Avtor: Blaža Cedilnik

To je reč, ki mi že dlje časa leži na duši. To je tako imenovani »sovražni govor«, o katerem teče beseda prav v vseh medijih in ki naj bi se v zadnjem času – po zamenjavi oblasti – silovito razmahnil. Njegovo žarišče naj bi bil predvsem parlament in tudi vlada. Menda se potem zadeva nadaljuje in stopnjuje. Širi se na vse sloje prebivalstva in končno tudi v šole, skratka, vsepovsod.
Naj navedem nekaj primerov. En tak primer je sprejemanje zakona o registracijah ali celo porokah istospolnih partnerjev, ki poteka skoraj istočasno v Sloveniji in na Hrvaškem. Naj povem, da sem imela sodelavca, ki je bil homoseksualec. Ker sva veliko sodelovala, sva se večkrat pogovarjala tudi o rečeh, ki so nama ležale na duši. Ob neki taki priliki mi je to povedal, prej tega nisem vedela, saj te reči ni obešal na veliki zvon. Sama sem mu pošteno povedala, da se mi zdi to nenaravno, da je to deviacija, da pa je seveda njegov problem in ne moj. In prav ta odkrita beseda z obeh strani je povzročila, da sva postala prijatelja. Žal je umrl za aidsom. Zakaj to pripovedujem. Zato, ker so bile in so še prav take besede, kot sem jih sama takrat izrekla, tako v Sloveniji kot tudi na Hrvaškem obravnavane kot sovražni govor. Sovražni govor, naperjen proti drugačnim. In kar je najbolj zanimivo, ljudje, ki naj bi uporabljali sovražni govor, so v obeh državah isti. To so ljudje, ki so komunistom ali kakor se ti že danes imenujejo, izpulili oblast iz rok. In mediji tam kot tu prikazujejo komuniste kot strpne in demokratične, njihove nasprotnike pa, čeprav so na oblasti, kot nestrpne, nedemokratične, sovražne do vsega drugačnega. Iz govorov izberejo in iztrgajo za komuniste same lepe in strpne izjave, za druge pa že najdejo kako besedo, ki se jo da s pravim poudarkom razumeti kot sovražno.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Veriga Mirko Kambič

Zdaj smo pa tam. Vsepovsod zasledimo obsojanje sovražnega govora, naperjenega proti drugačnim, proti tako imenovanim marginalnim skupinam: proti Romom, tujcem, beguncem, izbrisanim, celo zapornikom, morilcem in pedofilom in še cela vrsta je takšnih skupin. Vsak od nas pozna veliko tako imenovanih izbrisanih, ki so bili prepričani, da bo projekt samostojne Slovenije neslavno propadel in se bomo vsi skupaj po kolenih priplazili nazaj v Jugoslavijo in zato seveda niso urejali svojega statusa. Zdaj pa naj bi jim kar v paketu brez slehernega dokazila, da se jim je zgodila krivica, priznali vse mogoče pravice za nazaj. In te besede so zagotovo sovražni govor. Begunci so imeli boljše pogoje za življenje kot mnogi naši ljudje, ki so za bedne denarje garali od jutra do večera in se obenem tresli, da še tega ne izgubijo. Iz Švice so pripeljali v begunsko taborišče tovornjak rabljenih oblačil, skoraj novih in lepo urejenih, očiščenih, zapakiranih. Begunci jih niso hoteli, ker niso bila nova, ker niso imela tovarniških listkov. Po dolgem pregovarjanju so ta oblačila odnesli v občinsko stavbo in jih ponudili našim ljudem, tistim, ki so v težavah. Nekateri so od veselja jokali. Tudi to je najbrž sovražni govor. V oddaji na televiziji je bilo postavljeno vprašanje, zakaj ne bi bil dostopen seznam pedofilov (tistih seveda, ki jim je bilo takšno dejanje dokazano) vsem tistim organizacijam, ki se ukvarjajo z otroki, da bi tako zaščitili otroke pred zlorabo. Odgovor je bil – ker imajo človekove pravice! Predlog pa je bil obsojen kot sovražni govor. Kje so pa človekove pravice otrok, saj jih takšna zloraba zaznamuje za celo življenje. O tem niti besede.
Torej. Vsepovsod najdemo ostra opozorila, kaj se pri nas dogaja, kako se širi sovražni govor. Prav za pravice prej omenjenih se predvsem bori varuh človekovih pravic. Ne vem, če je kdo mislil, da se bo iz varuha človekovih pravic razvilo nekaj takega. Tisti, ki se jim pa zares godijo krivice, pa zaman trkajo na njegova vrata. Zato najbrž, ker so čisto navadni, normalni ljudje.
Obstajajo pa tudi skupine, ki še zdaleč niso nenaravne ali deviantne. To so predvsem ljudje z drugačnim političnim prepričanjem, kot je vladalo v naši državi, bolje, na našem prostoru »teh naših petdeset let«. To so ljudje, ki mislijo z lastno glavo in uporabljajo lastno pamet. Za te ljudi ni mesta v medijih, ne glede na veličino njihovega dela in njihovih sposobnosti. Še vedno velja: »Kdor ni z nami, je proti nam.« Kar je veljalo med drugo svetovno vojno in vseh »teh naših petdeset let«. Mediji so še vedno v rokah teh istih ljudi in novinarji so kar po večini zastrupljeni ali zaslepljeni. In del teh smo tudi mi. Nihče ni nikoli izjavil, da je npr. izjava: »Še premalo so jih pobili.« ali celo pesem: »Partizane so se vpisali med klavce, a poklali so le izdajalce.« sovražni govor. Nikjer ni nobenega varuha, ki bi dejal, da imajo ti ljudje človekove pravice, da je vsaka taka beseda, naperjena proti njim, sovražni govor.
Pa če je kaj sovražni govor, potem je to to. Ne samo v bivši skupščini, ne samo v medijih, ne samo na različnih mitingih in proslavah, tudi v knjigah, tudi zgodovinskih knjigah in celo šolskih učbenikih še danes kar mrgoli tega sovražnega govora. Da o raznih rubrikah časopisov v stilu »pisma bralcev« ne govorimo. V internetnih klepetalnicah je tovrstnega sovražnega govora v izobilju. Dovolj je, da nekdo omeni vaške stražarje ali domobrance, pa se vsuje ploha obtožb, žaljivk, zmerjanja. Skratka, sovražni govor. Pobožno upam, da bo novi vladi uspelo vsaj malo razbistriti to mlakužo. In poiskati resnico. Bo pa najbrž resnica takoj deklarirana kot sovražni govor.