Avtor: Justin Stanovnik

Osamosvojitev

stran: 001

To, čemur pravimo osamosvojitev Slovenije, je bilo večplastno dejanje, pri čemer posamezne plasti niso nastajale ločeno, kakor da bi si druga drugi sledile, ampak so bile med sabo časovno in vzročno prepletene. Hkrati smo izstopili iz države, v kateri smo skupaj z drugimi narodi živeli sedemdeset let, postavili lastno državo in jo opremili s političnimi atributi, obenem pa smo se rešili boljševističnega totalitarnega jarma in se vrnili v evropski svet, kakršen se je razvil v skladu z začetnimi aksiomi civilizacije. Ni nam treba vedeti, kako so vse te stvari natanko in podrobno potekale, da zaslutimo težavnost nalog, ki so se nenadoma pojavile na našem zgodovinskem obzorju in ki smo jih sprejeli za svoje. To je treba imeti v misli zato, da si ne bomo jemali zadovoljstva, ki upravičeno nastaja v nas ob pogledu na to, kar nam je samim uspelo in kar nam je čas naklonjeno pomagal narediti. Tega zadovoljstva si ne smemo jemati, ker nam je potrebno, tako za sedanjost kakor za prihodnost, in ker, če ga ne bi sprejeli, ne bi bili brez krivde.
Drugo vprašanje pa je, ali na vsa tri dejanja našega osamosvajanja lahko gledamo kot na nekaj dovršenega in zaključenega.
Odgovori so različni. Izstop iz nekdanje države je dokončen in dokončan. Z narodi, s katerimi smo nekoč živeli skupaj, se bomo v prihodnosti spet našli, a v neki povsem drugačni in novi politični integraciji Zahodne Evrope. Državo in njene institucije smo tudi postavili, a je to delo, ki ni nikoli dokončano. Država je kakor hiša, ki lastnika nenehno opozarja, da je tu in da zahteva njegovo skrb in pozornost. Za državo se mora vsaka generacija na novo odločati. Ustanove, po katerih država deluje, so odvisne od volje ljudi, ki z menjavo generacij vanje prihajajo, jih vedno znova osmišljajo in skrbijo, da delujejo v skladu z njihovo temeljno zasnovanostjo. Ko pravimo volja ljudi, mislimo na voljo tistih, ki so prišli v krog politične elite, in voljo tistih, ki tej eliti podeljujejo družbeno legitimiteto in potem od nje terjajo, da vlogo elite opravlja, in ji hkrati omogočajo, da to tudi počne. To je delo, ki nima konca, postavljanje demokratične države je nikoli opravljena zadeva. To mislimo, kadar pravimo, da je demokratična družba politična družba in demokratski človek politični človek. O tem bomo v tem razmišljanju o našem aktualnem času še govorili, a sedaj nekaj drugega.

Državnost nam je dala status političnega subjekta

Država, ki smo jo postavili leta 1991, je prva država Slovencev v zgodovini. To je samo po sebi zamudništvo, ne glede na to, ali je to mogoče upravičiti ali ne. Tudi veliki evropski narodi, na primer Italijani ali Nemci, niso bili, zgodovinsko gledano, mnogo pred nami. Aktualni pomen dejstva, da smo Slovenci dočakali novo tisočletje kot državni narod – kot narod z lastno državo – je v tem, da smo mogli vstopiti v Evropo kot država. Lahko bi se samo po sebi namreč zgodilo, da bi prišli v evropsko skupnost sicer kot kulturno formiran narod, a kot del druge države. To pa bi pomenilo nič manj kot to, da ne bi postali del politične tvorbe, ki bo po vsej verjetnosti tvorba naslednjega tisočletja, v polnosti subjekta. Če bi se bilo to zgodilo, bi se morali naslednjih tisoč let bojevati za svojo identiteto v nomosu kulture in ne v nomosu političnega subjekta. Politična suverenost, ki izhaja iz državnosti, podeljuje narodu odraslost ali polnoletnost, ki je ne izvaja iz zavesti svojih kulturnih moči, ampak iz zavesti sprejetosti. Biti subjekt pomeni biti sprejet, biti priznan subjekt. Naj se Evropa razvije že kakorkoli, naj bo tako, da bo zmagal Monnetov integracijski projekt in bomo nekoč govorili o Združenih državah Evrope, ali pa se bo Evropa končno ustalila kot konfederacija domovin – ali pa se bo zgodilo kaj tretjega – v vsakem primeru se bomo morali odpovedati delu suverenosti. Toda vedno in v vsakem primeru bomo vedeli, da smo to storili iz svoje suverene volje. Da smo to storili kot politični subjekt. Zavest, da smo dosegli zgodovinsko odraslost, bo bistveno večala našo možnost bivati v identiteti.
Državo je torej Slovencem uspelo postaviti in lahko bi s pesnikom rekli »niti minute prekmalu«. Ni pa še gotovo, ali smo pripravljeni tako prebivati, da zanjo ne bo veljalo samo, da je bila postavljena, ampak da tudi stoji. Ker smo na začetku, čisto lahko, da tega čuta nimamo v genih. Kaj potem? Ali iz tega izhajajo kakšni ukazi, ki bi jih morali slišati in sprejeti za svoje vsi, ki kakorkoli oblikujejo duha sedanjega slovenskega časa. Ali imajo demiurgi substancialne narodove kulture v sebi zavest, da ustvarjalnost, ki je vedno osebna, še ne daje pravice do poljubnosti. Da se nič od tega, kar je rečeno ali storjeno, ne izgubi v redki zrak, ampak se vse nekam usede in tam je. Ali se izdelovalci javnega mnenja – vsi vemo, kdo to so in koliko jih je – dovolj pogosto in dovolj obvezno vprašujejo, koliko duhovnega vandalizma prenese družba, ne da bi izgubila zmožnost in voljo za etično zorenje, ki je potrebno za organizirano obstajanje v državi. K temu se bomo po neki drugi poti še vrnili, sedaj pa poglejmo, kako je s tretjim dejanjem, ki je vključeno v pojem osamosvojitve – z izhodom iz totalitarizma in vrnitvijo v civilizacijo.

stran: 002

Izhod iz totalitarizma

Če je prvo dejanje, izstop iz nekdanje države, dokončano; če je drugo dejanje, ustanovitev lastne države, v tem, kar se je na začetku zahtevalo, opravljeno; potem je treba reči, da je tretje dejanje, proces normalizacije, razumljen v evropskih konotacijah, ne samo nekaj nedokončanega, ampak nekaj, kar je v stanju osnovne protislovnosti. Komaj to rečemo, pa se že zavemo, da moramo reči še to, da je ta okoliščina neločljivo povezana s tem, kako poteka, v nadaljevanju, tudi drugo dejanje: vsi problemi, ki izhajajo iz dvoumnosti, povezanimi z duhovnim in političnim osvobajanjem od totalitarne preteklosti, vplivajo na to, kakšno državo smo, potem ko smo jo postavili, v stanju imeti.

V čem je protislovnost, v kateri se je znašlo naše potovanje iz totalitarizma v normalno obliko skupnega prebivanja? Protislovnost, zelo na kratko, je v tem, da o vseh rečeh, ki zadevajo to neznansko zahtevno pot, enakopravno odločajo ljudje, ki so totalitarno državo ali vzdrževali ali pa se imajo za njihove politične dediče. Tu je treba povedati in poudariti, da se pojava, ki ju poimenujemo z besedama totalitarizem in demokracija, med sabo izključujeta. Totalitarna demokracija je nekaj, kar je nemogoče reči; ljudska demokracija je sicer nekaj, kar je, čeprav je pleonazem, mogoče reči, a je treba vedeti in se ve, da je eden od izumov totalitarne ideološke manipulacije. Kar iz tega sledi, je to, da promotorji demokracije ne morejo, normalno in rodovitno, sodelovati v skupnem političnem projektu z nekdanjimi nosilci totalitarizma. Kaj pa če so se ti spremenili in niso več to, kar so bili? Ay, there’s the rub! Tu je kleč. Kaj je mogoče reči o političnem spreobrnjenju totalitarnega človeka? Ali je v resnici možno? Politična konverzija totalitarnega človeka je možna, a v eni sami fakturi. Možna je tako, da javno demonstrira svojo drugačnost. To pa spet ni možno drugače kot s politično samouktnitvijo. Biti boljševik pomeni namreč biti vpleten v tako do temeljev segajočo drugačnost, da iz nje ni mogoče iziti po poti evolucije. Človeško da, a ne politično, zasebno da, a ne organizirano. Organizirano je možna samo samoukinitev in potem nadaljevanje v drugem političnem miljeju.
V televizijski oddaji Tarča 27. junija je Miran Potrč v nekem trenutku interveniral s trditvijo, da Demos ne bi uspel, če ne bi sodelovala opozicija – postkomunistična. Voditeljica je zaslutila, da je nastopil kritični moment celotne oddaje, in vprašala: »Ali ste imeli kakšen drug izhod?« Potrč je za trenutek umolknil, potem pa smo zaslišali: »V našem prepričanju drugega izhoda ni bilo.« Res je to bil napet trenutek, celo Potrč je začutil, da ni nekaj v redu z njegovim odgovorom – da mora nekaj dodati. Rekel je: »Še danes nam mnogi ne verjamejo, da je to res bilo naše prepričanje.« Nekaterim – upamo, da mnogim – ki smo to oddajo gledali, pa se je ob tem v določeno vedenje oblikovalo to, kar je bilo prej samo slutnja: da je bil še en izhod, jasen, pošten, odkrit, politično edino možen – samoukinitev. Potem ko se je zgodilo dvoje, potem ko je boljševikom bilo ukazano, da vrnejo zgodovinske poverilnice, in potem, ko je šok, ki je temu moral slediti, nujno prešel v spomin na nepredstavljivo gorje, ki so mislili, da ga s tistimi poverilnicami v rokah smejo uprizarjati, ko se je to dvoje združilo, je iz tega nastala sila, ki so se ji samo ljudje, ki so nekoč pristali na boljševiško identiteto, mogli upreti. In arogantno ignorirati »nasvet za odhod«, ki je prišel iz tako uglednega mesta.
Iz tega upora je nastala Stranka demokratične prenove, ki je postala ne samo opozorilno znamenje neke temeljne arogance, ampak tudi legalen kanal, prek katerega je pritekala osnovna protislovnost v tkivo političnih sil, ki so vzele nase nalogo, da oblikujejo novo državo. Od tod protislovnost, ki je sedaj usodna danost našega prebijanja v podnebje normalnosti.
Cilj, ki ga imajo nekdanji komunisti na demokratični politični sceni, je seveda zagotavljanje oblasti. V tem so enaki drugim strankam, njihova izjemnost je v tem, da oblasti ne potrebujejo za izvajanje določene realne politike – intencionalno usmerjene politike komunisti niso nikoli imeli – ampak se ženejo za oblast po sebi, za oblast kot oblast. Ker so torej politično, v tradicionalnem pomenu besede, sterilni in nimajo od nikoder, se pravi, iz nobene realne politike, izvajati politično legitimiteto, jim preostane samo še vzdrževanje protislovnosti političnega prostora. To počnejo s sklicevanjem na nekdanje lojalnosti in dajanjem signalov ciljni publiki, da so še in da so drugačni. To pa ni nekaj, čemur bi lahko rekli politika, to je igra, ki je vsa v sebi in se ne nanaša na nič zunaj sebe. Iz te začaranosti bi se rešili samo tako, da bi dovolili, da jih prevzame groza nad tem, kar so bili.

stran: 003

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Še vedno lepa Slovenija – Bled Mirko Kambič

Zadnja faza boljševiške devolucije

Civilizirati boljševiško partijo ni lahka stvar. Komunisti bi s tem imeli še večje težave, če jim ne bi bilo dano, da svojo igro uprizarjajo v varstvu dveh pomembnih dejavnikov: kapitala – medtem ko so se drugi trudili s postavljanjem države, so komunisti izkoriščali tranzicijo za lastninjenje – in medijev, ki so nekdanjim gospodarjem ohranili lojalnost. (Medijska totalitarna služinčad – nekoliko se moramo temu vseeno čuditi – je ostala zvesta.)
Na zunaj se zdi, da je njihovo potovanje po loku iz boljševiške preteklosti v demokratično sedanjost uspešno. Proglasili so se za socialne demokrate, za kar so s sprejetjem v Socialistično internacionalo in v Zvezo evropskih socialdemokratov dobili mednarodni certifikat. Po vsem si sedaj mislijo, da si smejo privezati socialdemokratsko kravato in jo javno nositi. V Novi Gorici so priredili gala ideološko predstavo, na kateri so udeleženci imeli priliko občudovati dovršeni pas de deux, ki sta ga zaplesala predsednik Borut Pahor in podpredsednik dr. Igor Lukšič. Vodil je seveda Pahor. Iz sicer spretne predstave sta udarjali dve stvari. Videlo se je prvič, da tam, kjer bi morala biti politika, ni bilo nič. Pripeljati Slovenijo v »vrh razvitega sveta« – nič; uspeh bo zagotovljen, če se ne bomo počutili »ujetnike političnih opredelitev« – nič; ni prav, da se vsepovsod »preštevajo naši in njihovi« – nič. In tako dalje. Politika kot igra, politika brez substance. Iz Pahorjevega novogoriškega govora je tako izstopil enodimenzionalni človek – prebivalec v »vrtu slasti«. To je vse. Problemski horizonti te politike pa so ostali neartikulirani. To je zato, ker ljudje te sorte nimajo vzgona po celotnem zajetju človeka: človek kot celota, družba kot celota, človek kot problem, družba kot problem. Politike v tradicionalnem pomenu tam torej ni bilo.


stran: 004

Politika – in to je tista druga reč, ki je tam izstopila – je nekaj drugega. Politika, ki jih sedaj drži pokonci, je stara zgodba, prirejena za nove čase. Modernizirana verzija te zgodbe ima tri prvine. Prvič: »Partizanski upor je bil domoljubno dejanje, ki je zavarovalo slovenski narod« in »partizanski upor je bil sveta stvar«. Drugič: »Ta partizanski domoljubni upor je izkoristila komunistična partija za postopno prisvajanje vse oblasti, ki jo je po vojni ohranjala s totalitarnim sistemom«. Tretjič: »To, da je ena od organizatork upora proti okupatorju tega izkoriščala tudi za svoje ozke politične cilje, pa seveda ni nikakršno opravičilo za sodelovanje njenih nasprotnikov z okupatorjem, kar je nesprejemljivo« (Pahor, Nova Gorica, 8. 7.).
Predsednik Pahor je v intervjuju v Delu 19. avgusta to politično zgodbo odel s programatično dikcijo: Če hočemo uspeti, moramo »zavarovati dediščino partizanskega upora« in »ohraniti pozitivni mit za prihodnje generacije«. To je ena reč, druga pa je zahteva, da se morajo novo pečeni socialdemokrati »razbremeniti ujetosti v revolucionarni prevzem oblasti«. In tretja, finalna točka: »To, da je partija delovala napačno, ne opravičuje kolaboracije.«
Pri formuliranju novega programa se je predsednik obilo posluževal besednega lišpanja: partija je delala »napačno«; partija je po vojni Cerkev »poganjala na politično obrobje«; če bi se v kakšni prihodnji okupaciji med uporniki spet pojavile »politične razlike«, to še ne bi smel biti izgovor za sodelovanje z okupatorjem proti slovenskemu narodu.
Takšni so idejni temelji te nenavadne socialdemokracije: politike proprie ni; kar stranko nosi, je nova ideološka priredba dogajanja med drugo svetovno vojno, Skratka, novi mit.

Za Boruta Pahorja ne bomo rekli, da nima spretnih prstov, težavnosti naloge, ki jo je prevzel, pa ali ni videl ali pa jo je zavestno ignoriral. Zamisel, poslati partijo skozi tunel, kjer bo nekaj časa izpostavljena besedni terapiji, potem pa se bo na drugi strani pojavila kot socialna demokracija, je vseeno preveč preprosta. Čeprav se je ambicija, da bi postali socialdemokrati, naselila, če sodimo po rezultatih, tudi v nemških, poljskih in romunskih komunistih, je vendar nekoliko nenaravna, saj je znano, da so bili nekoč socialdemokrati za leniniste »rdeči fašisti«. Glede na slovenske razmere pa bi pričakovali, da se bo Borut Pahor v Novi Gorici malce ustavil pri dr. Petru Celestinu Jelencu.
Ta gospod je stopil v Socialistično stranko že leta 1909 in v njej potem dosegal vedno višja mesta, tako da je drugo svetovno vojno dočakal kot član glavnega odbora Socialistične stranke Jugoslavije. Bil je nasprotnik OF od začetka. Sodeloval je v vseh medvojnih političnih forumih demokratičnih Slovencev. Bil je član Slovenske zaveze in Narodnega odbora za Slovenijo. (Zbornik Svobodne Slovenije 1961) Pričakovali bi, da Pahor pri izkoriščanju nekdanje socialdemokracije ne bi zamolčal tega znamenitega človeka. Ob njegovi smrti je Zbornik Svobodne Slovenije 1969 zapisal:

stran: 005

»Na Veliki petek 12. 4. 1968 je v Buenos Airesu umrl dr. Peter Celestin Jelenec, član Narodnega odbora za Slovenijo in član Delegacije Socialistične stranke Jugoslavije v zamejstvu in delaven in neuklonljiv član svobodne slovenske politične emigracije.«
Kaj bi Pahor na primer rekel, če bi se moral soočiti s tem človekom.

Avtor slike: Simon Dan

Opis slike: Še vedno lepa Slovenija – Triglav Simon Dan

Navedli bomo nekaj odlomkov iz njegovega prispevka k neki anketi Zbornika Svobodne Slovenije iz leta 1966:
»Komunistična uzurpacija v Jugoslaviji je po svojem izvoru tiranija. V XVI. stol. bi rekli: abusque titulo. In sicer nečloveška tiranija. Med zadnjo vojno se je utrdila pravna zavest, da zločinstva zoper človeštvo in človečnost nikoli ne zastarajo. Posebno kričeče to zahtevajo komunisti – če gre to zoper nemške naciste. Mora pa prav tako veljati za komuniste, fašiste, ustaše in sploh zoper kogarkoli.«
»Slovenci se v teku svoje kratke zgodovine nismo naučili uporabljati sile v obrambo pravičnosti. Res je bil eden od razveseljivih dogodkov med zadnjo vojno samostojen pojav Vaških straž v Šentjoštu in v drugih krajih, ki so dokazali, da Slovenci vendarle niso tako pohleven narod, kakor so pričakovali komunisti. Duh Vaških straž je pozneje prešel tudi na domobrance.«
»Dialektika se ne bo ustavila pred Zvezo komunistov Jugoslavije.«
Res se ni, a kaj bi rekel Pahor ob takih pogledih odličnega člana stranke, prek katere je skušal pripeljati komuniste do legitimitete v sedanjem času? Res, kaj bi rekel? A Pahor se je temu soočenju izognil, kakor se je izognil grotesknemu paradoksu, da boljševiki rešujejo svojo politično dušo s stranko, s katero so se domala vso svojo zgodovino bojevali – tako kakor se boljševiki pač znajo bojevati. V nasprotju s tem, kar sedaj počne Pahor, je večina evropskih komunističnih partij nastala z odcepitvijo od socialdemokratskih delavskih strank. Potem pa so bili socialdemokrati – z izjemo ljudskofrontnega obdobja za leniniste »lakaji buržoazije«, nasprotniki »demokratičnega centralizma«, zanikovalci »razrednega boja«, promotorji »meščansko imperialistične ideologije«, nasprotniki »marksizma – leninizma«. Pahor in Lukšič bi bila tedaj nemudoma obdolžena revizionizma.
A kar je za nas zares važno, je to, da nekdanji komunisti ne morejo v sedanjem času postaviti avtentičnega političnega življenja – tudi kot socialdemokrati ne. To je kazen, da se niso pokorili ukazu zgodovine, ko je prišel, in zapustili sceno. Večno jim bo ta kazen za petami.

stran: 006

Bistvena nepolitičnost nekdanjih komunistov, pa naj bodo to že Stranka demokratične prenove ali Združena lista socialdemokratov ali Socialdemokrati ne ostaja, kot smo že rekli, v sebi, zunaj aktualnega življenja, ampak deluje in vnaša v polje političnih sil razmerje protislovnosti. To je zato, ker od nečesa morajo končno le politično živeti in ker nimajo drugega, opozarjajo nase tako, da ovirajo tiste ukrepe, ki bi bili najbolj potrebni in najbolj naravni za uspešno pot v duhovno in politično normalnost. Politična protislovnost je poglavitni vzrok, da država Slovenija – morda edina med nekdanjimi evropskimi komunističnimi državami – še ni izvedla nekaterih dejanj v parlamentu in na sodišču, ki bi bila nujno potrebna, če hočemo priti končno do cilja. Samo v Kambodži je še tako.
Od treh plasti, ki sestavljajo osamosvojitev, je tretja – izhod iz totalitarizma v demokracijo – najbolj nedodelana in predmet največje manipulacije. Poglavitna agentura, ki je odgovorna in pristojna za to področje, je seveda vsakokratna varianta razvojnega cikla nekdanje partije. Poleg nje pa obstaja še široko polje civilne družbe, posejano s posamezniki in skupinami, ki so na totalitarno preteklost vezani in jo na neki način – zavedno, včasih tudi nezavedno – nosijo v sebi. Eni vidijo v njej možnost utemeljevanja različnih interesov, v drugih se oglaša spomin na nekdanjo vpletenost, nekateri ne morejo pozabiti starih lojalnosti, tretji so v boljševizmu videli garancijo za splošno levo koncepcijo sveta in jih je sedaj strah zanjo, spet drugi v relativiziranju totalitarizma vidijo možnost izražanja sedanjih antipatij. Nekateri motivi so vsem skupni, kar civilnodružbenemu prispevku k slovenski protislovnosti podeljuje nekakšno enotnost in istosmernost. V naslednjem si bomo pobliže ogledali nekaj medijskih nastopov ljudi, ki so nas nagnili k zgoraj nanizanim mislim. Razvili bomo nekatere od njihovih besedi in stavkov in poskušali povedati, kaj čutimo, da pomenijo v preprosti slovenščini.

Avtor slike: Simon Dan

Opis slike: Še vedno lepa Slovenija – Velika planina Simon Dan

Sodelavci iz ozadja 1

V nedeljo, 6. 8., je novinar Lado Ambrožič povabil na pogovor mag. Franca Žnidaršiča, malo zato, ker se mu je zdel »razumen človek«, malo pa mogoče tudi zato, ker se mu je zasmilil, ker je iz »uglednega poklica« zdravnika stopil v »manj ugleden poklic« politika. Gospod se je izkazal za spretnega besedovalca. Včasih je bil apodiktičen: »Partizanstvo je resnica, mimo katere ni mogoče iti.« Včasih je bil razumevajoč in populističen. Pri povojnem pokolu ga nič ne motijo tisoči pobitih, ampak svojci, samo svojci, ki »toliko let po vojni do danes v veliki večini niso imeli kam sveče prižigati za svoje pokojne, ki so bili nesporno njihovi.« Zaradi svojcev, ki niso mogli žalovati, je treba biti pozoren pri napisih na grobovih. Svojce je treba rešpektirati. Žnidaršič, ki je bil, kakor smo izvedeli, trideset let v partiji, si sedaj ne očita, da ni uveljavil svojega sočutja do »svojcev« takrat. Kako je mogel toliko let prenašati tolike krivice? Kako je mogel krotiti svoj humanizem? Včasih pa je bil politkomisarski. To je tehnika, ki splošni deklarativni stavek z dobro vsebino s podrobno empirično analizo zavrne. Tak je bil v odnosu z Bajukovo NSi.« Mi ne obtožujemo Nove Slovenije.« Potem pa takoj navede nekega poslanca te stranke, ki ga je nekoč vprašal, »kako si upam po petnajstih letih demokracije povedati, kaj mislim.« NSi je torej stranka, ki ima demokracijo za prostor, v katerem ljudje ne govorijo, kar mislijo. Še več. To so katoličani, vezani na Cerkev, zato »razumevajo demokracijo drugače kot mi«, zakaj Cerkev je »absolutna hierarhija in tam je mogoče samo verjeti in ubogati«. Katoličanov torej »ne obtožuje«, obenem pa jih izključuje iz demokratične politeje kot duhovno in miselno deformirane ljudi. Kje se je Žnidaršič naučil teh politkomisarskih postopkov, ve sam, mi, ki smo jim bili izpostavljeni pol stoletja, pa jih dobro poznamo – tudi njihovo žaljivost.

stran: 007

Na koncu smo še izvedeli, da je bil esencialno nedolžen človek, kdo bi morda rekel tudi nekompetenten. »Bil sem trideset let v partiji, pa moram reči, da sem za to, da smo na oblasti, izvedel šele takrat, ko je Milan Kučan objavil, da partija sestopa z oblasti.« Spričo tega smo razumeli, da je bil vedno nekakšen notranji disident, vedno v sporu z občinskimi sekretarji, vedno na straži za »profesionalno neodvisnost«. Nikoli ni dovolil, da bi se kdo od zunaj vtikal v zdravstvo, »kjer sem bil ponavadi eden od vodilnih«. Slučajno, prosim vas, čisto slučajno.
Lado Ambrožič se je kot vedno, kadar ima nasproti sebe ljudi te kategorije, spet izkazal zelo kooperativnega in usposobljenega. Najprej ga je zaskrbelo, če je v koalicijski pogodbi zapisano, da »zgodovine ne boste spreminjali«. Dvoumnost izraza »spreminjati zgodovino« je tu bila vložena namenoma – vsak osemletkar bi moral vedeti, da se tako ne govori. Vesoljna postkomunistična Slovenija pa tako govori o »spreminjanju zgodovine«, ker ve, da se tako vnaša v prostor nelagodje in zmeda. Potem pa ga je še zanimalo, če je Nova Slovenska zaveza, s tem, da je postala priznano društvo, dobila enak status, kot ga ima Zveza borcev, in končal, otroško začuden in zgrožen, kar temu novinarju tako dobro pristoji, z vprašanjem: »Ali to pomeni rehabilitacijo domobranstva?« Žnidaršič ga ni bil v stanju potolažiti.

Sodelavci iz ozadja 2

Dr. Peter Vodopivec je šolan zgodovinar in bi zato pričakovali, da bo preteklost, preden bo povedal njeno zgodbo, šla skozi preiskujoče prostore strokovne pameti. Ali so njegove sodbe spričo avtorjeve proklamirane neideološkosti šle skozi dovolj disciplinirane in zahtevne filtre, da bi zanje lahko rekli, da bi z njimi lahko zgradili normalno zgodovino, za katero bi imeli občutek, da jo lahko sproščeno beremo? Ko smo nekoliko natančneje prebrali njegov intervju v Dnevniku (5. 8.), smo odkrili nekaj razlogov, ki nam niso dovolili povsem enoumnega odgovora. Poglejmo.
Vodopivec vidi pred sabo dve podobi dogajanj med drugo svetovno vojno in po njej. Najprej smo bili, pravi, dolgo »ujeti« – kaj se to pravi »ujeti«, ali ni to še en evfemizem – v »ideološko-politično podobo«, ki je bila »zelo enostranska«. To je ena predstavitev – komunistična ali partizanska. Druga podoba je tudi »shematska, ideološka in enostranska«. To je druga predstavitev – protikomunistična ali domobranska. Za Vodopivca sta obe predstavitvi ali podobi enaki v tem, da nista bili posneti po dejanskem dogajanju, ampak sta bili izdelani po ideoloških kriterijih. To Vodopivčevo enačenje je nezgodovinsko in neupravičeno. Če bi kompleksno poznal tedanje dogajanje in bi ga znal in hotel misliti, bi se pred tem postkomunističnim shematizmom ustavil. Prvič bi mu šinilo, da protikomunisti – zlasti če jih primerjamo z njihovimi nasprotniki – niso imeli ne časa ne moči, da bi svojo podobo sploh izdelali. Že tu se odpira velika neenakost. Drugič pa je komunistična podoba apologija nečesa, kar je zrastlo iz konstrukta ali ideologije, protikomunisti pa branijo nekaj, kar je nastalo iz odziva civilizacije na nasilje, s katerim je bilo soočeno. Že po duhovnih, moralnih in političnih izhodiščih – tudi če ne bi prebral nobenih knjig, ne s te ne z one strani – bi lahko nekoliko vedel, da sta to dve sili z zelo ali celo s popolnoma različnim mišljenjem. Kako to, da dr. Peter Vodopivec ni imel tega v sebi? Sem pa pride še to, kako bo Vodopivec kot zgodovinar razrešil to zadrtost, v katero sta – najbrž »ujeti« – obe strani. Saj to je tisto. Tega ne bo storil z instrumentarijem, s katerim razpolaga zgodovina, ampak se bo te premostitve – te Vermittlung, če smo lahko nekoliko hegeljanski – lotil z nezgodovinskimi kategorijami: z »gledališča tragike, možnosti izbire in možnosti preživetja« – vse seveda »brez ideoloških predsodkov«. Nemalo se čudimo temu načinu postavljanja stvari in ne moremo si pomagati razen tako, da njegovo tolikanj poudarjano neideološkost razumemo kot ugodno izhodišče za denunciranje nasprotne strani, da tudi ona tako kot komunisti izhaja iz ideološkega konstrukta. Kar pa nikakor ni res.

stran: 008

In za denunciacijo nasprotne strani gre, tiste strani, ki je po letu 1990 smela in mogla nekoliko spregovoriti, kolikor moči je po vsej smrti in preganjanju sploh še imela. Res čudno, res čudno, da človek, ki se je odločil, da bo vse presojal »z gledišča človekove tragike« tega ni opazil. Da ni začutil v sebi impulza, da dotolčeni strani, ko se ji je ponudila priložnost, da skozi razbite zobe izreče nekaj stavkov, pride pomagat, vsaj tako da bi bil do nje poudarjeno in zavestno pravičen? To bi bilo normalno, mar ne? Nasprotno, vse, kar ima Vodopivec reči o tem, kar je ta stran povedala, je, da je to poizkus, da se »en ideološki pogled zamenja z drugim« in da ne gre za nič drugega kot za »zamenjavo očal«. Katera roka je mogla zapisati to misel? (Človek se spomni Mallarméja: Kdor misli, ima preproste roke.)
Pri tem avtorju pa čutimo, da je za njim roka, ki ji niso tuji celo triki. Recimo tisti, ki ga uporabi pri vprašanju, ali je treba zgodovino »nanovo napisati«. Da je slovenska zgodovinska veda leta 1990 stala pred nalogo, da zgodovino »na novo napiše«, izhaja iz tega, da je slovenski spomin imela petdeset let v oblasti boljševiška totalitarna ideologija, ki je svojo zadnjo legitimiteto izvajala iz zgodovine. Sicer pa velja, da je po vsakem totalitarizmu, ko se družba normalizira v demokracijo, treba napisati novo zgodovino. Za dobe, ki si sledijo druga drugi v kontinuiteti civilizacije, to ne velja: pogledi na preteklost se tudi tu spreminjajo, a jih ni treba v celoti na novo formulirati. Ta razlika obstaja. Vodopivec pa za Slovenijo, kjer je veljalo razmerje totalitarizem – demokracija, uvede razmerje generacija – nova generacija in s kontaminacijo dveh raznovrstnih nizov pride do tega, da je »veliko od tistega, kar je bilo o novejši slovenski zgodovini napisanega pred letom 1990, še danes relevantno«. Totalitarizem, ki je svoj legitimitetni locus videl v zgodovini, je vsakemu od preteklih dejstev dal svojski značaj in barvo. Zato je klic po novi zgodovini eden najbolj normalnih refleksov civilizacije, ne pa »vsiljevanje«. Zakaj dr. Vodopivec to dela? Ali je to v kakem skrivnem načrtu za perpetuiranje protislovnosti v slovenski kulturi in politiki? Ali gre zgolj za stare lojalnosti?
Včasih zadenemo na stvari, za katere verjamemo, da jih je bilo mogoče obešati Ervinu Hladniku Milharčiču, ki je oddajo vodil, ne pa ljudem, ki so malo hodili v šolo. Gre za stvar, ki je izražena v naslednjem stavku: »Sami (komunisti) so imeli seveda ves čas v misli boljševiško revolucijo, saj so bili revolucionarna stranka, ki je povsem legitimno hotela ustvariti družbo po svojih ideoloških predpostavkah.« Mislim, da je Vodopivec s tem stavkom zašel v težave, iz katerih ni poti. Če je bilo to, čemur pravimo boljševiška revolucija, legitimno, potem so bili legitimni vsi velikopotezni napadi na družbo s fašizmom in nacizmom vred. Boljševiškemu prevratu pravimo revolucija samo, če manjka osnovni premislek. Boljševiški prevrat ni revolucija, ampak, kot pravi Furet, puč na revolucijo, ki je evropski politični fenomen in ima legitimno mesto v civilizaciji. Revolucija, v izvornem pomenu besede, je uveljavila človekove pravice, boljševiški puč ali boljševiška reakcija pa je te pravice vzela. V Rusiji se je oboje zgodilo v znamenitem letu 1917: to, kar se je zgodilo februarja, je bila revolucija, to, kar pa se je zgodilo oktobra, pa je bil udar zoper to revolucijo ali, kot pravimo, puč. Spomnimo se na Kolakowskega: »Rusija je tedaj doživela prvo in v sedanji zgodovini edino, osem mesecev trajajočo dobo popolne politične svobode« (Poglavitni tokovi marksizma, drugi del, str. 530). Z oktobrskim boljševiškim pučem je je bilo konec. (Tudi civilizacija, ki je nastala s sintezo hebrejskega preroštva, helenske metafizike in krščanskega odrešenjskega sporočila, je izvorno stvar temeljnih duhovnih uvidov – dr. Vodopivec bi verjetno hotel reči ideologij – a se je izkazala, v nasprotju z ideologijami, zmožna razvoja in traja že dva tisoč let.) V civilizaciji so nekatere stvari legitimne, druge niso: boljševiška revolucija – boljševiški puč – na primer ni bil. Zdi se, da v nekaterih Vodopivčevih sodbah ni nekega temeljnega evropskega vedenja. Ali kaj ga je gnalo v take zadrege?
Ena od stvari, ki jih pri njem opazimo, je nereflektiranost osnovnega instrumentarija. Nekje v razgovoru pravi: »Za spopad sta potrebna vsaj dva.« Z besedo »spopad« je Vodopivec hote ali nehote – tu mislimo, da nehote, kot izraz nekontroliranih učinkov začetnih ideoloških odločitev – podrl osnovni odnos in s tem moralni facit v slovenski državljanski vojni. Zanjo velja relacija napad – obramba, ki pa je izraz »spopad« ne nakazuje. Nemčija je aprila 1941 napadla Jugoslavijo in ta se je branila – kolikor se je – a to ni bil v celoti vzeto »spopad« (čeprav nam to ne brani reči, da potem med Nemci in posameznimi uporniškimi skupinami ni bilo spopadov). V izrazu »spopad« je pravzaprav skrita obtožba, da so se ljudje proti partizanskemu terorju branili, morali bi se dati preprosto pobiti.

stran: 009

Nekaj povsem drugega od tega, česar smo se že dotaknili, pa je njegovo čudenje nad tem, »da se o preganjanju Judov in Romov in o koncentracijskih taboriščih med pripadniki protipartizanske strani skoraj ni razmišljalo in govorilo«. V njem je namreč toliko neznanja ali česa hujšega, da tega pri tem meščansko in omikano delujočem gospodu ne bi pričakovali.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Še vedno lepa Slovenija – Ptuj Mirko Kambič

Najprej Cigani. Protipartizanska stran ni ubila, kolikor se ve, niti enega samega Cigana. Partizani pa so jih med 10. 5. 1942 in 22. 7. 1942 pokončali najmanj stošestdeset: na Mačkovcu 10, v Iški 43, v Sodražici 16, v Lipalici pri Horjulu 12, na Maverlenu pa 64 (farna spominska plošča v Vojni vasi) ali 72 ali celo 100. Pobijali so jih na brutalen in razuzdan način. Vse to je pretresljivo opisal Janko Maček, Zamolčani genocid, Zaveza 43, 13–24.
Z Judi domobranci kot domobranci niso imeli nič. General Leon Rupnik je v nekaterih govorih leta 1944 dajal izjave, ki bi jih bilo mogoče razumeti kot ščuvanje proti Judom, kar je že neke vrste ubijanje. Če je Politična policija aretirala kakega Juda, ne vemo, a Politična policija ni bila domobranska policija, ampak policija Pokrajinske uprave (a ne bom iskal umetnih alibijev, bila je na protipartizanski strani). Z Judi kot Judi pa protipartizanska strani ni imela nič. (Znana je pomoč škofa Rožmana, da se je kolonija mladih Judov mogla naseliti na gradu Lesno Brdo, a so jih italijanski karabinjerji jeseni 1942 preselili v Italijo zaradi nadlegovanja partizanske gverile, ki je na vsak način hotela z njimi navezati stike.) Nasploh pa je treba reči, da protipartizanska stran ni bila razpoložena protijudovsko, predvsem pa v Ljubljanski pokrajini Judov ni bilo toliko, da bi predstavljali politični problem. Domobrancem obešati antisemitizem je maliciozno.
Protipartizanska stran je o koncentracijskih taboriščih »razmišljala in govorila«, saj je bila večina njihovih prebivalcev njenih somišljenikov. Protipartizanska stran je o teh taboriščih razmišljala in govorila tudi zato, ker so jih, posebno italijanska, zvečine polnili partizani, ki so z neodgovorno in ideološko motivirano zamenjavo gverilskega vojskovanja s frontnim povzročali masovno ukrepanje okupatorja proti prebivalstvu. Predvsem pa so o taboriščih, italijanskih in nemških, razmišljali in govorili zato, ker so v vseh imeli v rokah notranjo upravo komunisti in je bilo od njih v veliki meri odvisno, ali boš preživel ali ne. O vsem tem bi dr. Vodopivec lahko kaj vedel.

stran: 010

Iz vsega tega vidimo, da ima Pahorjeva Socialdemokratska stranka kot politični stržen kontinuitete veliko skromnih in skritih sodelavcev. S primerom dr. Petra Vodopivca smo hoteli povedati, kako tudi zgodovinarji – in koliko jih je – skrbijo za to, da pod preteklost ne moremo potegniti črte s stvarno in pravično fakturo. Tudi mnogi od njih podpirajo kontinuiteto in protislovno stanje duha v Sloveniji.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Še vedno lepa Slovenija – Krka Mirko Kambič

Sodelavci v ozadju 3

Dr. Tineta Hribarja bralci teh komentarjev že poznajo, zato jim njegove misli in njegove storitve na sedanji in polpretekli sceni niso neznane. Nekoliko vemo, kaj lahko od njega pričakujemo – pravih presenečenj ni bilo in jih tudi ne bo. Kakšen je njegov delež pri konsolidaciji slovenske protislovnosti?
Zelo velik: ker po izobrazbi in intelektualnem instinktu teži po zajetju stvari v njihovi elementarnosti; ker ga ne zanimajo samo teoremi visoke misli, ampak tudi aktualnost sveta; ker ima, kot Kocbek, izrekovalsko naravo in profetske ambicije; ker ga kontinuiteta, vedoč za njegovo koristnost, medijsko in družbeno forsira; ker, končno, ni igral neznatne vloge pri, kot pravi sam, avtokonstituciji političnega naroda. (Ko je nekoč avtor teh komentarjev, govoreč o Hribarju, omenil, da je poleg vsega drugega napisal tudi nekaj upoštevanja vrednih knjig, ga je neka učena Slovenka prijela, da se mu prilizuje. Mi se seveda nikomur ne prilizujemo, mislimo pa, da kritika, ki v kritiziranem ni pripravljena videti tudi odličnosti, prehaja v ubijanje – čemur se neredko nevarno približa tudi dr. Tine Hribar.)
Najprej se Hribarjeva moralnopolitična shema preteklosti lepo ujema z novim mitom, ki ga partija izdeluje že nekaj let. Preteklost, kakor jo strukturira Hribar, se skoraj brez ostanka pokriva s tistim, kar je Pahor oznanil letos julija v Novi Gorici. Ta shema ima dva dela. Partija ima to zaslugo, da je dvignila upor, potem pa se je pokvarila – verjetno so jo pohujšali uspehi – uvedla diktaturo in delala velike zločine. Drugi del pa predstavlja zgodba s pregibom: na eni strani je veliki partizanski upor, ki ga je začela in vodila partija, v resnici pa ga je poganjal prvobitni instinkt naroda po svobodi; temu pa so se uprle druge sile, predvsem katoličani, ki so se ustrašili, da bodo izgubili nekdanjo prevlado, in pri tem, kar je hujše, zapadli v kolaboracijo. Hribar je, kakor znano, indigniran nad partijskimi zločini – posebno obsoja povojni pokol, totalitarna pragmatika ga manj zanima – na drugi strani pa nima nobenega razumevanja in ne pozna nobenih olajševalnih okoliščin za katoliški upor.

stran: 011

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Še vedno lepa Slovenija – Piran Mirko Kambič

Hribar ne prizna nekaj tako vidnega in bistvenega, kot je konsubstancialnost ali istosnovnost boljševizma in partizanstva. To seveda ne more biti posledica kake analize, ampak nekaj začetnega, namensko izumljenega zato, da lahko izdela zgoraj navedeno shemo. »Z (vojnimi) zakoni, ki hočejo na glavna vrata rehabilitirati domobranstvo, ga, kar se je izkazalo prav v zadnjem času, pokazati celo kot zmagovalca ne samo nad zločinskim komunizmom, ampak tudi osvobodilnim partizanstvom.« Dejstvo, da Hribar ni pripravljen registrirati, da obstajajo istosnovne vezi med boljševizmom in partizanstvom, ima porazne posledice: ne vidi, da se mu pod rokami filozofija spreminja v ideologijo. Še več, njegov govor – njegov jezik – prehaja v politkomisarsko retoriko. »Ideološkim dedičem domobranstva« ne gre za »žrtve revolucionarnega nasilja«, ampak za »povrnitev njihove izgubljene, natančneje, v kolaborantstvu zapravljene časti« (Dnevnik, 24. 6.). Pri tem ne pozabi denuncirati časopisa Družina, ki »objavlja njihove referate«, kar je nesmisel, saj jih ne, razen izjemoma. V tej točki je Hribar aprioren in dogmatičen. Za njegovo idejno (politično, moralno, estetsko) apercepcijo je presenetljivo, a značilno, da ne vidi razlik med govorom in jezikom, s katerim je vstopila v slovenski prostor Nova Slovenska zaveza in ki se v tako pomembnih ozirih ločuje od govora ali jezika njenih nasprotnikov, da bi občutljiv opazovalec iz tega lahko potegnil daljnosežne sklepe. Čudno je to, čudno. A je za Hribarja vseeno važneje nekaj drugega.
Tine Hribar se ima – in tudi je – eden prvih ljudi liberalno agnostičnih in laicistično ozaveščenih intelektualcev, ki so bili po svoji osnovni logiki že vedno, vidneje pa po letu osemdeset, alternativa partiji, konstituenti političnega slovenstva, nosilci ambicije po lastni državi. Skraja so se prikrivali in niso pisali »povsem po svoji vesti, notranje svobodni«, ampak so ubogali »komunistično nadoblast«. Sredi osemdesetih let pa so radikalizirali svojo istovetnost – ker »nareki« te oblasti »niso bili več izrecni«. Tako sta tako rekoč na javni sceni sedaj obstajali dve sili: partija in novi intelektualci. Kakšen odnos se vzpostavi med njima? Hribarjeve informacije (Nova revija, maj/junij 2006, Vidiki) so glede tega zelo koristne in dobrodošle, zlasti zato, ker potrjujejo neke naše stare slutnje.

stran: 012

Med njimi – med komunisti in intelektualci – je prišlo do gentlemanskega sporazuma, ki ni bil – najbrž – nikjer zapisan ali kako drugače izrecno dogovorjen, a je vsaka stran pri drugi strani opazila dovolj znakov, da je na sporazum pripravljena. Eden od najodločilnejših znakov partijske komplacentnosti je bil (po izidu 57. številke januarja 1987) sklep CKZKS, »da ne podpira represivnih ukrepov, ki so jih terjali njeni boljševiški člani«. Ta sporazum ni bil zunanji, ampak notranji. Oboji, komunisti in uporni intelektualci, so se odločili za mirni prehod. »Zato smo se od osemdesetih let dalje obnašali kot oporečniki, nismo pa bili disidenti v dobesednem pomenu, ker tudi nismo mogli biti, saj bi to lahko postali le, če bi nas, npr. ob izidu 57. številke Nove revije, zaprli. To se ni zgodilo, se pravi, med nami in režimskimi ljudmi je obstajalo tiho soglasje, da vsakemu od nas, na obeh straneh, pripada človekovo dostojanstvo, zato smo se kljub ostrim nasprotjem, kljub polemičnim soočenjem in medsebojnim očitkom oboji gibali v mejah osnovne etične odgovornosti in moralne dostojnosti« (Vidiki, str. 11).
To so zelo pomembni stavki, ki bi jih Slovenci morali natančno brati in poznati. Hribar daje partiji – »slovenski oblasti« – vse priznanje, da je s tem, da ni pristala »na aretacijo nekaterih avtorjev« »sostkala osnovno mrežo zaupanja, ki nam je nato omogočilo dogovarjanje z njo« (Vidiki, ¹¹⁄₁₂).
Od tega tihega sporazuma sta obe strani nekaj dobili. Komunisti so lahko sestopili z oblasti in sprejeli ustanovitev države – za kar so se že precej prej, v spoznanju, da jih je zgodovina odpoklicala, odločili – na način, ki jim je omogočil postkomunistično igro, ki se nadaljuje v današnji čas. Liberalni intelektualci pa so dobili zagotovila, da bo ostalo to, kar je bilo zanje zgodovinska pridobitev komunistične revolucije – zasedba mesta, ki so ga nekoč imeli katoličani, in nova duhovna forma slovenskega naroda. Vse osti Hribarjevih nastopov v zadnjem desetletju in pol kažejo, da gre za to, da se ohranijo te bistvene pridobitve revolucije. Kakor po nekem scenariju so se potem dogajale tele reči: razpust Demosa decembra 1991, zloglasni spis Ustavite desnico, odpoved podpore Janši po Depali vasi. Vse te kretnje naj bi zagotovile obstoj tega temeljnega dogovora – ali komplota – ki se je izkazal za najvažnejši generator slovenske protislovnosti.
Hribar ne pušča nobenega dvoma, da je katolištvo glavni cilj njegovih napadov: Katoliška cerkev in katoličani. S tem kaže na svojo nezgodovinskost. Če ne bi bilo Katoliške cerkve in katoličanov, potem Hribar in njegovi intelektualci leta 1987 ne bi pisali prispevkov za slovenski nacionalni program – ne bi jih imeli za koga prijeti – , potem komunisti ne bi mogli omogočati »slovenske avtokonstitucije«. Brez katoličanov tudi Demos leta 1990 ne bi zmagal in osamosvojitev bi šla rakom žvižgat, ribam gost. A Hribar, kakor da bi ga nosila čudna vandalska strast, ne neha žaliti katoličanov, tudi ali zlasti v zadevi Kočevski Rog – ravno Hribar, ki toliko govori o »posvečenosti mrtvih«, o svetoskrunskosti politikov, ki prek zakona o mrtvih »uveljavljajo interese živih«. Slovesnost na Kočevskem Rogu leta 1990 je bila velika črna maša za pomorjene, veličastna slovesnost – in nič več. In nič več! A kaj naredi iz nje Hribar. »S tem je bila eksplicirana in verificirana slovenska enotnost, ki se je na povsem nov, nekdanjo slovensko razklanost presegajoči način, postopoma oblikovala od 1987 leta naprej« (Vidiki, str. 11). »Zdaj, ob vseslovenskem skupnem cerkveno-kulturno-državnem dejanju na Rogu pa se je enotnost prevesila, vzniknila je enotnost s presežkom, s spravno pozitiviteto v sebi.« (Prej je obstajala »enotnost s pridržki, torej s preostanki ideološko razredne, boljševiške negativitete v sebi«) (Vidiki, str. 12). In še: »Brez preloma na Rogu 1990, brez radikalnega premika od sovraštva k spravi nikakor ne bi mogli priti do tiste enotnosti, ki je konec leta ponesla osamosvojitveni plebiscit« (Vidiki, str. 12). To onkološko nabreklo govorjenje, neresnično in zlagano, je izraz nespoštovanja do mrtvih in do živih.

Stave so velike

Iz katere nesrečnosti, stiske ali ambicije delajo dr. Hribar in njegovi prijatelji postkomunistom tolike usluge? Čisto lahko, da je glavni vzrok, ki si ga niti sami nočejo priznati, izginotje vere v »socialistično eshatologijo«, ki jo je padec komunizma dokončno potrdil. V tem primeru bi bilo treba citirati Fureta (Od 1789 do 1917 in do 1989), da ravno sedaj doživljamo »konec neke ideje, ki je bila eden od stebrov, mogoče poglavitni steber evropske levice zadnjih 100 ali 150 let«. Nazadnje se bomo le morali zbogati z mislijo, ki je nikoli nismo hoteli v celoti sprejeti, da je vsa levica, tudi tista, ki je imela hude besede za komunizem, v njem videla obljubo tudi svoje prihodnje slave.

stran: 013

Ko je zgodovina komunizmu odpovedala ljubezen in se je moral posloviti, ko se je potem takorekoč sam odločil, da gre čez reko, so evropski levičarji sprejeli to odločitev – ali to nujo – z razdvojeno dušo: na zunaj niso mogli žalovati, zakaj to, kar je odhajalo, je bilo dokončno spoznano za nasilje, strune njihovih src pa so brnele v žalnih tonih.
Izkazalo se je, nad vsak dvom prepričljivo se je izkazalo: kdor se je enkrat zapisal tej veri, je ni več zapustil. Čudno! Saj je to bila empirično preverljiva vera in ko jo je empirija ovrgla, zakaj je njeni dokazi niso odnesli? Konvertiti so bili tako redke izjeme, da lahko rečemo, da jih ni bilo. Koliko ljudi pa se je z Golega otoka vrnilo spreobrnjenih? Ali je sploh bil kdo?

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Še vedno lepa Slovenija – Pogled s Triglava Mirko Kambič

Res zanimivo, nobenega boljšega védenja, nobene poti ven: samo jeza. Samo jeza in gnev, ki se v pismih bralcev kaže neposredno, tisti, ki berejo in pišejo knjige, pa izumljajo pojme. Dr. Tine Hribar je prišel s »klerokatolicizmom«. Čisto lahko, da se mu zdi, da je z njim pokazal na nekaj deviantnega. Ni. Katoliška vera je civilizacijska vera – ni nikakršna sekta – in neločljivo povezana s pojmom ustanove, kar pomeni, da ima klerik v njej avtentično mesto. Klerokatolicizem je hotel biti psovka, a je pleonazem – pohabljen pojem – in ne deluje. Da je Hribar nenaklonjen – mogoče bi morali reči sovražen – Katoliški cerkvi, je pokazal s tem, da jo je izenačil s Partijo. Velikost njegove nenaklonjenosti odseva v velikosti moralnega in intelektualnega tveganja, ki ga je s tem vzel nase. Stanje, v katerem se nahaja Evropa – stanje, ki se poleg tega intenzivira – ne daje opravičila za tako ekstravaganco. Prav vsakemu prebivalcu, ki živi v tem delu sveta in ima ambicijo nekoliko vedeti, kako stvari so, bi moralo biti jasno, da se izgublja mera – nekaj tako neobhodnega za človekovo človeško prebivanje, kakor je mera. Če sledimo Pascalovemu stavku, da »človek neskončno presega človeka«, mirne vesti lahko rečemo, da se to preseganje dogaja v Katoliški cerkvi. Morda – že vidimo, kako si postmoderni farizeji trgajo oblačila – samo v Katoliški cerkvi. Ali naj tu vložim besede Johna Silberja, nekdanjega prostestanta: »Spoznal sem, da Katoliška cerkev v religiji in teologiji služi istemu namenu kot metrska palica v Parizu, ki je postala merilski instrument za ves svet« (The New Criterion, dec. 2005). Tako govorimo zato, ker po tem, kar smo doživeli v 20. stoletju, ne smemo biti lahkomiselni.

stran: 014

Nedovoljenost take lahkomiselnosti smo začutili nedavno, ko smo v dnevnem časopisu prebrali misel filozofa Slavoja Žižka, »da krščanska etična drža lahko preživi samo v ateizmu«. To je pledoaje za ateistično družbo.
Ob tem se nam je pred očmi izrisala srhljva možnost: iz višine dvatisočletne zgodovine skakati v bazen globoko spodaj, za katerega nimamo nobenega jamstva, da ni v njem vode samo nekaj centimetrov – samo za videz. To so junaki našega časa – ljudje, ki zamenjujejo odgovorno obstajanje v zgodovini za rusko ruleto.
Nekoč so bili taki časi, da ljudje niso bili mirni, če niso bili v skladu s človeku dosegljivo mislijo – z mislijo, ki so jo ljudje dognali. Danes se zdi, da takšna neskladnost ne povzroča več nemira. Kaj naj rečemo? Bolečina! V stoletju, ki je minilo, smo je videli toliko, da ob njej omagajo vse metafore. Ali je še nimajo dovolj?