hiši so razen gospodinje ostali sami mladi in en invalid, a delo je kljub temu šlo naprej. Dobro leto po moževi smrti, aprila 1921, se je gospodinja poročila s posvojencem Matijo. Njej je bilo tedaj 36 let, njemu pa 18. 1.10.1921 se je potem pri Jureču po 1o3 letih spet rodil otrok – sin France. Po enem letu sta prvorojencu sledili dvojčici Štefka in Ivanka, nato pa še trije sinovi: Pavel, Vinko in leta 1927 Rado. V letih 1932 do 1936 je bila gospodarska kriza. Jurečeve je poleg krize prizadela tudi izguba denarja; mladi gospodar je dal posojilo za rešitev hidrocentrale na Fužinah, ki ni bilo nikoli vrnjeno, in bil je za poroka sosedu, čigar posestvo je šlo na boben. Precejšnjo vsoto so odnesli tudi tatovi, ki so kmalu po smrti prejšnjega gospodarja prišli po izkupiček za prodani les. Ko so začeli graditi utrdbe Rupnikove linije, so prišli tuji delavci in delo so dobili tudi domačini. To je pripomoglo k dobremu obisku Jurečeve gostilne in družino izvleklo iz gospodarskih težav.
Rado je kot otrok pasel ovce. Imeli so jih okrog 20. Hudo mu je bilo posebno v nedeljo, ko so se drugi otroci igrali, on pa je moral s čredo na pašo. Zgodaj je moral tudi že pomagati v gostilni. Vendar ga je to delo veselilo, saj je bil rad med ljudmi in vedno je zvedel kaj zanimivega.
Aprila 1941 so dolino najprej zasedli Italijani. Niso se ozirali na to, da je bilo precej prebivalcev za Nemce. Posebna delegacija iz Žirov je tedaj šla na Trebijo prosit Nemce, naj zasedejo tudi Žiri. Res so prišli in do 1. oktobra 1941 je bila meja med Nemčijo in Italijo pri Sopovtu, 4 km od Brekovic proti Rovtam. Potem je pa prišlo do spremembe in del Brekovic so spet dobili Italijani. Pri Jureču je bila hiša velika in razmeroma nova, zato so se v njej naselili obmejni karabinjerji in financarji. Že v decembru 1941, ko se je izvedelo za poljansko vstajo na eni strani, na drugi pa za partizanski napad na Lož in Bezuljak, so Italijani začeli utrjevati hišo. Domačim se je zdelo čudno, ko so nosili v sobe kamenje in ga zlagali na okna, da so ostale odprte le strelne line. Italijansko početje so imeli za smešno in neumno, saj niso pričakovali, da bo tudi v njihovi dolini prišlo do vstaje. Jakob Mravlje iz Podklanca, eden prvih žirovskih predvojnih komunistov, je bil že v času, ko je bila nemška meja pri Sopovtu, poslan na delo na Koroško in se ni vrnil. Doma sta ostali njegova žena Marija in hčerka Frančiška, domačini so ji rekli Fanika. Bila je prikupno in živahno dekle, zato ni čudno, da jo je opazil tudi brigadir italijanskih karabinjerjev, ki je tedaj stanoval pri Jureču, komaj 1 km od Mraljetove bajtice v Podklancu. Seveda se ni branila prijaznosti uglajenega, črnolasega tujca. Celo mati verjetno ne bi imela nič proti, če bi se hči poročila s takim gospodom. Verjetno sta se kdaj vprašali, kaj bi na to rekel oče Jakob. Med obema vojnama je nekaj let delal v Franciji in se pri tem navzel naprednih idej. Bil je zelo dober delavec, pravi garač, zato so Jurečevi bili zadovoljni, kadar je prišel na dnino, čeprav so vedeli, da ne mara premožnih. Avtomobil je na primer imel za potraten luksuz in ga ni mogel videti. V Žireh je pred drugo vojno že bilo nekaj avtomobilov. Jakoba je posebno motilo, da ga je imel tudi župnik Pečnik. Nekoč se ni mogel premagati in je župniku zabrusil: »Kako si drzneš voziti se z avtomobilom, ko drugi hodijo peš in niti za kruh nimajo!«

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Matija Novak in Marija Kogovšek kmalu po poroki

V dolini zavladata rop in umor

Odkar je nova meja presekala Brekovice na italijanski in nemški del, so Jurečevi hodili k maši v Zavratec ali v Rovte, včasih pa tudi k Svetim Trem kraljem. V Žireh itak ni bilo duhovnika. Tako je tudi na praznik Svetih treh kraljev 1942 Jurečev najstarejši sin France šel tja. Ko je popoldne prišel domov, je povedal, da se je po maši v samotni hiši nedaleč od cerkve udeležil sestanka, ki ga je menda vodil Stane Kavčič. Beseda je tekla o tem, kako bodo kmalu pregnali Italijane in potem se bodo začeli dobri časi za delavce in kmete. Med udeleženci so bili fantje iz Izgorij in še nekateri, ki jih je poznal. Očetu se je vse to zdelo preuranjeno in je svaril sinove, naj bodo previdni. Vse ob svojem času! – Bilo je že okrog velike noči, ko so »brekoviški« Italijani nenadoma pospravili svoje stvari in se odpeljali v Rovte. Mejni prehod proti Žirem je tako ostal brez italijanske kontrole. V Brekovice so potem prihajale italijanske patrole iz Zavratca ali iz Rovt.
Nekega dne konec aprila ali v začetku maja so se pri Jureču oglasili partizani. Med njimi sta bila Stane Kavčič in Kragulj. Nekaj glavnih je z očetom odšlo v posebno sobo, kjer so se lahko v miru pogovarjali, Rado jim je pa prinašal jedačo in pijačo. Očeta so nagovarjali k sodelovanju. Bil je dovolj previden, da se je z njimi lepo pogovarjal, seveda jim pa ni nič obljubil. Pred odhodom so ga prosili, naj jim kaj da za popotnico. Dal jim je veliko gnjat, mati je pa bila zato slabe volje.
Le nekaj dni po tem obisku – konkretno v četrtek 7. maja – je na vrata Jurečeve hiše zgodaj zjutraj potrkala ženica z vrhovske strani, ki je šla v Sovro, in povedala, da malo nad Podklancem leži na cesti neka ženska. Oče je ukazal Radu, naj vzame kolo in se odpelje pogledat. Ko se je Rado pripeljal na kraj smrti, mu je bilo takoj jasno, da tista ženska ni nihče drug kot Mravljinčeva Fanika. Ležala je skoraj na sredini ceste, oblečena v plašč, ki ga je ob odhodu od doma ogrnila, saj je bil večer v dolini ob Sori kljub maju še svež. Za plaščem je imela zataknjen listič z napisom OF. Kako se je to zgodilo? Tisti večer so partizani prišli k Mravljetovim, po domače Mravljincovim, in ukazali, naj Frančiška gre z njimi. Mati je bila zaskrbljena, hči jo je pa mirila, da se bo kmalu vrnila. Odpeljali so jo po cesti proti Rovtam. Manj kot 1 km od doma so jo ustrelili in pustili ležati sredi ceste. Tako jo je zjutraj našla ženica, ki je slučajno prišla mimo. Sosed Mravljetovih je potem napregel konje in jo šel iskat. V domači hiši so jo položili na pare. Pravijo, da jo je pokropilo le malo ljudi. Rado se spominja, da je od Jureča šla kropit samo mati.
Kaj je ljudi prestrašilo? Karel Leskovec, ki se je nekako ob istem času vključil v logaško partizansko četo, je kasneje v knjigi Križpotja zapisal, da so »partizani konec marca ubili Mravljinčevo hčer s Podklanca. Obdolžili so jo, da je izdajala. Dekle sem dobro poznal in vem samo to, da je rada hodila z italijanskimi oficirji, in ti so jo večkrat odpeljali z avtomobilom kam na zabavo. Da bi kaj vedela o aktivistih Osvobodilne fronte, se ni nikomur sanjalo in tudi verjel ni tega nihče. Ljudje so jo našli v nedeljo zjutraj na sredi ceste mrtvo. Na prsih ji je ležal papir: Tako se bo zgodilo z vsakim, ki bo izdajal slovenski narod. Nihče ni povedal ljudem, zakaj so partizani dekle ubili, zato je bil učinek za večino prebivalstva drugačen, kot so pričakovali tisti, ki so to storili. V Rovtah, ob meji, ljudje niso imeli za tak greh, če je kakšno dekle rado hodilo z Italijani. To se je dogajalo že pred vojno.« (Križpotja I, str. 70)
No, Leskovec se je zagotovo zmotil v datumu, saj se umor ni zgodil konec marca ampak v začetku maja in tudi ne v soboto zvečer. Ne vemo, kako je bilo s pismenim sporočilom, da je bila Mravljetova izdajalka. Morda to sploh ni bilo napisano, ampak razširjeno med ljudi kot govorica, ki je prišla tudi do Leskovca in ki je prestrašila ljudi. Ni dvoma, da je bilo zbujanje strahu eden važnih namenov partizanskih umorov spomladi 1942. Tudi Leskovčeva trditev, da je Mravljetova hodila z italijanskimi oficirji, ni verjetna oziroma je napihnjena, saj jih v Podklancu ni bilo, bil je le brigadir pri Jureču. Primer Mravljetove lahko primerjamo z dekleti iz Begunj pri Cerknici, ki so jih leta 1942 skoraj ob istem času vodili v Krimsko jamo, češ da so izdajalke. Morda je bila katera od njih res nekoliko preveč radoživa, toda izdajalka ni mogla biti, saj ni nič vedela niti o OF niti o partizanih. Ali ni bila tudi to ena od krink boja za oblast, ki se je skrival za bojem proti okupatorju. Ljudje so bili vsaj v zadregi, če ne še kaj drugega, saj obnašanja teh deklet tudi sami niso odobravali, saj bi raje videli, da se ne bi družile s tujci. Ko so partizani že tedaj ali nekaj tednov kasneje začeli prave politične umore, so ljudje večkrat podlegli vtisu, da res gre za preprečevanje sodelovanja z okupatorjem. Saj če so bili pri dekletih tako strogi, kako ne bi bili strogi pri političnih zadevah. Laž se je torej splačala, je že obrodila prve sadove.
Pa se vrnimo v Podklanec k mrtvaškemu odru Mravljetove. V normalnih razmerah bi ob nenadni smrti mladega dekleta ljudje kar drli skupaj, tokrat pa je bilo drugače. Le malo jih je prišlo kropit. V Brekovice so se že naslednji dan pripeljali trije kamioni Italijanov. Razkropili so se po okolici in pobirali moške. Vzeli so tudi Jurečevega očeta, nekaj so jih prignali iz Izgorij in nekaj iz Sovre. Okrog 15 so jih odpeljali v Logatec. Tudi po pokojno Faniko so prišli Italijani in jo odpeljali v Rovte in tam je bila pokopana.Od nekod se je zvedelo, da bodo izmed odpeljanih moških izbrali nekaj talcev. Tedaj je rovtarski župnik Zalokar šel v Logatec in prepričal Italijane, da ti ljudje z ubojem Mravljetove niso imeli prav nobene zveze, kajti neznani storilci tega zavrženega dejanja so prišli od drugod. V štirinajstih dneh so se možje in fantje vrnili domov razen treh, ki so jih odpeljali v Gonars. Rado se spominja, da je bil oče še nekaj časa zaskrbljen in kar ni mogel priti k sebi. Ljudje se skoraj niso več družili in pogovarjali, saj je bila vsaka beseda lahko nevarna in se ni vedelo, kdo jo bo prestregel – okupatorji ali partizani. Oče je stalno opozarjal na previdnost.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Jurečeva domačija okrog leta 1930

22. avgusta 1942 so v Brekovice in okoliške vasi ter zaselke prišli vaški stražarji iz Šentjošta oziroma iz Rovt in pobrali večino mlajših mož in fantov. Vključili so jih v svoje enote. Pri Jureču so vzeli samo očeta, ki je bil potem nekaj časa pri vaški straži v Šentjoštu, kasneje pa še v Zaplani. K partizanom so šli s tega konca le redki. Na splošno stražarji pri mobilizaciji niso bili preveč strogi, in če je kdo imel kolikor toliko utemeljene razloge, so ga pustili doma.
Do razpada Italije je potem vladal relativen mir. Po 8. septembru 1943 je veliko moških iz doline prišlo domov. Nekaj jih je ostalo v Rovtah, kjer je vaška straža ostala na svojem mestu. Tisti, ki so prišli domov, so imeli mir do 15. oktobra, ko so jih prišli mobilizirat partizani. Pri Jureču so tedaj vzeli tri sinove in očeta, ki so ga pa kmalu izpustili. 15. novembra 1943 so v dolino pridrli Nemci. Gradnikova brigada je bila tiste dni v Ravnah. Ko so Nemci prišli od Rovt, so Gradnikovci od daleč streljali nanje. En Nemec je pri tem padel, dva sta pa bila ranjena. Nemci so vzeli Jurečevega očeta in nekaj drugih moških, da so jim nosili municijo, ko so šli napadat Ravne. Gradnikovci so prvi napad odbili, drugega pa niso več vzdržali. V teh bojih je padlo osem partizanov, od tistih, ki so jih ujeli oziroma so se predali, so jih pa šest takoj ustrelili, med njimi dve partizanki. Največ partizanov je bilo v tem času zbranih okrog Ledin. Mnogo mobilizirancev je v času nemške hajke pobegnilo od partizanov in so potem pristopili k domobrancem. Med pobeglimi so bili tudi trije Jurečevi fantje, ki so jih potem mobilizirali domobranci.
Oče je bil po teh dogodkih v Rovtah, saj se je bal biti doma. Tudi Rado je bil večinoma pri očetu, le od časa do časa, ko se je zdelo za silo varno, je šel za kak dan domov. Le mati je bila stalno doma in skrbela za vse. 27. decembra 1943 so partizani pri Jureču prvikrat naredili »rekvizicijo«. Vzeli so 6 krav, 3 konje in 3 prašiče, ki so jih kar ustrelili, in vso zalogo prekajenega mesa in druge hrane. Kendova Pavla, sedanja Radova žena, ki je bila takrat pri Jurečevih, se rekvizicije dobro spominja. Domače so nagnali na veliko peč v hiši in jih zastražili, sami pa so se razkropili po vseh prostorih. Pšenico so iz kašče nosili kar s košem in neka partizanka je pri tem pela: »Kmet, spametuj se, spreglej!« Klet za krompir je imela vhod z dvorišča. Ko je Pavla šla tja, da bi pobiralcem odprla vrata, je partizan ustrelil mimo nje in potem kričal: »Ti, ti si streljala!« Pri prvem obisku so za odvzeto živino in drugo blago še dali nekakšno potrdilo, kasneje pa nič več. Oglasili so se še trikrat ali štirikrat. Do spomladi 1944 so odgnali 14 glav živine in v hlevu je ostala samo še ena krava in tele. Pa so Jurečevi kljub temu imeli srečo, da jim je za v lonec ostalo vsaj nekaj krompirja. Pri sosedu Kožuhu, kjer je bila tudi precej velika kmetija, je bila »rekvizicija« tako temeljita, da mati za lačne otroke ni imela ničesar in so prišli k Jureču prosit za nekaj kil krompirja. Tako so takrat osvobajali kmeta oziroma se borili proti kulakom.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Jurečevi leta 1935, Vinko, Ivanka, mama Marija, France, Rado, oče Matija in Pavle

Mati je umrla od žalosti

Najstarejši Jurečev sin France je bil bolehen, pa je kljub temu bil pri domobrancih. Nazadnje je bil na postojanki na Gorah nad Idrijo. 22. decembra 1944 se je oddelek domobrancev z Gor odpravil v Vipavsko dolino, da bi od tam pripeljali nekaj vina. Z njimi je bil tudi France. Ko so se že vračali, so jih nad Budanjami nenadoma napadli Nemci, ki so prišli po vrhpoljski cesti. Nekdo jim je namreč sporočil, da se proti Colu vračajo partizani, ki so v dolini ropali. Franceta je ob tem napadu zadela nemška krogla in bil je takoj mrtev. Prepeljali so ga v Rovte in tam pokopali. Pavle in Vinko sta maja 1945 z drugimi šla na Koroško in bila vrnjena v Teharje. Ostala sta tam kot toliko drugih. Mati se ni mogla sprijazniti z mislijo, da sinov ne bo več nazaj. Le redko se je še lotila kakega dela in vidno je hirala. Ko so se redki po amnestiji vendarle vrnili in so jo nekateri tolažili, da bosta prišla tudi Pavle in Vinko, je to sprejela kot rešilno bilko. V nočeh brez spanja je sredi noči vstajala in v hiši molila ter čakala, da bo zdaj zdaj potrkalo na vrata. Oče Matija in Rado sta vedela, da je njeno upanje popolnoma nerealno, pa ji nista upala povedati, ker sta se bala, da jo bo preveč prizadelo. Pa o tem še kasneje.
Med vojno se je oče Matija v Rovtah včasih pogovarjal z bivšim županom Rožmanom, ki je bil glede politike vedno na tekočem, saj je redno poslušal skriti radio, tudi slovenske oddaje iz Londona. Vedel je, da Angleži podpirajo partizane. Ko sta se sinova pred odhodom na Koroško oglasila doma, da bi se poslovila, oče ni bil tako zelo prepričan, da se bosta v štirinajstih dneh vrnila. On in najmlajši sin sta seveda ostala doma. 12. maja so prišli iz Žirov trije partizani – domačini. Dva sta se spravila nad Rada in ga maltretirala, ne da bi povedala zakaj. 18. maja 1945 so se pa šli javit v Gorenjo vas oziroma v Škofjo Loko. Zbralo se jih je 14 – med njimi tudi oče in Rado. Peljali so se z vozom. Z istim vozom so se pred vojno, ko so romali na Brezje, peljali v Loko na vlak. Najprej so se ustavili v Gorenji vasi pri Kalarju, kjer so obdržali štiri člane skupine: Jerka Seljaka, Ferdinanda Lapajneta, Franca Kogovška iz Izgorij in Janeza Cigaleta. Vsi ostali so se peljali naprej v Loko. Na komandi, kjer so se javili, je imel glavno besedo Maks Oblak, Princ iz Žirov. To se je izkazalo za dobro. Princ se je zavzel zanje in starejši so takoj odšli domov, Rada so pa vtaknili v zaščitno četo komande mesta, ki je štela okrog 80 mož, zvečine novincev, le desetarji in poveljstvo so bili starejši partizani. Štirje pridržani so pešačili dva dni kasneje s spremstvom iz Gorenje vasi v Loko. Vodil jih je domačin, in ko so na Logu počivali, ni dovolil, da bi šli pit vodo.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Mravljišče 1930 – Mamin brat z družino

Rado je potem stražil na raznih točkah v mestu in pri tem marsikaj videl. Videl je, kako so z železniške postaje prignali veliko skupino Hrvatov, med katerimi je bilo skoraj polovica civilistov. Govorilo se je, da je med njimi neki visok oficir, Paveličev sorodnik. Njega in še nekaj višjih so kmalu odpeljali v Zagreb, ostali so pa bili zaprti v nemških barakah pred mestom. Čez nekaj časa je Radovo pozornost pritegnil Poljanškov avtobus, ki je večkrat stal pred barakami. Z njim je Poljanšek že nekaj let pred vojno prevažal potnike na relaciji Žiri–Ljubljana. Klopi so bile še lesene in vstop v vozilo je bil z zadnje strani. V ta avtobus so sedaj partizani v rjavih angleških uniformah pehali Hrvate, in ko so ga napolnili – bil je sorazmerno majhen – je vedno vstopilo še nekaj stražarjev in so se odpeljali. Rado seveda ni vedel kam. Ni bilo treba dolgo čakati, da se je avtobus vrnil, in postopek se je ponovil. Nekoč je imel priliko spregovoriti s šoferjem, ki se je pravkar vrnil s praznim avtobusom. Na vprašanje kje so, je šofer odgovoril: »Vsi so že pri Bogku.«
V ponedeljek, 28. maja, proti večeru je bil spet na straži nedaleč od kapucinskega mostu. Nenadoma je iz smeri železniške postaje zaslišal nenavaden hrup in vpitje. Kar precej časa je trajalo, da se je na cesti pojavila čudna povorka. Partizani z naperjenim orožjem so spet vodili neke ujetnike. Kmalu je ugotovil, da so Slovenci – domobranci. Civilistov ni bilo veliko med njimi, zato mu je še bolj padla v oči Homcova Slavka iz Žirov, ki je s kovčkom v roki stopala med prvimi v dolgi koloni. Ko so šli čez kapucinski most, so nekateri odvrgli v reko ure in druge dragocenosti. Šli so mimo nunske cerkve in po notranjih stopnicah – naravnost na grad. Naslednji dan sta šla Rado in njegov prijatelj iz zaščitne čete na grad, da bi videla, kaj se dogaja. Bila sta oborožena, zato ju nihče ni ustavil. Morda v veži ali nekje na stopnišču sta srečala Franca Mlakarja, Krogarskega iz Opal. Njegov stražar je bil precej zadaj. Fant je Rada, ki ga je poznal, pozdravil in vprašal: »Rado, ali so res tako zmagali?« V tem trenutku je že pristopil stražar in domobranca sunil s puškinim kopitom, da je skoraj padel po tleh. Rado in kolega sta sprevidela, da je njun firbec lahko nevaren in sta se hitro vrnila v četo.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Frančiška Mravlje malo pred umorom

Kmalu po omenjenem dogodku je bil Rado dodeljen za spremstvo skupine 60 nemških ujetnikov, ki so šli v Žiri gradit most. V Škofjo Loko je spet prišel malo pred odpustom iz vojske. Konec julija se je vrnil domov. Od znanca, ki je tudi bil na loškem gradu, je slišal sledeče: Nekega dne so ujetniki čakali v vrsti na kosilo oziroma na ono zajemalko tople, kalne vode. Neki šibek fant, majhne postave, skoraj še otrok, je na brzino posrebal tisto vodo in se drugič postavil v vrsto. Seveda tega ne bi smel narediti in nekdo je opozoril stražarja. Ta ni nič rekel, ampak se samo obrnil in prestopniku spustil rafal v trebuh. Pred smrtjo je deček še nekajkrat poklical mamo.
Že po povratku iz Žirov je Rado na loškem gradu srečal Franca Kogovška, Bogateja iz Izgorij. Bil je eden tistih, ki so jih 18. maja zadržali v Gorenji vasi, star je bil že nad 40 let. Na gradu je pometal dvorišče in hodnike in med tem marsikaj videl in slišal. Ko ga je Rado vprašal, ali bo kmalu šel domov, je možakar zmajal z glavo in žalostno rekel: »Ej, mislim, da bodo vse pobili.« Menda so ga potem iz Loke izpustili, toda na poti domov so ga prestregli domačini in ni ga bilo več. Žena Janeza Cigaleta je bila pred porodom, zato je prosila, da bi moža spustili domov. Ustregli so njeni prošnji, češ naj bo, saj res ni nič naredil. Komaj je prišel domov, so prišli ponj domačini, kot da bi že čakali nanj, in ga odpeljali. Ni ga bilo več nazaj. Na poti iz Loke domov je izginil tudi Zabrdar iz Goropek, ki se je bil tja priženil, doma je pa bil iz Gorenje vasi. Ko se je tedaj vračal iz zapora, se je spotoma ustavil pri materi. Tam se je izgubila sled za njim. Govorilo se je, da se je njegova pot končala v neki gorenjevaški kleti. Seveda to še niso vsi primeri, ki nazorno pričajo, kako malo je bilo tedaj vredno življenje premagancev, kako brezhibno je delovala organizacija zmagovalcev.
Po povratku domov se je Rado o vsem pogovoril z očetom, materi se pa ni upal povedati, kot smo že omenili. Vedno bolj je hirala. 12. marca 1946 sta šla mati in Rado k studencu prat štrene. Sredi dela se je prijela za glavo in omahnila v vodo. Sin jo je dvignil in položil na suho, potem pa odhitel po pomoč. Odnesli so jo domov in poklicali zdravnika, ki je ugotovil možgansko kap in opozoril, naj bodo pripravljeni na vse. Nič več ni govorila, le Pavleta in Vinka je še nekajkrat poklicala. Torej se do konca ni sprijaznila z njuno prezgodnjo in kruto smrtjo. Popoldne ob treh je umrla. Tako komunistično nasilje ni uničilo samo treh sinov, ampak tudi njihovo mater.

Zaključek

Tale zaključek sestavka Kako se je začelo bo nekoliko drugačen kot navadno. Vzrok za to je hrup, ki je nastal okrog letošnjega praznovanja 27. aprila. Ugotovili so, da je predsednik državnega zbora govoril o OF, pa je v celem govoru ni niti enkrat poklical s pravim imenom. Pa nimam namena polemizirirati, ampak bi rad povedal eno svojih doživetij, za katero mislim, da je primerno dopolnilo temu, o čemer smo razmišljali v sestavku.
Ko sem po televiziji spremljal proslavo na Nanosu in se je iz megle izluščila podoba predsednika Zveze združenj borcev in udeležencev NOB s triglavko na glavi, mi je pred oči nenadoma stopil dogodek izpred 64 let. Bilo je 30. julija 1942 okrog štirih popoldne. Sonce je pripekalo in vsaka sapica, ki je zašumela skozi listje velikega oreha pred našo hišo, je bila blagodejna. Mama, stari oče, hlapec in dekla so na precej oddaljeni njivi želi pšenico. Z njimi so bili tudi štirje moji bratje, vsi mlajši od mene, jaz pa sem bil določen, da ostanem doma za varuha tri mesece stari sestrici. Star sem bil malo več kot enajst let. Štirinajst dni pred tem je bila v Šentjoštu ustanovljena vaška straža in bilo je slab teden po napadu nanjo. Oče, ki je od leta 1936 bil šentjoški župan, je seveda bil v postojanki. Naša domačija je od vasi oddaljena komaj 1 km, vendar je vmes hrib, zato se iz vasi ni moglo nič videti, kaj se pri nas dogaja.
Ko je nekoliko močneje potrkalo na mala vrata, ki so vodila naravnost v kuhinjo, sem mislil, da je prišel kdo od domačih. Vesel sem hitel odpirat, toda obstopili so me oboroženi fantje s podobnimi kapami na glavah, kot sem jo videl sedaj, le njihovi obrazi so bili precej mlajši. Brez odlašanja so se zrinili v kuhinjo in se razkropili po hiši – v kaščo, v shrambo in v klet. Nisem še poznal besede rekvizicija, vedel sem pa, da pobirajo živež.
Ne vem, kako sem se znašel pred njihovim komandirjem. Bil je velik in močan – morda se mi je le zdelo tako – zagotovo pa vem, da je imel dolge, temne lase. Bil je razoglav. Stala sva sredi kuhinje in on je držal proti meni veliko pištolo ter me prebadal s svojimi strogimi pogledi. Ne vem, kaj vse me je vprašal, dve zadevi sta mi pa trdno ostali v spominu. Na vprašanje, kje je oče, sem odgovoril, da je šel v Ljubljano in se še ni vrnil. »Smrkavec, lažeš! Vem, kje je! Vem, da čepi tam v cerkvi pri belčkih,« je zagrmel in mi primazal prvo klofuto. Imel je veliko roko, zato je udarec zadel lice in ustnice, ki so mi potem močno zatekle. Imel je pa prav, da sem se mu zlagal. Mama je namreč naročila, naj tako odgovorimo, če bo kak tujec vprašal za očeta. Ime belčki sem tedaj prvič slišal. Skoraj vse šentjoške stražarje sem poznal in vedel sem, da nihče ne čepi v cerkvi. Bil sem namreč ministrant in skoraj vsako jutro sem šel k maši. Drugi udarec, nič manj boleč od prvega, sem dobil, ker sem stegnil jezik, ko bi bil lahko molčal. Fantje s triglavkami na glavah so v glavnem že opravili svoje delo. Pobrali so vse prekajeno meso, zabelo, kruh – mama je ravno tisto dopoldne spekla osem velikih hlebov – žganje in verjetno še kaj. Tedaj je h komandirju pristopil eden od pobiralcev in povedal, da je v sodu v kleti ostalo še nekaj sadjevca. Pogledal sem ga v obraz, ko je poročal, in zdel se mi je čisto normalen, veliko bolj prijazen od komandirja. »Spusti ga po tleh,« je odrezavo odločil glavni. Jaz seveda nisem mogel molčati: »Kaj bomo pa mi imeli?« »Ti smrkavec, ti boš mene učil!« In ponovno sem občutil njegovo močno roko, kot sem že povedal.
Podobno kot pri Kožuhovih, o katerih pripoveduje Rado Jurca, tudi pri nas mama tisti večer ni imela kaj dati v lonec. Pri sosedu smo dobili malo kruha, zvečer smo pa šli v postojanko. Do tedaj smo namreč še spali doma. Naslednji dan smo bili spet doma, spat smo pa šli v vas. No, tisto noč so spet prišli in vse požgali, tudi čebelnjak s čebelami, tudi skladovnice drv v gozdu; odgnali so 10 glav živine, ena krava je pa zgorela v hlevu. Morda je niso mogli odvezati ali pa so nanjo pozabili. Vendar je bilo vse to malenkost napram tistemu, kar se je zgodilo pri naših sosedih, kjer so prav tako vse požgali in pri Bradeškovih ubili očeta in mater, ki je držala v naročju 6 tednov starega sina, pri Jesenovčevih pa tudi očeta in mater, dveletna hčerka je pa zgorela v hiši. Naj dodam, da so tako Jesenovčevi, kjer so imeli tri otroke v starosti od 6 do 2 let, kot Bradeškovi, kjer je bilo pet otrok od 8 let do 6 tednov, živeli zelo skromno in niso imeli prav nobene zveze z vaško stražo. Omenim naj samo še Možinetove iz Potoka, ki so jih odpeljali 30. julija dopoldne. Ti so imeli veliko kmetijo in tu je bil doma duhovnik Roman Malavašič. Odpeljali, pobili in zagrebli v skupnem grobu so osem oseb iz te hiše, toda med njimi sta bila dva dninarja, dva hlapca in dekla, pa samo trije člani domače družine. Seveda ne mislim, da je bilo narobe, če je družina imela kmetijo in sina duhovnika, bi pa rad vedel, kakšen motiv je vodil partizane pri teh pobojih in požigih.
Hitler in Musolini sta Slovence obsodila na smrt, partizanski upor pa je njuno namero preprečil, pravijo, toda zakaj so partizani pobijali Slovence in požigali ter ropali njihove domove. O tem se ni smelo in izgleda, da se še vedno ne sme govoriti. Zakaj so po vojni zapostavljali sirote, ki so jim med vojno pobili starše, nekatere pa tudi prepričevali, da jim staršev niso pobili partizani, ampak Italijani. Kdo je pravzaprav »ustanovil« vaške straže? Kdo je več pripomogel k temu, da so nekateri sprejeli orožje od Italijanov, partija ali Cerkev? Od kod pravica tako zaničevalno govoriti o slovenskem kmetu, ki je bil skozi stoletja steber naroda, ki je prostovoljno in neprostovoljno dal toliko pomoči partizanom – spomnimo se zgodbe o Brekovicah. Prav pri teh vprašanjih se tolikokrat potvarjajo zgodovinska dejstva.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Rovte, december 1944 – France Jurca na mrtvaškem odru

Kdo more padlim vaškim stražarjem očitati, da so dali življenje za Italijane? V Grčaricah, na Turjaku, v Novi vasi, v Pudobu in še kje so partizani septembra 1943 s pomočjo italijanskih topov in topničarjev strli odpor vaških straž. Medtem ko so vsi Italijani, tudi najhujši fašisti, tudi tisti, ki so streljali talce in požigali vasi, lahko odšli domov, so tedaj več sto četnikov in vaških stražarjev postrelili v Mozlju, Grčaricah, Jelendolu, na Travni gori in drugod. Proti komu je bil torej naperjen upor, ki naj bi se začel aprila 1941? Ali ni bilo poleg tega tudi načrtovano, da se prepreči izkrcanje Angležev v Istri, če bi ob kapitulaciji Italije do njega prišlo?
So bili povojni poboji tolikih tisočev Slovencev res izključno zadeva Jugoslovanske armade? Z loškega gradu so prav kmalu po prihodu začeli voditi izbrane domobrance na morišča v okolici. Znano je, da je bil tedaj poveljnik gradu zloglasni Miha iz Žirov, ne pa kak srbski oficir. In kakšno povezavo bi lahko imel Beograd s tistimi, ki so jih z gradu ali iz kakega drugega taborišča izpustili, pa so jih na poti domov ali že doma pričakali domači terenci?
Že dolgo vemo, da je pozabiti nemogoče, k odpuščanju nas pa zavezuje tudi naša vera. Lep zgled za to je Jurečeva mati, ki do zadnje ure življenja ni pozabila svojih sinov, je pa gotovo odpustila njihovim morilcem, saj je bila globoko verna in je v nočeh brez spanja neštetokrat molila: In odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom! V zadnjih dneh smo večkrat slišali rek, da stokrat ponovljena laž postane resnica. Nehote nas zaskrbi, da se je pri nas v nekaterih slučajih to že zgodilo. Iz istega reka sledi, da je treba tudi resnico ponavljati, da ostane resnica. Vemo, da je bilo v polstoletni dobi komunističnega totalitarizma to nemogoče, saj je bilo prepovedano govoriti resnico, zato je ponekod zbledela in postala ranljiva, vendar verjamemo v njeno končno zmago.