Avtor: Anton Drobnič

Proti koncu svoje dvanajstletne vladavine so nasledniki in verniki nekdanjega totalitarnega režima, zavedajoč se nevarnosti izgube oblasti, med drugimi vojnimi zakoni na silo sprejeli tudi Zakon o žrtvah vojnega nasilja, s katerim so državljane Republike Slovenije še enkrat po boljševiško razdelili na prave, naše in na one druge. Za žrtve vojnega nasilja na komunistični strani, ki so bile varovane in zibane že več kot pol stoletja, so uzakonili še nove koristi in odškodnine, neštete žrtve partizanskega nasilja pa so tudi v demokratični Sloveniji še naprej ostale zakonsko zamolčane in brezpravne. Zakon o žrtveh vojnega nasilja, ki naj bi bil socialni zakon, je postal komunistični kazenski zakon ne samo za politične in idejne nasprotnike, ampak tudi za njihove otroke in otrok otroke. Nekoč je zloglasni zakon o zaplembah iz leta 1945 v revolucionarnem 28. členu določal, da je vsakdo, ki so ga partizani ubili, zaprli ali pregnali, vojni zločinec in narodni sovražnik, ki ga je treba kaznovati z zaplembo celotnega premoženja. Ustavno sodišče RS je ta kapitalni teroristični dosežek razveljavilo. Sedanji zakon pa je še bolj sprevržen, saj kazen izgube socialnih pravic za žrtve nasilja razširja še na otroke in druge sorodnike tistih, ki so pred 60 leti po zloglasnem 28. členu veljali za »vojne zločince in narodne sovražnike«.
Nekateri levičarski politiki, ki jih ne vodi samo golo sovraštvo do davnih idejnih in političnih nasprotnikov, so se vendarle zavedli protiustavnosti takšnega zakona, ki žrtve vojnega nasilja politično deli na priznane in nepriznane, na partizanske in nasprotne. Zavedli so se, da bo ustavno sodišče, pri katerem že dolgo ležijo pobude za oceno ustavnosti, tak zakon končno moralo razveljaviti. Spričo te nevarnosti, katere neizbežna uresničitev bi zanje pomenila veliko politično in pravno polomijo, so sklenili pokazati drugačen obraz. Začeli so kritizirati svoj lastni zakon kot diskriminatoren in predlagali so uzakonitev enakih pravic za vse žrtve vojnega nasilja ne glede na nasilnika, torej tudi za žrtve partizanskega nasilja, ali kot se radi nejasno izražajo, za »pieteten odnos« do žrtev nasilja.
Zato je v začetku letošnje pomladi v slovenski politiki zavladalo nekakšno spravno vzdušje, ko so stranke komunističnega nasledstva javno soglašale s predlaganimi spremembami zakona o žrtvah vojnega nasilja, ki odpravljajo dosedanje neustavno razlikovanje med žrtvami. Nekakšno upanje, da se bliža začetek narodne pomiritve, je vzbujalo tudi dokaj nenavadno dejstvo, da so s takimi spremembami izrecno soglašala celo društva partizanskih borcev, v katerih je bilo ali je še vedno nemalo nekdanjih revolucionarnih nasilnežev. Njihov predsednik se je na sestanku politikov vseh parlamentarnih strank izkazal celo s tem, da je trditev svojega mlajšega političnega sopotnika o tem, da med vojno ni bilo revolucionarnega partizanskega nasilja, glasno in odločno zavrnil, rekoč, da je takšno nasilje med vojno bilo, mnogo hudega nasilja.
Možnost kakršnekoli spremembe ali popuščanja na širnih poljih narodnega sovraštva in političnega izključevanja je silno vznemirila najbolj zagrizene revolucionarje in druge nasilneže, prinašalce prisilne sreče in zagovornike diktirane svobode. Številne prireditve in skoraj vsa javna občila so ječala pod težo in množico njihovih ugovorov, razlag in zaklinjanj. Politiki totalitarnega nasledstva so se ustrašili svojih novih zamisli, partizanski borci so disciplinirali svojega burkastega predsednika in peščico njegovih pristašev. Naglo se je vse vrnilo v stare tire sovraštva, zaničevanja in nedostopnosti za normalen družbeni razgovor ter zaživelo z novo močjo obupancev, katerih izhod je le v nesreči. Upanje mnogih je izginilo kot jutranja rosa v soncu, naše nezaupanje pa se je, žal, potrdilo. Ni politika in ni voditelja levice, ki bi hotel ali mogel preseči davno narodovo nesrečo in uničujoči razdor.
Predsednik države pa se je medtem ukvarjal s Kosovom in Sudanom, z Indijo in Kitajsko, z Bolivijci in Romi, z muslimani, Kovačičem in medvedi, celo s pravičnostjo kar tako. S temeljno slovensko krivico in razdorom pa se ne da motiti. Zopet je zavladalo pravilo, da enaki državljani ne smejo imeti enakih pravic: Tisti, ki so pred več kot 60 leti bili uvrščeni med nasprotnike, vendar ne morejo imeti enakih pravic, čeprav so trpeli enako nasilje. Bili so pač kolaboranti, kolaboracija pa je po oznanilu prejšnjega predsednika Milana Kučana največji zločin, enak zločin kot množični poboji. Tudi novodobni pravičnik Janez Drnovšek se je kar zgrozil ob vprašanju, ali bi kolaboranti, ki so bili žrtve vojnega nasilja, lahko imeli enake pravice kot druge žrtve vojnega nasilja. Seveda ne! Nikakor ne, za njim kričijo Franc Žnidaršič, Cveta Zalokar - Oražem, Jelko Kacin, Miran Potrč in mnoštvo drugih »ljudskih demokratov« z Janezom Stanovnikom na čelu. In vrag je na hitro vzel ves njihov »pietetni odnos« do žrtev nasilja.
Zopet se je pokazalo njihovo slepo sovraštvo in izključevanje idejno ali politično drugačnih. Pri tem jim je vseeno, za kakšno kolaboracijo naj bi v resnici šlo. Ne vidijo, da tudi najhujši zločinci Trobčevega formata najkasneje po 30 letih prestanejo kazen. Pravno povsem neopredeljena kolaboracija pa je zanje tudi po 60 letih neodpustljiv zločin. Fašistični in nacistični okupatorji so jim že dolgo zavezniki in prijatelji, rodni bratje drugačnega prepričanja so jim večni sovragi. Ne gre jim privoščiti niti pogleda in ne podati roke v pozdrav. Če se to le zgodi, je treba dogodek zatajiti kolegom v sovraštvu, kot je nedavno storil eden od mojih sogovornikov.
Svoje neodjenljivo sovraštvo do vseh, ki se jim ne poklonijo, razglašeno že 16. septembra 1941 z zloglasnimi odloki t.im. Osvobodilne fronte, svojo zvišenost nad drugimi in svojo večvrednost razlagajo s trditvijo, da so bili oni v času druge svetovne vojne »na pravi strani«. »Mi smo med vojno bili na pravi strani!«
Kaj pomeni biti med vojno na pravi strani? SSKJ ima za pridevnik »pravi –a –o« več kot eno stran primerov in razlage. Navaja tudi besedno zvezo »prava stran«, n. pr. prava stran blaga, usnja, denarja. Besednega para »prava stran« v zvezi z vojno pa ne pozna, čeprav je bil slovar izdan leta 1979, ko je bila »prava stran« na vrhu svoje moči. Najbolj splošen pomen pridevnika »pravi« po SSKJ je: ki ima potrebne, zaželene lastnosti, značilnosti. Nič objektivnega, označba »pravi« je odvisna od potreb in želja ocenjevalca, torej subjektivna stvar. Trditev o pravi strani je zato zelo nejasna stvar, vsak lahko svojo stran hvali kot pravo. Očitno pa so partizani tudi na pravi strani lahko množično morili neoborožene Slovence tako med vojno kot po vojni.
Naši rdeči borci še pravijo, da so bili na strani protifašistične koalicije. Prava stran v njihovem zaklinjanju naj bi torej bila protihitlerjevsko zavezništvo. Takšna opredelitev prave strani je mnogo bolj jasna. Pristaši Kučanovega nauka o več resnicah in marksistične spoznavne teorije, ki pravi, da je res samo tisto, kar trenutno koristi partiji, so s takšno razlago lahko zadovoljni. Vsi drugi pa imamo resne težave, ko se spomnimo, da so komunisti, ki so ustanovili in vodili t. im. NOB, bili v času 1939–1941 Hitlerjevi pogodbeni zavezniki. Dve leti ali eno tretjino vojnega časa torej niso bili člani protihitlerjevske koalicije, ampak njegovi zavezniki v boju proti imperialistom. Tudi kasneje so Hitlerju ponudili zavezništvo proti zahodnim zaveznikom, če bi se ti skušali izkrcati na jadranski obali, septembra leta 1943 so napadli in pobili četnike v Grčaricah in pripadnike Slovenske narodne vojske na Turjaku, ki so se tam zbrali, da bi zahodnim zaveznikom zavarovali pot od Reke proti Ljubljani in Dunaju, italijanske fašiste pa so prisrčno spremili do meje, ne da bi se komu skrivil las, kot se je pohvalil nedavno umrli rdeči general, ki je drugače pridno pobijal Slovence, z Nemci so jeseni 1944 sklenili sporazum Vilfan – Globotschnig o nenapadanju na Primorskem in jim zagotovili proste prometne poti proti Italiji, pobijali so zavezniške padalce, dajali Italijanom sezname talcev, od njih prejemali orožje in drugo vojaško opremo itd.
Sodelovanje komunističnih partizanov v protihitlerjevski koaliciji je torej, milo rečeno, zelo vprašljivo in čudno. Če je to sodelovanje sinonim za »pravo stran«, potem so partizani bili zelo malo na pravi strani. Seveda pa borčevsko zaklinjanje na pravo stran in protifašistično koalicijo zgubi ves pomen in vsak smisel, če ne podležemo njihovi sedanji laži, da je med drugo svetovno vojno v Sloveniji bil samo boj med hitlerjevsko in protihitlerjevsko koalicijo ter upoštevamo, da je v Sloveniji med vojno tekla predvsem boljševiška revolucija.
V nasprotju s polstoletnim slavljenjem boljševiške revolucije, postavljanjem neštetih spomenikov revoluciji, tvarnih, pravnih in miselnih, ki jih še vedno vidimo na vsakem koraku, so se branilci in uživalci pridobitev revolucije v zadnjih letih zatekli k vsestranskemu zanikanju revolucije. Še posebno ofenzivno in iznajdljivo zanikovalci revolucije nastopajo v zadnjih mesecih. Kučanov vzornik profesor dr. Ljubo Bavcon, ki nikakor ni ignorant, je v DELU to storil s popolnim ignoriranjem bistvenih medvojnih dejstev v Sloveniji. Malo za njim je drugi profesor dr. Ivan Kristan prav tam ubral nasprotno taktiko. Revolucije besedno ne zanika, nasprotno, jo celo zahteva in brani kot nujno in legalno. Povsem pa zanika vsako revolucionarno nasilje in strašni boljševiški teror z deset tisoči umorjenih, sklicujoč se na tretjega profesorja dr. Franceta Bučarja pa revolucijo prikaže kot nedolžno težnjo ljudstva po boljši socialni ureditvi in ustavnih spremembah. Za njega pa ni prav jasno, ali je ignorant ali se iz nas vseh in iz tisočev žrtev samo norčuje.
Misleči ljudje kljub različnim modrovanjem teh profesorjev in drugih manipulantov z zgodovino pač razumejo, da slovenskega narodnega spopada in razdora ni mogoče razumeti samo v ključu druge svetovne vojne, da se je moralo v Sloveniji takrat dogajati še nekaj bistveno drugega: boljševiški napad na okupirani narod in njegova samoobramba. Niso si Slovenci brez pomembnega razloga in kar čez noč postali sovražniki: 15 mesecev so jih partizani vpričo okupatorja neovirano in nekaznovano morili in ropali, šele potem so v popolnem obupu prijeli za puške in se sami branili. O teh strašnih in brezupnih 15 mesecih komunističnega terorja v Ljubljani, na Notranjskem, na Dolenjskem in v Beli krajini niti partizanski borci niti njihovi učeni profesorji ne govorijo. Njihovo sklicevanje na »pravo stran« bi hitro utihnilo.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Požgani Boštanj – Žrtev razrednega sovraštva Mirko Kambič

Nekaterim sedanjim zagovornikom boljševiškega terorja kot zgolj bojem proti okupatorju je pri sklicevanju na »pravo stran« še posebno všeč trditev, da so bili na strani zmagovalcev. Niti preteklost niti sedanjost ne kažeta, da je biti na zmagoviti strani s stališča pravice in svobode isto kot biti na pravi strani. Če je zmagovita stran prava stran, bi bili italijanski fašisti v Etiopiji na pravi strani, nemški okupatorji na Češkem, na Poljskem, v Jugoslaviji, Grčiji in Franciji pač na pravi strani. Biti na strani zmagovalcev, hvala Bogu, v normalnem svetu ni bilo vedno isto, kot biti na pravi strani, čeprav se je partizanska zmaga šele po 50 letih sesula v zločin.
Vzneseno kričanje Janeza Stanovnika, da so partizani bili na strani zmagovalcev, pa je resnično, čeprav to ni bila vedno prava stran. Dokler je po Evropi šaril fašizem in nacizem so kasnejši voditelji partizanov rušili »imperialistično tvorbo« na Balkanu in bili zavezniki nemških okupatorjev, ko so ti premagali Jugoslavijo. Kot Hitlerjevi zavezniki so bili na strani zmagovalcev, ko so Nemci premagali Poljsko, Češko, Norveško, Nizozemsko, Belgijo in Francijo itd. Vedno so bili na strani zmagovite Sovjetske zveze, ko je premagala Finsko, zasedla del Poljske in tri baltske države, del Romunije, ko je po vojni zasedla pol Evrope in ji vsilila komunistični totalitarizem. Pred koncem vojne so postali celo ministri osovražene jugoslovanske begunske vlade, samo da bi bili pravi čas na strani zmagovalcev.
Da so bili komunisti in njihovi partizani na koncu vojne na strani zmagovalcev, ni ravno častno in spodobno. Za tak uspeh so morali uporabiti mnogo laži in prevar, napraviti mnogo zločinov. Vsekakor pa sklicevanje na zmagovalno stran ne bo ničesar prispevalo k slovenski narodni pomiritvi. Tudi italijanski napadalci in zločinci so bili ob koncu obeh svetovnih vojn na strani zmagovalcev. Prav s takšne pozicije sedaj napadajo Slovenijo in Slovence. Nič čudnega, saj znajo vsi veliki prevaranti v odločilnih trenutkih biti na strani zmagovalcev. Temelj medvojnega boljševiškega napada na slovenski narod pa je bila prevara in laž o boju proti okupatorju. Nadaljevanje te prevare je sedanje zaklinjanje, da partizanskega terorja ni bilo in da so partizani bili na strani zmagovalcev.
Seveda pa sklicevanje na zmago, na argument moči, partizanom pride vedno prav, ko jim zmanjka drugih prepričljivih argumentov, ko se v luči dejstev stopijo njihove druge pravljice. Pol stoletja je njihov zadnji argument bila totalitarna prisila, ob koncu njihovega veka jim je ostalo samo še sklicevanje na moč zmage.