Avtor: Milan Pavlovčič

Pred približno pol stoletja se je naša begunska skupnost naselila v tem mestu. Zapolnili smo vrzeli, ki so se v slovenskih naselbinah že začele kazati, okrepili slovenske fare in razgibali slovenski živelj. Prijetno so se nas dotaknili dokazali slovenske prisotnosti, ki smo nanje naleteli na vsakem voglu, čeprav je bilo to že ameriško slovenstvo. Dobro nam je dela vsaka naklonjenost, globoko pa nas je prizadelo sovraštvo, ki je sikalo na nas s tako imenovane prosvetljene, progresivne strani. Ta je slepo sledila zablodi, ki je njihove vzornike v domovini privedla v razčlovečenje in eno samo grozodejstvo. Spomin na to in na izgubljeno domovino pa je bil tisto, kar smo pogrešali in kar je iskalo poti, da se izrazi. Našli smo odgovor. Pred štiridesetimi leti je veliko zemljišče zunaj na deželi z nakupom prišlo v slovensko last. To nam je bilo zdaj skupna domačija, naša zemlja, simbol domovine, mala Slovenija: hribček in dolinice, travnik, gozd, vinograd, reka …
Ko smo begunci šli v širni svet, je bil v borni culi grenkih spominov, ki smo jo nosili s seboj, najbridkejši in najgrenkejši spomin na tisoče in tisoče pobitih najboljših. Njih, ki so jim brezna in jame postale zadnje prebivališče. Ko smo prišli sem v to naše mesto, smo želeli, da bi vsaj spomin njih smrti prenesli na blagoslovljeno zemljo. Iz ljubezni vseh je zrasla spominska kapelica. Zdaj spomini niso več begali in blodili v daljavo, iščoč sredi neprehodnih goščav brezna, zasute jarke in rudniške jaške: poromali so na griček na koščku naše zemlje med nami. Tam je ljubezen čistila in izravnavala, sadila in plela, da je iz zemlje priklila božja rast, iz katere diha njih pričujočnost, veselo zmagoslavje mučenih. V svetlih nočeh gredo na dolgo pot. Prihajajo vasovat iz mračnih gozdnih samot na to zemljo, ki je posebej zanje blagoslovljena, kjer se s trnovega venca, spletenega krog Kristusove glave, utrinjajo v noč kakor plamenčki spomini njih mučeništva, vpleteni v odrešujoče trpljenje Gospoda. Da, s svojo žrtvijo, ki jo je Gospod od njih, čeprav tako nepopolnih, sprejel, skupaj z Njim odrešujejo one v domovini in nas, ki se ne moremo iztrgati iz zablod in smo se ponovno ujeli v zanke sveta …
Zdaj se vsa ta leta, ko se lipe pripravljajo, da odpro svoje cvetove in da zavijejo griček v opoj sladko medenega vonja, zbiramo pred spominsko kapelico, da smo ob sveti daritvi združeni s tisoči, ki so umrli z Božjim Sinom med razbojnike pribiti na križu, in mi, ki smo bili na poti na Kalvarijo zasramovani in opljuvani, po božji volji rešeni in poslani v svet, da pričujemo o strašni resnici. Da se ne bi sčasoma utrudili, je posegel vmes božji prst. Iz daljne Mehike je preko širne Amerike poslal na romarsko pot k nam našo milostno brezjansko Marijo Pomagaj, vtisnjeno v keramične ploščice, da zdaj v kapelici na gričku čuje nad spominom naših pobitih. Je vsa milostna kot na samih Brezjah, le njen pogled je skrivnosten. Zadnjič, ko sem stal pred njo, vanjo zazrt, se mi je odkrilo. Njen pogled senči neka otožnost, odsev bolečine. Na misel so mi prišle Kajfove besede: “Bolje je, da umrje en človek za ljudstvo, kot da propade ves narod.” Tisti, ki so narod upravljali v imenu Jahveja, so Sina Božjega, ki ga je Bog Jahve čudežno obudil v njej, Bogu in postavam vdani mladi deklici, da bi mu bila mati, prva varna zibelka, izročili v smrt. Kolikšna bolečina! Toda z njegovim vstajenjem je bolečina prešla kot svetla meglica rose. Tudi na izvirni brezjanski podobi ni sledu žalosti, oči ljubeče vabijo. Kakšna otožnost ji je zasenčila pogled, zakaj žalost? Boleče se je oglasilo v srcu spoznanje: zaradi njih, ki je, božjepotnice, niso sprejeli, ki se ji izogibajo za ceno praznih izgovorov. Koliko časa še?
Ta naša skupna posest, kjer se zbiramo, je za nas simbol izgubljene domovine, naš dom v tujem svetu. To je naša zemlja, v katere valovanju je domotožje in so sanje, ki rišejo podobe domačega kraja, skrite ljubezni srca. Z Župančičem, tistim, ki še ni globoko zabredel, pojemo “Sveta si zemlja …” Sveta, ker nam v svojem naročju ljubeče pestuješ spomine, sveta, ker na tvojem gričku kapelica, posvečena spominu mučenih in pobitih, kaže v nebo ter v votlini pod oltarjem hrani vrč z zemljo iz Kočevskega Roga. In glej, zdaj so tudi doma vključili v rast Cerkve dotik svetosti mučeniškega obdobja. V temelje nove cerkve, ki jo gradijo v Podutiku, so vzidali zemljo iz Brezarjevega brezna.
In naj povem še redkim znano zgodbo te naše svete zemlje. Clevelandski romar v Kočevski Rog je v žrelu jame Pod Krenom izgrebel koščico enega tisočev tam ubitih in zasutih. Z vso spoštljivostjo jo je prinesel in relikvijo skrivaj zakopal na gričku s kapelico. Tako je ta skromna kapelica postala veličastno svetišče tisočerih mučencev.
In naši pričevalci. V času prihoda novega tisočletja je sveti oče pred Kolosejem, kjer so umirali prvi mučenci, razglasil pričevalce zadnjega stoletja. Med drugimi številnimi žrtvami je bilo na seznamu tudi 214 slovenskih pričevalcev za Kristusa. Tudi ti pričevalci, katerih imena so bila prebrana v Kočevskem Rogu, imajo svoj edini domicil med nami, pri naši spominski kapelici. Ob steni, zaznamovani s črnimi ranami naše domovine, so zdaj v našem spominu z zlatimi črkami izpisana imena tistih, o katerih je Cerkev razglasila, da so s svojim življenjem in s svojo smrtjo pričali za Kristusa.
Tako so ti pričevalci in vsi drugi tisoči pomorjenih prisotni, ko se ob spominskem bogoslužju zberemo na tem posvečenem kraju. Naj se nam v teh tihih srečanjih razkrije tisto, na kar ne pomislimo; to je, da ima med mučenci vsaka naša družina, vsak rod krvne sorodnike, svoje zaščitnike in priprošnjike. Pogovorimo se na tem kraju z njimi in jim potožimo svoje težave in tudi skupne skrbi in nevarnosti, da bi omagali v stanovitnosti. Res se naše vrste redčijo in so načrti, da bi nas utišali, vendar nič še ni prepozno. To se je pokazalo čisto pred kratkim pred Univerzo. Prižgala se je iskra prebujenja. Pol stoletja smo vzdrževali slovenstvo sami z bogato razvejano kulturno dejavnostjo. Nekaj tega se ohranja v mladem rodu. Toda zdaj stopa pri našem slovenstvu vedno bolj v ospredje njegova duhovna vsebina, ki odpira možnost, da v mladini, rojeni že tu, postane s svojo trajno vrednostjo tudi okrepitev slovenstva samega. S tisoči naših mučencev je slovenstvo dobilo svojo odrešilno razsežnost, ki je vpeta v koordinate večnosti. Slovensko izročilo, nabito zdaj s to duhovno energijo, ki je vsrkalo in požlahtnilo vsa dosedanja prizadevanja, pa je edino, ki ima privlačno moč, ker je usmerjeno v prihodnost in jasni obzorja.
Ne vdajajmo se malodušju! In kadar smo na koščku te naše zemlje, ne pozabimo in vselej obiščimo našo zavetnico Marijo Pomagaj, ki je Kraljica slovenskih mučencev. Ostanimo zvesti našim bratom, da ne bomo osramočeni pred njimi, ko jih bomo ob snidenju zagledali v božji slavi.