Avtor: Urška Velikonja

stran: 078

stran: 079

Spoštovani,
ko mladi na vprašanja o preteklosti, ki še po 60-ih letih burijo duhove, odrezavo odgovarjamo, da nas preteklost ne zanima, od sedanjosti pa samo tisto, kar nas neposredno zadeva – šola, služba, stanovanje – se nam zdi, da smo se dobro odrezali.
A globoko v sebi skrivamo dvom o lastni pameti. Morda le nismo tako posrečeni in izvirni. Če nočemo biti več otroci se moramo obnašati bolj zrelo. Dogajanje po koncu 2. svetovne vojne, ko so po Sloveniji na vseh koncih umirali ljudje, je edinstveno v naši zgodovini; kaj takega se ni dogajalo pri nas tisoč let in več. Dejanja so bila proti vsemu, o čemer se je človeštvo izrazilo v pravu, enem njegovih največjih dosežkov. Z boljševizmom je bil tok pravne zavesti prekinjen. Zato mora slovenski narod povojno ravnanje zaključiti tudi z neko pravno izjavo, s politično, pa tudi s sodnopravno izjavo. Vojne zločine je treba obsoditi. Povedati moramo, kaj pomeni vzeti človeku vse pravice in državo utemeljti na umoru.
Prav te dni med postopkom proti Mitji Ribičiču tako odvetnik kot sodnica poenostavljeno citirata slovensko ustavo, ki določa, »da nihče ne sme biti kaznovan za dejanje, za katero zakon ni določil, da je kaznivo, še preden je bilo storjeno«, zato naj Ribičiča ne bi bilo mogoče preganjati. Kako zgrešena je ta logika, nam pove dejstvo, da bi morali potem razveljaviti tudi nuernberške procese, na katerih so sodili nacističnim vojnim zločincem Nemški pravni filozof Gustav Radbruch je takrat zaradi podobnih pomislekov zapisal: »Obstajajo pravna načela, ki so močnejša kot sleherna postava, tako da zakon, ki jim nasprotuje, ne velja.«
In prav ta načela so bila kršena tu v Kočevskem Rogu. Kajti ne glede na to, ali je ob koncu druge svetovne vojne obstojal zakon, ki bi prepovedoval svojevoljno pobijanje političnih nasprotnikov, so bili ti poboji protipravni. Jugoslavija leta 1945 je bila žal utemeljena prav na izničenju temeljnih načel človečnosti, zato se čudim, da se demokratična slovenska družba še vedno prestopa na mestu, na katerem se je znašla leta 1945.
Mladi se sprašujemo tudi, kako da to protipravno dejanje pa tudi njegova človeška izjemnost nista vplivala na slovensko kulturno zavest, ki se obnaša, kot da je nista prizadela. Kako da o tem nihče ne govori kako to, da ljudi, ki pišejo fine pesmi in subtilne spise, Rog ne gane? Kako da Slovenci nimamo svojega Schindlerjevega seznama?

Avtor slike: Tine Velikonja

Opis slike: Zgodovinar Jože Dežman in govornica Urška Velikonja Tine Velikonja Tine Velikonja

Na drugi strani pa so kulturniki poskočili, ko so jim svetovali, naj sami poskrbijo za svoje honorarje in nagrade. Kultura se rada poteguje za svoje sindikalne interese, pri tem pa ne čuti, da tudi njene težave ne bodo rešene prej, dokler ne bo razrešen dogodek, zaradi katerega smo se zbrali na tem kraju.
Slovensko kulturo vabimo, da se nam pridruži na Rogu. Vemo, da je Teharje ne bodo ganile. Pred deponijo odpadkov bi si tiščala nos, pred nevarno goro smeti bi pobegnila. Rog pa ji bo pomagal, pomagali bodo skrivnostnost kraja, vrtače in brezna, vegaste poti in zapuščenost sredi brezkončnih gozdov. Začutila bo smrtno stisko in muke tisočerih mladih ljudi, zvezanih z žico, lačnih in žejnih, golih in bosih. Upamo, da jo bo prevzelo usmiljenje in bo spregovorila. Upamo zanje in zase. Rog, simbol slovenske državljanske vojne in njenega konca, mora postati stvar vseh Slovencev. Nihče se temu ne bo mogel izmakniti!