Avtor: Celestin Jelenec

stran: 070

Škofa Rožmana sem prvič osebno videl v tednu po Veliki noči 1941 pri pogrebu nekdanjega ljubljanskega župana Ivana Hribarja. Bilo je oblačno tisto popoldne.
Težko sivo nebo je viselo nad ljubljanskim poljem.
Oblačno vreme se je ujemalo z veliko potrtostjo, ki je tiste dni težila nas vse. Jugoslavija je bila okupirana. Slovenije ne samo okupirana, tudi razkosana. Sam obstanek Slovencev kot naroda je bil takrat dobesedno na kocki. Nemški nacisti so se takoj prve dni z vso brutalnostjo in temeljitostjo lotili dela, da bi iztrebili z Gorenjskega in Štajerskega vse narodno zavedne ljudi. Kar je bilo Slovenije onkraj Mure, so pograbili Madžari. Po Ljubljani so se šopirili Italijani. Kar so Nemci hoteli doseči z nasiljem, so Italijani nameravali doseči z lokavostjo. Tudi ustaški Hrvatje, ki so takrat pod Mussolinijevim in Hitlerjevim pokroviteljstvom ustanavljali »nezavisno državo«, so zatajili Slovence kot narod. V hrvatski uradni statistiki niso poznali več Slovencev in so nas imenovali samo še »Štajerce in Kranjce«. Ustaški časopisi niso poznali več Ljubljane in so jo imenovali Lubiano.

stran: 071

Sovjetska Unija, ki je bila takrat še Hitlerjeva zaveznica in tiha družabnica pri delitvi Poljske in pri podjarmljenju malih baltskih držav, je Jugoslaviji, čim je bila okupirana, odrekla nadaljnje priznanje in je izgnala jugoslovanskega poslanika iz Moskve.
Od zapadnih sil so prihajale lepe besede. Nismo pa mogli od njih pričakovati in nam tudi niso mogle dati pomoči. Bili smo popolnoma na tleh. Nikjer, na nobeni strani ni bilo videti za nas rešitve. Obup se je loteval ljudi.

Avtor slike: Zedinjena Slovenija

Opis slike: Škof Rožman blagoslavlja prvoobhajanke. Na njegovi desni Anton Orehar, poleg njega Janko Mernik (oktober 1949) Zedinjena Slovenija

Nekdanji ljubljanski župan Ivan Hribar, ki je bil vse svoje dolgo življenje tako navdušen Vseslovan, da je v zadnjem letu celo verjel, da so ruski boljševiki Slovani, si je v devetdesetem letu svoje starosti iz obupa sam vzel življenje, se je dobesedno držal Prešernove pesniške, toda svetobolne besede, da je manj strašna noč v črne zemlje krilu, kot so pod svetlim solncem sužnji dnovi. To je tudi pismeno potrdil v kratkem testamentu, ki je tiste dni krožil med Ljubljančani iz rok v roke.
Cerkev je izkazala usmiljenje ubogemu samomorilcu. Eden izmed očetov frančiškanov ga je pokopaval. Ob grobu mu je govoril tedanji, še od jugoslovanske vlade imenovani župan dr. Adlešič, ki je tiste dni še sedel na ljubljanskem rotovžu. Govoril je tako, da so ga ljudje razumeli. Nisem mislil, da bo prišlo k pogrebu toliko ljudi. V dolgih vrstah so stopali Ljubljančani tiho in zamišljeno v pogrebnem sprevodu pod senco fašistične policije in italijanskih vojaških organov, ki so si s svojimi najsijajnejšimi uniformami menda domišljali, da imponirajo Ljubljančanom. Pogreb je bil tiha manifestacija in zgovorna demonstracija proti okupaciji in novim oblastnikom. Če bi bili takrat Nemci v Ljubljani, ne bi bili tega pogreba tako mirno gledali, ker bi videli v njem sovražno provokacijo.
Ne štejem si v nobeno čast, da sem takrat bolj opazoval pogrebce, kakor pa se udajal razmišljanju o štirih poslednjih rečeh. V sprevodu je bilo izredno mnogo skromnih Ljubljančanov. Tudi izobraženi sloji so bili dobro zastopani. Enega ali drugega znanega obraza nisem videl. V tedanjem negotovem času se nikomur ni moglo zameriti, če je raje ostal doma in se ni kazal na cesti.

stran: 072

Zato mi je v vrstah pogrebcev posebno padla v oči visoko dvignjena postava škofa Rožmana, ki je stopal v sprevodu v paru z nekim drugim duhovnikom. Ne morda na nekem odličnem mestu v začetku sprevoda, temveč nekje v sredi med drugimi Ljubljančani. Ne kot najvišji cerkveni dostojanstvenik v deželi, temveč kot naš človek, naš someščan in naš sodržavljan, kot enak med enakimi. Nihče ga ni mogel prezreti, ker je bil po svoji postavi za pol glave višji od povprečnega Ljubljančana.
Takrat sem ga prvič osebno videl. Ni imel nobene dolžnosti, da bi se bil moral udeležiti tega pogreba. Tako dolžnost je imel župan Adlešič, da je počastil spomin svojega prednika na ljubljanskem županskem sedežu. Tudi jaz sam sem imel osebno dolžnost, da sem prišel k pogrebu, ker je bil Ivan Hribar moj krstni boter. Škofa Rožmana pa ni vezala nobena osebna, uradna ali družabna dolžnost, povrh še, ko je šlo za pogreb samomorilca. Nihče ga ne bi bil pogrešal in mu ne bi bil zameril njegovo odsotnost, kakor se ni moglo zameriti drugim, ki se pogreba niso udeležili.
Vsi, ki smo ga videli pri tem pogrebu, smo razumeli, da je s svojo navzočnostjo hotel očitno pokazati, da je na naši strani, da je popolnoma naš človek. In tako je bila pri tem pogrebu brez besed sklenjena med nami tiha, zato pa tembolj trdna in trajna zaveza.
Prvič sem z njim govoril šele več kakor leto dni po tem pogrebu. Med tem časom se je pri nas pojavila tako imenovana OF, ki si je pod tem goljufivim imenom postavila za cilj, z nasiljem in okrutnostjo upostaviti komunistično diktaturo in ki je prizadejala slovenskemu ljudstvu toliko gorja.
Prejšnji ban Natlačen je takrat sklical anketo, kako bi se dalo v ljubljanski pokrajini preprečiti medsebojno klanje med Slovenci, ker se je izkazalo, da okupacijske oblasti niso sposobne, da bi vzdrževale osebno varnost v deželi. Na ta sestanek je povabil okoli 20 oseb različnih strankarskih pripadnosti ne glede na to, ali so pripadniki ali stimpatizerji OF. Da bi anketa ne imela strankarskega značaja, je dr. Natlačen zaprosil škofa, da je dal na razpolago prostor v škofiji in da je kot nevtralna osebnost predsedoval anketi. Na vsej anketi škof ni dal nobene iniciative. Šele po končanem razgovoru, preden smo se razšli, je predočeval profesorju Francetu Koblaju, ki je veljal za katoliškega pisatelja in ki se je tudi udeležil ankete, kako se more ogrevati za OF, ko je jasno, da gre za akcijo ateističnega komunizma.
Zadnje dni aprila 1945 sem bil spet v škofiji na sestanku članov Narodnega odbora z generalom Rupnikom. Tudi ta sestanke je posredoval škof iz uslužnosti na izrecno prošnjo N. O. Omenjam to, ker se je v emigraciji, tudi v nekomunističnih krogih pojavilo mnenje, da je bil škof Rozman med okupacijo v Sloveniji nekaka vodilna politična osebnost v akcijah proti OF. Kar smo v tem oziru slabega storili, ni njegova krivda. Če smo kaj dobrega storili, ni njegova zasluga. Za politične ali celo strankarske stvari ni pokazal smisla. V tem še svojemu predniku Jegliču ni bil podoben. Da pa je z verskega stališča nastopal proti ateističnemu komunizmu, je naravno, saj je bil vendar katoliški škof.
Moja srečanja z njim v Ljubljani so bila formalnega, nekako uradnega značaja. V osebne, takorekoč človeške stike sem prišel z njim šele v emigraciji. Prvič je bilo leta 1949 v Mendozi, ko je prvikrat obiskal Argentino. Naša naselbina v Mendozi je bila takrat še šibka. Vendar je tam že obstajalo sedanje Društvo Slovencev. Tudi starosta Bajuk je že imel zbrano svojo pevsko družino, ki je že takrat začela vzbujati pozornost mendoških domačinov.
V več kakor štirih letih, kar ga nisem videl, je škof precej osivel. Ostal pa mu je njegov značilni pogled, nekako izpod čela. Pozdravni sestanek mu je bil prirejen v kolegiju na San Martinovi avenidi. Bilo je tisto nedeljo v oktobru, ko Cerkev obhaja praznik Kristusa Kralja. Ko smo po končani prireditvi prihajali na cesto, se je ravno po avenidi približeval velik sprevod mendoških katoliških in mladinskih organizacij z godbo na čelu. Iz sprevoda so vzklikali kardinaloma Stepincu in Mindszenthyju. Ko so reditelji opozorili sprevod, da stoji pred kolegijem škof, ki je pribežal izpod komunistov, so pozdravljali tudi Rožmana.
Zdi se mi, da se je v prijetnem mendoškem ozračju dobro počutil. Nikdar ne preje ne pozneje ga nisem videl tako dobro razpoloženega. Vesel je bil, ko spet enkrat vidi visoke gore. Vendar, je rekel, kordiljera And je bolj veličastna, ali naše gorenjske gore so lepše zelene.
Konec novembra 1951 je drugič prišel v Argentino. Prav takrat sem se preselil iz Mendoze v Buenos Aires. Ob tem drugem obisku sem ga prvič videl – spet pri pogrebu. Tisti čas se je pri stavbnih delih v daljnjem Neuquenu težko ponesrečil član naše svobodne emigracije, gradbeni inženir Franek Tavčar, sin zadnjega ljubljanskega župana pod Avstrijo in prvega v Jugoslaviji, slovenskega pisatelja drja. Ivana Tavčarja. Prepeljali so ga v Buenos Aires na kliniko, kjer je umrl. Ena stran kronike visoških Tavčarjev ostane torej napisana v Argentini.

stran: 073

To pot se škof ni udeležil pogreba samo kot pogrebec. Kot ljubljanski škof je sam ob veliki asistenci vodil pogreb.
Ko je leta 1956 v tretjič prišel v Argentino, sem ga prvič videl na športni prireditvi naše mladine na Pristavi v Moronu. Ob tej priliki nisem v njim govoril. Samo opazoval sem, s kakšnim veseljem in udanostjo so ga obkrožali ljudje iz naše emigracije, možje in žene, da so mu, visoko zravnanemu sredi njih, mogli stisniti roko.
Od strani pa ga je radovedno in začudeno gledal mladi naraščaj, dečki in deklice, ki so zagledali beli dan šele tukaj v Argentini, ki škofa še niso videli in so vedeli o njem samo to, kar so jim matere pripovedovale in ki so se takrat pripravljali na veliko slovensko birmo v Argentini.
V dolgi vrsti škofov starodavne ljubljanske škofije je bil eden ali drugi gotovo bolj energičen kakor Rožman in morda tudi še bolj učen, prav gotovo pa se nobeden osebno ni tako približal svojemu vernemu ljudstvu, se ni z njim tako vživel, sočustvoval in trpel z njim kakor Rožman.

Avtor slike: Zedinjena

Opis slike: Škof Rozman pozdravlja prvoobhajanca Toneta Mežnarja Zedinjena Slovenija

Ob njegovih obiskih v Argentini sem imel večkrat priliko, bodisi v družbi z drugimi, pa tudi sam, da sem se z njim razgovarjal. Dotaknila sva se tudi vprašanja, ki velja za »vroče železo«, o razmerju med katoliško Cerkvijo in demokratičnim socializmom. Ali bi se dal spraviti v sklad trikotnik demokratičnega socializma: svoboda, enakost in družnost s krščanskim trikotnikom vere, upanja in ljubezni? Če je poslanstvo Cerkve, da oznanja krščansko ljubezen, ali ni naloga demokracije, da preganja sovraštvo in, če ima oblast, da ga tudi z vso silo zatira? Če gradi Cerkev boljšo človeško družbo od zgoraj, iz višave navzdol, ali je ne gradi demokracija iz nižave, iz blata navzgor? In če se na tej poti srečata, ali naj gresta mimo, kakor da se ne vidita, ali naj se prijazno pozdravita, ali si naj stopita nasproti in si zastavita nadaljnjo pot? Danes še vedno leži med obema enciklika iz leta 1931. Oba pa imata istega smrtnega sovražnika, ki ga eni imenujejo brezbožni komunizem, drugi pa nečloveški komunizem.
Teh vprašanj midva nisva rešila, a tudi razgovora nisva končala.
Lansko leto smo se vsi veselili, da nas bo spet obiskal. Vsak njegov prihod je bil, kakor da bo sončni žarek posijal v Argentino. Prišla pa je potem iz Severne Amerike žalostna novica, da je umrl. Pridružil se je – tudi sam žrtev komunizma – množici mučenikov in nedolžnih žrtev komunistične zarote.
Bil je najvišji cerkveni knez Slovenije. Bil je služabnik božji. Bil je dobri pastir svoji verni čredi. Bil je naša največja moralna avtoriteta. Bil je udan sin slovenskega naroda. Bil je uslužen in ustrežljiv član naše narodne skupnosti. Bil je doma in ostal je v zamejstvu zvest državljan Jugoslavije in končno je bil dober in blag človek.
Naj bi veljale te vrstice v spomin blagemu človeku.