Avtor: Marko Kremžar

stran: 110

Pred dobrim letom je izšla ob stoletnici prve slovenske gimnazije obširna, lepo opremljena knjiga z naslovom: »Sto let zavoda svetega Stanislava«. Na 708 straneh velikega formata vsebuje poleg pomembnih uvodnih misli podrobno kroniko tega častitljivega zavoda, ki je dal v teku preteklega stoletja našemu narodu vrsto pomembnih katoliških izobražencev.
Ker so »Škofovi zavodi«, kot je »Zavod sv. Stanislava« splošno poznan, neločljivo povezani z zgodovino slovenskega naroda, je ob branju zavodske kronike mogoče slediti težki poti, ki jo je naš narod prehodil v razburkanem dvajsetem stoletju. Tako na primer poglavje: »Politične in narodnostne razmere na Kranjskem v začetku 20. stoletja«, omogoča bralcu razumevati težave tistih dni. Zvemo tudi, da je bil v času prve svetovne vojne Zavod »Samostojna cesarsko kraljeva bolnica št. 1 v Šentvidu«. Temu obdobju posveča zbornik 11 zanimivih strani s statistikami in fotografijami.
Tudi pričetek druge svetovne vojne z izgonom profesorjev in dijakov ter zasedbo Zavodov po nemškem okupatorju aprila 1941 je skrbno opisan, prav tako tudi težave, ki so sledile v zasilnih prostorih Baragovega semenišča, kjer je škofijski zavod dočakal konec vojne.
Poglavje, ki opisuje dogodke v vojnih letih 1941–45 se konča z zapisom o žrtvah, ki jih je ta doba zahtevala od osebja in od dijakov škofijske gimnazije. Na koncu omenja, da je »še povsem nerazčiščeno, koliko dijakov domobrancev je bilo vrnjenih iz Vetrinja, prav tako pa ne poznamo njihove usode« (str. 206). V naslednjem poglavju je popisan »frontalni napad« komunistične oblasti na versko šolstvo med leti 1945 in 1950. O tem, kar se je dogajalo v Škofovih zavodih med majem in avgustom leta 1945, pa najdemo v tem velikem zgodovinskem popisu le, da je 9. maja zasedla »zavodsko posest« v Šentvidu IV. Jugoslovanska armada in da so »prostori služili tudi za začasno zbirališče s Koroške vrnjenih domobrancev in civilistov. V nekaterih prostorih naj bi deloval oddelek občine Šentvid, ki je imel nalogo gospodarske oskrbe zavoda« (str. 235).

stran: 111

Če hočemo vedeti kaj več o usodi mogočnih stavb škofijske gimnazije v tem času, moramo seči po drugi knjigi, ki je izšla v Ljubljani leta 2004, to je pred izidom omenjenega zbornika.
Nekdanji namestnik načelnika OZNE za Ljubljano, Albert Svetina, posveča v svoji knjigi pričevanj z naslovom »Od osvobodilnega boja do banditizma« posebno poglavje prav »Oznovskemu taborišču v Šentvidu nad Ljubljano«, ki je bilo takoj po vojni v prostorih Zavoda sv. Stanislava (str. 212). Na tem mestu lahko beremo, da je bilo v nekdanjih Škofovih zavodih v Šentvidu nad Ljubljano »največje oznovsko taborišče v Sloveniji.« To koncentracijsko taborišče je bilo po Svetinovih besedah »ogromno, predvsem pa je bilo prenapolnjeno in dobro zastraženo. Ker v zgradbi kmalu ni bilo več prostora, so taborišče razširili tako, da so z apnom zunaj na travniku naredili črto in za njo postavili stražo z mitraljezi in razsvetijavo. Črta je delila stražarje na eni strani in množico ljudi na drugi. Bilo jih je čez sto tisoč.«
Ta Svetinov opis le potrjuje nekatera pričevanja redkih rojakov, ki so bili v tem koncentracijskem taborišču zaprti in so to preživeli. Večina od omenjenih sto tisoč ljudi, ki so jih imeli slovenski komunisti tam zaprte, je bila pomorjena bodisi v Brezarjevem breznu bodisi v Rogu. Seveda niso bili vsi Slovenci. Svetina pravi, da »je bilo vse pomešano, vojaki in civilisti. Med njimi so bili nemški vojaki, visoki oficirji, četniki, ustaši, slovenski domobranci … «
Poseben bataljon knojevcev, to je vojakov »izvršnega organa OZNE za aretacijo in likvidacijo političnih nasprotnikov« (str. 146) je vodil »zapornike iz Šentvida na začasno tovorno postajo pri Remizi v Dravljah, kjer so jih nalagali na železniške vagone in nato vozili na morišča v Kočevski Rog« (str. 213).
Dejstvo tega koncentracijskega taborišča po svoji množičnosti in krutosti daleč presega vse, kar se je v sto letih dogajalo v prostorih Zavoda sv. Stanislava, pa tudi kjerkoli drugod v Sloveniji na cerkveni zemlji. Škofovi zavodi niso bili le kraj, kjer so komunisti jetnike izstradali do onemoglosti, ampak so bili kot del genocidnega načrta tudi predsoba smrti. V sobah, v kapeli in v dvorani, kjer sedaj katoliški vzgojitelji vzgajajo novo generacijo Slovencev, so pred dobro polovico stoletja tisoči njihovih rojakov in bratov po veri prestajali mučenje in lakoto, ko so se pripravljali na smrt.
Svetina zaključi svojo pripoved o tem oznovskem taborišču z besedami: »Vse, kar sem videl v tem taborišču, obsojam, ker je bilo strašno.« Te strahote pisci zbornika ob stoletnici Škofovih zavodov očividno ne poznajo in je zato tudi ne obsojajo, kot je to storil nekdanji fukcionar OZNE.
Ideologija, ki je povzročila v dvajsetem stoletju po vsem svetu nad sto milijonov žrtev, je bila gonilna sila komunistične partije, ki je za nekaj mesecev spremenila prostore katoliškega vzgojnega zavoda v mučilnico in za večino zapornikov tudi v zadnjo postajo pred moriščem. Pod tem vidikom so Škofovi zavodi prav kakor Rog in Teharje del strašnega svetovnega pretresa. Če spominski zbornik o njem molči, je ta molk več kot zgovoren.
Da je bilo koncentracijsko taborišče v Šentvidu pod komunisti tiste mesece največji zaporniški kompleks na Slovenskem in kam je od tam vodila pot veliko večino jetnikov, ni bila nikoli skrivnost. Sto tisoč jetnikov, ki so šli skozi te zapore v neposredni bližini Ljubljane, ni bilo mogoče prikriti. Vendar se o tem dolga leta ni govorilo. Strah je bil razumljiv. Težje je razumeti »obziren« molk petnajst let po koncu totalitarnega režima. Ali ne bi smeli pričakovati, da bodo vzgojitelji s spoštovanjem zapisali tudi ta del zavodske zgodovine? Ali ne bi bilo primerno na tako pomembnem mestu, kot je zbornik ob stoletnici, opozoriti nove generacije dijakov, da živijo, študirajo in se igrajo na tleh, ki so blagoslovljena s trpljenjem in s krvjo njihovih prednikov?
V spomin na ta dogajanja so v zavodski kapeli pred kratkim odkrili lep, pomemben mozaik mojstra patra Rupnika. Kristus, ki vstaja zmagovit iz množičnega grobišča, govori brez besed o tem, o čemer Zbornik molči. Hvala zavodskemu vodstvu za globoki, poduhovljeni pogled na ta prikrivani del naše preteklosti. Vendar desettisoči, ki so trpeli in umirali na zavodskih tleh, niso notranja zavodska zadeva. So del slovenske, evropske in svetovne zgodovine. Prostor, kjer je bilo v času komunizma največje koncentracijsko taborišče v Sloveniji, bi zaslužil javno obeležje. Ali morda še kje prevladuje mnenje, da iz obzirnosti do rabljev ni primerno biti ponosen na svoje junake in mučence ter daje nanje dovolj le tih, občasen spomin?
Vsi mučeni na tem prostoru niso krščanski mučenci, vsi pa so žrtve komunistične zablode in krutosti njenih pripadnikov. Delijo usodo z drugimi, ki jih je na Slovenskem pomorila revolucija pred dosegom oblasti in po njej. Kot žrtve komunizma so del največjega krvoprelitja, kar jih je doživelo človeštvo. Vendar se zdi, da ni veliko rojakov, ki bi slutili globok pomen teh žrtev, za katerih število ve le Bog.

stran: 112

Verujemo, da resnica osvobaja, in zgodovina uči, da je kri mučencev seme novih kristjanov. Zato smemo upati, da se bodo nove generacije Slovencev nekoč osvobodile prikritih strahov in da bodo znale bolje ceniti krvavo seme slovenske Cerkve pa tudi slovenskega naroda.