Avtor: Janko Maček, Adolf Malovrh

Samotna Stovnikova domačija je bila v času druge svetovne vojne zatočišče marsikateremu Gorenjcu, ki je pribežal pred Nemci v Ljubljansko pokrajino. Od leta 1922 sta na njej gospodarila Pavel Malovrh, ki se je malo pred tem vrnil iz sedemletnega ruskega ujetništva, in njegova žena Marijana. Rodilo se jima je devet otrok; tri so pobrale otroške bolezni, šest pa nas je odraslo. Le najstarejši brat Albert je bil pri vaški straži in domobrancih.
Maja 1945 je drugi brat Pavel kot voznik domobranskega prateža odšel na Koroško, Albert pa se je s še nekaterimi sovaščani skrival v bližini doma in se jeseni istega leta z njimi umaknil v Italijo. V naslednjih letih je še nekajkrat ilegalno prišel domov, delno v povezavi z Bitenčevo skupino. Ko so januarja 1948 Bitenca v Ljubljani prijeli, je bila v nevarnosti tudi naša družina. Na procesu aprila 1948 je Bitenc nekajkrat omenil Malovrhove iz Šentjošta, zato smo živeli v stalnem strahu in napetosti, kdaj nas bodo prišli iskat. Vendar se do novega leta 1949 ni nič zgodilo.
Usodni 4. januar 1949
Ob novem letu 1949 je umrl očim našega očeta Andrej Tominc. Pokopali smo ga 2. januarja. Komaj smo se po pogrebu nekoliko oddahnili, je pa udarilo. Zdelo se je, da so prav čakali, da bomo pokopali očima. 4. januarja okrog sedmih zvečer smo ravno večerjali, ko se nenadoma odpro hišna vrata in v sobo vstopita dva oborožena miličnika, za njima pa oznovski oficir v usnjenem plašču, ki je takoj vprašal za Pavla Malovrha. Oče je vstal in rekel: »Jaz sem,« vsi drugi smo pa nehote odložili žlice. Poleg očeta in matere sem bil pri mizi še jaz in sestri Pepca in Bernarda, brat Feliks je pa bil na Vrhniki in se od tam vozil v Ljubljano v gimnazijo. Z nami je bila tudi sestrična Ivanka Krušnik, ki je tisti teden pri nas šivala. Oznovec je z nekega papirja prebral naša imena: očeta, mater, mene in starejšo sestro ter ukazal, da moramo biti v petih minutah pripravljeni za odhod. Vzamemo lahko samo najnujnejšo obleko. Nič drugega ne potrebujemo – tudi denarja ne. Odločil je, da mora tudi sestrična iti z nami. Ko smo eden za drugim izstopili iz hiše, je poleg vsakega oziroma za vsakega, saj je bila gaz ozka in ni bilo mogoče hoditi vštric, stopil po en miličnik. Tako smo po temi in snegu v koloni šli proti Kurji vas. V Kurji vasi smo se ustavili pred nekoliko večjim avtomobilom z več kabinami. Odkazali so vsakemu svojo kabino, da smo bili takoj ločeni. Odpeljali smo po cesti proti Ljubljani, toda prav kmalu smo se ustavili. Čeprav nisem nič videl, sem vedel, da smo na Ljubljanici. Sledil je kratek razgovor. Sklepal sem, da govorita oznovec in neki domačin. Nato smo nadaljevali vožnjo in se ustavili šele na dvorišču oznovskih zaporov na Poljanskem nasipu.
Mene so takoj spravili v bunker 2 x 3 m v podzemlju zaporov. Sam beton – le v kotu deska, da sem lahko legel nanjo. Nobene odeje mi niso dali. Obleko sem imel tisto, v kateri šem šel od doma, vzeli pa so mi osebne predmete, pas od hlač, vezalke iz čevljev, skratka vse, kar se ni držalo obleke. Zjutraj se je v celici prižgala luč in paznik mi je izročil hišni red: vstajanje ob šestih, spanje ob devetih zvečer itn. Po tem urniku sem se nekako orientiral, da sem vedel, kdaj je dan in kdaj noč, kajti dnevne svetlobe nisem videl, dokler sem bil v tem bunkerju. Nekakšen zamolkel pisk sirene je zjutraj naznanil čas za vstajanje in prav tak znak je bil zvečer ob devetih. Okrog sedmih zjutraj je bil zajtrk – četrt litra črne vode z okusom po proji in 7 dkg koruznega kruha, med dvanajsto in trinajsto uro sem dobil pol litra neke motne vode, za katero bi težko določil, kaj se je kuhalo v njej. Le tu in tam sem našel v njej kak fižolček ali košček krompirja. Okoli šestih zvečer sem dobil pol litra nekakšne prežganke. Tako hrano sem imel vseh 107 dni v tem prostoru. Luč je gorela dve uri zjutraj, dve uri opoldne in prav tako zvečer, drugače je pa bila popolna tema. Čas se mi je čisto ustavil. Težko je povedati, kako sem se počutil. Vselej, ko se je prižgala luč, so me zabolele oči, ker je bil prehod od popolne teme na svetlobo nenaden in boleč. V sedmih letih zapora so bili ti dnevi v bunkerju zame najtežji.
Na zaslišanje so vedno klicali ponoči med deveto uro zvečer in peto zjutraj. Ko me je paznik vodil na zaslišanje, sva šla po 20 do 30 m dolgem podzemeljskem hodniku, ki je bil slabo osvetljen, da sem komaj videl vrata celic. Čeprav so bile celice polne, nisem nikoli videl nobenega sojetnika. Na prvem zaslišanju me je grob, brutalen oznovec v oficirski uniformi spraševal splošne stvari in že po eni uri pritisnil na gumb, da me je paznik odpeljal nazaj v podzemlje. Pričakoval sem, da me bodo zasliševali o bratu in o Žakljevih. Že pri drugem zaslišanju me je isti oficir spraševal o ljudeh, o katerih nisem imel niti pojma, za katere nisem nikoli v življenju slišal. Zaslišanja so se ponavljala in vlekla cele tri mesece – združena tudi s pretepanjem in grožnjami, da bom ustreljen, moral sem stati pod močnim žarometom itn.. Komaj sem se vrnil v celico in se ulegel, so me klicali ponovno, tudi po trikrat v eni noči. Ko sem potem čez dan zaradi utrujenosti zadremal v času, ki ni bil določen za počitek, so se nenadoma odprla vrata in po meni je pljusknila mrzla voda. Prišlo je tako daleč, da sem želel, da bi se grožnje o ustrelitvi uresničile. Bi bil vsaj rešen tega pekla! Večkrat so me z grožnjami in mučenjem skušali pripraviti, da bi priznal dejanja, ki jih nisem storil, jaz pa sem vztrajal pri svojem.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Stovnikova (Malovrhova) domačija ob začetku druge svetovne vojne

Nekoč so v vratih celice spet zaropotali ključi in prižgala se je luč. Zagledal sem več visokih oficirjev. Takih obiskov nisem bil vajen in takoj sem pomislil, da gre sedaj zares. Oficir, ki je stal najbliže meni, je vprašal, koliko časa sem že v tej celici. Ker sem odgovoril, da ne vem, je vprašal, od kdaj sem zaprt. Povedal sem, da od 4. januarja. Spraševal je naprej in med drugim tudi, ali se redno kopam. Ker sem ga le debelo gledal, je ponovil vprašanje. Odgovoril sem, da se nisem kopal, odkar sem tukaj. Ozrl se je po kolegih in namignil enemu od njih: »Zapiši, da se ni kopal.« Na vprašanje, zakaj sem zaprt, sem dejal, da ne vem. Tedaj se je v ozadju oglasil oficir manjše postave: »Boš že še zvedel!« Ko so odšli in je luč spet ugasnila, sem razmišljal, kaj naj bi pomenil ta obisk. Še najbolj verjetno se mi je zdelo, da bom končno ustreljen. V tem razmišljanju me je premagal spanec. Toda spet so zaropotali ključi, prižgala se je luč in paznik mi je z osornim glasom ukazal, naj vzamem vse svoje stvari in grem z njim. Seveda nisem imel ničesar razen obleke, v kateri sem prišel od doma. Ves prestrašen sem stopal pred njim. Ko sva se ustavila v nekem vlažnem prostoru, mi je rekel, naj se do golega slečem. Spet sem pomislil, da se bo zdaj izpolnila tista grožnja. V tem sem pa zaslišal šumenje vode in paznikov ukaz, naj se okopam. Posvetilo se mi je, da me je pripeljal v kopalnico. Bilo je 22. aprila 1949. Voda je bila precej hladna, vendar sem se za silo oprhal. Nato me je peljal v drugo poslopje in me porinil v neko sobo. Ob vstopu sem opazil pred seboj posteljo, na kateri je bila slamarica, pokrita z deko. Čutil sem, da v sobi nisem sam, vendar sem se brez besed vlegel in kmalu zaspal.
Zjutraj ob običajni uri je bilo vstajanje. Toda v sobi je bila dnevna svetloba. Kar nekaj časa sem rabil, da sem se tega navadil. Ugotovil sem, da nas je v sobi osem. Vsevprek so me spraševali, zakaj sem zaprt, koliko časa sem notri in podobno. Ob tem spraševanju sem spoznal, da skoraj ne znam normalno govoriti. Pa se je tudi to kmalu popravilo. Že ta dan so mi prinesli svinčnik in dopisnico, naj pišem domov za perilo in higienski pribor. Ker je ob naši aretaciji doma ostala samo 12-letna sestra, sem pisal bratu na Vrhniko in že po enem tednu dobil želene stvari. V skupni sobi sem se kar dobro počutil in kmalu prišel nekoliko k sebi.

Proces, očetova smrt in premestitev v Maribor

Po nekako štirinajstih dneh je spet prišel paznik in ukazal, naj vzamem svoje stvari. Vodil me je na dvorišče in z marico so me odpeljali na Miklošičevo cesto v sodnijske zapore. V vsem tem času nisem videl nobenega od naših domačih, čeprav so bili vsi zaprti v zaporih Ozne kot jaz. Videli smo se šele na glavni obravnavi.
V sodnijskem zaporu so se pojavile nove težave. V celici velikosti 2 x 3,5 m se nas je gnetlo 11 oseb, naša kibla pa je držala samo 5 l. Kiblanje je bilo sicer zjutraj in zvečer, toda posoda je bila večkrat prepolna in zoprna tekočina je lezla na tla. 10. maja mi je paznik prinesel obtožnico in poziv na razpravo, ki je bila napovedana za 17. maj 1949. Iz obtožnice sem zvedel, da je v naš proces vključenih 11 oseb, od katerih polovico sploh nisem poznal. Kot običajno za tisti čas so bili tudi v naš proces vključeni duhovniki in kulaki. Glavno besedo pri pripravi je imel Mitja Ribičič.
Proces se je začel 17. maja ob devetih dopoldne. Prvoobtoženi je bil Franc Ramšak, župnik na Vrhu sv. Treh Kraljev, drugi Alojzij Tome, župnik v Podlipi, nato naš oče Pavel Malovrh, mati Marjana, jaz in sestra Jožefa – vsi iz Šentjošta 37, dalje profesor Stanko Jeglič, župnik v Rovtah in njegova gospodinja Marija Vrtačnik, Lopoldina Fortuna iz Logatca in še Marija Hladnik ter Anton Mrljak – »kulak« iz Rovt. Obravnava je trajala tri dni in se zaključila 19. maja z obsodbo. Največjo kazen 15 let zapora s prisilnim delom je dobil vrhovski župnik Ramšak, najmanjšo pa moja sestra Jožefa. Šele na sodišču sem zvedel, da imamo zagovornike, ki nam jih je določilo sodišče. Med razpravo se naša obramba sploh ni oglasila. Ko sem v neki točki hotel ugovarjati, da je obtožba neresnična, me je predsednik senata takoj ustavil: »Mir, mi vse vemo.« Predsednik sodnega senata je pri našem procesu bil Ludvik Jezeršek, o katerem se je med zaporniki govorilo, da je bil še pred nedavnim pekovski pomočnik.
Jaz sem bil obsojen na 7 let strogega zapora in na 2 leti odvzema državljanskih pravic po prestani zaporni kazni. Tudi oče je bil obsojen na 7 let zapora, mati na 6 let, sestra pa na eno leto prisilnega dela. Hkrati je bilo zaplenjeno celotno očetovo premoženje – premičnine in nepremičnine. Izgubili smo dom. Za brata Feliksa in sestro Nado, ki je bila ob naši aretaciji stara komaj 12 let, je poskrbela sestrična Jožefa Oblak iz Šentjošta. Zadeva z mladoletnim bratom in sestro izgleda na videz čisto enostavno: dobra sestrična ju je vzela v svojo oskrbo. V resnici je pa bilo posebno pri sestri precej zapleteno. Po naši aretaciji je oblast – verjetno Ozna – odredila, naj gre dekletce na državno posestvo, ki je bilo že organizirano pri Žakljevih in ga je vodil neki upravnik iz Prekmurja, da bo tam imela oskrbo pa tudi nekaj socialistične vzgoje. Šele ko je konec maja prišla iz zapora sestra Pepca, je s pomočjo domačih občinskih oziroma klojevskih mož s težavo dosegla, da se je sestra Nada lahko preselila z državnega posestva k sestrični. Potem sta bili obe pri njej, dokler ni sodišče iz zaplembe izvzelo del rojstne domačije, da sta lahko šli domov.
Po obsodbi sem bil premeščen v tako imenovano skupno sobo. Vsi jetniki v tej sobi smo bili že sojeni. Tu sem po petih mesecih prišel skupaj z očetom; pogovorila sva se o tragičnih dogodkih, ki so zadeli našo družino. Čez nekaj časa sem bil prestavljen v drugi del kaznilnice, ker sem začel delati v pekarni in v kuhinji. V tem času sem dobil pravnomočno sodbo. Moja kazen kot tudi kazni drugih članov naše družine so ostale nespremenjene. Bil sem kar zadovoljen, saj se je večkrat zgodilo, da je bila kazen zvišana. V začetku oktobra sem med običajnim sprehodom po dvorišču srečal očeta. Pozdravila sva se in spregovorila nekaj besed. Prav nič posebnega nisem opazil na njem.
10. oktobra sem bil prestavljen v KPD Maribor. Potoval sem z vlakom, uklenjen in v spremstvu dveh stražarjev. Imeli smo poseben kupe. Na železniški postaji v Mariboru nas je čakala marica in takoj smo se odpeljali v zloglasne mariborske zapore na Pobreški cesti. Močan vtis name so ob prihodu naredila ogromna železna vrata in 4 m visok zid, ki je obkrožal kaznilnico in jo popolnoma ločil od ostalega sveta. 6 tednov sem ostal v karanteni. 11. novembra so me poklicali na upravo kaznilnice, kjer mi je namestnik upravnika povedal, da je prišel telegram s sporočilom o očetovi smrti. Imel sem občutek, da je uradnikov glas prihajal iz daljave. Ko sem se vrnil v sobo in povedal sojetnikom, kaj sem zvedel, so mi svetovali, naj se javim na raport in zaprosim, da bi me pustili na pogreb. Res sem se prijavil in že naslednji dan so me spet klicali na upravo. Sprejel me je komisar Kragelj. Premeril me je z očmi od vrha do tal in vprašal, kaj hočem. Odgovoril sem, da mi je umrl oče in da bi šel rad na pogreb. Skoraj zgrozil se je ob tem: »Ali se sploh zavedate, kje ste in kako ste sojeni? Na strogi zapor in odvzem vseh državljanskih pravic! Vaš oče nima pravice do javnega pokopa, vi pa ne do udeležbe pri pogrebu.« Njegove besede so me postavile v kruto realnost, čeprav že prej nisem imel veliko upanja. Sestra Pepca, brat Feliks in mlajša sestra ter nekaj bližnjih sorodnikov so se pa vendarle udeležili skromnega pogreba na ljubljanskih Žalah. Pokopali so ga zunaj obzidja in šele po dvajsetih letih smo lahko začeli obiskovati njegov grob.
Po tednih karantene sem prišel v trakt C; to je bil del kaznilnice, ki je bil med zavezniškim bombardiranjem Maribora precej poškodovan in potem le za silo popravljen. Moja soba je bila v 3. nadstropju. Zima 1949–1950 je bila zelo hladna, saj se je živo srebro spustilo do minus 25 stopinj. V oknih naših celic so manjkale šipe, bile so nezakurjene, odej nismo imeli. Nekoliko grela nas je le gneča, saj nas je bilo v celicah po 10, čeprav so bile predvidene le za štiri osebe. Preživeli smo zimo, smo pa vsi imeli ozeble prste, nos in ušesa. K temu je pripomogla tudi slaba hrana. Sojetniki, ki so bili preživeli Dachau, so ocenili, da je bilo tam bolje kot v Mariboru. V marcu 1950 sem začel delati v kolarski delavnici. Poleg mene so bili tu še naslednji: Leopold Pišek iz Žažarja – zaprt od 1945 in odsedel 8 let, Viktor Hribar iz Ihana – leta 1945 obsojen na smrt, pomiloščen na 20 let in odslužil 11 let, Franc Dimnik iz Bizovika – obsojen 1945 na 15 let in odsedel 8 let. Našteti sodelavci so tudi »stanovali« v isti sobi kot jaz. Vseh zapornikov v mariborski kaznilnici je bilo tedaj okrog 1500, večinoma političnih, kriminalcev, sojenih nad 5 let, je bilo največ 130 in so bili razporejeni po celi kaznilnici kot »vodilni«, zato so tudi imeli razne ugodnosti. V Mariboru sem bil približno eno leto.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Stovnikova družina ob začetku druge svetovne vojne

Medvode, Ferdreng in Borovec

V oktobru 1950 so premestili okrog 300 zapornikov iz Maribora. Nekaj so jih poslali v ljubljanske zapore, nekaj v Novo mesto, spet druge v Škofjo Loko. Jaz sem prišel v taborišče Medvode, kjer nas je bilo od 250 do 300 in smo gradili hidroelektrarno. Največ smo nalagali gramoz na sotočju Sore in Save. Vselej, kadar je voda narasla, je tam pustila velike količine gramoza, ki je bil kot nalašč za betoniranje. Taborišče smo imeli v borovem gozdičku na desnem bregu Save. Med gostilno Na klancu in Zbiljskim gajem tedaj še ni bilo hiš – sedaj je tam skoraj vse pozidano, nekaj tistega gozda je pa ostalo do danes. Taborišče je bilo obdano z bodečo žico in na vsakem vogalu je stal lesen stolp, v njem pa straža. Tri barake so bile namenjene zapornikom, ena pa za upravo, kuhinjo in stražarje. Delali smo v dveh izmenah: od šestih zjutraj do dveh bolj nevarni zaporniki, od dveh popoldne do desetih zvečer pa manj nevarni, tisti z nižjimi kaznimi. Jaz sem delal v dopoldanski izmeni, ki je seveda bila bolj zastražena. Hrana je bila pičla glede na težaško delo. Dnevno smo dobili pol kile koruznega kruha, za zajtrk pol litra projine kave – imeli smo ga že četrt čez pet, kosilo je bilo po povratku z dela, večerja pa ob sedmih zvečer. Ob pol šestih zjutraj smo imeli jutranji apel, razdelili so nas po desetinah in nato smo po posebni poti ob Savi odkorakali na gradilišče. Tako je šlo dan za dnem. Za nameček so vsakih štirinajst dni – vedno v nedeljo, ko je bilo na postaji manj ljudi – pripeljali na medvoško postajo osem do deset vagonov cementa, ki smo ga morali razložiti.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Druščina tedanjih dni, šentjoški fantje in dekleta in vaški stražarji

Konec avgusta 1951 sem zbolel na želodcu. Peljali so me na pregled v ljubljansko bolnišnico. Ugotovili so mi rano na dvanajsterniku, predpisali dieto in prepovedali težko delo. Potem sem dober mesec preživel v taboriščni ambulanti, dokler me niso poslali v zapore na Miklošičevi cesti v Ljubljani. Tu sem prišel v prehodno sobo, ki mi je bila znana, saj sem v njej že čakal na premestitev. In res so me 12. oktobra 1951 odpeljali v Ferdreng na Kočevskem. Ta premestitev je bila zaradi moje bolezni. V Ferdrengu sem dobival dnevno pol litra mleka in pol kile kruha iz pšenične moke. V taborišču nas je bilo okrog 350. Obdelovali smo državno posestvo, ki je obsegalo Rajndol z okoliškimi vasmi kot Ferdreng, Pokštajn, Turkova Draga in Škrilj. Tedaj so se tod raztezala prostrana polja in sadovnjaki. Ko sem leta 1992 še strahoma šel pogledat te kraje, jih pa skoraj nisem prepoznal. Pokrajina je bila močno spremenjena, saj je bilo vse zaraščeno z grmovjem. Naše taborišče je bilo tudi tu obdano z bodečo žico in zavarovano s stražnimi stolpi. Dnevni red je bil isti kot po drugih zaporih. Težava je bila v tem, da nismo imeli tekoče vode. Vozili so jo iz Kočevja, zato smo imeli omejeno porabo: 1 liter dnevno na osebo za umivanje in pitje.
Zima 1951–1952 je bila mrzla in zapadlo je preko dva metra snega. Prve dni smo bili samo v taborišču. Odstranjevali smo sneg z barak in ga z golimi rokami spravljali na visoke kupe. Uprava posestva je namreč imela samo 95 lopat. Po enem tednu smo začeli čistiti cesto Ferdreng–Rajndol, ki je bila dolga približno 6 km. Kidali smo v dveh izmenah in po enem tednu smo prodrli do Rajndola. V taborišču je medtem skoraj zmanjkalo hrane. Ko se je debelina snežne odeje nekoliko stisnila, smo začeli hoditi v gozd po drva. Sekali smo suho drevje in na povratku je vsak nesel domov po eno poleno. Tudi ko je sneg odlezel, sem jaz še delal v eni od treh desetin, ki so bile zadolžene za pripravo drv. Pri tem delu sem ostal do maja 1952. Žagali smo vse ročno in norma, ki pa smo jo le redko dosegli, je bila 1,5 m3 na osebo. Nato sem delal pri gradnji ceste od Turkove Drage proti hrvaški meji, dokler v začetku junija nisem bil premeščen v taborišče Borovec – Inlauf pri Kočevski Reki.
Po prihodu v Inlauf sem bil dodeljen v sobo, kjer je ob mojem prihodu že bilo kakih 15 jetnikov. V nekaj dneh se je naše število povečalo na 25. Bili smo z vseh koncev Slovenije. Nobenega dela nam niso dali, zato smo ugibali, kakšen namen imajo z nami. Neko jutro po raportu so bili trije sojetniki klicani na upravo in čez dobre pol ure so se vrnili s šopi papirjev – nekakšnih vprašalnikov. V nekaj dneh smo prišli vsi na vrsto. Jaz sem dobil 40 do 50 strani tipkanih vprašanj, ki so se nanašala na moje domače soseske: Šentjošt, Butajnovo, Planino in Smrečje. Bila so vprašanja za posamezne hiše in osebe: ali je bil pri partizanih, vaški straži, domobrancih, v nemški vojski, v taborišču, ali je pogrešan in od kdaj. Ko sem izpolnil ta obširni vprašalnik, sem ga oddal. Niso ga mi zavrnili kot nekaterim, ki so bili med vojno domobranci in so premalo natančno odgovorili. Povedali so jim, da vse vedo, naj torej ne prikrivajo tega in onega. Zame so vedeli, da sem bil med vojno še otrok, zato me s tem niso gnjavili. Kljub temu sem pa dobil še dodatna vprašanja o nekaterih sovaščanih: ali so bili v boju s partizani v Belški grapi oziroma na Žirovskem vrhu, zlasti pa glede mojega sodelovanja s skrivači. Po tem sem spoznal, kako natančne podatke ima Ozna za vsako vas, bolje rečeno za vsako hišo posebej.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Iz te hiše so 4. januarja 1946 odpeljali Stovnikove

Ko smo končali s tem popisom, so nas razporedili na delo. Mene so dodelili na gradbišče ceste Borovec–Zgornja Briga, kasneje pa na cesto Kočevska Reka–Gotenica. Vmes sem delal v peskokopu Kočevska Reka in pri gradnji hlevov za ekonomijo v Kočevski Reki. Naše taborišče je dajalo delavce za raztovarjanje vagonov, ki so v Kočevje dovažali gradbeni material: cement, opeko in apno in so ga potem s kamioni vozili proti Gotenici. Šoferji teh kamionov so bili udbovci, pa so vendar peljali kamion le do določene postaje, kjer so morali izstopiti in počakati v posebni baraki. Kamion so pregledali, nato pa ga je poseben šofer odpeljal naprej in vrnil praznega. V Kočevju so strogo pazili, da zaporniki, ki smo iztovarjali vagone oziroma pretovarjali material, nismo imeli zveze s šoferji. Kljub temu se je med nami šušljalo, da gre material za gradnjo tajnih bunkerjev. Danes vemo, da je bila to Gotenica.
Inlauf je bila majhna kočevarska vasica, ki so jo Italijani med vojno požgali. Taborišče v njej je menda bilo ustanovljeno leta 1949. Bilo je podobno drugim taboriščem z eno izjemo, da je v ograjenem prostoru imelo cerkvico, ki je med vojno ostala cela. Seveda je bila njena notranjščina popolnoma izropana, ni bilo ne oltarjev, ne slik in ne klopi, samo gole, hladne stene. V njo so zapirali jetnike, ki so naredili kak disciplinski prekršek, torej je služila kot bunker ali samica. Zlasti pozimi je bilo hudo cel teden ležati na golem kamnu. Mislim, da je tudi v Inlaufu bilo 300 do 400 kaznjencev. Hrana je bila tu v primerjavi z drugimi taborišči nekoliko boljša in ob nedeljah smo bili večinoma prosti.
17. oktobra 1953 sem spet dobil ukaz, naj »poberem svoje stvari«. Na hitro sem se poslovil od nekaterih sojetnikov in že sem bil na kamionu, s katerim so me odpeljali na železniško postajo v Kočevje. Z vlakom sem se pripeljal v Ljubljano in spet sem se znašel v sodnijskih zaporih na Miklošičevi cesti. Že po nekaj dneh so me klicali na zaslišanje. Po znanem udbovskem načinu je bilo prvo vprašanje, ali vem, zakaj sem prišel v Ljubljano. Seveda sem odgovoril, da nimam pojma. Toda zasliševalec je nadaljeval z vprašanji, kot da je samo po sebi umevno, da vem, da je bil Jakob Žakelj pred kratkim spet doma, saj se je oglasil pri moji sestri in pri sestrični. Tudi pri naslednjih zaslišanjih je to zgodbo vztrajno ponavljal. Ta mora se je vlekla kakih štirinajst dni. Zastonj sem mu dopovedoval, da sem že štiri leta v zaporu in da zato ne morem vedeti, kaj se dogaja zunaj. Nazadnje je sestavil zapisnik in ga porinil preko mize, naj ga podpišem. Prosil sem, da bi zapisnik prebral. Dovolil je. Ko sem površno preletel vsebino, sem videl priznanje, da sem vedel za nedavni obisk ilegalcev pri moji sestri. Vrnil sem mu zapisnik in odločno povedal, da ga ne bom podpisal. Razburil se je in mi grozil z dodatno kaznijo, ker se norčujem iz uradne osebe. Zavrnil sem ga, da se sploh ne norčujem, ampak res ne morem nič vedeti, ker že štiri leta nimam nobene zveze z zunanjim svetom. Za slovo mi je zagrozil, da bom sedel še štiri leta. Vsa ta zaslišanja so bila ponoči, podnevi pa so me vozili na delo na Vodovodno cesto, kjer so gradili garaže za milico, in na strelišče na Dolenjski cesti.

Ponovno v Maribor in huda bolezen

V novembru 1953, po dobrem mesecu bivanja v Ljubljani, so me spet poslali v KPD Maribor. Bil sem dodeljen v 3 B trakt in hodil delat v pletilnico košar. Spletli smo na tisoče košar iz vrbja. Govorili so, da jih izvažajo. Pri tem delu sem bil dobrih šest mesecev. Medtem sem pa začel hudo kašljati. V začetku sem mislil, da je navaden prehlad, ko pa le ni bilo izboljšanja, sem se javil na »lekarsko«. Dali so mi neke praške proti kašlju, ki pa niso pomagali. Po nasvetu nekdanjega vrhniškega lekarnarja, ki je bil leta 1945 obsojen na smrt, nato pomiloščen na 20 let zapora in je dobro poznal vse predpise, sem zaprosil, naj me pošljejo na pregled pljuč. Res so me odpeljali na pregled v mariborsko bolnišnico, kjer so takoj ugotovili odprto tuberkulozo na pljučih. Zame je bil to velik šok. Še isti dan sem dobil posteljo v kaznilniški ambulanti.
Čez nekaj časa so me poslali v Ljubljano, kjer so v zaporih na Miklošičevi cesti imeli poseben oddelek za pljučne bolnike. Naš zdravnik je bil dr. Jože Benigar. Po natančnih pregledih so ugotovili, da imam rano na levem pljučnem krilu. Potem sem šel na operacijo v vojaško bolnišnico Mladika. Operiral me je vojaški zdravnik dr. Zavrl, h kateremu sem nato do konca zapora hodil na kontrolo. Tri leta po operaciji sem dobival pnevmatoraks in ves ta čas sem bil na posebnem oddelku zapora na Miklošičevi. Bilo nas je okrog 20 bolnikov. Naš hišni red je bil milejši, kot smo ga bili vajeni v zaporu. Ko je prišel v sobo paznik ali kak višji predstojnik, nam ni bilo treba vstajati. Sobo so nam pospravljali zdravi sojetniki. Hrana je bila zadovoljiva in dr. Benigar nas je obiskal enkrat tedensko, po potrebi pa tudi večkrat. Na rentgenske preglede smo hodili v zdravstveni dom na Miklošičevi cesti. Na tem oddelku sem ostal do konca svojega zapora.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Stovnikova mama s sestrama, levo Neža, desno Katarina – Neži so partizani ubili pet sinov

Ko sem zvedel, da sem obsojen na sedem let strogega zapora, se je odprlo vprašanje, kako bom to preživel. Tako moji sotrpini kot jaz smo se v začetku tolažili z lažnim upanjem, da nam ne bo treba prestati cele kazni, ker se bo režim že prej zrušil, bo oblast krepala, kot smo navadno rekli. Čas je pokazal, da smo se zmotili. Vsi, ki smo bili sojeni na več kot dve leti, smo imeli pravico prositi za znižanje kazni oziroma za pomilostitev. Sam sem vsako leto napisal prošnjo za znižanje kazni. Ko sem bil leta 1953 v Inlaufu, so mi neko jutro naročili, naj se javim pri upravniku taborišča. Na poti v pisarno sem razmišljal, kaj sem zagrešil, da me kliče upravnik. No, kmalu sem zvedel, za kaj gre. Upravnik mi je pojasnil, da je moja prošnja za znižanje kazni zavrnjena. Ko sem z grenkobo pripomnil, da me pač nihče ni podprl, mi je pomolil list papirja, kjer sem videl, da je uprava KPD podprla prošnjo, domači KLO ji je pa nasprotoval. Pokazala se je pač moč »ljudske oblasti«.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Stovnikova družina po očetovi smrti in mamini vrnitvi iz zapora

V zvezi s tem naj opišem naslednji dogodek. Vsako leto v septembru je KPD oziroma taborišče obiskala posebna republiška komisija, ki so jo navadno sestavljali dr. Turnšek, polkovnik Simčič in še dva oficirja. Spremljal jih je domači upravnik, komandir straže in morda še kdo. Za ta dan smo skrbno vse počistili in tudi hrana je bila nekoliko boljša. Polkovnik Simčič je večino političnih zapornikov poznal. Mene je ob nekem takem obisku vprašal, kdaj bom šel domov. Odgovoril sem mu: »Ko mi boste dali ključ.« Ko sem oktobra 1954 ležal v ambulanti na Miklošičevi cesti v Ljubljani, je zopet prišla komisija. Šli so od postelje do postelje in prišli tudi do mene. Simčič me je spoznal in vprašal, kaj sem ušpičil, da sem spet tukaj. Odgovoril sem, da nisem spet ampak še vedno tukaj. Obrnil se je k načelniku Turnšku, ta pa je samo skomignil z rameni. Polkovnik ga je tedaj resno pogledal in rekel: »Kaj smo se zadnjič glede njega zmenili?« Vsi so molčali. Meni je pa rekel, da bom sedaj šel domov. Spomnil sem se, kako mi je eno leto pred tem napovedal, da bom za novo leto že doma. Vedel sem, da so bili tudi tu vmes prsti domače ljudske oblasti. Pravilnost tega mojega mnenja je potrjevalo dejstvo, da se je podobno zgodilo dvema sovaščanoma, ki sta bila obsojena na pet let in so bile vse njune prošnje za znižanje kazni prav tako odbite.

Zaključek

Končno se je iztekel tudi zadnji dan mojega sedemletnega zapora. Sedem let izgubljene mladosti! Sedem let sem dan za dnem s hrepenenjem in upanjem čakal tega dne. Ko sem potem končno spet stopal po poti proti domu, po isti poti, ki sem jo nazadnje prehodil v zimskem večeru 4. januarja 1949 v spremstvu oznovcev in miličnikov, me je doletelo prvo razočaranje. Poznal sem vsako drevo ob tisti poti, vsako korenino, ki se je razrasla preko poti, in kamen, ob katerega bi se lahko spotaknil. Kolikokrat sem v urah domotožja – v bunkerju oznovskega zapora pa kasneje v mariborski kaznilnici in sredi snežnih zametov v Ferdrengu, zlasti pa v bolniški sobi na Miklošičevi 9 v Ljubljani – v mislih prehodil to pot, otipal vsak kamenček na njej in občudoval drevesa ob njej. Toda sedaj je skoraj nisem več spoznal: marsikaterega drevesa ni bilo več, kamni so bili izruvani, vse je bilo spremenjeno. Zavedel sem se, da sem spremenjen tudi sam, ne samo moja pljuča, ampak vsa moja notranjost, tolikokrat ponižana in ranjena. Spomnil sem se očeta, ki se je nekoč po isti poti vračal iz dolgoletnega ujetništva v daljnji Sibiriji, nazadnje pa je moral umreti kot zapornik in so ga pokopali kot izobčenca za obzidjem ljubljanskih Žal.
Vendar sem bil kljub tem grenkim mislim srečen. Bil sem svoboden, klicalo me je življenje, ki ga niti zapor niti bolezen nista mogla streti, klicala je izropana in opustošena domačija.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Adolfova družina petnajst let po vrnivi iz zapora