Avtor: Terrence Des Pres
O etosu preživetja v skrajnosti
Ko je pred petintridesetimi leti izšel esej mladega harvardskega profesorja Terrenca Des Presa o etiki preživetja v skrajnih razmerah, je nemudoma vzbudil široko zanimanje. Že takrat smo tudi mi pomislili na prevod, a nismo prav vedeli, kje bi ga mogli objaviti. Sedaj pa je to mogoče in mislimo, da je Zaveza zelo primeren kraj za to. Dva razloga imamo v mislih.
Najprej nas navdaja tako nerazložljiv kot tudi neubranljiv občutek, da ta svet ni tako trden, kot se zdi. Njegovo sedanje udobje je tako umetelno zgrajeno, da je potrebna samo razmeroma majhna napaka, da se zruši. Človek se samodejno spomni na začetek neke nemške pesmi: »Ni dolgo več do polnoči / v tišini trdi Babilon leži.« Tedaj bo čisto lahko tako, da bodo obstali samo tisti posamezniki in tisti narodi, ki bodo usposobljeni za življenje v skrajnosti.
Drugič pa so ljudje, ki berejo Zavezo, šli skozi tak čas, da nekoliko vedo, kaj je to skrajnost. Nekoliko ali pa celo zelo dobro – nekateri tako zelo dobro, da se sedaj neverno sprašujejo – če so še živi – ali je to, kar se je z njimi zgodilo, bilo sploh mogoče. Nekemu času, ki človeku ni dopuščal biti človek, so odrekli pokorščino. Vedeli so, kaj hoče, a niso hoteli z njim. Bili so, ne da bi o tem imeli najmanjši pojem, podobni tistim junakom novejših evropskih romanov, na katerih je Des Pres hotel pokazati, kakšnega človeka je zahteval ta specifični čas: ne se vdati in ostati živ, a obenem ne izgubiti svoje nedolžnosti, kar pomeni, ne škoditi bližnjemu. Čas, skozi katerega so šli bralci Zaveze, je dajal veliko možnosti za nastajanje takih ljudi. Nekateri so to storili na tako visok način, da niso mogli da ne bi »drugim dajali misli in navdiha«.
In od kod ti ljudje dobijo moč, da preživijo in, kar je še več, da preživijo na tak način – da po vsem ostanejo čisti? Pisec se varuje, da ne bi uporabil visokih besedi. Pravi, da bi »v kaki drugi dobi« tej sili morda rekli Bog, a se sam tega vzdrži. Pravi le, da to presega razumetje. Tu se z njim ne strinjamo.
V pesmi Termopile je grški pesnik K. P. Kavafis zapel hvalnico tistim, »ki so se v življenju odločili, da bodo stali na Termopilah« Stražiti na Termopilah v sedanjem času pomeni: braniti črto človeške dostojnosti in dostojanstva: biti pravičen in pošten, biti usmiljen in sočuten, »radodaren, če si bogat, in če nisi bogat, radodaren v malem«, govoriti resnico, a ne sovražiti tistih, ki lažejo. Potem pa pesnik, na naše začudenje, na koncu dodaja: »Še večja čast pa gre tistim, ki vidijo naprej – in mnogi vidijo naprej: da bo nazadnje prišel Efialt in da bodo Perzijci končno prodrli.«
Ta misel je mogoče ena od človekovih skušnjav, a se ji, tudi spet za ceno preživetja, ne sme vdati. Če bi videl pred sabo možnosti ali celo verjetnost, da bodo Perzijci nazadnje prodrli, bi redkokdo vzdržal. Če sploh kdo! Gotovo pa ne bi vzdržala nobena kultura.
Des Presov esej bomo objavljali v štirih nadaljevanjih. Bralce prosimo, naj vztrajajo in ne odnehajo. Prepričani smo, da je besedilo takšno, kakor da bi bilo napisano zanje. Z vsakim nadaljevanjem bo njihovo zadovoljstvo večje. Pred njimi je virtuozen prevod. Priskrbela ga je dr. Katarina Bogataj Gradišnik. Lepo, lepo se ji zanj zahvaljujemo.
GROZA IN DIVJAŠTVO sta znamenji našega časa, mi pa zdaj ob kavi mirno, stvarno, v navzočnosti svojih otrok razpravljamo o verjetnosti, da se bo zgodilo kaj takega, kar se je nekoč zdelo preveč strašno, da bi vzeli zares. Ne moremo vedeti, ali nas čaka kaj hudo usodnega. Ta doba niha med skrajnostma upanja in obupa, domišljija pa, vsaj v svojih literarnih izražanjih, stalno teži k premisleku o temnejših možnostih. Občutje zgoščujoče se teme v modernih klasičnih delih, kakor so Pot k svetilniku, Krik in bes, Čarobna gora in Iskanje izgubljenega časa se v novejšem pripovedništvu oži v posebno zavedanje, tesno povezano s političnim razvojem, da izginjajo znane življenjske razmere in prihajajo razmere, tako skrajne, da bodo ogrozile, če že ne nadaljevanja človeškega rodu, pa zagotovo našo upravičenost, da imamo kot človeška bitja neko vrednost. V romanu Saula Bellowa Planet gospoda Sammlerja (1970) preživeli junak pravi: »Ne vem, ali je to najslabši od vseh časov. Vendar se v zraku čuti, da stvari razpadajo in da me to prizadeva.«
In tako tudi nas vse; in z mesti, razdejanimi od atomske bombe, z uničevalnimi taborišči se nam začenja vsiljevati razkroj vere v civilizacijo in zlom družbenih struktur, vprašanje preživetja, nadaljevanja človeštva. James Dickey v Rešitvi (1970) verjame, da »bodo stroji odpovedali, politični sistemi bodo odpovedali«; in v pričakovanju dogodkov njegov protagonist pravi: »Nič ne bi imel proti, če bi prišlo, in to prav kmalu, do golega preživetja tistega, ki je pripravljen preživeti.« Mejaško izzivalnost lahko odmislimo, vendar problem, ki jo spodbuja, vprašanje preživetja, ni nekaj, kar bi lahko še naprej zanemarjali. Če umirjen humanist, kakršen je Kenneth Clark, sklene svojo Civilizacijo (1969) v udobnostnem tonu, začnemo slutiti, da utegne biti kmalu v nevarnosti veliko in morda vse. Kakor to pove Lord Clark: » … priznati moramo, da prihodnost civilizacije ni videti kdove kako svetla … Človek je lahko optimističen, ne more pa biti ravno vesel spričo tega, kar se nam obeta.«
Avtor slike: Mirko Kambič
Opis slike: Vedeti vedno več Mirko Kambič
V najslabšem primeru ta obet vsebuje nuklearni izbris, ekološki zlom, ali/ali totalitarizma in kaosa – se pravi, katastrofo, ki je po obsegu in posledicah drugačna od kakega lokalnega dogodka, ki morda pokonča kako skupino ali narod, nas ostale pa pušča nedotaknjene. Tu se zdaj ukvarjamo s proti-življenjskimi in proti-človeškimi okoliščinami univerzalnih razsežnosti; z nesrečo, tako velikansko, da bi jo, kakor hitro bi grozila, moglo odvrniti ali se z njo spopasti samo usklajeno prizadevanje velesil. Vendar zgodovina dokazuje, če že nič drugega, da moč nima domišljije, da je sama na sebi razločevalen aparat in da njegovo delovanje samo še povečuje možnost tiste vrste, katere se bojimo. Zares, če pomislimo na tiste, ki obvladujejo našo usodo v večjem merilu, na može, ki so doma v Pentagonu ali v Kremlju, se nas loteva obup; in iz tistega, kar je lahko samo trdoživost življenja samega, se začne prikazovati lik preživelega kot resnična podoba jaza, kot obetavnega nosilca življenja in upanja, če bi katastrofa raztreščila naš človeški svet, kot tip moralne identitete, sorazmerne s temnimi časi, ki se nam zdaj napovedujejo.
VSI LJUDJE SO ŽRTVE – časa, človeške narave, grehov svojih očetov; ali pa ujeti v tiste naključne dni, ko krvoločnost postane norma. Toda kakor pravi Eliot, človeški rod ne prenese veliko resničnosti in ljudje so razvili zapletene rabe mita in obredja, da bi prikrili dejstvo, da je ranljivost eden od pogojev bivanja. Ena od funkcij civilizacije je bila ta, da zagotovi simbolične sisteme, ki odstranjujejo zavest o tistem, kar je strašno, v tem primeru premik žrtvovanosti na določene skupine in posameznike, grešne kozle in žrtvene junake, ki s svojim trpljenjem posvečujejo naše iluzije in občestvu zagotavljajo osvobajajočo milost. Obredno žrtvovanje je praviloma spremljalo vzpon civilizacije in marsikdaj, kakor v primeru grške tragedije, se zdita red in žrtvovanje neločljiva. Toda simbolično manipuliranje z zavestjo ne ustreza več in sčasoma uvidevamo tisto, kar je videl že Aristotel v Poetiki: da je milost začasna, da je predstava o nesreči ves čas z nami.
Če vzamemo za izhodišče razvoj zahodne literature, se zdi, da se je razpon človekovega samozavedanja pomikal od svojih začetkov v identifikaciji z božanskimi junaki skozi stalno pomanjševanje junaškega lika, dokler ni dandanes »junak« v literaturi skoraj samo še
žrtev. V Roževinastih vratih (Gates BF Horn, 1963) Harry Levin ta proces izgubljanja enači z razvojem »realizma« v literaturi: »Tako zgodovina kulture postaja zapovrstje razkrinkanih ideologij in izgubljenih iluzij, zastarelih bajk in popravljenih hipotez, literatura pa o tem poroča in to komentira. Plast za plastjo na človekovem svečanem oblačilu se je obrabila, postalo je krpanka iz cunj, bilo odvrženo, dokler se človekova podoba ni prikazala povsem gola, prepuščena na milost in nemilost sleherni tegobi in vendar odločena preživeti.«
To je vsaj en način, kako brati razvoj v literaturi zadnjega časa, ne samo vznik preživelca, ampak tudi vidno mesto pikaresknih in mičnih junakov, tipov, ki so že v tradiciji utelešali vrednote preživetja. Človek je padel iz milosti v bridko pomanjkanje, tako vsaj naznačuje naša literatura; daje pa tudi slutiti, da človek, obdarjen z robustno nepripravljenostjo umreti ali sprejeti poraz, začenja presegati žrtev kot dokončno upodobitev jaza.
IZ PROMETEJSKEGA TIPA JUNAKA ne moremo črpati energije, to je očitno. Kadar so celi narodi le kmetje v šahovski igri, ki jo igrajo velesile, tedaj so dejanja posameznikov – če merimo junaštvo po učinkovitem delovanju – donkihotska in ganljiva v svoji nebogljenosti. Po drugi strani pa zgled tragičnega junaka, čeprav je vabljiv, nič bolj ne ustreza našim potrebam. Naši najpomembnejši vzorci, tisti, ki so stoletja zbujali ljubezen in posnemanje, zajemajo svojo potrditev in nepremagljivo moč iz smrti. Kristus, Sokrat, tragični junaki od Antigone do Samsona in Becketa, vsi so obredne žrtve, vsi umrejo, da bi razrešili spor, da bi vnovič potrdili višji red, da bi zagotovili, da duh, v imenu katerega govorijo, ne bo zamrl. Elementarna veličina tragične smrti je očitna; njen vzorec je cenjen in znan do tiste stopnje, na kateri se zdi povezava med junaštvom in smrtjo naravna in neogibna.
Toda časi se spreminjajo in v krajini popolne katastrofe, na krajih, kakršni so Auschwitz, Hirošima, zaselki Vietnama, kjer ljudje umirajo v tisočih, kjer stroji skrčijo pogum na nespamet in umiranje na neke vrste zavezništvo z napadalcem, je prav malo smiselno govoriti o dostojanstvu smrti ali o njenem blagru za skupnost. Zdaj potrebujemo junaštvo, sorazmerno z neizmernim obupom našega časa, in spraševati začenjamo, ali se v boju za ohranjanje in nadaljevanje človekovega območja ne bodo morda pojavile okoliščine, v kakršnih je boljše – bolj koristno in pogumno, manj samovšečno – če ostaneš živ, kakor če umreš. Če je prav, da ljudje umirajo za ohranjanje idealov, brez katerih človekova prizadevanja ne bi mogla vzdržati, je res tudi to, kar radi mislijo oblastniki, da je namreč za uboj neke ideje treba kratko malo pobiti tiste, ki jo nosijo. In z izvajanjem te politike, ko sta pri roki ideologija in tehnologija genocida, utegne biti človek, ki preživi, dragocenejši od tisočev, ki umrejo. Tukaj se pokaže bridka modrost diaspore: kadar morajo ljudje živeti v sporu z velikansko premočjo in kadar je smrt položaj, v katerem živijo, kadar je že goli obstoj nekaj čudežnega, tedaj umiranje ni način zmagovanja.
Junaštvo preživetja
»Vsaka stvar,« pravi Spinoza v Etiki, »kolikor je sama po sebi, si prizadeva, da bi vztrajala v svojem obstoju.« O tem aksiomu lahko dvomimo, če gre za zvezde in kamne, ko pa se nanaša na živali in rastline, na družbe in ljudi, je neizpodbiten. Preživetje telesa in njegove blaginje, duha in njegove blaginje (kakor tedaj, ko Nietzsche govori o »samoohranitvi duha«) ima prednost pred vsem drugim, čeprav je ta zapoved presežena in izgubljena iz vida – znamenje človekovega vzpona v svobodo – kadar mehanizem civilizacije deluje tako, kakor bi moral.
V času krize pa se vprašanje preživetja pomakne iz ozadja v središče. Za tiste v koncentracijskem taborišču je sleherna misel in kretnja, vsak odtenek čustva in izraza neposredno zadeva življenja in smrti. Kadar prevlada skrajna sila, vsi ljudje zavestno postanejo preživelci, udeleženi v boju, katerega edini cilj je vzdržati, prebiti. Tukaj pa se pojavi neko razločevanje, saj človek lahko živi na več načinov, ne le na enega, na svoj lastni račun ali na račun drugih. To pomeni, da v skrajni sili preživetje vsebuje moralno izbiro. V Solženicinovem Prvem krogu ima veteran iz taborišč povedati tole: »Volčjak ima prav, ljudožerec pa ne.« Narava z rdečimi zobmi in kremplji ni človekov način. To je tista odločilna razlika in opisati način, kako človek preživi, ne da bi izdal svojo nedolžnost, pomeni opredeliti človeškega preživelca kot nasprotje darvinskemu.
Avtor slike: Mirko Kambič
Opis slike: Vedeti vsak dan več Mirko Kambič
DOLOČUJOČA ZNAČILNOST preživelega je ta, da ne preživi samo s telesom, temveč tudi z duhom, ko prenaša protičloveške razmere, ne da bi izgubil voljo, da vzdrži na človeške načine. Aleksander Solženicin je imeniten zgled, človek preskušane človečnosti, ki je preživel rusko fronto, osem let v Stalinovih taboriščih, raka in pred kratkim še zanikovanje istovetnosti kot ruskega pisatelja. Toda če bi tega pogumnega moža naredili za predmet raziskovanja, bi to pomenilo, da ga mitiziramo, da ga oddaljujemo od enkratne strnjenosti dejstva in naključja, ki sestavlja posameznikovo življenje v zgodovini, v nasprotju z brezčasno podobo junaka. Mitu se ni mogoče izogniti, zato je v tem primeru boljše, da se ukvarjamo neposredno z leposlovjem.
Ko se bližamo literaturi na ta način, nam ni treba upoštevati nič bolj težko umljivega, kakor je njena formalna čistost in idealnost njene vsebine. Hrepenimo po neki podobi, katere presojnost bi podelila nekaj jasnine našemu življenju: podobi, popolni sami v sebi in neovirano dostopni domišljiji. Seveda razmerje med podobami in resničnostjo ni preprosto. Tragični junak in mučenec sta idealna tipa, zakoreninjena v mitu in konkretnem človeškem potencialu; vendar tudi tipa, ki se hitro razpršita, kadar analiziramo načine, kako ljudje dejansko umirajo. Vseeno pa pomembno vplivata na samozavedanje ljudi v krizi in deloma se s pomočjo takih podob lahko zatekamo k tistemu, česar v skrajni stiski ne moremo povsem pogrešati – k neki lociranosti imena in drže, ki nam povesta, kaj smo in kako ravnamo znotraj okvira človeškega reda in vrednosti. In ko skrajna stiska kar traja, ko smrt postane življenjska okoliščina, tedaj utegne biti preživelec bolj koristen kakor drugi tipi. Zgodovina poteka, časi se spreminjajo, ljudje se znajdejo izpostavljeni nepričakovanim razmeram. Pojavljajo se položaji, ki jih ni mogoče vzdržati ali preseči, če se zatekamo k modrosti minulih dni, in razen v posebnih primerih sta mučenec in obredna žrtev tipa junaka, ki ga je čas prerasel.
Avtor slike: Mirko Kambič
Opis slike: Človekovi dosežki Mirko Kambič
MED ZGLEDI v pričujočem eseju prva dva (v romanih Camusa in Malamuda) prikazujeta preživetje kot dejanje, ki ima družbeno-politične posledice. Preživelec je tu junak v klasičnem pomenu besede. Je pa še neka druga možnost, najpopolneje opisana v Solženicinovih romanih. Ta preživeli ne spremeni svojega okolja s tem, da ostane živ. Na zunaj je nemočen, v notranjosti pa je silno dejaven in v tem primeru je junaštvo v bojevanju samem, v dejstvu, da tukaj, sredi vsesplošnega ponižanja, biva neko človeško bitje.
V odličnem romanu Ilone Karmel Posestvo spomina (An Estate of Memory 1969)Ilona Karmel, An Estate of Memory (Houghton Mifflin, 1969). se štiri žene bojujejo proti obupu in smrti v nekem koncentracijskem taborišču na Poljskem. Ujete v nečloveške razmere vzdržujejo najmanjšo mero običajnih opravil, človeško dejavnost čutečih stikov. Povežejo se v skupni obrambi, v medsebojni podpori in počasi preraščajo v neke vrste družino z vso napornostjo, ki jo prinaša intimnost – ljubosumje in krivdo, malenkostne prepire in trenutke sebičnosti, pa tudi požrtvovalnost, razumevanje, medsebojno razdajanje, skrbnost in sprejemanje. Obkrožene s smrtjo in grozo tkejo tisto raskavo tkanino ljubezni, da ovijejo vanjo svojo goloto, in to jih podpira v dneh osupljivega dogodka – otrok je rojen in pretihotapljen iz taborišča. Na koncu tri od teh žena umrejo, vendar njihova smrt ni tisto, kar je pomembno. Tisto, kar šteje, je dejstvo, da navadni ljudje, nebogljeni in prisiljeni trpeti brez pomoči, vztrajajo na človeški način. To je dragoceno dejanje samo na sebi, vidno pa postane tedaj, kadar je boj za preživetje priznan tudi kot boj za ohranjanje živega semena za bivanje, vredno človeškega bitja. Junaštvo preživelega je v tem, da ko ostaja živ, postaja učinkovit dejavnik zoper skrajno silo. Prav tako pa je preživeli junak zato, ker je s svojo odločitvijo, ne samo, da bo živel, ampak tudi živel človeštvo, sprejel nase breme izjemnega tveganja, dejanja, ki terja velikansko voljo, pogum, zmožnost prenašati bolečino in neomajno vero v dragocenost življenja in človeške sposobnosti – ki terja dejansko potrjevanje osebnosti, ki bi jo morali po vseh merilih šteti za junaško.
Tragični junak se odloči, da bo našel svojo izpolnitev v smrti, in zato obvladuje pogoje svojega poveličanja. Izbira preživelega pa ni absolutna na tak način. Pogoj za njegovo izpolnitev je, da ostane pri življenju, toda drugače kakor mučenec ali tragični junak – in obdarjen z isto stopnjo poguma – si preživeli ne more zagotoviti uspeha. Solženicinovi zeki (zaporniki) si prizadevajo, da bi ostali živi v sibirskih taboriščih, kjer lahko kateri koli dan skupek stradanja, bolezni in muhavost zlobnega paznika pokonča človeka ne glede na to, kako odločno si želi živeti. Ta omejitev je še ena okoliščina, s katero se mora spoprijeti preživeli. A tudi če umre, je njegov boj za življenje in ne način njegove smrti tisto, kar si zasluži naše spoštovanje. Da sploh preživi, je neke vrste skrivnostna milost. In zmerom je tukaj še to razločevanje: v skrajni sili gola možnost preživetja ne zadostuje. Tisto, kar je potrebno, je premik onkraj obupa in samopomilovanja k tisti siloviti odločenosti, ki jo preživeli pozna bolje kakor drugi. Vzdržati. Ohraniti živo dušo v živem telesu.
Robert Lifton v svoji študiji o preživelih iz HirošimeRobert Lifton, Death in Life (Weidenfeld Nicolson, 1968). domneva, da so »holokavsti dvajsetega stoletja vsilili etosu preživetja posebno pomembnost in nam vsem naložili celo vrsto potopitev v smrt, ki označujejo naše bivanje.« Biti žrtev pomeni pretrpeti smrt v življenju, in to je tisti položaj, ki naj bi ga preživeli presegal. Opredeljuje se proti razčlovečevalnemu svetu nasilja in proti prevladi »najzmožnejših« – »preživetje najzmožnejših« namreč pomeni tiste, ki ropajo in plenijo naše naravno okolje, tiste, ki upravljajo bombnike v Vietnamu in tanke v Pragi, tiste, ki s silo in z lažjo ohranjajo svet, v katerem je posameznik nemočen in osramočen, svet, v katerem je mogoče skoraj neopaženo odstraniti katerega koli izmed nas ali kateri koli milijon ljudi.
Skrajni položaj
PRVI POGOJ za skrajno stisko je ta, da tu ni nobenega izhoda, nobenega kraja, kamor bi lahko odšli, razen množičnega groba. Je kakor oblegano mesto, Pariz leta 1870, 900 dni v Leningradu, Oran v Kugi (1947): »Kakor hitro pa so se mestna vrata zaprla, je vsak izmed nas spoznal, da smo vsi na istem, in da se bo vsak moral prilagoditi novim življenjskim razmeram.« Tako se začenja gospodovanje smrti v Camusovi alegoriji skrajnega položaja. Nove razmere postajajo »normalne razmere – z drugo besedo, kuga«; in ta je v svoji neizmerni moči kakor »počasno, preudarno prodiranje neke pošastne stvari, ki tepta vse na svoji poti.« Mesto postaja »svet žrtev« in stari red se je preobrazil: šole so preurejene v bolnišnice, stadion v karantensko taborišče, tramvaji v mrliške vozove. To je svet, v katerem življenje in umiranje nista več ločena, v katerem smrt določa oblike življenja.
Smrt čaka doma, na cesti in v gledališču, in življenju sovražne razmere, ker so vsepovsod navzoče in jih v spopadu ni mogoče uravnotežiti, ker jih ni mogoče zastirati z mitom, postajajo sčasom tudi protičloveške. Razčlovečevalne sile strahu in nemočnega čakanja zmagujejo; podvrženi temu pritisku in nezmožni, da bi zajemali spodbudo iz tradicionalnih oblik poguma v stiski, »someščani« v Camusovem romanu kažejo celoten razpon vse preveč človeškega in manj kakor človeškega ravnanja. Postajajo sebični, hudobni, obupani; nočejo se spoprijeti z dejstvi, temveč izkoriščajo drug drugega, da bi vzdrževali iluzijo varnosti. Njihove človeške zmožnosti se skrčijo do te stopnje, ko izginejo, osebnosti se razkrajajo, in na koncu se večina od njih sesede v gmoto enakih »mesečnikov«. Ko se znajdejo pred grozo, ki ji ni videti konca, se skrčijo na bratovščino žrtev, v kateri je vsak z nezaupanjem ločen od svojega soseda, vsak se potegne v zadrto jedro svojega minimalnega jaza in ozaveščenosti.
Ko bi bila mesto napadla kaka stvar v človeškem merilu, recimo vdor sovražnih sosedov, bi se meščani združili za svojo stvar, dali bi svoje življenje, kakor sta to zmerom storila mučenec in domoljub. Toda skrajni položaj ni neki dogodek ne obdobje krize s pravim začetkom, sredino in koncem. To so razmere bivanja, ki trajajo mimo zmožnosti ljudi, da bi jih takoj spremenili ali končali. In ker ni ukrojen po človeški meri, tradicionalne oblike junaštva kot učinkoviti vzorci za dejanja in duhovno oporo odpovedo. Kadar so ljudje hkrati storilci kakor tudi žrtve, kadar lahko izravnavajo svojo viktimizacijo s smiselno (če že ne uspešno) dejavnostjo, tedaj življenju nasprotne razmere ne postanejo hudo razčlovečevalne. Tisto, kar zlomi voljo duha vzdržljivosti, je občutek nemoči, umanjkanje priložnosti za tradicionalno junaštvo in spoznanje, da nisi nič drugega kakor žrtev.
TE VRSTE SKRAJNOST zahteva zadržanje, ki bo ljudem dopuščalo, da bodo delovali, da bodo ostali zvesti sami sebi in tako presegli svojo usodo žrtve. Predvsem torej preživeli ni samo žrtev. Je žrtev, ki svoje viktimizacije ne sprejema v celoti, ki se proti njej bojuje kolikor najbolj more, in ki ne bo, ne z dejanjem ne z držo privolil ne v svojo smrt ne v smrt kogar koli drugega. To pomeni, ne bo sprejel logike položaja, ki mu je bil vsiljen. Razčlovečenje in smrt sta posledica skrajne stiske in to dvoje se utegne zdeti cinizmu in prav tako zdravi pameti razumna ali celo neogibna posledica. Če se sile zanikovanja nadaljujejo in širijo, se utegne zdeti, da so resničnost. Toda preživeli ohranja v sebi življenje in duha in zavoljo golega dejstva, da biva, pozna neko večjo resničnost. Oklepa se svoje vere v vrednost in dostojanstvo živih stvari in se ne bo uklonil uničenju. Dokler je še kakšna pot, ostaja njegova volja dejavna v uporu zoper proti-svet. Če bo mogel, ga bo strmoglavil, v vsakem primeru pa bo z dejstvom, da sam obstaja, zavračal njegove zakonitosti.
Avtor slike: Mirko Kambič
Opis slike: Dosežki narave Mirko Kambič
Avtor slike: Tamino Petelinšek
Opis slike: Zrelost Tamino Petelinšek
Glede na to najdemo v Kugi dve vrsti ljudi, »someščane« in »prostovoljce«. Oboji se odzivajo na razmere v času kuge, prvi pod njenimi pogoji, drugi pod pogoji, ki jih delno postavljajo oni sami. »Someščani« ostajajo podvrženi sili, v skladu s položajem, ki jih uničuje. »Prostovoljci« pa temu položaju nasprotujejo; upirajo se pogojem, ki so jim bili vsiljeni, reakcijo obrnejo v akcijo, ki jo vodijo sami, in se tako od suženjstva smrti oddaljijo dovolj, da se ohranijo kot človeška bitja nedotaknjeni. Rieux, Tarrou, Grand in njihovi sodelavci se odločijo, da se bodo s svojo sočutnostjo in razumnostjo uprli tiraniji kuge. Skupaj organizirajo higienske programe; strežejo umirajočim; odstranjujejo mrtve.
Delajo štiriindvajset ur na dan sredi zaudarjanja in agonije umirajočih, se razdajajo v tistem brezkončnem in praznem času dan za dnem, ne da bi jih spodbujal kak viden napredek, brez upanja, da bi bil na obzorju kak dober izid, in pri tem ves čas vedo, da njihov boj navsezadnje lahko pretrga smrt. Kljub vsemu vztrajajo, ker »so vedeli, da je to edino, kar je treba narediti.«
Očitno je to stvar človečnosti, ki jo je treba narediti. V normalnih razmerah se varovati žive, pomagati bolnim in pokopavati mrtve zdijo samoumevne temeljne oblike človeške dejavnosti. V času skrajne stiske pa nadaljevati svoj posel kot del človeškega občestva postane tako težavno, da postaja že junaštvo. Vendar Camus vztraja pri tem, da njegovi protagonisti niso junaški v tradicionalnem pomenu besede. Kakor to izrazi Rieux: »Vse to ni vprašanje junaštva. Je stvar običajne sposobnosti … Junaštvo in svetništvo me ne privlačita … To, kar me zanima, je biti človek.« Camus poudarja, da biti človek pod razčlovečevalnim pritiskom zahteva izjemen napor; in da v skrajni sili boj za preživetje in boj, da ostaneš človeški, postaneta eno, na neki način odvisna drug od drugega. »Edini način, da se bojuješ proti kugi, je – običajna spodobnost.« In kakor sklene Rieux: »v tej drži ni bilo nič občudovanja vrednega; bila je samo logična.« Logična, da, vendar hudo težavna. So časi, ko ohranjanje preproste spodobnosti v razmerju do sebe in do drugih ljudi postane dosežek junaških razsežnosti. In Rieuxova značilno preskromna ocena ima namen, da poudarjeno odklanja dramatiziranje, pomeni stvarnost stanovitne ponižnosti, ki je bistvena za junaštvo te vrste.
TRAGIČNI JUNAK najde zmago v smrti. S tem se umešča onkraj kompromisov, postaja del kozmičnega reda in resnica, za katero se je zavzemal, je s to dramo njegove smrti poveličana, vtisnjena globoko v srca njegovih gledalcev. On sam postane na ta način apoteoza junaškega človeka in dokaz za vladavino duha nad telesom. Skratka, tradicionalni junak s smrtjo doseže nesmrtnost in smrt sama postane potrditev veličine.
Vendar ljudem v primežu kuge nič od tega ne pomeni kaj dosti. Za preživelega so vse te reči – on sam, njegova dela, človeški rod – boleče umrljive. Temu dejstvu se postavi po robu, kot udeleženec boja, v katerem se življenje in razumnost nenehno vojskujeta proti uničenju in temi. Živeti v skrajnosti pomeni kljubovati velikanski premoči – zadrega, ki se ji tragični junak izogne tako, da umre; s Hemingwayevim izrekom je »pokončan, vendar ne premagan.« Naloga preživelega pa je težavnejša, ker zanj uničenje in poraz, kakor duša in telo, ne moreta obstajati ločeno.