Avtor: Justin Stanovnik

Štula, 1. april 2006
Ko sem oni dan šel mimo Maximarketa, sem v izložbi zagledal eno svojih nekdanjih učenk, ki je tam sedaj vodja aranžerske skupine. Ker se še poznava, sem se, kot vsakič, ustavil in vprašal: Ali ste še tukaj? Da, je rekla. Kaj pa vi? Jaz sem tudi še tukaj.
Ker na vsakem občnem zboru veseli ugotavljamo, da smo še tukaj, bi se ob tem lahko vprašali, ali to kaj pomeni. In ker sem jaz ta stavek naredil za izhodišče svojega razmišljanja, je sedaj na meni, da poskrbim za odgovor. Ne bom si ga izmislil, skušal ga bom najti in odkriti. Vidite, iz tega, da smo še tukaj, izhaja tudi to – ali predvsem to – da nekatere stvari ne samo bolj vemo, ampak tudi bolj razumemo. Vedeli smo že prej za veliko reči, sedaj pa je med njimi vedno več tudi takih, za katere upravičeno mislimo, da jih tudi razumemo. Vsi vemo, da je med vedeti in razumeti dolga razdalja. Poznamo ljudi, ki o kaki stvari vse vedo, a jih imamo rahlo na sumu, da jih ne razumejo prav dobro. Stvari razumeti pa je človekova želja in izpopolnitev in mogoče tudi sreča. Šele ko razumemo, postanemo ljudje odgovorni in za narod moramo reči, da šele potem, ko razume, kaj se je z njim dogajalo, postane zgodovinski narod. Veliko ljudi nas s svojim obnašanjem in govorjenjem prepričuje, da Slovenci kot celota tega stanja še nismo dosegli. Ne vemo, kaj se je z nami v resnici dogajalo v zadnjih sto letih; ne vemo, v pomenu, da ne razumemo.
Tudi mi, ki smo se pridružili Novi Slovenski zavezi, leta 1990 k pripravam zanjo, leta 1991 pa že k njeni organizaciji, čutimo, da je naše védenje v teh letih potem rastlo in vse bolj tudi preraščalo v razumetje. Dovolite mi, da razvijem sedaj pred vami, zelo shematično, razvid stvari, za katere sedaj dobro vemo, da so bile in da so, v določeni meri pa jih tudi razumemo, kar je nemajhna stvar. Tudi če se drugi s tem, kar mi vemo, ne strinjajo, nas to v zadnji globini ne moti, ker vemo, da stojijo in so. Torej.
1. Vemo, kaj je bila prva svetovna vojna. Vemo, da je bila veliko zgodovinsko pohujšanje. Omajala je zaupanje evropskega človeka v normalnost sveta. Ljudje niso vedeli, zakaj se bojujejo. Skozi štiri leta je vsak dan v povprečju padlo pet tisoč vojakov, a nihče ni vedel, zakaj. Zaradi nadutosti, predvsem nemške nadutosti, a pustimo sedaj to. Za nas je važno samo, da so ljudje izgubili zaupanje v politiko – v tiste, ki so si lastili pravico, da svet vodijo. To je poglavitni vzrok, da so se ljudje podredili ideologijam, ki so obljubljale, da bodo postavile drugačen svet. To je bil boljševizem leta 1917, fašizem leta 1922 in nacizem leta 1933. A to, kar so obljubljale, je bilo zunaj razumnega in skušenega. Sile, ki so priznavale prosti pad, in sile, ki ga niso priznavale, niso mogle soobstajati. Vojna je bila nujna.
2. Druga svetovna vojna je torej za razliko od prve imela svoj cilj. Ta cilj je izhajal iz civilizacije same in je hotel doseči uničenje vseh totalitarizmov. Druga svetovna vojna je torej imela svoj cilj: vrnitev Evrope v normalnost, kot se je razvila v zgodovini civilizacije. Druga svetovna vojna je imela svoj zgodovinski smoter in je bila nujna. To je za nas zelo važno.

Avtor slike: Tine Velikonja

Opis slike: Nova Slovenska zaveza Tine Velikonja

3. Druga svetovna vojna, katere integralni cilj je bil, kot smo rekli, odstranitev totalitarnih ideologij in njihovih političnih konceptov, je trajala od 1. septembra 1939 do 11. novembra 1989 – od napada Nemčije na Poljsko pa do padca Berlinskega zidu. Poraz nacifašizma maja 1945 ni konec druge svetovne vojne, ampak etapni dogodek v njenem integralnem poteku, ki je bil dopolnjen koncem osemdesetih let s sesutjem totalitarnega boljševiškega komunizma. Tudi to je za nas zelo važno.
4. Slovenci smo bili vpleteni v drugo svetovno vojno tako kakor drugi evropski narodi, a s pomembno razliko. Drugače kot ostali narodi, z izjemo morda Poljske in Baltika, smo domala hkrati doživeli agresijo vseh treh totalitarizmov: 6. aprila 1941 fašizma in nacizma, 22. junija 1941 pa še boljševizma. Nobenega od njih nismo mi napadli, bili smo od njih napadeni – od vseh treh. Ker se je boljševiška agresija začela z enoletno teroristično uverturo, je nujno prišlo do odpora, ki je prerastel v državljansko vojno. Slovenska specifičnost je bila torej v tem, da se je hladna vojna, ki pa ne pomeni nič drugega kot boj za uničenje zadnjega od totalitarizmov, pri nas začela že poleti 1941 in ne šele maja 1945 kot drugod po Evropi in svetu. Tudi to je za nas zelo važno.
5. Tudi to je za nas zelo važno, ker potrjuje dejstvo, da smo se slovenski katoličani bojevali v moralni in politični logiki druge svetovne vojne, katere osnovni moralni smoter je bil, kot rečeno, uničenje vseh totalitarizmov. Zakaj pravimo slovenski katoličani? Zato, ker smo bili iz zgodovinskih razlogov odgovorni za to, da slovenski narod ostane v parametrih civilizacije, in zato, ker je bila boljševiška agresija, prav zaradi tega dejstva, prvenstveno naperjena proti nam.
To točko pa moramo opremiti s pripombo. Zaradi neposredne teroristične agresije so slovenski katoličani morali svoj protiboljševiški obrambni boj legalizirati pri italijanskem in nemškem okupatorju, od katerih sta oba bila nosilca vsak svojega totalitarizma. V tem bi kdo mogel videti protislovje. Toda to navidezno protislovje razrešuje dejstvo, da so bili zahodni zavezniki v analognem položaju z nami. Tudi oni so se, že poleti 1941, povezali s totalitarno Sovjetsko zvezo. Analogija med slovenskimi katoličani in zahodnimi zavezniki pa je bila tudi v tem, da se zapadne demokracije niso povezale s Sovjetsko zvezo kot nosilko totalitarizma, kar je bila, ampak z državo Sovjetsko zvezo. Tako kot se slovenski katoličani niso povezali z italijanskim fašizmom in nemškim nacizmom, ampak z obema zasedbenima oblastema. Tudi to je za nas zelo važno dejstvo.
6. Glede državljanske vojne med slovenskimi katoličani in slovenskimi boljševiki je treba vedeti tri stvari – tri zelo važne stvari:

Avtor slike: Tine Velikonja

Opis slike: Predsedništvo občnega zbora Tine Velikonja

a) Boljševiška partija je državljansko vojno, ki jo je izsilila, vodila tako, da se je hote in zavestno obremenila z vsemi tremi kategorijami zločinov, ki jih je mednarodno pravo postavilo za drugo svetovno vojno.
b) Boljševiški angažma v slovenski državljanski vojni ni bil samo zločinski, ampak tudi ni omogočil iz sebe nove zgodovine, kot so jo omogočile tiste državljanske vojne drugod, ki so bile v funkciji zgodovine. Boljševiška intervencija v slovenski zgodovini je bila abortus. Ko je boljševiška partija ob sesutju evropskega boljševiškega commonwealtha leta 1989 oklicala bankrot svoje projekta, se je slovenski narod moral vrniti v civilizacijske okvire pred boljševiško agresijo in državljansko vojno.
c) Zaradi genocidnega uničenja vojaških in političnih sil slovenskega katolištva ob bankrotu totalitarne države in partije leta 1990 ni bilo nikogar, ki bi izterjal moralno in politično zadolženost boljševikov pred narodovo zgodovino. Zgodilo se je, nasprotno, nekaj nezaslišanega. Obremenjeni z genocidom in polstoletnim totalitarnim nasiljem so obstajali še naprej v vseh sferah nacionalnega duhovnega, kulturnega, gospodarskega in političnega življenja. Posledica je ta, da je še sedaj v sredi slovenskega naroda – v njegovem telesu – zločinska količina, ki povzroča njegovo obolelost. Ne vemo še, če ta obolelost ni za smrt.
7. Sumaričen sklep, ki iz tega sledi z zgodovinsko urgentnostjo in skrajno moralno preciznostjo, se tedaj glasi: Vsak Slovenec, ponavljamo, vsak Slovenec, ki mu je mar prihodnost narodove samobitnosti, bo storil vse, kar je v njegovi moči, da iz mnogih majhnih posegov, dejanskih in miselnih, nastane silovita in neustavljiva zahteva, da se končno napiše in podpiše mirovna pogodba po državljanski vojni, v kateri bo zgodovina stala tako, kakor se je zgodila. Samo to.

Avtor slike: Tine Velikonja

Opis slike: Udeleženci občnega zbora – Člani NSZ Tine Velikonja

Te stvari, prikazane v shematski obliki, torej vemo in nekatere tudi razumemo. Vsi, ki ste me poslušali, tudi veste, da si jih NSZ ni izmislila, ampak da so vse bile najdene: da so tu in stojijo. Mogoče jih ne bodo vsi sprejeli, mogoče jih nobeden zunaj ne bo sprejel, tudi tisti ne, ki bi jih morali in ki od njih to pričakujemo. A to ni najvažnejše. Važna je samo ena reč: da so tu in da stojijo. Nekoč bo, je rekel Zorko Simčič za Kočevski Rog. Nekoč bodo vsi zagledali njihovo resničnost. Tudi če NSZ kdaj ne bi bilo več, bo spregovorila njihova velikost. Prevelike so, da jih nekoč vsi ne bi zagledali. Za sedaj pa je važno samo to, da so in da so bile najdene.
Nazadnje se vse razkrije. Sedaj tudi že vemo, zakaj se je komunistična Evropa leta 1989 vdala. Zakaj ni priredila zadnjega krvavega pohoda? Zakaj se ni odločila, kot stoji v njeni himni, »za boj naš poslednji«? Zakaj se je vdala? Vidite, zakaj se je vdala: bila je notranje izvotljena in prazna. Od česa izvotljena in prazna? Voditelji svetovnega gibanja, ki je nekoč izzvala zahod na »tekmo sistemov«, so sedaj opazili nekaj resnično poraznega: videli so, da niso več nobena alternativa in da živijo, kolikor živijo, samo od tega, da skrivaj posnemajo sistem, ki so ga nekoč izzvali na tekmo. To jih je uničilo. Videli so, da jih je zavrgla zgodovina.

Vse to so stvari, ki jih vedno bolj razumemo. Nekaterih reči pa ne razumemo. Ali naj jih nekaj naštejem?
Ne moremo razumeti, da so ljudje krvavih rok – ne redki posamezniki, ki jih prešteješ na prste ene roke, ampak v tisočih – hodili po slovenskih mestih deset, dvajset, trideset, štirideset, petdeset let in nonšalantno sedali na prva mesta. Ne razumemo ljudi, ki so govorili stvari, za katere so vedeli, da niso resnične. Ne samo, da niso resnične, ampak da ubijajo – še enkrat ubijajo tiste, ki so bili že pobiti. In kdo so to bili? Pesniki, pisatelji, zgodovinarji, igralci, režiserji, novinarji. Ne samo udbovci in oznovci, ampak tudi ti. Kako je mogoče, da je gospa, ki je bila šestindvajset let članica boljševiške partije, šla preko tega, kot da ni bilo nič. Saj biti član boljševiške partije ni tako kot je biti član nevladne organizacije za urejanje gornjesavskih vodotokov! Kako pa so ti ljudje vplivali na nas?
Ali naj vam povem, kaj sem doživel minuli ponedeljek? V Cankarjevem domu so se zbrali prisilni mobiliziranci v nemško vojsko. Linhartova dvorana je bila nabito polna. Za uvod je nekaj besedi povedal direktor muzeja novejše revolucije Jože Dežman, ki je eden redkih ljudi, ki vse, kar vzame v roke, postavi v širše kulturno in človeško okolje. Pravzaprav me je bridko opozoril, da tega skoraj ni več. Potem so zavrteli film, za katerega je poskrbela Monika Kokalj. Dvainštirideset Slovencev v nemških uniformah je uro in pol pripovedovalo svoje pretresljive zgodbe. To je bilo res nekaj posebnega: dvainštirideset obrazov, različnih, kakor je katerega naredilo življenje, je govorilo o sebi in o položajih, za katere bi človek rekel, da niso možni. Upam, da bo direktor Dežman dosegel, da film pride na televizijo.

Avtor slike: Tine Velikonja

Opis slike: Uvodničarka občnega zbora Marija Zgonc Tine Velikonja

Dvorana, nabita, kot sem rekel, je napeto poslušala. Na koncu pa se je zgodilo naslednje. Ljudje, ki so prireditev vodili, so prosili navzoče – same nekdanje vojake – naj to, kar so videli, povežejo s svojimi izkušnjami in film tako dopolnijo. A ne. Vsi, ki so vstajali, so govorili samo o tem, da ničesar ne dobijo. Seveda jih je treba razumeti, a vendar. Vsi samo o veliki krivici, da ob tem, kar so prestali, nič nimajo. Petnajsttisoč jih je obležalo na Kareliji, pred Murmanskom, na Krimu, na Kavkazu, pred Tobrukom – kakšna grozotna setev smrti – toda niti eden se jih niti z eno besedo ni spomnil! Še več. Ko je vstal neki mladenič in začel s tem, kakšni ljudje so petdeset let po vojni odločali o njihovi usodi, so mnogi začeli vstajati in vpiti: To je politika! Vse je politika, sem rekel nekomu, ki je šel mimo mene. Bogve kaj si je mislil.
Potem pa je prišlo za mano. Vse to ni samo od sebe. Vse to je posledica velikega pohujšanja. Petdeset let so gledali, kako si partizani dajo mastno plačevati svojo službo domovini. Ali bo kdaj prišla vlada, ki bo razgalila ta škandal in to pohujšanje! Ta absurd! Da je bil nekoč narod, ki je ljudi, ki so ga osvobodili tako, da so mu vzeli človekove pravice, nagrajeval tako, da jim je odobril večne privilegije. Ki so ga osvobodili tako, da je to moral delati!
A med tem gre stvar naprej. Ko sem zgrožen gledal, kar se je v ponedeljek dogajalo v CD, so mi prihajali pred oči še drugi prizori. Zagledal sem pred seboj zdravnike, ki hočejo več in zmeraj več, in sodnike, ki hočejo tudi zmeraj več. Pred oči mi je stopila dvorana, polna sodnikov – pazite, ljudi, ki sodijo. Videl sem, kako vpijejo na oba ministra, ki jim hočeta nekaj povedati. Pri tem sem se spomnil: petintrideset let sem bil učitelj, pa se nikoli noben razred ni tako obnašal do mene. Nič od tega ni prišlo samo od sebe. Vse to – in še tisoč drugih reči – ima korenine v velikem pohujšanju.

Avtor slike: Tine Velikonja

Opis slike: Predsednik NSZ Anton Drobnič Tine Velikonja

Avtor slike: Tine Velikonja

Opis slike: Tajnik NSZ Stane Štrbenk Tine Velikonja

Po bitki pri Waterlooju junija 1815 je vojvoda Wellington baje izrekel besede, ki so se pozneje veliko ponavljale. Rekel je: Samo ena stvar je bolj grenka od zmage – biti poražen. Nekoliko vemo, kaj je Wellington mislil. Za vsako zmago je tudi mnogo smrti. Ko smo mi leta 1989 zmagali, v naši zmagi ni bilo nobene grenkobe, ker ni zahtevala niti ene same smrti. Leta 1945 pa smo spili toliko grenkobe, da je čudež, da je človek toliko prenese. Pred zgodovino smo zato čisti; ne pred Bogom, pred zgodovino pa smo čisti. Podoba je, in upam, da ni preveč domišljavo tako reči, a podoba je, kakor da smo bili pripravljeni za neko opravilo, sicer bi bil absurd prevelik. Na kaj mislim?
Če se ozremo na sile, ki danes tekmujejo za vpliv nad Evropo, ostane nazadnje pred nami samo krščanstvo kot nekaj gotovega in zanesljivega. Ne bom tega natančneje raziskoval in ostanimo pri tem. Mogoče je tako, da so slovenski katoličani šli skozi tako zgodovino, kot so šli, zato, da bi v veliki krizi, ki je zajela kontinent, odigrali neko vlogo. Toda če bodo kdaj prišli k sebi in zavestno prevzeli to vlogo, bodo morali nekatere stvari dobro vedeti: kaj so, s čim razpolagajo, kaj lahko svetu ponudijo, kako so se izkazali v preteklosti, koliko pohujšanja so naredili in koliko mučeniških referenc je zapisanih v njihovih papirjih, kaj mislijo o umetnosti in politiki in gospodarstvu in sploh o življenju – ali je mogoče v njem videti smisel ali ne. Vse to bi lahko povedala samo neka prireditev, ki bi imela v sebi toliko samozavesti, da bi se imenovala slovenski katoliški shod.
Če bi Nova Slovenska zaveza pred svojim dokončnim odhodom uspela v tem, da bi vzbudila dovolj zanimanja za slovenski katoliški shod – sama seveda ne more nič – bi smiselno zaključila svoje nekdanje in sedanje delo. Seveda bo škofovska konferenca morala to pobudo zagledati v moči svojega védenja, ki je drugačno od našega. Pred vsem in nad vsem pa se bo moralo najti dvajset ali trideset mladih katoličanov, ki bi bili sposobni in pripravljeni vse aspekte sedanjega katolištva formulirati v njihovi žariščni vrednosti; ki bi mogli po nekaj letih zvestega in vztrajnega dela priti pred slovensko javnost s tako dognanimi besedili, da bi v njih vsak stavek stal v dokončni veljavnosti. Tudi to misel predlagamo, da vzamemo v svoj program – dokler smo še tukaj.

Avtor slike: Tine Velikonja

Opis slike: Podpredsednik NSZ Tine Velikonja