Avtor: Anton Pirc

Nekega večera je začelo nekje daleč strašno pokati. To so bile lahko samo granate, bombe in podobne reči. Čeprav se je dogajanje zdelo daleč, se je čutilo drhtenje zemlje in tistih nekaj šip v majhnih oknih. Iz katere smeri prihaja bobnenje, se ni dalo ugotoviti, a vseeno smo podzavestno pomislili na Ljubljano. Bojni hrum je trajal že dalj kot eno uro. Spogledovali smo se in eden drugemu brali misli. To ne more biti vaja, to je resen spopad. Morda prihajajo Amerikanci od italijanske strani ali pa so se partizani udarili med seboj… Po nekaj urah je grmenje začelo ponehavati in je končno utihnilo. Razočarani smo še dolgo premišljevali, kaj bi to moglo biti. Čez nekaj dni je tudi v našo klet prodrla vest, da se je na ljubljanskem kolodvoru vnel vlak, natovorjen z municijo …
Bilo je že proti koncu junija, in ko smo naslednje jutro iz domžalskega zapora prišli na dvorišče , smo tam zagledali kamion, pokrit s cerado, ki je bila zadaj dvignjena. Na kamion je bila naslonjena široka, močna deska, okrog njega pa so postopali trije, štirje zelo mladi, z brzostrelkami oboroženi vojaki zlega videza.
Na dvorišču sta se pojavila Skok in njegova senca Jur. Začelo se je klicanje po imenih. Poklicani je moral po deski na kamion, pri čemer so mu mladi zlikovci izdatno pomagali z brcami. Na kamionu je bilo treba poklekniti in gledati naprej v kabino. Ko sem prišel na vrsto, sem bil, podkrepljen z nekaj brcami, hitro na svojem mestu. Po vkrcavanju so cerado zadaj spustili in dva smrkavca sta se z nemškima brzostrelkama utaborila vsak v svoj kot. Z eno roko sta se držala za drog, na katerega je bila pripeta cerada, z drugo pa sta z brzostrelkama strahovala tiste, ki sta jih dosegla. Motor je zarohnel in odpeljali smo se v neznano.
Na mah se je v nas spet podrlo vse tisto krhko upanje, ki nam je v Domžalah, kjer smo se imeli razmeroma dobro, kakor drobna cvetka vzbrstelo v srcih. Postopki in psovanje tistih dveh stražarjev ni obetalo nič dobrega. Le kam nas peljejo? Cerada je bila tako tesno zaprta, da se ni videlo nobene špranje. Poleg tega sta stražarja grozila s takojšnjim streljanjem, če se bo kdo skušal kamorkoli ozirati. Za seboj sem slišal tope udarce in ječanje nekega starejšega možaka. Ker se nisem upal obrniti, da bi videl, kaj se dogaja, sem šele kasneje izvedel, da ga je stražar z muho na brzostrelkini cevi tolkel po pleši, da je bil po temenu in čelu ves krvav.
Že med vožnjo sem pomislil, da nas peljejo proti Ljubljani. To se mi je zdelo najbolj verjetno. Zato mi je kar kri zledenela v žilah, ko so po ceradi začele praskati drevesne veje in je kamion začel voziti čisto počasi. Nekdo je ob meni ves prestrašen izustil isto misel, ki je vrtala tudi v moji glavi:
»V gmajno smo prišli! To pa ne bo dobro…«
Potem se je avto ustavil, nekajkrat zapeljal še naprej in nazaj in končno obstal. Zlikovca sta dvignila cerado in odpela zadnjo stranico kamiona. S kričanjem in brcami sta nas začela »iztovarjati«.
Še preden sem prišel s tovornjaka, sem zagledal nekakšno avlo velikega poslopja. Mislim, da so se videle tudi stopnice. Avto je bil z zadnjim delom skoraj pritisnjen ob velika vrata, tako da smo skakali neposredno v poslopje. Ne vem, na podlagi česa sem takrat podzavestno pomislil, da smo v Šentvidu nad Ljubljano. Pred nekaj leti sem bil prvič in zadnjič s tistim Jožkom na sprehodu do glavnega vhoda v Zavod sv. Stanislava. Komaj da sem se spomnil kakšne podrobnosti, saj sva prišla samo do železne ograje. Še najbolj so se mi v spomin vtisnila velika drevesa v drevoredih okrog ogromne stavbe.
Ko smo torej poskakali z avtomobila, so nas takoj obkolili preklinjajoči mladi vojaki. Sledil je spet tak postopek, kot pred tedni v Kamniku. Odvzeli so nam vse, tudi robce in vezalke za čevlje. Tudi tu so vse popisali in spravili v škatle.
Potem so nas pognali po stopnicah navzgor. Ker smo nekateri nosili hlače tako rekoč v rokah in ker so tudi čevlji brez vezalk bili marsikomu preveliki, smo se po stopnicah kljub kričanju priganjačev pomikali prepočasi. Zato je eden od stražarjev sprožil cel rafal. Kam je streljal, mi ni znano, a takrat smo se v strahu pognali navzgor kot mladi gamsi na planinskih strminah. Marsikateri čevelj je ostal na stopnicah, za nami pa se je razlegal krohot posurovelih stražarjev.
Pritekli smo v drugo nadstropje in potem do konca, kjer je hodnik zavil v levo. Tam so nas nagnali v veliko vogalno sobo, ki je imela okna na dveh stenah. Že bežen pogled skozi okna mi je potrdil mojo domnevo, da smo v Šentvidu. V daljavi sem spoznal dobro znane obrise hribov nad Črnučami, bolj na desni pa Ljubljano.
Za razgledovanje seveda ni bilo veliko časa. Postaviti smo se morali v vrsto in nato so nas mladi partizani, ki so se kar na lepem znašli v sobi, začeli ogledovati od vseh strani kakor nekoč kupci sužnje na trgu. Mislil sem, da med nami iščejo kakšne znane hudodelce, da bi obračunali z njimi. A se je izkazalo, da imajo fantje drugačne račune. Zdaj ta, zdaj oni izmed nas je moral sezuti ali čevlje ali bluzo, mogoče hlače in celo srajco. V zameno je lahko dobil nekaj slabšega ali pa tudi nič. Tudi mene je z očmi premeril mlad fantalin in oči so mu padle na mojo svileno srajco, ki je kukala izpod bluze.
»Tole sleci, bova zamenjala!« in že si je odpenjal bluzo.
V zameno sem dobil umazano, debelo in grobo srajco, narejeno verjetno iz posteljne rjuhe ali nečesa podobnega. Potem sem moral z drugim zamenjati še čevlje. Po njegovih žilah se je verjetno pretakala modra kri, ker sem mu moral odvezati tudi njegove raztrgane čevlje, mu obuti svoje in mu jih lepo zavezati. »Plemenitašu« se ni bilo treba niti pripogniti, samo malo je pobrcal z nogama, da se je znebil starih čevljev, pa je že imel dobro obutev. Takrat sem se nehote spomnil svojih partizanskih izkušenj s čevlji.
Ko so mrhovinarji končali s svojim poslom, smo doživeli še en svojevrsten obred. V sobi se je pojavila majhna temnopolta partizanka, napravljena v angleško uniformo. Imela je do ramen segajoče črne in čisto gladke lase, ki so bili spodaj ravno pristriženi. V njeni pojavi je bilo nekaj cigansko-južnjaškega. Stopila je do prvega v naši vrsti, se povzpela na prste in mu brez besed z vsake strani prisolila po eno zaušnico. To je potem z obredno resnostjo storila z vsakim po vrsti. Tudi jaz sem dobil svoj par zaušnic. Ne bi mogel trditi, da me je kaj bolelo; bolj me je poniževalo, a mi je vseeno šlo na smeh, tako komično je prizor deloval.
Leta 1953 sem služil orožne vaje v Kandiji pri Novem mestu. Ker sem se hranil v oficirski menzi v mestu, sem šel vsak dan trikrat po cesti, ki pelje od bolnišnice ob Krki proti mostu. Nekega dne sem med vrati neke stare hiše zagledal tisto partizanko. Še vedno je nosila angleško uniformo. Nad vrati je bil napis: Dežnikarstvo. V tistih časih ni bilo umestno brskati po takih stvareh, zato sem žensko pustil pri miru, čeprav sem jo še velikokrat videl. Ko pa sem več let kasneje ob nekem obisku v Novem mestu le začel povpraševati po njej, se je že nekam odselila, sosedje pa so jo pozabili ali se tudi preselili.
Recepcijski postopki so bili s tem obredom končani in spet so nas nagnali na hodnik. Sedaj pa ni bilo treba iti daleč. Odprli so sosednja vrata in nas strpali v veliko, že skoraj popolnoma polno sobo. Drug drugega smo prestrašeno gledali in nekaj časa ni nihče govoril. Ko sem se malo razgledal, sem pri vratih opazil majhno mizico, okrog katere se je vrtel starejši suh možakar, za katerega sem, ne vem zakaj, takoj pomislil, da je sposoben trgovec. Kasneje sem videl, da je naš sobni »kapo«, ki je imel od sile važno nalogo, da je vsakič, ko je v sobo stopila kakšna večja »živina«, na ves glas zakričal: »Mirno!« Mogoče je imel poleg tega še kakšne druge, meni neznane posle.
V sobi je bilo zelo vroče od velike množice ljudi (ocenjujem, da nas je bilo 70 do 80, število pa se je velikokrat spreminjalo) in od sonca, ki je pripekalo skozi pet oken. Vsa okna so bila zaprta, in ko je nekaj naših stopilo bližje, da bi pogledali ven ali odprli okna, so jih drugi jetniki strahoma potegnili nazaj in nam povedali, da stražarji od spodaj takoj streljajo na vsakega, ki ga opazijo v bližini okna. Še tisti dan so v sosednji sobi res nekoga ustrelili v glavo, da se je mrtev zgrudil na tla.
Tako so se nam počasi razvozlali jeziki. Sedaj sem prvič slišal drugačno slovensko govorico. Bila je bolj zategla in pojoča, nekoliko podobna ribniški, ki sem jo včasih slišal v radiu v kakšni humoristični oddaji. Naši predhodniki v sobi so bili namreč po večini Notranjci iz Loža, Cerknice, z Rakeka in iz Starega trga. Njihova pojoča govorica se mi je zdela v začetku težko razumljiva, ko pa se je uho malo privadilo, se mi je celo priljubila. Zdela se mi je melodična kot pesem.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Naslovnica knjige Franca Erjevca (1937), ki je močno vplivala na avtorjevo politično prepričanje

Dobro uro po našem prihodu so se vrata spet na stežaj odprla in v že močno natrpano sobo so pognali še eno skupino. Spet so bili Domžalčani. Med njimi sem zagledal Klopčičevega Frenka, ki se je takoj prerinil do mene. Zamere iz Domžal sva že pozabila in od takrat sva bila v sobi spet soseda. Od drugih se najbolj spominjam Jerneja Sojerja in Markiča, ki je pri domobrancih spal na pogradu pod menoj.
Že v Domžalah sem slišal, da se je v začetku maja tudi on umikal z domobranci na Koroško in da je takrat vzel s seboj tudi mojo odejo. Kako se je potem znašel v ujetništvu, mi ni znano. Vsekakor s Koroškega ni bil vrnjen, zato sklepam, da so ga ujeli ali pa se je predal še na naši strani. Nekoč sem ga vprašal, kaj je bilo z mojo odejo, in mi je povedal, da je ostala nekje pri Brnikih. Med Domžalčani sem pogrešil Končanovega, Kralja in tudi vse Nemce, ki so bili zaprti z menoj, pa še več drugih, katerih imen se ne spominjam več. Očitno so jih razmestili tudi po drugih sobah.
S Frenkom sva si izsilila prostor pod enim od oken in tam sva ostala potem ves mesec. Gneča v sobi je bila nepopisna. Vsi naenkrat nismo mogli ležati. Na tleh je bil gol parket, tako kot v Kamniku. Razmere v sobi je poslabšalo še sonce, ki je skoraj od jutra do večera neusmiljeno žgalo skozi okenska stekla. Ker je bilo odpiranje oken najstrožje prepovedano in tudi smrtno nevarno, je soba postala prava zaprta topla greda. Slekli smo bluze, nekateri tudi srajce, pa vse skupaj ni dosti zaleglo. Zrak je bil zadušljiv, poln vlage od izhlapevajočega znoja. Nekoliko na boljšem so bili tisti, ki so ležali ob steni, paralelni s hodnikom. Tam od desete pa do pete ure popoldne ni bilo direktnega sonca. Mi, ki smo ležali tik pod okni, pa smo prav v teh urah najbolj trpeli.
Natlačenost v sobi je močno pospešila medsebojno spoznavanje, saj se skoraj ni bilo mogoče obrniti ali pretegniti, ne da bi pri tem dregnil v vsaj dva soseda. Tako je prišlo do opravičevanja, potem pa je beseda dala besedo in pogovori so stekli.
Na moji levici je »stanoval« visok, vitek fant, nekaj let starejši od mene. Imel je lepe košate lase in domobransko uniformo. Prijetno sem bil presenečen, ko je povedal, da je še pred nekaj meseci hodil v osmi razred klasične gimnazije v Ljubljani. Z veseljem sem mu povedal, da sem tudi jaz skoraj eno leto hodil v isto šolo.
Od njega sem izvedel, da je moj bivši razrednik prof. Tomec že umrl. On ga je zelo cenil, ne samo kot profesorja, ampak tudi kot politika. To je bilo zame nekaj novega, saj sploh nisem vedel, da je bil prof. Tomec med najaktivnejšimi nasprotniki komunizma. Študent, katerega ime in priimek sem žal pozabil, a zdi se mi , da je bil Marjan, mi je pomenil pravo odkritje. Intelektualno me je močno prekašal in šele tam, v zaporu, sem spoznal, zakaj smo morali v gimnaziji osmošolce nagovarjati z »gospod«. Ker je poznal tudi vse moje bivše profesorje, sva imela ogromno snovi za pogovore. Imel sem občutek, da sem tudi jaz nanj naredil dober vtis, saj se je z opaznim veseljem spuščal v pogovore z menoj.
Veliko sva govorila tudi o političnih rečeh. Bil je prepričan antikomunist in je komunizem smatral za največjo nesrečo, ki lahko doleti Slovence. V tem pogledu me je močno spominjal na mojo teto. Ni mogel razumeti, zakaj sem bil pri partizanih. Ko sem mu razlagal, da OF vendarle ni čisto komunistična, čeprav je res, da imajo v njej komunisti glavno besedo in da bodo kmalu volitve, na katerih se bodo ljudje sami odločili, kdo naj jim vlada, je rekel, da sem popoln naivnež. Če bi le malo poznal komuniste, ne bi govoril takih neumnosti. Komunisti ne bodo šli na volitve prej, dokler ne pobijejo vseh, ki jim nasprotujejo. Rekel mi je:
»Kar poslušaj zvečer, ko se bo stemnilo, kako vozijo dan za dnem svoje žrtve iz Šentvida. Ko boš slišal tisto rjovenje in udarce, ti bo marsikaj, česar sedaj ne razumeš, postalo jasno. Za sebe stoodstotno vem, da ne bom dočakal tistih volitev. Ko pridem na vrsto, me bodo ubili!«
Taki pogovori so mi spet priklicali v spomin stvari, o katerih sem bral v romanu »Lenin« in v Erjavčevi knjigi o komunizmu v Rusiji. Stari dvomi in črne slutnje so se mi spet počasi plazile v srce.
Frenka so najini pogovori dolgočasili. Šola in ideološke diskusije so mu bile »španska vas«, zato se je navadno obrnil na drugo stran in dremal ali pa je našel kakšnega drugega sobesednika.
Včasih sem prisluhnil tudi pogovorom bližnjih notranjskih sosedov in tako sem izvedel mnogo zanimivega o življenju v notranjskih gozdovih. Veliko jetnikov je bilo namreč gozdnih delavcev, ki sploh niso bili domobranci. Med njimi je bil tudi nekdo, ki je bil ranjen. Krogla mu je na nadlakti prerezala kožo, da so se v široko zevajoči rani videle gole mišice. Ker ga že več kot teden dni niso hoteli obvezati, si je roko obesil na pestovalko, ki jo je naredil iz odtrganega srajčnega rokava.
Proti večeru prvega dne so prinesli v sobo velike kartonske škatle, polne praznih pločevink od nemških mesnih konzerv. Znotraj so bile lakirane, da niso rjavele, ker so bile narejene iz navadne železne pločevine. Iz njih se je še vedno širil dobro znan vonj, podoben tistemu od salam, in nam vzbujal upanje na boljšo hrano v sicer prenatrpanem novem »hotelu«. Konzervnih škatel se je večinoma držal še ne popolnoma odrezan pokrov, ki je sedaj služil kot priročen ročaj.
Sedaj, ko so nas opremili z jedilnim priborom, smo seveda željno čakali, da nam bodo prinesli tudi kaj otipljivega za pod zob. Tisti, ki so že dalj časa uživali gostoljubje komunističnega aresta, so nas svarili, naj ne pričakujemo preveč, da ne bomo prehudo razočarani. Naši lačni želodci pa so kar svoje zahtevali in pričakovali prijetnih presenečenj. A dolgo ni bilo nič. Prišel je večer, znočilo se je, večerje pa ni bilo od nikoder. Kdor je mogel, se je ulegel in mnogi so že smrčali. Tudi jaz sem misel na hrano že preložil na drugi dan. Takrat so se od zunaj zaslišali avtomobilski motorji. Sosed Marjan me je dregnil z roko in šepnil:
»Sedaj pa poslušaj!«
Napeto sem vlekel na ušesa. Najprej je bilo slišati samo brnenje motorja, kmalu pa se je oglasilo kričanje in preklinjanje, vmes pa vpitje, ki je paralo živce. Čeprav sem mogel razumeti samo redko katero besedo, ni bilo nobenega dvoma, da tam spodaj vsevprek mlatijo po nesrečnih človeških bitjih in jih zganjajo na kamione. V sobi, kjer je sicer vedno šumelo kot v čebelnem panju, je postalo tiho, da bi se slišala celo miš. Vsi so napeto prisluškovali nečloveškemu vpitju spodaj pri vratih. Tudi ko so kamioni končno odpeljali, je bilo v sobi nekaj časa še mrtvaško tiho. Na srca nam je legla težka mora negotove usode in vsak zase je tiho nosil breme črnih misli. Taki večeri so se potem še nekajkrat ponovili.
Ko nas je po večini že premagal spanec in je bila ura verjetno že okrog polnoči, so se odprla vrata in v sobo se je zrinila zanimiva procesija. Dva možakarja sta na drogovih prinesla velik kotel, za njima pa je nekdo drug mahal z veliko zajemalko. Zraven je bila tudi straža. Spanec nas je hitro zapustil in zrinili smo se v vijugasto kačo, ki se je začela pomikati proti kotlu. Ko sem prišel na vrsto, sem dobil v svojo škatlo dobrega pol litra svetlo rjave, bistre tekočine, podobne pivu, v kateri je bilo zakuhano zelenkasto rjavo listje. Dolga leta sem mislil, da smo takrat jedli narezane porove liste, pred nedavnim pa sem nekje prebral, da so bili tisto posušeni listi čebule. Vmes je bilo nekaj tankih rezin krompirja. Bila je torej bistra zelenjavna juha, še kar dobrega okusa in tudi primerno slana. O maščobah in mesu pa ni bilo ne duha ne sluha.
Ker nisem imel žlice, najprej nisem vedel, kako naj se stvari lotim. Posnemati sem začel tiste, ki so imeli s tem že dosti izkušenj in najprej popil tekočino. Listje in krompirjeve rezinice sem pa moral kar s prsti pobrati iz škatle. Ker je bila škatla ozka, njeni robovi pa zaradi odrezanega pokrova ostri, to ni bilo ravno lahko delo. No, časa je bilo dovolj, pa sem tudi to končno uspel narediti. A da ne bo pomote: tistega listja in krompirja je bilo mogoče vsega skupaj za dve žlici, vse drugo je bila voda, zato naši želodci sploh še niso bili potolaženi. V Domžalah so se nam prebavila že precej razvadila, zato je moralo preteči kar nekaj časa, da smo se navadili na novo mero, ki je bila predpisana za naš oddelek komunističnega raja na zemlji.
Posode in rok seveda ni bilo nikjer mogoče pomiti ali obrisati. Tudi v tem oziru sem posnemal bolj izkušene in škatlo poveznil na tla, da je iz nje odteklo vse, kar bi tam še utegnilo ostati. Roke smo enostavno obrisali ob hlače in bluze.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Klet v Domžalah, kjer je bil avtor zaprt pred prevozom v Šentvid

Po »imenitni« večerji sem se prepustil dobrodejnemu spancu. Že čez nekaj ur pa se je pojavil nov zahrbten sovražnik. Zbudilo me je zoprno gomazenje, ki se je sprehajalo z enega dela telesa na drugega. Uši, stare znanke iz partizanskih časov, so se očitno naselile v mojem perilu. Pri partizanih sem to nadlego lažje prenašal, ker sem zaradi stalne velike utrujenosti spal kot ubit in nisem čutil, da mi siva golazen vrta luknje v kožo. V sedanjih okoliščinah pa o utrujenosti ni bilo nobenega sledu, zato je zadostovalo, da se je nekaj uši podalo na patrolo pod gatami ali srajco in že je bilo s spanjem konec. Uši sem dobil verjetno s srajco, ki mi jo je tako velikodušno »podaril« partizanček ob našem prihodu v Šentvid.
Ponoči sem se nekajkrat zbudil tudi zaradi vztrajnega trkanja na sobna vrata. Po njih so s pestmi tolkli tisti, ki so hoteli na stranišče. V sobi namreč ni bilo »kible«. Razbijanje po vratih je trajalo včasih zelo dolgo, kar je bilo odvisno od dobre volje stražarja, ki je sedel pred vrati na hodniku. Nekaterim se ni dalo, da bi odpirali vrata kar takole za vsako scanje in so milostno odprli šele, ko se je pred vrati nabralo več kandidatov. No, vsi niso bili taki in resnici na ljubo moram reči, da sam nisem nikoli dolgo čakal. Na stranišče pa sem skupaj še z nekaterimi moral iti že naslednje jutro.
Stranišče je bilo tik ob stopnišču, po katerem smo prejšnji dan pritekli v naše nadstropje. Stene so bile vsaj delno obložene s keramičnimi ploščicami. Videlo se je, da so bile vse pipe, pisoarji in školjke nasilno iztrgane, tako da so iz sten moleli samo še ostanki svinčenih cevi. To »delo« so menda opravili Nemci ob svojem umiku. Oni so Škofove zavode že leta 1941 spremenili v koncentracijsko taborišče za tiste, ki so jih takrat izganjali v Srbijo in na Hrvaško. Komunisti so namesto uničenih školjk v prostor postavili kakšen meter visoko leseno kad, ki je včasih služila verjetno za kisanje zelja. Tako sem vsaj slišal od nekaterih bolj poučenih jetnikov. Okrog kadi je bila nameščena klop iz surovih desk. Tja je bilo treba stopiti, da si se potem lahko usedel na rob kadi. Tistikrat, ko sem prvič uporabil »stranišče«, je bila kad do ene pedi pod vrhom polna iztrebkov. Še danes mi je uganka, kako so do vrha polno kad spravili po stopnicah iz drugega nadstropja. Samo po sebi se razume, da tudi tu ni bilo mogoče umiti rok niti se s čim obrisati …
Ko sem se počasi vračal proti naši sobi, sem se prvič malo razgledal okrog sebe. Ugotovil sem, da smo nameščeni v veliki stavbi kvadrataste oblike. V sredini je kvadratno dvorišče, obdano s hodniki, iz katerih se pride v nekdanje učilnice. Pred vsakimi vrati je sedel oborožen stražar. Kaj več tisti dan nisem mogel ugotoviti.
Dopoldne so nam prinesli zajtrk. Bil je tak kot v Kamniku: zajemalka črne kave, komaj komaj malo sladke. Ta dan in enkrat spet nekaj dni kasneje smo zraven dobili še dobrodošel priboljšek: drobno kartonsko škatlico z napisom »Vollkornbrot«, v kateri so bile štiri tanke ploščice zelo trdega prepečenca. Nekateri so trde ploščice namakali v kavi, meni pa je bolj ugajalo počasno grizenje ploščice, ki sicer ni imela nobenega pravega okusa, a je le dajala občutek, da imam spet nekaj solidnega med zobmi. Škatlico iz tankega kartona pa sem porabil v prav posebne namene.
Tisti dan in naslednje dni sva se z mojim levim sosedom spet pogovarjala o klasični gimnaziji. Rekel je, da je bilo škoda, da so v prvem letniku francoščino zamenjali z nemščino. Takrat sem mu povedal, da imam doma nekaj francoskih učbenikov in kako sem prišel do njih. Tudi francoski »tečaj« pri Tonetovih sem mu omenil. Začel je malo tipati po mojem znanju in seveda takoj ugotovil, da ne znam nič. Potem sva se domenila, da bova imela nekakšen mini tečajček francoščine. Saj sva vedela, da se ne bo mogoče kaj posebnega naučiti, a čas nama bo le tekel nekoliko hitreje in misli se ne bodo vrtele samo v začaranem krogu naše nesreče. On je imel v žepu kakšna dva centimetra dolg košček svinčnika, ki ga je uspel prinesti s seboj in z njim sem potem z zelo majhnimi črkami pisal na kartonček od prepečenca. Začela sva s spreganjem pomožnega glagola »biti«. Najina šola, ki mi je zelo popestrila enolično življenje, je trajala samo nekaj dni. Nekoč so ga s še dvema drugima poklicali na hodnik. Videl ga nisem nikoli več. Tiste kartončke pa sem še dolgo hranil v žepu in velikokrat ponavljal »lekcije«.
Hrano so nosili, kakor je naneslo: enkrat popoldne, drugič zjutraj pa spet celo ponoči. Nobenega reda ni bilo in niti približno se ni dalo misliti, kdaj nam bodo kaj prinesli. Jedača je bila do onemoglosti enolična: črna kava in zelenjavna juha. Zelenjave, se pravi posušenega listja in posušenih krompirjevih rezancev je bilo včasih samo za vzorec, včasih pa kar preveč, ker se mi je tisto listje že upiralo. Prepečenec pa sem dobil samo dvakrat.
Nekaj dni po našem prihodu v taborišče je neki večer, še preden se je popolnoma stemnilo, začel skozi zaprta okna prihajati nenavaden šum. Bilo je kot bučanje oddaljenega morja. Čeprav je bilo gledanje skozi okna prepovedano in nevarno, smo vendarle skušali ugotoviti, kaj se dogaja zunaj. Ob mraku, ko je bilo v sobi že skoraj temno, zunaj pa se je še precej dobro videlo, smo tik ob oknu previdno pogledovali ven. Bilo je kaj videti! Ves vrt, od južne stene poslopja do železne ograje, je bil nabito poln razcapanih ljudi. Eni so sedeli, drugi stali ali ležali na tleh. Od vrha se nam je v večernem mraku videlo, da so zamazani, kot da bi jih potegnili iz gostega blata. Vse skupaj je bilo podobno srednjeveškemu sejmu, na katerem se preriva tlačanska revščina. Nemogoče je bilo ugotoviti, koliko ljudi je bilo tam natrpanih, vendar mislim, da se ne motim preveč, če rečem, da vsaj tisoč. Čudni gosti so ostali tam nekaj dni, potem so neko noč izginili, ne da bi mi kaj opazili. Nekdo je kasneje nekje slišal, da so bili italijanski ujetniki, ki so se iz Nemčije vračali domov.
Omenil sem že, da je bil pri vratih na hodniku vedno stražar. Opazil sem, da se med zaporniki in nekaterimi stražarji razvija svojevrstna trgovina. Med nami je bilo veliko kadilcev, mislim, da vsaj tri četrtine. Zaporniki so bili po večini že starejši možje, samo nekaj nas je bilo zelo mladih. Nekateri so bili še otroci. V tistih letih sem se tudi jaz že spogledoval s cigaretami, a na srečo me nikotin še ni zapredel v svoje mreže. Sedaj sem imel priložnost videti, kako so stari kadilci, ki že dolgo niso dobili tobaka, pri vratih moledovali stražarje za napol pokajene čike.
Nekateri med stražarji niso bili dovzetni za take prošnje, drugi pa bolj. Včasih sem videl, kako je kdo od njih, ko smo šli iz stranišča ali ko so delili hrano, kakor slučajno spustil na tla pol pokajene cigarete, da so jo najbližji lahko pobrali. Zanimivo jih je bilo gledati, kako so potem z izrazom nepopisnega zadovoljstva vlekli čik in ga dajali eden drugemu, dokler jih ni začel žgati v ustnice. Pa tudi takrat čik še ni do konca opravil svojega poslanstva. Odstranili so mu papir in tobak potem sušili na tleh na soncu. Ko se je nabralo tobaka od več čikov, so zvili novo cigareto. Pri tem poslu je navadno sodelovalo po več kadilcev skupaj in so noč in dan skrbno bedeli nad kupčkom tobaka na tleh, da jim ga ne bi kdo izmaknil. Zavili so ga navadno v časopisni papir, ki je verjetno po isti poti prišel v sobo. Ko so cigareto z obredno resnostjo kadili, so eden drugemu šteli »dime« in gorje tistemu, ki bi si drznil pokaditi več, kot mu je pripadalo. Včasih je prišlo do bolj ali manj resnih prepirov in celo manjših pretepov.
Dalj ko smo bili zaprti, hujša je bila lakota po tobaku. To so dobro vedeli tudi stražarji. Nekateri med zaporniki so uspeli ob prihodu pretihotapiti v sobo kakšno drobno dragocenost: zlat prstan, verižico in podobno. Tako se je pri vratih razvila skrivna trgovina, ko so stražarji zamenjavali dve ali tri cigarete za zlat poročni prstan, uhan, uro. Sam sem bil vsaj dvakrat priča taki zamenjavi. Pretihotapljene cigarete seveda niso mogle zadovoljiti velike množice strastnih kadilcev v sobi. Tobakov vonj jih je še bolj razdražil in zato so začeli iskati še druge načine, da bi pomirili svojo slo.
Nekomu je prišlo na misel, da bi se dalo kaditi tudi tisto črno usedlino, ki je ostala v naših škatlah, ko smo popili črno kavo. Kmalu je bilo po tleh polno kupčkov kavne usedline, ki so jo začeli sušiti na soncu. Sedaj se je bilo še težje premikati po sobi. Razen na roke in noge sosedov je bilo treba paziti še na kavne kupčke, ki so jih lastniki z veliko ljubeznijo s prsti razgrinjali in spet grabili skupaj, dokler jih ni ljubo sonce posušilo. Križi in težave so sedaj nastopile zaradi papirja. Ta je postal skoraj bolj iskan kakor tobak. Na kakšen način je v sobo prišel kar cel list časopisa, mi ni znano. Gotovo ga je za dobro plačilo prinesel kakšen stražar. Tudi čike so jim prižigali stražarji. Če je gorel eden, se to skoraj ni opazilo. Sedaj pa so množično začeli kaditi kavno usedlino. Tega so se ustrašili tudi stražarji, saj je bila soba že kar zakajena, zato nekaj dni ni nihče več hotel prižigati »cigaret«. No, tudi navdušenje nad tobakovim nadomestkom se je kmalu ohladilo.
Kadilci so kar po vrsti začeli ugotavljati, da od tistega »kofeta« nimajo nič, samo po ustih jih peče. Tako se je spet vse umirilo, le trgovanje pri vratih se je še nadaljevalo in čikom je cena vztrajno rasla. Iz vsega, kar sem imel priliko videti, sem že takrat potegnil zaključek in sam sebi svetoval: fant, če imaš kaj pameti v glavi, se izogibaj tobaku! Nasveta sem se držal do danes.
Od časa do časa so včasih iz sobe klicali posameznike, včasih pa skupine po več zapornikov. Posamezniki so se praviloma vračali čez nekaj ur, skupine pa nikoli. Kadar se je kateri vrnil, smo ga navadno spraševali, kaj je bilo. Večina od njih ni hotela ničesar povedati. Tiho so se pogovorili samo s svojimi znanci ali pa še to ne. Nekateri pa so bili bolj zgovorni. Tako smo izvedeli, da jih kličejo na zaslišanje, in včasih tudi, česa jih dolžijo. Prav po teh, ki so se vračali od zaslišanj, je včasih v sobo prišla tudi kakšna vest iz drugih delov ogromne stavbe in celo iz zunanjega sveta. Tako smo že takrat izvedeli, da zapornike po sodbah, ki so praviloma zelo hude, govorilo se je o 12 do 18–letnem prisilnem delu, vozijo v Kočevje. Kaj naj bi tam delali, ni vedel nihče povedati. Na splošno smo mislili, da jih vozijo na delo v rudnik ali v gozdove.
Potem ko je iz sobe odšel moj levi sosed, sva se spet bolj zbližala s Klopčičevim Frenkom. Nekaj dni pred tem mi je ponovno očital, da sem jaz kriv, da sediva v arestu. Če bi ga takrat v Domžalah ubogal, bi bila lahko že v Avstriji. Dopovedoval sem mu, da je bil njegov načrt na robu zločina in da ne bi imela nikoli več mirne vesti, če bi ga izvedla. Nisem imel občutka, da sem ga prepričal, vendar sva potem spet skupaj snovala nove naklepe za beg. Oba sva bila mnenja, da iz Šentvida ni mogoče pobegniti. Straž v poslopju je bilo preveč pa še okrog poslopja so krožile patrole. Iz sredine sobe smo jih lahko gledali, kako hodijo ob ograji, ki je obdajala obsežno zemljišče. Več priložnosti bo v Kočevju.
Po najinem prepričanju je bil tisti rudnik že zdavnaj poln, zato bova gotovo razporejena na delo v gozdovih. O teh pa sem imel zelo meglene predstave. V šoli smo se učili, da so tam pragozdovi, v katerih živijo volkovi, risi in medvedi. Kako izgleda pragozd, sem vedel iz knjig, ki sem jih včasih bral pri teti. Tam sem našel mnogo zgodb iz indijskih in afriških pragozdov. V Kočevju seveda ne bo palm, lijan in drugega tropskega drevja, zato pa toliko več smrek, borovcev in bukev ogromnih razsežnosti, tako na gosto raščenih, da se človek komaj lahko premika med njimi. Vse bo prepleteno z bršljanom in srobrotom. Tam bo tudi polno ogromnih skal, jam in prepadov. Na takem terenu bo nešteto možnosti za beg. Prepričana sva bila, da ne bova mogla pobegniti skupaj, razen če bi delala na istem delovnem mestu. To se je zdelo malo verjetno, zato sva se zmenila, kako se bova po pobegu spet sešla.
Frenkov predlog je bil takle: oba bi hodila samo ponoči, in sicer v smeri proti domu. Tisti ki bo pobegnil prvi, naj na list papirja napiše, kje se bo skril. List naj zapre v steklenico, to pa zakoplje pod smreko, ki sva jo oba dobro poznala. Rasla je na Goltnarjevem hribu (Tičnici), tik nad starim mostom na Rači. Tam je bila v hribu nad skalami nekakšna polica, na njej pa vrsta petih debelih smrek. Prva od njih je bila določena kot mesto, kjer naj bi tisti, ki bo pobegnil prvi, zakopal steklenico s sporočilom. Drugi jo bo potem izkopal in tako izvedel, kje ga prvi čaka.
Frenk, ki ga tu zadnjič omenjam, ni nikoli ušel iz zapora, tako kot tudi meni ni bilo treba. Obsojen je bil kasneje kot jaz in ni bil deležen amnestije. Kje vse je bil zaprt, ne vem. Domov na Vir je prišel leta 1946. Takrat sem ga šel obiskat. Pripovedoval mi je, da so ga obsodili zato, ker ga je nekdo zatožil, da je nekoč pri domobrancih zarezoval jeklene srajčice na kroglah za puško. Nič ni pomagalo, ko jim je dopovedoval, da v času, ko je bil pri domobrancih, ni bil ubit ali ranjen noben partizan. Tistikrat sta se z mamo nekaj sprla, zato sem se že po zelo kratkem času poslovil in odšel domov.
Frenk je po vrnitvi iskal službo, a so mu metali polena pod noge in mu stalno očitali zapor. Verjetno je spet pomišljal na beg čez mejo. Nekoč se je zapletel v prepir z nekim miličnikom, prišel pa je tudi do pištole, zato so ga ponovno zaprli. Ko so ga privedli domov, da bi jim izročil pištolo, je skočil skozi okno na podstrešju in jim ušel. Nanj je v Ljubljani naletel njegov prijatelj in moj nekdanji sošolec Franci Vehovec z Vira, ki je bil takrat miličnik, in se je potegoval za istega dekleta kot Frenk. Z brzostrelko ga je težko ranil v prsi in Frenk je čez nekaj dni v bolnišnici umrl.
Včasih, ko so nam prinesli hrano ali ko niso takoj našli tistih, ki so jih peljali na zaslišanje, so bila vrata v sobo dalj časa odprta. Takrat se je naše obzorje malo razširilo. Ob eni od takih priložnosti sem nekoč videl, kako je šel mimo naše sobe čuden sprevod. Dva zapornika sta po hodniku vodila, ali bolje rečeno, vlekla tretjega, ki se očitno ni mogel več držati na nogah. Takoj za njimi je šla po hodniku še ena taka trojka. Za njimi se je po tleh vlekla krvava sled. Ko so potem nekateri iz naše sobe šli na stranišče, so pripovedovali, da je tudi na stranišču vse krvavo. Naslednji dan sem to videl tudi sam. Kasneje smo take prizore videli še nekajkrat. Danes vem, da so reveži imeli krvavo grižo ali disenterijo.
Poslabšalo se je tudi tistemu zaporniku v naši sobi, ki je bil ranjen v roko in sem ga že enkrat omenil. Njegova rana je začela naenkrat čudno smrdeti, njega pa tresti mrzlica, da je šklepetal z zobmi. Osladen smrad se je začel širiti po vsej sobi. Drugi dan so ga odpeljali iz sobe in ga nismo nikoli več videli.
Ko sem bil že kakšnih štirinajst dni v Šentvidu, se je pri naših vratih kot stražar pojavil moj nekdanji sošolec iz osnovne šole, Lojze Birk iz Doba. Zelo sem se razveselil, saj sem pričakoval, da bom z njegovo pomočjo lahko dobil kakšne stike z domačimi. Z Birkom nisva bila nikoli velika prijatelja, a tudi sovražnika ne. Rekel bi, da sva bila dobra znanca, ki sva si ob srečanjih vedno izmenjala kako prijazno besedo. Tokrat je bilo drugače. Takoj mi je dal vedeti, da z menoj noče imeti nobenega opravka. Kolikor sem ga poznal iz prejšnjih let, politično ni bil tako zadrt, verjetno pa so stražarjem strogo prepovedali imeti kakršnekoli stike z zaporniki. No, tega so se eni bolj, drugi pa manj držali.
Poleg lakote, hude vročine, velike natrpanosti in psihičnih muk, ki jih je vsakdo med nami prestajal zaradi negotove usode, so nas vedno bolj trpinčile tudi uši. Z vsakim dnem jih je bilo več. Nič ni pomagalo, da smo vedno več belega dne porabili za pobijanje golazni in da so nam bili nohti in prsti včasih že kar sluzasti od krvave nesnage. Množile so se hitreje, kot smo jih mi uspevali pobijati. Že podnevi so bile nadležne, ponoči pa prava muka. Kamor si segel, so lezle uši. Ljudje so tudi zaradi njih postajali vedno bolj razdražljivi in običajni razgovori, ki so se navadno spet vračali k hrani, so vedno pogosteje končevali s prepiri. Življenje v zaporu je postajalo mali pekel.
V to mračno brezizhodnost je nekega julijskega večera kakor žarek v temni noči posvetil za naše razmere popolnoma nenavaden dogodek. Bila je že trda tema, ko je nenadoma nekje zunaj zadonela pesem. Bil je čudovit bariton, jasen in močan, kot da poje tik ob našem oknu. Pevec, kakršnega do tedaj še nisem slišal, je pel tisto narodno: Lunca je videla, mamca pa ne… V sobi je nastala grobna tišina. Celo dih smo zadrževali, da ne bi preslišali kakšne besede. Zunaj se je z manjšimi presledki zvrstilo še nekaj pesmi. Vmes je bilo slišati celo nekaj ploskanja. Dogodek nam je segel tako globoko v srca, da se je še dolgo po tem, ko je pevec že utihnil, slišalo v sobi pritajeno smrkanje in mnogi smo si brisali solze. Rekel pa ni nihče nič. Zdelo se je, da bi vsaka beseda takoj podrla čar, ki je kakor iz nekega davnega, drugega sveta kakor po čudežu zašel v naše bedno življenje.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Zavodi Sv. Stanislava v Šentvidu – 1) Vhod, kjer so nas iztovorili s kamiona, 2) Soba, v kateri so potekali recepcijski postopki, 3) Soba, v kateri sem preživel tedne pred sojenjem

Po vojni sem velikokrat ugibal, kdo bi mogel biti tisti pevec. Nekoč sem slišal, da je imel svojevrstne težave s komunističnimi oblastniki tudi tenorist Rudolf Francl, zato sem nekaj časa mislil, da smo takrat poslušali njega. Kaj je tenor in kaj bariton takrat, ko sem bil zaprt, še nisem dobro razlikoval. Pred nekaj leti pa je v »Slovencu« izhajal podlistek »Orli pod Triglavom« Franca Grmeka, ki je bil kot nekdanji četnik tistikrat prav tako zaprt v Škofovih zavodih. Ta je zapisal:
»Na dvorišče so pripeljali le enega, gotovo velezločinca. Močan, mišičast možak v beli raztrgani srajci se je postavil na sredo dvorišča med štiri visoke zidove in začel peti: Vsi so prihajali, njega ni blo, jaz pa sem čakala, jaz pa sem čakala… Pel je z močnim glasom v lepem baritonu, da so se tresle šipe v oknih: - sama doma… O, ti globoka slovenska pesem! Vedno si lepa in segaš v srce. Prizor je bil čudovit! Visoke stene v četverokotniku so ponazarjale ječe. Stotine bledih obrazov, ki so moleli iz številnih balkonov, so najbolje predstavljale jetnike. In stražarji, osorni in naduti, so predstavljali žandarje. Ni pa bilo vidno gorje, trpljenje in smrt, ki jih je povzročila tisočem in tisočem nova oblast, kakor tudi ni bilo videti sladkih upov in sanj, ki jih je ubila. Pozneje sem izvedel, da je bilo temu pevcu ime Orel in da je pel v dunajski Operi. Njegova pregreha je bila, da je pel za okupatorja. Ne vem, ali ga je ljubezen, ki ji je pel, dočakala, da je prišel ven. Povsem mogoče je, da ga je vzela ječa. Res, škoda takega pevca!«
Pomanjkanje gibanja in vse prej kot zadostna hrana sta tudi v Šentvidu imela svoje posledice. Pojav, ki sem mu bil priča že po nekajdnevnem bivanju v taborišču, mi je bil čisto neznan in sem si ga znal pravilno razložiti šele po vojni, ko sem hodil v medicinske šole. Povedal sem že, da je naš sobni starešina, ki je »kraljeval« pri vratih, vedno, kadar je prišel v sobo kakšen oficir, zakričal: »Mirno!« Takrat smo morali vsi planiti pokonci in stati mirno. No, dve, tri sekunde po tem pa so nekateri začeli kot spodrezani padati na tla. Na srečo nas je bilo v sobi toliko, da skoraj nihče ni mogel pasti neposredno na parket, ampak se je bolj ali manj podrsal po svojih sosedih, kar je precej ublažilo padec. Najprej sem mislil, da je ljudem postalo slabo ali da jih meče božjast.
Čez kakšnih štirinajst dni se je to začelo dogajati tudi meni. Ko sem na povelje skočil pokonci, se mi je pred očmi najprej naredilo čisto rdeče in nisem nič videl. Ko pa sem spet zagledal svet okrog sebe, sem ležal na tleh. Samega padca se nisem nikoli spominjal, kar pomeni, da sem bil v tistem trenutku v nezavesti. To se mi je dogodilo nekajkrat.
Danes vem, da se take stvari dogajajo ljudem z nizkim krvnim pritiskom. Takrat nam je zaradi dolgotrajnega poležavanja in lakote oslabela srčna mišica, ki ob hitri spremembi iz vodoravnega v vertikalni položaj ni mogla možganov zadosti hitro oskrbeti s kisikom. Očesna mrežnica in možgani sta namreč organa, ki sta za pomanjkanje kisika izredno občutljiva. Vsaj v naši sobi take padajoče »figure« niso imele nobenih posledic. Nekateri so se celo zabavali ob začudenih pogledih »padlih«, ko so ti po padcu hitro prišli k sebi in v prvih trenutkih niso mogli razumeti, kaj delajo na tleh.
Med redke dogodke, ki so nas razveselili, lahko uvrstim tistega, ko so nam razdelili dopisnice in nam rekli, da smemo pisati domov. Vsebina je morala biti zelo kratka in so nam jo skoraj narekovali: da smo v Šentvidu, smo živi in zdravi, hrana je dobra… Če bo kdo pisaril kaj dosti več ali dvoumno, mu dopisnice ne bodo oddali. Dali so nam svinčnik in potem smo se veselo lotili posla. Nekateri so menili, da se iz nas norčujejo in da dopisnic ne bodo nikoli oddali, da je to samo sleparija. No, naši so mojo dobili.
V bližini taborišča je že več dni trajala prava kanonada. Od zgodnjega jutra je vsakih nekaj deset minut zagrmela močna eksplozija. Iz sredine sobe smo skušali ugotoviti, kaj in kje tako poka pa nismo videli ničesar. Kmalu pa smo izvedeli, da razstreljujejo mine na bivši nemško-italijanski meji. To je bilo verjetno res, ker se je pokanje potem začelo vedno bolj oddaljevati in je čez nekaj dni popolnoma prenehalo.
Do nas so, posebno zvečer, začeli prihajati tudi drugačni glasovi. Nekje v stavbi so pele številne ženske. Podnevi se je komaj kdaj slabo slišala kakšna pesem, zvečer, ko se je šum v sobi za silo polegel, smo pa razločno slišali otožno petje. Mislim, da so največkrat pele tisto znano: Ko dan se zaznava, danica priplava, se sliši zvonjenje čez hrib in čez plan. Zvonovi zvonite, na delo budite, saj naše življenje le kratek je dan. Tudi te pesmi so naredile na naše duše močan vtis, posebno še, ker smo včasih slišali tudi jok majhnih otrok in smo tako vedeli, da poleg nas v taborišču trpijo tudi ženske in otroci.
Po vojni sem bral, da so te ženske in otroke skupaj z domobranci Angleži vrnili s Koroškega in so jih partizani po opravljenem velikem zločinu v Teharjah in Kočevskem Rogu skoncentrirali v taborišču Šentvid. Prav pred nedavnim pa sem čisto po naključju srečal gospo Mileno Ahčin, roj. Jerebič. Ona je takrat v Šentvidu organizirala tisti ženski pevski zbor. Zaprte so bile v pritličju točno pod našo sobo. Gospa Ahčinova je hčerka četniškega komandanta Jerebiča, ki je padel v Zalogu pri Komendi. Sedaj živi v Buenos Airesu.
Življenje mi je začela greniti še ena, že poznana nadloga. Na bokih so me spet začele boleti kosti, tako kot pred časom v Kamniku. Ponoči sem si slekel hlače in si z njimi »postlal«, iz bluze pa sem naredil »blazino« za pod glavo. Oboje pa ni dosti zaleglo, zato sem se zaradi bolečin vso noč prekladal z levega na desni bok in obratno. Tudi drugi so imeli podobne težave, saj smo iz dneva v dan postajali vse bolj suhi.
Nekoč, mislim, da je bilo že v drugi polovici julija, so nas naši »gostitelji« tako presenetili, da lastnim očem nismo mogli verjeti. V sobo so nam namesto običajne zelenjavne juhe prinesli skoraj čisto pravi goveji golaž. Omamni vonj se je razširil po vsej sobi, v ustih pa se je nabralo toliko sline, da sem jo komaj sproti požiral. Nastalo je tako razpoloženje, kot bi bili na ohceti. »Morala« je bila na višku, bi rekli v partizanih. Od stražarjev smo izvedeli, da je do preobrata v prehrani prišlo zaradi obiska generala Mačka. Takrat nisem še nič vedel, kakšen stric je to. Mislil sem, da si je takšno mačje ime pač nekdo izbral za svoje ilegalno ime, saj je bilo znano, da smo imeli pri partizanih vse: od Tigrov pa do boginje Atene.
Že kmalu po slavnostnem kosilu, pri katerem smo imeli razen užitka tudi obilico težav s tem, kako golaž brez žlic iz ozkih škatel spraviti v lačna usta, so res prišli. Spet smo na komando planili pokonci in spet se jih je kakšnih deset zvrnilo po tleh. Ker sem bil precej oddaljen od vrat, najprej nisem videl drugega kot štiri ali pet partizanskih kap z zvezdami. Razvrstiti smo se morali v vrsto, ki se je kot kača v cik-caku vijugala po sobi. Potem se je začel obhod Mačkove patrole. Tu in tam so se ustavili, s tem in onim spregovorili po kakšno besedo in šli spet naprej. Končno so prišli tudi do mene. Prvi je bil možakar manjše rasti, komaj kaj večji od mene. Podolgovat obraz in nekoliko poudarjena brada in čelo je vse, kar mi je ostalo v spominu. Zapičil je hladne oči vame in me vprašal, koliko sem star. Povedal sem mu, da sem pravkar dopolnil sedemnajst let. Na vprašanje, zakaj sem zaprt, sem mu rekel, da sem bil nekaj tednov pri domobrancih, pred tem pa pri partizanih.
»V kateri edinici?« je hotel vedeti.
»Najprej v Šlandrovi brigadi, potem pa v VDV,« sem po pravici povedal.
Takrat me je še bolj mrzlo pogledal in šel brez besed naprej. Za njim je šlo še nekaj oficirjev. Vsi so nosili uniforme iz angleškega blaga. Maček je takrat poslal na hodnik tri mlade fantiče, skoraj še otroke, ki so bili zaprti v naši sobi. Proti večeru tistega dne so nekateri videli majhno skupino izpuščenih, ki so šli od izhodnih vrat proti cesti. Med njimi so spoznali tudi tiste tri, ki so bili v naši sobi.
Šele po vojni sem o Mačku zvedel marsikaj. Med drugim tudi to, da je prav on, ki bi mu lahko rekli kar partizanski Himmler in Berija v eni osebi, v začetku marca 1944 načrtoval in izvedel organizacijo OZNE in VDV. Vse kaže, da so tudi množične poboje domobrancev takoj po vojni izvedli pod njegovo taktirko. Kakor je bilo v najnovejšem času mogoče prebrati v časopisih, je bila žalostna tudi usoda mladeničev, ki jih je takrat izpuščal iz zapora. V bližini Rakeka na Notranjskem so iz Šentvida izpuščene mladoletnike v zasedi pričakali domači terenci in jih pobili, še preden so prišli domov. Ni izključeno, da so bili med njimi tudi tisti trije iz naše sobe, saj je bilo med nami največ Notranjcev.
Že tisti dan proti večeru smo krepko občutili še stranski učinek Mačkovega obiska. Veliko nas je dobilo drisko, da je kar letelo iz nas. Naše črevesje se je očitno že popolnoma odvadilo prebavljati meso, maščobe in papriko. Drugi dan se je hrana »normalizirala« in z zelenjavno juho smo spet lahko pomili naše konzervne škatle.
Število zapornikov se je v sobi počasi a vztrajno zmanjševalo. Vsakih nekaj dni je kdo odšel in se ni več vrnil, novih pa že dalj časa niso privedli. Zato me je toliko bolj presenetilo, ko so nekoč, sredi julija, porinili v sobo nekaj novincev in sem med njimi zagledal Franceta Štefančiča s Podrečja. Ker sem vedel, da se je z domobranci umaknil na Koroško, si nisem mogel misliti, kako se je znašel v Šentvidu. Spraševal sem ga o tem, a se je vztrajno izmikal vsakemu pogovoru. Šele drugi dan sem s težavo izvlekel iz njega, da je prišel iz Teharij pri Celju. Kako je prišel v Teharje, če so šli na Koroško, pa spet ni bil pripravljen pojasniti. Na splošno je bil videti čisto spremenjen in močno prestrašen. Še kakšen dan kasneje sem skozi odprta vrata na hodniku videl majhno skupino zapornikov, ki so jih nekam gnali. Med njimi je bil tudi moj domobranski vodnik Pirnat iz Jarš, ki je bil po poklicu tiskar. To mi je spet vlilo malo upanja. Mislil sem si: če niti oficirjev niso pobili, pa tudi mene ne bodo in spet se je dalo nekoliko lažje živeti.
V drugi polovici julija so se dogodki vrstili bolj živahno kot do tedaj. Nekega večera so me poklicali na hodnik. Na tihem sem upal, da me bodo izpustili. Mislil sem si, da so končno o meni dobili iz Domžal dobro mnenje in bom šel domov. No, stražar, ki je prišel pome, me je vodil po dolgih hodnikih in stopnicah, da sem popolnoma izgubil orientacijo. Nazadnje sva se ustavila pred nekimi vrati in po kratkem čakanju me je potisnil v sobo. Bila je skoraj pol manjša od tiste, v kateri sem bil zaprt. V nasprotnem kotu je stala pisalna miza, ob njej pa je sedel moški srednjih let, njemu nasproti pa mlajša ženska za pisalnim strojem. Mislim, da sta bila oba v civilni obleki.
»Torej končno zaslišanje!« se mi je posvetilo v glavi.
Tokrat se nisem zmotil. Preiskovalec me je prijazno pozval naj sedem in mi ponudil cigareto, ki sem jo seveda odklonil. Potem ko sta ugotovila, kdo sem, se je začelo izpraševanje. Vse od začetka, od otroških let, šolanja, statusa staršev in najbližjih sorodnikov, posebno natančno pa od okupacije naprej. Pripovedoval sem, kolikor sem mogel, le tu in tam me je preiskovalec prekinil s kakšnim dodatnim vprašanjem. Vmes je ženski narekoval, kaj naj napiše v zapisnik. Do bega s Pohorja mi ni bilo potrebno dosti prikrivati. Zamolčal sem samo tisto, kar sem bral o Leninu in ruskem komunizmu pa razgovor z neznancem na Vrhpoljah. Odhod iz VDV sem opisal tako, da sem se na Pohorju izgubil in se potem vrnil v Gornji Grad. Tam pa sem zbolel in potem so me poslali domov na okrevanje. Po novem letu bi se moral javiti najbližji edinici, a je bilo to zaradi ofenzive nemogoče, zato sem ostal še naprej doma. Potem me je nekdo izdal in domobranci so me aretirali. Da sem se izognil Nemcem, sem ostal pri njih, dokler se mi ni ponudila priložnost za beg.
Preiskovalec me je zelo podrobno izpraševal o vsem, kar smo počeli pri domobrancih. Pripovedoval sem mu seveda skoraj o vsem, saj razen nekaj stvari ni bilo treba nič skrivati. Omenil sem tudi tisto partizanko, ki smo jo našli mrtvo pri Dupeljnah. Povedal sem mu, da so takrat nekateri govorili, da jo je ustrelil Jernej Sojer, ki je zaprt v isti sobi kot jaz. Iz vprašanj, ki mi jih je zastavljal, sem videl, da mu je ta stvar že znana in da mu nisem povedal nič novega. Na vprašanje, kaj o tem mislim jaz, sem mu rekel, da se meni to ne zdi verjetno, ker je bila partizanka takrat že čisto mrzla. Zasliševanje se je vleklo kakšni dve uri.
Na koncu mi je zasliševalec dal prebrati zapisnik, ki je obsegal eno gosto natipkano stran normalnega formata. Vse najvažnejše je bilo korektno napisano, zato sem ga brez pripomb podpisal. Stražar me je potem peljal nazaj v sobo, kjer dolgo nisem mogel zaspati. Spoznal sem, da o meni niso imeli prav nobenih obvestil in me bodo sodili samo na podlagi mojih izjav. Lahko bi povedal mnogo manj, kot sem, in marsikaj bi se dalo pokazati v še lepši luči. Toda sedaj je, kar je, in po toči zvoniti je prepozno.
Nekaj dni kasneje so klicali na zaslišanje tudi Jerneja Sojerja. Ko je prišel nazaj, je bil videti slabe volje. Vprašal sem ga, kako je bilo in mi je povedal, da ga dolžijo za uboj tiste partizanke. No, kolikor vem, se je potem vse dobro izteklo in Sojer je prišel živ iz Šentvida.
Uši, ki so se zastrašujoče razmnožile, so končno prisilile tudi naše gospodarje, da so začeli ukrepati. Prvo dejanje v tej smeri je bilo striženje las. Nekega dne se je v sobi pojavil možak z »mašinco« v roki in potem smo se eden za drugim zvrstili na stolu blizu vrat. Najprej nam je naredil rez od čela do zatilja, potem je sledilo še nekaj potez križem kražem po glavi in las na glavi ni bilo več. »Mašinca« je delala brezhibno, saj je bila dobro podmazana od obilice uši in njihovih gnid. Smejali smo se, ko smo se ogledovali, saj smo se komaj prepoznavali, tako smo bili brez las spremenjeni. Pogled na množico shujšanih ljudi v razcapanih cunjah in z ostriženimi lasmi je bil res čisto dachauski.
Ko smo bili vsi ostriženi, so nas pognali na hodnik in po stopnicah ven iz stavbe. Po dolgem času sem spet zadihal svež zrak in videl nebo nad seboj. Peljali so nas na prostor vzhodno od zavodovih stavb. Tam smo se morali do golega sleči in svoja oblačila dati na nekakšne obešalnike. V bližini je stala velika na novo sezidana peč oziroma komora, v katero so obesili naše obleke. Pod komoro so kurili, verjetno z nafto.
Medtem ko so naše uši v komori uživale v »prijetni« toploti, smo mi kakšno uro goli stali ali sedeli v bližini in se smejali eden drugemu. Shujšani, beli kot apno in ostriženi na balin smo bili prava podoba človeške revščine. Nekateri so si z rokami sramežljivo zakrivali svoje borno »premoženje«, drugi so nemoteno pohajali okrog, kot da je to najnovejša moda.
Največ pozornosti pa je bil deležen neki že starejši mož, ki je hodil okrog s pravim pravcatim predpasnikom iz lastne kože. Ta mu je spredaj segal do srede beder in mu je skrival vse, kar so drugi zakrivali z rokami. Kaj takega še nisem videl. Vse moje takratno znanje, s kemijo in Karlom Mayem vred, mi ni nič pomagalo; tega si nisem znal razložiti. Drugi dan, ko smo se v sobi spet o tem pogovarjali, pa nam je nekdo, ki je preživel že tudi neko italijansko taborišče, razložil, kako nastane tak predpasnik. Mož je bil ob koncu vojne dobro rejen in je imel lepo razvit »predsodek«, kot nekateri zlobno rečejo lepo zaobljenemu trebuhu. Pravkar priborjena »svoboda« in imenitna komunistična hrana sta mu trebuh na hitro odpravila, koža pa taki naglici ni bila kos in se je samo povesila, zato jo sedaj lahko s pridom uporablja kot predpasnik.
No, ko smo takrat končno dobili nazaj še precej vroče obleke in se oblekli, so nas spet napodili v sobe. Med tem so jih že pometli, tako da o naših laseh ni bilo nobenega sledu več.
Po poti z dvorišča v sobo sem tisti dan prišel do pomembne pridobitve. Zunaj sem na tleh zagledal kakšnih petnajst centimetrov dolgo in precej močno trsko. V hipu se mi je posvetilo, za kaj bi se jo dalo uporabiti. Hitro in neopazno sem se sklonil, jo pobral, skril v žep in srečno prinesel v sobo. Tu sem se nemudoma lotil dela. Od konzervne škatle, ki je bila sicer že popolnoma zarjavela, sem odtrgal pokrov, ki mi je doslej služil za ročaj. Okrogli kos pločevine sem s pomočjo pete na čevlju pritrdil na trsko in tako je nastala trikotna lopatica, ki mi je vse do konca bivanja v taborišču imenitno služila za žlico. Sedaj mi ni bilo več treba z umazanimi prsti segati v škatlo po hrano in jo nositi v usta. Mnogi so mi to pridobitev zavidali, nekaterim pa se je posrečilo, da so me kasneje posnemali. »Žlico« sem prinesel domov in jo več kot dvajset let hranil za spomin. Izgubila se je ob zadnji selitvi.
Komaj smo si od Mačkovega golaža in razuševanja dobro opomogli, že smo bili priče novemu presenečenju. Nekoč so se odprla vrata in padlo je povelje:
»Vsi na hodnik!«
Kot čredo so nas zapodili po hodniku naravnost pa na levo in po stopnicah navzdol. Še v našem nadstropju smo tekli mimo neke odprte sobe. Po tleh je bila nastlana slama, na kateri je ležalo nekaj shujšanih mož. V sobi sem opazil moškega v beli halji, po hodniku pa je zoprno smrdelo po lizolu. Očitno smo šli mimo taboriščne ambulante. Nas so gnali v pritličje, mogoče celo v kletne prostore. V ogromni stavbi sem ob priganjanju stražarjev hitro izgubil orientacijo.
Ustavili smo se v velikem prostoru, kjer je bilo na stropu veliko šob za tuširanje. Torej se bom po dolgih treh mesecih spet lahko pošteno umil. Morali smo se sleči in obleko zložiti ob zid in potem je res pritekla voda. Bila je mrzla, a smo se hitro privadili nanjo in se začeli drgniti. Mila seveda ni bilo nobenega in tudi časa zelo malo. Komaj smo se dobro namočili, že so nas začeli priganjati, naj se oblečemo, ker morajo priti tudi drugi na vrsto. Ker nismo imeli nobenih brisač, je bilo oblačenje na mokro kožo zelo težavno. Pomagati smo morali eden drugemu. Nekaj dni sem se potem počutil kot prenovljen. Posebno sem bil zadovoljen, ker sem si končno lahko umil roke, ki so bile od pobijanja uši in hrane že popolnoma zapacane. Z drugo stranjo trske, ki mi je služila za žlico, sem si lahko čistil tudi nohte. Porezati jih seveda nisem mogel, ampak smo si za to pomagali z zobmi.
Na kopanje so nas peljali še enkrat, a se ne spominjam, ali je bilo pred sojenjem ali po njem. Pač pa mi je od drugega kopanja ostalo v spominu, da smo na nekem hodniku naleteli na nekaj metrov dolgo progo razsutega koruznega zrnja. Koruze ni bilo veliko, mogoče za pol litra, in je bila že pohojena in precej zdrobljena. Ne glede na vpitje stražarjev smo se vrgli nanjo in je skoraj v trenutku izginila. Dobil sem nekaj zrn, ki sem jih potem zobal kot najboljše bonbone.
Pri tem kopanju sem tudi opazil, da imam na obeh bokih majhne rane.
Mislim, da še ni minilo teden dni, odkar so nam razušili obleko, ko so nekateri spet opazili sivo golazen. Kmalu smo neprijetne goste dobili tudi drugi. Vendar pa tako huda ta nadloga ni bila več. Z rednim vsakodnevnim pobijanjem smo jih sedaj uspeli držati na znosnem številu.
Nekaj dni so nam dajali majhne hlebčke koruznega kruha. Po dva jetnika sta dobila za otroško pest velik hlebček. Kruh je bil dvakrat zlat: prvič zaradi barve, ker je bil iz čiste koruzne moke, in drugič zaradi naše lakote. Toda lakota po tobaku je bila pri nekaterih še večja in tako se je spet začelo trgovanje. Stražarji so še vedno od časa do časa spuščali na tla ogorke od cigaret, ki so bili zelo iskano blago, za katero so bili nekateri pripravljeni dati svojo polovičko hlebčka. Ljudje so si še ta borni kruhek pritrgavali od ust, da so potem lahko potegnili dva ali tri »dime«. Zazdelo se mi je, da bi mogoče tudi jaz lahko prišel do kakšne pol cigarete, ki bi jo potem zamenjal za hlebček. In kje le bi jaz prišel do kakšnega čika, če ne pri sošolcu Birku, ki je od časa do časa še vedno stražil pri naših vratih. Ko sem šel neki dan s stranišča, sem torej spet poskusil srečo. No, spet sem naletel na gluha ušesa. Zaradi cigaret se on že ne bo izpostavljal. Že drugi dan pa so tudi koruzne hlebčke prenehali deliti.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Avtor je bil izpuščen 9. avgusta 1945

Po mojem spominu je moralo biti pozno zvečer 31. julija 1945, ko so me še z nekom odpeljali iz sobe. Slutil sem, kaj bo, zato sem se v naglici poslovil od najbolj znanih in od Frenka ter mu rekel, naj ne pozabi, kar sva se dogovorila. Stražar naju je peljal v meni še nepoznani del poslopja. Danes vem, da smo prišli nekam nad glavni vhod v zavod. Tam je pred zaprtimi vrati na tleh sedela skupina kakšnih petih zapornikov, pozneje pa so jih prignali še nekaj, tako da nas je bilo dvanajst. Tistega ki je sedel poleg mene, sem tiho vprašal, če kaj ve, kaj bo sedaj.
»Sodba!« mi je zašepetal.
In potem so se začele verjetno najtežje minute v mojem življenju. Strašna negotovost je z vso silo pritisnila na dušo. V mislih sem preletel vse, kar sem počel v zadnjih letih in kar naenkrat se mi je vse zazdelo strašno narobe. Tisto, kar sem včasih imel za pametna dejanja, potrebna za obrambo domovine, boj proti okupatorju, moje zvijače z domobranci, ko sem mislil, da ravnam nadvse modro in rešujem svojo glavo, se mi je sedaj slepeče jasno pokazalo kot velika in nepotrebna polomija. Kaj mi je bilo vsega tega treba! Ali ne bi bilo bolje, da sem, tako kot mnogi drugi, vse skupaj prepustil odraslim, sam pa dobil puško 9. maja, ko ni bilo nobenega tveganja več. Take in podobne misli so se mi v tistih neskončno jasnih trenutkih podile skozi možgane. Pri tem je bilo mogoče še najtežje to, da sem bil sam, čisto sam. Nikomur nisem mogel potožiti, nikogar vprašati ali od koga slišati tolažilne besede. Tudi tedaj so bili okrog mene ljudje, a čutil sem, da je vsak od njih sedaj, tako kot jaz, čisto sam. Smrtna tišina je jasno govorila, da tudi oni delajo obračune sami s seboj.
Ne spominjam se, kako dolgo smo sedeli ob steni na tleh. Ko so se vrata v sobo končno odprla, je iz nje, sklonjenih glav prišla prav taka skupina jetnikov. Molče so v spremstvu stražarjev odšli po hodniku, medtem pa so nas pozvali v sobo. V njej sem najprej zagledal dolgo mizo, podobno tistim, ki smo jih imeli doma v gostilniški sobi. Ob njej je sedelo pet oficirjev, na koncu pa ženska za pisalnim strojem. Njim nasproti je bila dolga improvizirana klop, kamor smo morali sesti. Za hrbte so se nam postavili stražarji. Potem se je začelo.
Najprej so preverili, kdo smo, potem pa je vojaški tožilec začel brati obtožnice. Ne vem več, ali so nas obravnavali vse skupaj ali vsakega posameznega. Dolžili so nas hudih stvari: narodnega izdajstva, ovaduštva, ubojev, dezerterstva, služenja okupatorju, skratka, naprtili so nam skoraj celoten spisek hudodelstev, rezerviranih za razredne sovražnike. Spet smo bili deležni neštetih vzdevkov, le da so nam jih servirali na nekoliko bolj civiliziran način in brez pljuvanja.
Meni je bilo očitano dezerterstvo in služenje v sovražnih enotah. Niti z besedo pa niso omenili mojega skoraj štiriletnega sodelovanja z njimi. Takoj sem spoznal, da me sodijo samo na podlagi mojih izjav na zaslišanju. V rokah niso imeli res nič drugega kot to, kar sem jim sam povedal. Ko je tožilec končal, smo dobili besedo mi.
O kakšnem zagovorniku ni bilo ne sluha ne duha. Nekateri so zelo ostro nasprotovali obtožnici, češ da je namerno zlagana in da ni nobena reč dokazana. Nekaj se jih sploh ni hotelo zagovarjati. Rekli so, da je brez pomena, ker je tako ali tako že vse vnaprej sklenjeno. Jaz sem jim s precej tresočim glasom, skoraj mi je šlo na jok, skušal dopovedati, da se nisem mogel braniti, ko so me aretirali domobranci, ker nisem imel orožja pri sebi. Tudi dezerterstvo sem poskušal zanikati, in ko sem hotel ponoviti tisto zgodbico s Pohorja, me je nekdo grobo prekinil in zelo avtoritativno povedal, da so imeli še mlajše heroje, ki so si raje glavo razbili ob zid, kot pa se predali sovražniku. Ob takem »argumentu« seveda nisem imel več kaj reči. Ali naj bi jim razlagal, da pravzaprav nisem bil nikoli čisto na jasnem, kdo nam je bil bolj nevaren: Nemci, komunisti ali domobranci.
Po končanem postopku smo šli na hodnik, kjer smo spet preživljali težke, neskončno dolge minute. Vedeli smo, da se sedaj za temi vrati kuje naša dokončna usoda. Te občutke je nemogoče opisati, treba jih je doživeti. Zdelo se je, da je minila že cela večnost, ko so nas spet poklicali v sobo. Spet smo sedli na klop, a so nas takoj pozvali, naj vstanemo. Eden od oficirjev je začel brati sodbo. »V imenu ljudstva« so padale težke besede: 20 let prisilnega dela, 12 let prisilnega dela, smrt z ustrelitvijo, 18 let prisilnega dela, smrt z ustrelitvijo… Kot v sanjah sem zaslišal svoje ime in potem sodbo: dve leti prisilnega dela. Upoštevana je bila moja mladost in neizkušenost. Nekomu je bila sodba zaradi pomanjkanja dokazov preložena. Na smrt obsojeni so imeli možnost pisno zaprositi za pomilostitev.
Po izrečenih sodbah smo šli vsi, razen na smrt obsojenih, v drug del stavbe. Spet smo bili v drugem nadstropju. Režim pa je bil mnogo lažji. V sobah smo imeli pograde, vendar brez slamaric. Kmalu se je pokazalo, da to ni nobena prednost v primeri s parketom. Ker se deske na pogradih niso tesno stikale, so bili med njimi večji in manjši presledki z ostrimi robovi, ki so bili do mojih kosti še bolj neprijazni kot trdi, vendar vsaj gladki parket. V sobah nas je bilo mnogo manj kot prej, zato je bil tudi zrak boljši. Tudi sonce ni več žgalo od jutra pa skoraj do večera, ker je imela soba drugačno lego. Najbolj pa mi je bilo všeč, da vrata niso bila več zastražena in smo lahko hodili iz sobe v sobo pa tudi na stranišče. Spet smo lahko gledali skozi okna. Stražar je bil samo še na koncu hodnika, kjer se je prišlo na stopnišče.
Naslednji dan sem iz neke sobe videl kuhinjo našega rdečega »hotela«. Na enem od dvorišč je bila narejena zasilna streha iz desk in pod njo so v velikih kotlih noč in dan kuhali našo zelenjavno pičo. Sedaj sem lahko videl, da so pri kuhanju delali tudi prežganje in pri tem uporabljali olje. No, ko je jed prišla do moje zarjavele škatle, se to ni poznalo niti po videzu niti po okusu. Posušeno listje in krompirjeve rezinice so vsipali v kotle iz velikih papirnatih vreč, podobnih tistim od cementa. Hrana je tudi v novem »stanovanju« ostala taka kot prej.
Med sojetniki sem že od prej samo po videzu poznal dva ali tri. Ker z njimi prej nisem nikoli govoril, tudi sedaj nisem navezoval novih poznanstev. Sploh pa so bili ljudje na splošno malo razpoloženi za pogovore. Vsak za sebe je premleval svoje probleme in se za težave drugih ni dosti menil. Sedaj je bilo moreče negotovosti konec in vsak je vedel, kaj ga čaka. Pred sodbo smo nihali med upanjem in strahom in tako je bilo tudi naše razpoloženje: zdaj veselo, zdaj žalostno. Po sodbi, ko je vsak vedel, koliko let bo nekje garal, je prevladovala žalost; tudi pri meni.
Čeprav sem dobil samo dve leti, sem se vseeno spraševal, če je to pravično. Zaradi mene in mojega nespametnega početja se ni nikomur skrivil niti las na glavi. Nihče ni bil zaradi mojih dejanj kakorkoli oškodovan ali za karkoli prikrajšan, pa vseeno bom za dve leti izobčen iz družbe. Spet sem razmišljal o vsem, kar sem med vojno bral o komunizmu, Leninu in Rusiji. Takrat so me še obletavali dvomi, če je vse tisto tudi res. Sedaj pa se mi je vedno bolj utrjevalo prepričanje, da so imeli prav tisti, ki so svarili pred komunizmom. Verjetno so podobno razmišljali tudi moji sojetniki, le da so bile njihove misli še bolj turobne, saj so jim naprtili pet- do desetkrat višje kazni kot meni.
Morda nekaj dni po sodbi, mogoče pa tudi že pred njo, so tri, med njimi tudi mene, odvedli v prvo nadstropje. Posamično so nas klicali v sobo in nas fotografirali od spredaj, od leve in od desne strani. Pri tem so nam na bluzo pripeli tablico s številko. Dozdeva se mi, da sem imel številko 353 ali pa morda 535. Vsekakor sta bili prva in zadnja številka enaki. Po fotografiranju so nam ob neki veliki mizi kakor čisto pravim zločincem vzeli vseh deset prstnih odtisov.
Dopoldne 5. avgusta so nas vse iz naše sobe postavili v vrsto na hodniku. Morali smo sleči bluze in si zavihati rokav na srajci. To je bil dovolj zgovoren znak, da nas bodo cepili. Takrat sem slišal omenjati tifus. Po hodniku je res kmalu prišel v belo haljo oblečen mlad fant, za njim pa še nekaj drugih in cepljenje se je začelo. Bolelo ni nič, kakšnih drugih posebnosti pa se v zvezi s tem ne spominjam.
Leta 1946 sem bil v mladinski delovni brigadi v Gradacu v Beli krajini. Tam smo imeli tudi ambulanto. V njej je delal mlad medicinec, v katerem sem prepoznal tistega fanta, ki me je cepil v Šentvidu. To je bil kasneje zelo poznan kirurg dr. Borut Kocijančič.
Dan ali dva po cepljenju se je po sobah razširila novica o amnestiji. Najprej nisem vedel, kaj ta izraz pomeni, ker sem ga slišal prvič. Ko so mi drugi razložili, da bodo nekateri izpuščeni, mi je spet zasvetil slab žarek upanja. Tokrat je bil res zelo slab. Prevečkrat sem bil že razočaran, ko sem veliko pričakoval. Drugi dan smo dobili v sobo Slovenskega poročevalca, v katerem je bil objavljen sklep o amnestiji. Šel je iz rok v roke in dobil sem ga tudi jaz. Ko sem članek prebral, sem bil še bolj negotov kot pred tem. Paragrafarsko zavite formulacije mi niso povedale dosti. S takim jezikom sem imel vse premalo izkušenj. Pravzaprav sem se takrat prvič srečal s pravniškim načinom pisanja.
Isti dan sem na hodniku srečal dobrega znanca iz predvojnih časov. Nasproti mi je prišel Matičičev Marko iz Doba, brat mojega nekdanjega sošolca Branka. Vedel sem, da se je Matičičevim, ki so jih Nemci 1941. leta izgnali v Srbijo, posrečilo priti v Ljubljansko pokrajino. Zelo pa me je začudilo, da so Marka sedaj rdeči zaprli.
Ko smo še vedno premlevali novico o amnestiji in ko so se že širile vesti, da so nekateri že odšli domov, se mi je nenadoma uprla hrana. Izgubil sem ves apetit in že samo misel na tisto zelenkasto juho mi je bila odvratna. S težavo sem popil samo vodo, da bi pojedel tisto listje pa ni bilo niti govora. Kljub lakoti, ki nas je tedne dolgo pestila, sem sedaj hrano zlival na stranišče ali pa je sploh nisem hotel vzeti. Ker drugih težav nisem zaznaval, še nisem pomislil, da bi utegnil biti bolan.
9. avgusta okrog druge ure popoldne je nastal na hodniku velik nemir. Iz sosednjih sob so po imenih klicali zapornike in jih na hodniku uvrščali v kolono. Prišli so tudi v našo sobo in kmalu sem bil poklican tudi jaz. Slišal sem govoriti, da bomo šli domov, pa nisem bil preveč prepričan, da bo res tako. Sploh sem bil skoraj neprizadet, da se je še meni čudno zdelo.
Odgnali so nas v pritličje, na eno od kvadratnih dvorišč. Na sredi dvorišča je stala miza, mi pa smo se morali stisniti v enega od kotov. V prvem nadstropju so na vseh štirih vogalih stali stražarji z mitraljezi, kar je vzbujalo zlovešče misli. Ko smo že dolgo stali v kotu, so končno prišli trije oficirji in začeli posameznike klicati k mizi. Vsak, ki je bil poklican, je pri mizi dobil list papirja, nato pa je moral oditi v nam nasprotni kot. Ko sem se tudi jaz znašel pri mizi, sem dobil listek, ki ga hranim še sedaj. V nasprotnem kotu sem ga prebral. Na njem je črno na belem pisalo, da me izpuščajo iz taborišča Šentvid.
Ko so vsi dobili listke, se nam je približal eden od oficirjev in stresel na nas kopico besed, mešanico zmerjanja na račun naših grehov, ki da smo jih zagrešili proti narodu, domovini in partiji, ter hvale le-te in maršala Tita, ki nam za hudo vrača dobro in nas spušča domov. Nekdo je zavpil:
»Živel maršal Tito!«
Nekaj glasov se je polglasno odzvalo z »Živel!«. Mojega ni bilo med njimi. Prevevalo me je čudno razpoloženje, mešanica nenavadne otopelosti in veselja. Včasih sem si ta trenutek predstavljal čisto drugače. Sedaj, ko je bil tu, pa nisem vedel, kaj početi z njim.
Z dvorišča smo šli spet v zgradbo in zdi se mi, da v prav tisti prostor, kamor so nas tako rekoč stresli s kamiona, ko so nas pred mesecem in pol pripeljali iz Domžal. Spet smo po spisku dobili nazaj naše »bogastvo« in potem sem skozi široka vrata stopil v svobodo - točno po enaindevetdesetih dneh. Skozi drevored in železna vrata sem šel na cesto.
Tam je stala precejšna skupina ljudi, ki so čakali na svoje drage, zaprte v Škofovih zavodih. Usedel sem se na tla ob cesti in začel v čevlje vpeljavati vezalke, ki sem jih pravkar dobil nazaj, ko je k meni pristopila neka ženska in vprašala, če nisem mogoče Korlnov s Podrečja. Povedala je, da je Matičičeva iz Doba in da je prišla čakat Marka, ki pa ga danes očitno še ne bodo izpustili. Ponudila mi je majhen zavitek:
»Na, pa ti pojej tole, da ne bom nosila nazaj domov!«
Vesel sem bil darila, še bolj pa prijazne besede, ki sem jo po dolgem času spet slišal. V zavitku je bilo nekaj koščkov ocvrtega piščanca in kruh. Kakšna dobrota! Ocvrt piščanec je bil tudi pri nas doma velika redkost, ki se je samo nekajkrat na leto pojavila na mizi. Kakšne sline smo še pred nekaj dnevi požirali, ko je kdo od zapornikov omenil, da bo pojedel celega piščanca, ko bo prišel domov! A glej ga, šmenta! Ko sem brez posebnega navdušenja ugriznil v slastno jed, ta ni imela nobenega pravega okusa. Takrat sem prvič pomislil, da je z menoj nekaj narobe. Po sili sem pospravil nekaj kruha in cvrtje ter se odpravil proti Črnučam.
Ker tu nisem še nikoli hodil, me je skrbelo, da bom zašel. Ko pa sem prišel na tako imenovano nemško cesto, sem moral že počivati. Do Črnuč sem hodil zelo dolgo in vsakih nekaj sto metrov sem moral nabirati novih moči. Prvič, odkar sem bil v zaporu, sem začutil žejo, ki je bila z vsakim kilometrom hujša. Na Črnučah sem pri neki hiši prosil za vodo. Prijazna ženska mi je prinesla lonček hladne vode, ki se mi je zdela kot rajska pijača. Vprašala me je, kam grem. Od kod prihajam, je že vedela. Tam mimo so v zadnjih dneh šli že mnogi meni podobni.
Počasi sem šel naprej, a hodil sem vedno težje. Bilo je že pozno popoldne, ko sem nekje v sredini med Črnučami in Trzinom spoznal, da ne morem nikamor več naprej, da sem s svojimi silami pri kraju. Usedel sem se ob cesto in tam zaspal ali pa mogoče izgubil zavest. K sebi sem prišel, ko sta me starejša moški in ženska stresala in skušala zbuditi. Pomagala sta mi zlesti na njun voz in bila tako dobra, da sta me pripeljala do doma. Žal mi je spomin tu zatajil, mislim pa, da sta bila doma s Škrjančevega pri Radomljah.
Domači so bili presrečni, ko so me spet videli doma.