Avtor: Tine Velikonja

Živimo v času kratkih informacij, če se le da slikovnih. Ne prenaša dolgotrajnega opisovanja, naštevanja, razlag, razprav ali dokumentiranj. Ne zanima ga preteklost. Z dogodki, ki so se odvijali pred sto leti, naj se ukvarjajo zgodovinarji. V šoli nam sicer nekaj solate o nekdanjih časih vbijajo v glavo, pa gre skozi eno uho noter in drugo ven. Morda imajo nekaj veljave knežji kamen, Prešeren in Cankar. Vedno bolj očitno zato postaja, da bo šla v pozabo tudi 2. svetovna vojna in dogodki v zvezi z njo. Komunistična stran je skrbno gradila svojo ikonografijo, nam skušala vtisniti v trajni spomin svoje svete kraje in junake ter vpeljala mogočne rituale, pa ji zdaj poka po vseh šivih. Preoblečena v zagovornika narodnih interesov se ne more sprijazniti z dejstvom, da njena pravda zanima čedalje manj ljudi, in ogorčeno protestira, ker hočejo njeno resnico prevrednotiti. Pol stoletja je imela proste roke pri njenem iskanju in razlaganju, zdaj pa se pojavljajo dvomljivci, ki po njenem ne verjamejo ne v boga, ne v hudiča. Obnoviti skuša spomin na nekdanje dogodke, zdaj v prenovljeni obliki, denimo, namesto pohoda okrog okupirane Ljubljane imamo tek po zelenem obroču mesta. A nič ne pomaga, zgodovina ima svoje zakonitosti in samo vprašanje časa je, kdaj bodo pohod ob žici, Titov napis na Sabotinu in partizanski golaž izginili v pozabo. Vsak od nas ve za piramide, pa že manj za Akropolo in Stonehenge, podobno nam je iz časov naše državljanske vojne obsedelo v možganih samo nekaj imen, pa še zanje bomo pri mladih z začudenjem ugotovili, da so zanje morda slišali, ne vedo pa, kaj pomenijo: Tone Tomšič, Osankarica, Bolnica Franja, Pohorski bataljon, Jelenov Žleb, Sutjeska, Ajdovec, Turjak, Sv. Urh, Draga, Vetrinj, Teharje, Stari Hrastnik, Škofovi zavodi, Kočevski Rog, Tezenski gozd, Trnovski gozd … Tudi za udeležence spopadov na ozemlju nekdanje Jugoslavije v 2. svetovni vojni uporabljamo poenostavljene pojme, tako so Nemci nacisti ali esesovci, Italijani fašisti, vojaki komunistične strani partizani, vojaki hrvaške vojske, pa naj gre za domobrane ali elitnejše enote, ustaši, srbski vojaki so četniki, slovenski protikomunisti so »ta beli, belogardisti ali domobranci«, slovenski vojaki kraljeve vojske v domovini so »ta plavi ali četniki«.
V Srbiji se niso na protikomunistični strani borili samo četniki, ampak še dve večji skupini. Kot odgovor na partizansko nasilje so namreč septembra 1941 postavili na noge Srbsko državno stražo, ki naj bi skrbela za red in mir v državi. V ožji Srbiji je bila kar uspešna. Podrobneje se bomo danes posvetili drugi skupini, Srbskemu prostovoljskemu korpusu, ker je tesno povezana s Kočevskim Rogom. Domnevamo namreč, da kar polovica njegovih vojakov počiva prav v Jami pod Krenom. Na tem kraju je septembra 2005 skupina preživelih prostovoljcev postavila spomenik iz črnega granita z napisom v njihovo slavo. Poleg Straže so bili namreč v Srbiji, kot piše Boris Mlakar v Slovenski enciklopediji (12, 243–244) »ustanovljeni tudi prvi prostovoljski odredi; vanje so vstopali predvsem člani in somišljeniki Jugoslovanskega nacionalnega gibanja Zbor. Vodja in ideolog Dimitrije Ljotić je bil vseskozi vrhovna in moralna avtoriteta zanje. Decembra 1942 je iz dvanajstih odredov nastal Srbski prostovoljski korpus, poveljeval mu je polkovnik (pozneje general) Kosta Mušicki«. Avtorji srbskega učbenika zgodovine za 3. razred gimnazije (Beograd, 2002, 173) kažejo izrazite simpatije do Mihajlovićevih četnikov, za prostovoljce pa so napisali, da » so bili pod direktnim nemškim poveljstvom in se z podobno ihto bojevali proti partizanom kot proti Mihajlovićevim četnikom«, iz 6. in 7. številke Slovenskega domobranstva pa, da je tem enotam za razliko od domobranskih v Sloveniji, »uspelo v Srbiji zatreti komunizem«.
Boris Mlakar nadaljuje: »Pred partizansko in sovjetsko vojsko se je moral korpus skupaj z drugimi srbskimi protipartizanskimi enotami sredi oktobra 1944 umakniti iz Srbije v Slovenijo. Nemške oblasti so mu dodelile operativno območje na južnem Primorskem, kamor je prispel v začetku decembra. Poveljstvo korpusa je bilo v Postojni, pet polkov ter druge službe so bile nastanjene v Prestranku, Pivki, Klani, Ilirski Bristrici, Mučićih in Logatcu.« Srbski prostovoljci so torej obvladovali prostor med Reko in Razdrtim. Prvotno so pisali, da jih je bilo nad 10 000, danes sodimo, da jih je bilo manj. V Slovenijo jih je prišlo okrog 6000, pet polkov po tisoč vojakov in poveljstvo s pomožnimi službami. Če vemo, da je takrat IX. korpus z obema divizijama in šestimi brigadami štel komaj 2000 vojakov, znatno več pa seveda aktivistov in simpatizerjev, je očitno, da je šlo pri srbskih prostovoljcih za veliko enoto, ki je popolnoma obvladovala svoj prostor. Še bolj zahodno, predvsem v Vipavski dolini, so se namestili vojaki kraljeve vojske v domovini, četniki iz Hercegovine in Krajine. Teh naj bi bilo okrog 10 000, zelo verjetno pa precej manj. Srbski prostovoljci so bili disciplinirana elitna vojska, primerjali bi jih lahko s slovenskimi domobranci v udarnih bataljonih. Na drugi strani pa so bili hercegovski in krajiški četniki, kot jih je ocenil moj brat Jože, takrat domobranski poročnik v Ajdovščini, »neurejena razbojniška banda«. Bolj se z njimi pohvalijo vaščani Sv. Križa, zdaj Vipavskega Križa. Pravijo, da niso imeli med vojno nikoli takega miru, kot so ga imeli v času njihove zasedbe. Nekaj postojank so držali tudi primorski domobranci, predvsem v Postojni, Ilirski Bistrici in Ajdovščini. Politični vodja Srbskih prostovoljcev Dimitrije Ljotić se je 23. aprila smrtno ponesrečil. Domači terenci so namreč pri Dobravljah prekopali cesto Ajdovščina – Gorica. Ponoči se ni videlo in neprevidni šofer je zapeljal v jamo. Morda zanimivost, da so Ljotića pokopali v grobnico goriških grofov v Gorici, kjer počiva še danes.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Srbski prostovoljci korakajo po beograjskih ulicah

Vsa vojska se je v ponedeljek 30. aprila 1945 prebila skozi partizanske zasede pri Gorici in rešila v Furlansko nižino, kjer se je čez nekaj dni predala Angležem. Rešila se je tudi Nedićeva državna straža, kolikor ji je uspelo priti v Slovenijo. S Srbskim prostovoljskim korpusom pa se je zgodilo drugače. Dobra dva tedna prej, 12. aprila 1945, so približno pol korpusa poslali na Kolpo. V njem so bili 2. polk z vojaki iz Šumadije, 3. polk z vojaki iz Podrinja in 4. polk z vojaki iz južne Srbije, skupaj 3000 po številu. Poveljeval jim je polkovnik Ratko Tatalović. Z njimi je šla tudi brigada krajiških četnikov pod poveljstvom vojvode Djujića, pa se na poti premislila in se vrnila. Hiteli naj bi na pomoč črnogorskosrbski četniški skupini vojakov in civilistov pod poveljstvom vojvode Pavla Djurišića, ki je štela na začetku umika 20 000 ljudi. V tem času je bil Djurišić že mrtev, ker so ga med potjo ubili ustaši, šele 6. maja so Slovenijo dosegle razbite skupine, katerih število se je na dolgi poti in prebijanju skozi partizanske in ustaške zasede osulo na manj kot 15 000 ljudi. Bili so na koncu svojih moči. Dve skupini sta se že 9. maja predali partizanom pri Radečah in Rimskih Toplicah, vsi moški, starejši kot 18 let, 2500 po številu, so bili pobiti na Starem Hrastniku. Večja skupina, v kateri je bil tudi črnogorskoprimorski metropolit Joanikije Lipovac in 76 njegovih duhovnikov, je po Tuhinjski dolini dosegla Kamnik in se 12. maja predala partizanom. Večina je bila pobita v Kamniški Bistrici. Največja skupina, ki je štela okrog 5000 ljudi, se je skupaj s Hrvati prebila na Libuško gmajno pri Pliberku, kjer se je 15. maja 1945 pod pritiskom Britancev in silo partizanskih strojnic vdala. Pobita je bila na Pohorju.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Blagoslovitev spomenika Srbskim prostovoljcem na grobišču pod Krenom

Srbski prostovoljci Djurišićeve skupine niso dosegli. Ko so se odpravili na pomoč, je bila ta šele pri Okučanih, 150 km pred Zagrebom. Vse kaže, da so imeli Nemci s srbskimi vojaki druge načrte. S pretvezo, da gredo pomagat bratom v stiski, so jih, podobno kot slovenske domobrance, vključili v zaključne boje. Tako so se 20. aprila znašli na bojni črti Livold –Morava–Banja Loka in se postavili v bran partizanskim enotam, ki so le nekaj dni prej prekoračile Kolpo pri Vinici. Prostovoljci so se nato umikali ob Kolpi in po snežniških gozdovih, pokritih s snegom, 29. aprila neuspešno napadali Prezid, se 1. in 2. maja povlekli skozi Loško in Cerkniško dolino in za teden dni zasedli bojno črto na robu Polhograjskih Dolomitov. Nato so se 10. maja skupaj z Nemci in slovenskimi domobranci umikali čez Kranj, Tržič in prišli do Ljubelja. Prav vojaki tega korpusa so bili tisti, ki so se 11. maja zjutraj znašli pred zastraženim ljubeljskim predorom. Spravili so se na Nemce, ki so odganjali begunce in jih pošiljali čez prelaz, in ustrelili poveljnika njihove straže. Pot skozi predor je bila odprta. Končno so 12. maja z glavnino beguncev prišli v Vetrinj.
Povelje za premik v Italijo so prejeli 23. maja in šli na pot 24. in 25. maja, vsak dan ešalon s 1500 vojaki. Znašli so se v Škofovih zavodih v Šentvidu. Bili so prvi, ki so jih vozili v Kočevski Rog. Na vlak so se povzpeli že 29. maja, nato vsak dan do 2. junija, vsak dan okrog 750. Šlo je seveda za zapleten postopek: z vlakom iz Šentvida do ljubljanske klavnice, peš čez most za pešce čez Gruberjev prekop, ponovno na vlak do Kočevja, peš skozi Kočevje do Marijinega doma (zdaj občina) in gimnazije, po skupinah peš do Doma slepih, kjer so jih vezali z žico in nalagali na tovornjake. Šele pred nekaj leti smo izvedeli od preživelega ing. Milana Djordjevića, ki živi v Nemčiji, da jih je s prvega transporta 30. maja kar 36 ušlo: med vožnjo na poti do morišča so nekje med Žejnami in Kojskim na poti do morišča pobili štiri spremljevalce in se rešili. Zdaj torej zanesljivo vemo, da so bile prve žrtve v Rogu srbski prostovoljci, že dolgo tudi, da so jih pobijali partizani Dubajićeve dalmatinske brigade pod nadzorom rdeče komisarke Milke Planinc. Začeli so torej 30. maja in nehali 2. junija, skupno število srbskih žrtev se giblje okrog števila 3000. Seveda je omenjena partizanska enota morila še naprej, zdaj slovenske domobrance. Čez nekaj dni so jo zamenjali partizani Gubčeve brigade, ki so bili zdaj že v sklopu II. in III. divizije KNOJ-a.
V torek 6. maja 2005 je skupina nekdanjih srbskih prostovoljcev postavila mrtvim rojakom ploščo iz črnega granita z napisom, na kateri piše sledeče:

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Slovenska solza

Z VERO V BOGA ZA KRALJA IN DOMOVINO – PROSTOVOLJCI
V TEH JAMAH, V SKUPNI MNOŽIČNI GROBNICI ZDRUŽENIH NARODNIH SIL SLOVENCEV, SRBOV IN HRVATOV POČIVA VOJSKA DRUGEGA, TRETJEGA IN ČETRTEGA POLKA SRBSKIH PROSTOVOLJCEV, ČEZ TRITISOČ KOT SONCE SVETLIH MLADENIČEV, POLNIH NEUKLONJIVEGA VITEŠKEGA DUHA IN VOJAŠKIH VRLIN, KOT TUDI DVATISOČ JUNAKOV, ČRNOGORSKIH ČETNIKOV VOJVODE PAVLA DJURIŠIĆA, OD BRITANCEV MAJA 1945 TITOVIM PARTIZANOM IZ KOROŠKE VEROLOMNO PREDANIH IN NA TEH MORIŠČIH ZLOČINSKO POKONČANIH.SLAVA IN HVALA TER VEČNI POKOJ V NESKONČNEM KRISTUSOVEM KRALJESTVU!POČIVAJTE BRATJE V MIRUMI NADALJUJEMO VAŠE DELO



ZDRUŽENJE SRBSKIH PROSTOVOLJCEV
Napis na plošči ni zgodovinski dokument, »v teh jamah ni Hrvatov in tudi ne dvatisoč črnogorskih četnikov, ni dvoma pa, da štiri do pettisoč Slovencev. O tem nam pripoveduje Slovenska solza, ki je bila postavljena leta 2002:
NA TEM KRAJULEŽI ŠTIRI DO PET TISOČVOJAKOVSLOVENSKE NARODNE VOJSKEOD ANGLEŽEV VRNJENIHIN OD KOMMUNISTOV POBITIHV PRVIH DESETIH JUNIJSKIH DNEH 1945NJIHOVA IMENA NISO ZNANATUDI NE ČETE IN BATALJONIV KATERIH SO SE TRI LETABOJEVALI ZA SVOBODO DOMOVINEPADALI SO V TO JAMOKJER JE ŽE LEŽALO VEČ TISOČ VOJAKOVSRBSKE IN HRVAŠKE VOJSKEVSEM NAJ DA BOGVEČNI MIRINPOKOJ


















POSTAVILA NOVA SLOVENSKA ZAVEZA 9. JUNIJA 2002

Prej ali slej bo treba opraviti krščansko dolžnost, pobrati kosti pomorjenih iz jam, ugotoviti, komu pripadajo, potem pa pokopati na božji njivi. Naj počivajo v miru!

Nikolai Tolstoy se je v pismu uredniku Zaveze takole zahvalil za medaljo:

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: S to listino je Nova slovenska zaveza podelila Nikolaju Tolstoju Teharsko medaljo

Dragi Justin! Court Close
23. april 2006
Pravkar sem se vrnil domov in našel vašo sijajno listino, s katero mi podeljujete čudovito medaljo v spomin na uboge žrtve, pomorjene v Teharjah. Da ste me na tak način počastili, me je ganilo bolj, kot to lahko izrazim z besedami. Oboje bom s ponosom hranil in prepričan sem, da bo po moji morebitni smrti to storila tudi moja družina.
Veseli me, da je bilo toliko narejenega, da se ohrani spomin na tiste, ki so trpeli, pa tudi na zločine tistih, ki so bili za to odgovorni. Sram me je, da sam v zadnjih letih nisem več prispeval k temu. Neprijetno mi je, ampak v zadnjih letih mi je bilo zmeraj težje pisati; bojim se, da zato, ker mi je bilo to tako dolgo prepovedano. Vendar pa si prizadevam in upam, da mi bo morebiti uspelo.
Na novo moram napisati knjigo o repatriacijah v letu 1945; odkar je izšla knjiga Minister in pokoli (The Minister and the Massacres), sem zbral toliko dragocenega gradiva, da lahko napišem popolnoma novo zgodbo, mnogo popolnejšo in mnogo bolj uničujočo. Skoraj vse, o čemer sem v svoji prejšnji knjigi lahko samo sklepal, je sedaj obilno potrjeno z neposrednimi dokumenti ali s pričanjem očividcev. V britanskih zakonih ni ničesar več, kar bi mi branilo knjigo napisati, vendar pa sem moral pisati o drugih stvareh, kar me je žal nekaj časa zaposlovalo. Toda prepričan sem, da se mi bo ponudila priložnost, in upam, da jo bom kmalu lahko napisal, saj imam vse gradivo zanjo skrbno zbrano in urejeno v računalniku.
Pogosto misliva z ženo na srečne ure v lepi Sloveniji in v dnevni sobi imava nekaj prekrasnih knjig o njej, da naju in najine prijatelje spominjajo na tamkajšnje obiske. Upam, da se je politični položaj izboljšal; upiralo se mi je, ko sem videl, kako podlo so komunisti spremenili barvo in znova prišli na oblast. Enako se je zgodilo v Rusiji, toda leta minevajo in ti strašni ljudje se starajo in hvala bogu odhajajo, tako da se veselim lepših časov v najinih deželah.
Georgina je z menoj vred zelo ponosna na imenitno priznanje, ki ste mi ga podelili, in se pridružuje mojim najprisrčnejšim voščilom. Nikoli ne bova pozabila Slovenije in najinih čudovitih slovenskih prijateljev.
Prav lepa hvala za ljubko velikonočno voščilnico. Danes je pravoslavna velika noč in vračava tvoja ljubezniva voščila.
Vedno tvoj
Nikolaj