Avtor: Metod Bohinc

stran: 112

stran: 113

Spoštovani gospod urednik Zaveze!
Ne vem, če prebirate vse slovenske časopise. Primer Ribičič je v zadnjem času prišel malo bolj v ospredje, v »Delu« oziroma v eni od zadnjih Sobotnih prilog je novinarka Alenka Puhar pod naslovom »Ostane po črni vesti« napisala, kako je pri nas s to rečjo. Pred kratkim pa mi je prišel v roke še štajerski »VEČER« z dne 8. julija 2006. Tudi v njem je odmev na to temo. Prispevek se mi zdi še bolj aktualen in zanimiv zato, ker ga je – po sliki sodeč – napisala mlada novinarka. Ljudje naše generacije se lahko še tako naprezamo in dokazujemo na obeh straneh, nazadnje bodo le mladi tisti, ki bodo končno postavili stvari na svoje mesto. V tem pismu vam ga prilagam.
Vaš prispevek – kakor tudi kolegov pri Novi Slovenski zavezi – pri odkrivanju resnice in spomina na preteklo obdobje je edinstven in zgodovinski. Prav neverjetno se zdi, da je po tem obupnem času, ko je bilo skoraj do dna odstranjeno in do kraja zatrto vsakršno drugačno delovanje skozi tako dolga, dolga desetletja, še ostala energija, dragocena in žlahtna, ki deluje: sprva skorajda sovražno sprejeta in nerazumljena – danes pa vedno bolj upoštevana in citirana v pomembnih javnih publikacijah. Če se ne bo vse, kar pričakujemo in želimo – zgodilo danes, sedaj – pa vendar z osvobajajočim olajšanjem, ki je lahko le posledica dolgotrajnega duhovnega zatiranja – ugotavljamo velikanski, »kopernikovski« obrat, katerega prvi premik se dogaja prav sedaj, še pred našimi očmi. Kdaj, ampak res nikoli si nisem mogel – nisem si drznil misliti, da mi bo usoda tako mila, da bom to doživel. Kakšna sreča, kakšna milost pravzaprav. Vem, trdno sem prepričan, da tega zgodovinskega toka ne more ustaviti nobena sila.

Vedno bolj verjamem v ljudski izrek, ki pravi: Vse se vrača, vse se plača. Ko je med drugo svetovno vojno protikomunistična stran iskala izhod iz – tako rekoč izgubljene – situacije, ga ni našla, ker ga po mojem sedanjem prepričanju ni bilo. Mogoče bi se na nek način lahko izognili končnemu množičnemu poboju, toda poraz je bil zgodovinsko pogojen in neizbežen. Ves napor, vsa žrtvovanja, vsa prizadevanja, da se rešimo pred komunizmom so šla po zlu, kajti temu narodu je bil namenjen kelih grenkobe, ki ne more iti mimo njega … In izpili smo ga do dna … In potem je prišel čas sprememb. Naša osamosvojitev – splet najbolj neverjetnih, srečnih okoliščin, ki so se vrstile ena za drugo, skorajda na videz brez napora – čeprav vsi vemo, da ni bilo tako – toda bogovi so bili na naši strani – prišel je čas plačila, to nam je bilo namenjeno in sploh ni moglo biti drugače … to se je preprosto moralo zgoditi – kajti – »vse se vrača, vse se plača«. Ta ljudski izrek velja za narode, vedno in povsod, za vsakega človeka, pa tudi za majorja Mitjo …



Spoštovani gospod Justin! V času, ki ga živi naša generacija, vam je zgodovina naložila posebno nalogo. Ne bi je mogel izpolniti vsak na tak način: tako polno, tako pristno, tako spoštljivo. Z ljubeznijo in brezmejnim prizadevanjem povrniti čast in dostojanstvo Slovencem, ki so v svojem najtežjem času branili svoj prag, svojo domovino. Vam in vašim spoštovanim sodelavcem želim vse dobro, da bi bili zdravi in uspešni še naprej – s temi željami – vas prisrčno pozdravljam!
Metod Bohinc