Avtor: Neoznačeni avtor

stran: 045

stran: 046

Tisto popoldne sem se oblekel kot vojak in z legionarji odšel prod Turjaku. Puško sem imel na rami in bombe za pasom. Res, da mi je bilo nekam tesno, a nisem omahoval. V vasi, ki je stisnjena v bregu nad Krko, sem srečal Marjetico. Skočila je k meni, me prijela za roko in videl sem dve solzi v njenih očeh. Skoraj ni mogla govoriti. Potem me je popeljala na svoj dom, utrgala mi je lep temnordeč nagelj in mi ga pripela na prsi. Vesel sem ga bil. Potem sem moral hiteti za drugimi. Stisnil sem ji roko, jo poljubil in odšel. Ko sem bil že na cesti, je zaklicala za menoj: »Pa kmalu se vrnite, zmagoviti!«
»Bomo,« sem odvrnil in se prisiljeno nasmehnil. Težko mi je bilo. Pa se nismo vrnili.
Marjetica je osemnajstletno dekle, dobro in pošteno. Tudi lepa je in dolge, črne kite ima. Še nikdar mi ni rekla, da me ima rada, vendar ji je bilo vselej prav, če sem se oglasil pri njih. Očeta so ji ubili partizani. Zato ima tako sanjavo otožne oči in je še lepša.
Takrat se nismo vrnili. Mnogo jih je padlo, nekateri so morali v komunistične ječe. Med njimi tudi jaz. Nagelj s prsi sem snel in ga spravil v žep. Posušil se je, a v ječi mi je bil v sladko uteho. Še suh je dehtel. Večkrat sem ga držal v rokah kot molek ali mašno knjižico in zdelo se mi je, da me iz njegovih uvelih listov nekaj kliče: »Pridi!« Pa nisem mogel.
Zdaj se mi zdi, da je že dolgo od tega. Marjetice od takrat še nisem videl. Zadnjič pa mi je poslala pismo, po nageljnih je dehtelo. Takole mi piše: »Veš, pri nas je hudo. Kdaj boste prišli, naši fantje? Veš, sinoči se mi je sanjalo, da sem v naročju držala svojega očka, skozi srce je bil preboden in kri mu je tekla po rokah, po prsih, po vsem telesu. Poleg pa si stal Ti, uklenjen si bil in mi nisi mogel pomagati. Nato je prišel nekdo, na čelu je imel rdečo zvezdo, krvav je bil in se je hotel vreči name. Takrat si strgal verige in planil nanj … Potem sem se zbudila in mi je bilo tako tesno … Kmalu pridite, s cvetjem Vas bomo obsuli.« In še več je pisala.
Pred enim tednom sem zvedel, da so Marjetico odpeljali v gozd. Do sedaj se še ni vrnila. Tako težko mi je. Posušeni nagelj in pisemce vedno nosim s seboj in večkrat ju vzamem v roke. Tudi zdaj se mi zdi, da mi posušeni lističi nageljna kličejo: »Pridi, pridi.« In iz pisemca berem samo to: » … Ves krvav je bil in se je hotel vreči name. Takrat si Ti strgal verigo in planil nanj.« In še to berem: »Pridite, s cvetjem Vas bomo obsuli.«
Marjetica, kmalu bomo prišli! Mi boš dala zopet tako lep krvavordeč nagelj? Bojim se, da te ne bom več našel doma!