Avtor: Majda Lampič

Spomini na 8. in 9. maj 1945.

Te dni sem gledala v Kinoteki jugoslovanski film Oficir z vrtnico. Znova me je razbičala nenormalnost povojnih razmer, ko naj bi bil človek prvenstveno privržen predvsem kolektivu, ne pa da izgublja energijo za posameznika. In tako je moral oficir skrbno skriti vrtnici za ljubico in zaročenko.
Jaz leta 1945 za partizanskimi uniformami nisem zaslutila nobene vrtnice.
Čeprav sem se kot otrok močno zavedala izrednega življenjskega stanja med vojno, sta me dvanajstletno deklico apokalipsa 8. maja in evforija 9. maja močno pretresli. Kakor sodni dan, kakor izgon iz raja!
»Ali ne boste bežali?« so se nam mnogi čudili. Naš ata je bil nenavadno miren in neomajen. Kot fotograf z mnogimi posnetki italijanskih in nemških okupatorjev ter domobrancev si je nabral dovolj pogubnih dejanj za tisti čas. Odločil se je, da življenje nima več vrednosti, če se ne dá pošteno živeti. In smo ostali tisto zadnjo noč, 8. maja, doma. Ata je s šestilom izrisoval peterokrako zvezdo in se jezil, da ni šesterokraka. Pa je vendar tuhtal dalje in iz čistega veselja, kot vedno, izpeljal, kar je začel. Izrezal jo je iz venozno rdečega papirja, v katerega so bile zavite fotografske plošče; tako je delal iz varčnosti, da se vse porabi. In jo je prilepil na staro slovensko zastavo. Mama je oporekala, da bi morala biti iz blaga in rumeno obrobljena. (Kje je to pobrala?) »Za toliko časa, kolikor tak red lahko traja, bo zdržala,« je pribil. Ni zdržala. Potem smo obešali zvito, brez zvezde, zelo dolgo, predolgo. In navsezadnje smo kupili novo. Poštenjak, ki tvega samostojno obrt in ves dan dela za preživetje! Zvečer kdaj in ob praznikih si lahko kaj privošči: majhne tehnične iznajdbe, igračke … tisto sladko delo iz čistega veselja; to je bil njegov edini dopust. Poznal je zakonitosti gospodarstva in nihče ga ni mogel naplahtati z rajem na zemlji. Med temi nočnimi pripravami za naslednji dan so v našo kuhinjo ob Dunajski vdirali pridušeni glasovi beguncev s ceste, ropot vozov in trušč vse šare, naložene na njih, za nekaj dni, da se uredi ves ta kaos, tako smo vsi mislili …
9. maj! Po isti cesti so se valile nove množice.
Zamudniki so se iz vež usipali med zmagovalce. Zdelo se je, da je ta smer zdaj brez vsakega tveganja. »Zdravo!« je škrtalo od vseh strani. Nič več »Dober dan!« Nikoli si nisem opomogla od tega šoka. Nikoli nisem mogla po novem pozdraviti. Še bolj se mi je zagabilo, ko sem kasneje videla, kako ubogajo tudi tisti, ki so jim po vojni zažgali dom. Kam se je izgubila vsa tista opevana upornost?
In drugo: doživetje oholosti in samopašnosti. Naenkrat se je pojavil Človek, ki vse ve, vse zna, vse sme. Razni pridaniči so vneto razlagali, kako bomo delali vreme, sneg, ustavljali točo … (Ko je Angela Vode napisala pismo Mussoliniju, naj preneha s streljanjem talcev, je to pismo neka aktivistka pokazala Borisu Kidriču; ta pa ni soglašal z vsebino: »Ne prosimo! Zahtevamo!!!«) Nova oblast je takoj pokazala svoj obraz; v našem kraju je padla komanda: »Oddajte vse bicikle!« »Pripeljite oba,« je komandir zabičal atu. »Če pa ti komandiraš, ubogi človek, če pa ni več nobenega Boga, pa tudi jaz, ki sem tudi človek, lahko kaj pokomandiram,« je ata, po logiki, kot vedno, razbral situacijo. In je pripeljal samo en bicikel. Nič ni bilo narobe. Spet smo se spogledali: kakšno brezpravje, kakšna objestnost! To je presegalo vso karlmajevsko domišljijo.
Med vojno se je pri nas doma sproti komentiralo vse javno dogajanje: opažen je bil vsak nenavaden, nenormalen dogodek. Bilo mi je več kot jasno, da v zvezi z NOB ne gre predvsem za narod, sicer bi se morilec Slovenca Natlačena raje oblekel namesto v duhovnika v elegantno damo in ustrelil okupatorja Graziolija. Tega moja pamet že tedaj ni dojela. Ata pa me je s svojim mišljenjem in zgledom naučil, do kam se smem umakniti, da še ostanem človek, kar mi je – dolgoročno, seveda – vedno prav prišlo.
Ta doživetja so me potisnila v tesnobno stanje nekakšne začasnosti. Kakor da čakam na železniški postaji. A vlaka ni. Noben vozni red ne drži. Prehitevanja in zamude so pravilo. Ko sem se nekoč dosti kasneje hotela izvleči iz območja Skadra, so mi turistični delavci svetovali: »Postavite se na most in čakajte, dokler ne pripelje avtobus.« Občutje mi je bilo zelo domače.
Dosti prezgodaj se mi je zganilo in mi nalamljalo peruti v globini prežeče spoznanje, da je sicer tudi brez vsega tega naše bivanje dovolj tragično.
Oficir je izvlekel še drugo vrtnico izpod toge uniforme: ta je imela odlomljen cvet.