Avtor: John Austin

Uredništvo Zaveze je prejelo naslednje besedilo, ki ga je skupina britanskih parlamentarcev predložila spodnjemu domu britanskega parlamenta.
Ta hiša naj z obžalovanjem ugotovi, da je prisilna repatriacija razoroženih slovenskih vojakov ob koncu druge svetovne vojne pripeljala do brezsodnega pokola mnogih od njih, pobili so jih njihovi politični sovražniki v domovini; uvidi, da so britanske oblasti naredile napako, ki je povzročila izgubo okrog 12.000 življenj; ugotovi, da tega obžalovanja vrednega dejanja, ki se je sicer zgodilo v času določene zmede in kaosa v južni Avstriji v maju 1945, vlada Združenega kraljestva ni nikoli javno priznala; uvidi, da je čas, da smo, kot prispevek k povojni spravi, tudi v tej zadevi pošteni in odkriti do Slovenije, ki je sedaj partnerica v EU in zaveznica v NATO, in tako prispevamo k mirovnemu prizadevanju v mnogih delih sveta ter delimo splošne vrednote demokracije in transparentnosti; in pozove vlado ter zunanje ministrstvo, naj zaradi storjene napake uradno izrazita svoje iskreno obžalovanje, kot sta ga izrazila sorodnikom žrtev, umorjenih v Srebrenici.
John Austin

Uredništvo Zaveze misli, da je k zgornjemu besedilu treba pripomniti naslednje:
1. Dejstvo, da se je skupina poslancev britanskega parlamenta odločila, da zahteva od vlade, da opravi določena dejanja moralne in politične narave v zvezi z lobističnim sodelovanjem britanske armade in vlade pri umoru 12.000 vojakov slovenske narodne vojske in njihovih spremljevalcev in spremljevalk, je razveseljivo.
2. Besedilo zahteve, ki jo je, s prvopodpisanim Johnom Austinom, vložila skupina britanskih parlamentarcev, pa v nekaterih vidikih kaže na to, da zavest, iz katere je zahteva nastala, ne dosega velikosti dogodkov, ki jim je namenjena:
a) Sodelovanje britanske armade pri umoru slovenske domobranske narodne vojske je neresno odpraviti z besedo napaka. Za taka dejanja civilizirani evropski idiom daje drugačne možnosti in postavlja drugačne jezikovne norme.

b) Izgovarjanje na »zmedo in kaos«, ki naj bi takrat vladal v južni Avstriji, ni brez osnove, a nikakor ni opravičujoča okoliščina. Slovenska narodna vojska, častniki in vojaki, so bili skrajno disciplinirani in kooperativni in niso predstavljali absolutno nobenih težav. Tudi je bilo britanski armadi in vladi zelo dobro znano, kdo je kdo, za čem kdo stoji in kakšno politično kulturo kdo predstavlja.
c) Sprašujem se, kakšna miselnost stoji za podpisniki zahteve, če se v njej trdi, da mora biti britanska vlada »poštena in odkrita« do Slovenije, ker je danes članica EU in NATA. Mislimo, da bi Britanija morala biti »poštena in odkrita« do Slovenije v vsakem primeru, in ne samo danes, šestdeset let po tem, ampak prav tako tudi leta 1945 in v času zlonosnih Churchillovih balkanskih intrig.
d) Na koncu apeliramo na britanski parlament, da prosi zunanje ministrstvo, da poizve pri svojem veleposlaništvu v Ljubljani, zakaj je dosedaj arogantno ignoriralo vsa besedila, ki mu jih je pošiljala Nova Slovenska zaveza glede britanske vpletenosti v vetrinjske dogodke leta 1945.
e) Ker so v Republiki Sloveniji postkomunistične nasledstvene sile do sedaj preprečevale vsak dogovor v državljanski vojni sprtih strani, bodisi na državni ravni bodisi na ravni civilne družbe, zaradi česar mirovna pogodba po državljanski vojni še ni bila podpisana, in državljanska vojna še traja, predlagamo, da vlada Velike Britanije, v polni zavesti, da je sokriva za tak izid državljanske vojne v nekdanji Jugoslaviji, da so v njej zmagale sile, ki so postavile boljševiško totalitarno državo, z vsemi legitimnimi sredstvi moralnega vplivanja doseže pri vladi Republike Slovenije, da omogoči in doseže tak politični dogovor, ki bo pomenil pravičen konec notranje vojne.
Za uredništvo Zaveze
Justin Stanovnik