Avtor: Tine Velikonja
stran: 084
stran: 085
Obletna žalna slovesnost na zahodnem pobočju Hrastniškega hriba pri križu, slovenski solzi. Še pred dvesto leti je tu stala vas Stari Hrastnik z devetimi kmetijami, po njej je mesto Hrastnik prevzelo ime, ko pa so potem odkrili črno zlato, ki je na vseh koncih gledalo ven, je bilo miru v kraju konec. Že petdeset let vlada spet mir in tišina, samo kapelica, ki so jo bili postavili na najvišji točki v vasi, priča o ljudeh, ki so si z njo priskrbeli varnost in upanje. Jame opuščenega rudnika na robovih zelene livade so po številu žrtev tretje največje morišče in grobišče v Sloveniji, takoj za Tezenskim gozdom in Kočevskim Rogom, obenem pa drugo največje grobišče slovenskih domobrancev. Kar je Kočevski Rog za Škofove zavode v Šentvidu nad Ljubljano, to je Stari Hrastnik za Teharje.
Ko govorijo in pišejo, kako je Srebrenica največje povojno morišče zunaj sovjetskega bloka po Drugi svetovni vojni, nimajo prav. V Tezenskem gozdu jih je pokopanih petkrat več, v Kočevskem Rogu tisoč več in na Starem Hrastniku le dva tisoč manj. Ker povojna grobišča v Sloveniji niso bila raziskana in krivci niso kaznovani, prevladuje prepričanje, da se zločin splača. Prav zato se je lahko čez pol stoletja zgodba ponovila v Srebrenici, dejanje pa zagrešila ista struktura kot ob koncu vojne leta 1945 v Sloveniji. Mariborčani nočejo niti slišati za Tezenski gozd, Kočevarji še manj za Rog, Celjani bi Teharje utopili v škafu vode, najmanj pa imajo radi Stari Hrastnik in zanj nočejo vedeti prebivalci Hrastnika, čeprav ga imajo pred nosom. Dobro vemo, zakaj. Medtem ko se po drugih krajih domačini izgovarjajo, da niso imeli pri tem nič in jih ne moremo prijeti za jezik, Hrastničani umolknejo in se zazrejo v nebo, kajti bili so zraven. Bolj kot so pred pol stoletja rinili na ta hrib in se silili zraven, bolj se ga zdaj z vsemi štirimi otepajo. Pri tem mislim na hrastniške politike in njihove borce NOB. Na srečo njihove službe delujejo profesionalno, policija nam gre na roke in ne postavlja neuresničljivih zahtev, občina želi biti samo obveščena, uprava rudnika Trbovlje-Hrastnik je korektna, pomaga nam tudi novi lastnik zemljišča Sklad kmetijskih površin RS.
Opis slike: Kaj je Hrastniški hrib
Srečo imamo z vremenom. Medtem, ko smo prejšnjo nedeljo v Kočevskem Rogu drgetali od mraza, danes sonce radodarno ponuja svoje žarke po livadi. Na njej smo se zbrali. Jelenca, Kovk in Špicberg so njeni trije čuvaji, zadaj pa Kum s svojim TV stolpom kot mogočni patriarh, ki se je tako blizu, kot da se bo vsak čas zvrnil na nas.
Stari Hrastnik je človeku prijazen kraj. Ne zahteva, da se strumno razporedimo okrog oltarja, ampak dopušča, da se, kot bi šlo za množični družinski piknik, raztepemo po livadi in si na njenem robu poiščemo senco. Kaže, da smo se dobro pripravili za žejo, tudi lakote ne bomo trpeti in klepetu ni videti konca. Čeprav nas ni več kot petsto, se nas ne da prešteti, ker se skrivamo po grmovju. Pri križu so samo duhovniki in pevci. Potem pa, kot bi zamahnil s čarobno palico, se točno ob 16. uri oglasijo pevci in naznanijo začetek maše.
stran: 086
Avtor slike: Tine Velikonja
Opis slike: Darko Vrtačič Tine Velikonja
Darujejo župnik in dekan iz Šentjerneja Anton Trpin ob asistenci domačega župnika Franca Ornika in petih duhovnikov iz bližnjih far, poje pa Šentjernejski cerkveni pevski zbor pod taktirko Marjete Hosta. Maša ni kot vsaka maša, posebna daritev je, ki nam pričara praznik in slavnostno vzdušje, besede, ki jih izgovarjajo duhovniki in verniki, ne potrebujejo možganov, ampak srce, in jih ne meljemo v glavi v nedogled, ampak žebramo, kot bi vrteli molilne mlinčke. A imajo magično moč, da nas, ko jih začnemo izgovarjati, povežejo v veliko družino. Duhovniki se kot vrači vrtijo okrog oltarja, gibi usklajeni, besede utečene in božanske, so nam domače in ljube. Nekoga, ki bi obred gledal prvič in z njim ne bi bil seznanjen, bi najbolj začudila brezhibnost dogajanja okrog oltarja, ko je pod šotorom tako malo prostora. Pri obhajilu se končno pokaže, da nas je veliko, še zadnji blagoslov in zdaj se lahko udobno posedemo po travi, kakor vemo in znamo.
Kulturni del ni privesek, ampak del današnje slovesnosti. Poper in sol je, ki skrbi za okusnost slavnostne juhe. Prvi spregovori Darko Vrtačič iz Pristavice pri Šentjerneju, ki skrbi za živalsko farmo, ki jo je dobil po očetu. Govori v imenu očeta Lojza, ki ga ni več med nami. Bil je duša tiste Šentjernejske skupine, ki je pred leti na tem kraju postavila križ in skrbi za urejenost kraja. Darko pripoveduje o ljudeh, ki počivajo na planoti, bilo je štiri tisoč slovenskih domobrancev in dvesto deklet in žena, pripeljanih s Teharij, ter dva do tri tisoč srbskih in črnogorskih četnikov. A kaj imajo Šentjernejci iskati na tem kraju? Poslušaj mo:
»Šentjernejci so s ponosom razglašali, pri tem so mislili na dolino spodnje Krke, da so dali tisoč domobrancev. Kakšni ljudje so bili to? Predvsem kmečki fantje in možje, ki se niso hoteli pridružiti partizanom in jim ni preostalo drugega, kot da so šli k domobrancem. O komunizmu niso vedeli veliko, poznali pa so dejanja njegovih pristašev. »Po njihovih delih jih boste spoznali!« beremo v svetem pismu in njihova dela so bila rop, požig, umor. Pravijo, da bi bilo manj žrtev, če bi se pustili pobijati. Morda res, vendar ima človek pravico, da se brani, ne samo kadar je napaden sam, ampak tudi, kadar so ogrožena življenja in premoženje njegovih bližnjih. Prav ti ljudje, ki so spoznali, da je »laž nesmrtna duša komunizma«, ležijo na robu te livade v opuščenih jaških rudniškega kopa, deset, dvajset, trideset metrov globoko. Njihova usta so zasuta, spokojni so v svojem mučeništvu in svetosti, obenem pa kličejo do neba, da mora biti njihova resnica priznana in zločin nad njimi razglašen. Kaj pa Šentjernejčani, saj so se umikali proti Radečam ter se zvečine vrnili in skrili blizu domačega kraja? Na Starem Hrastniku ležijo vojaki Rupnikovega, Stiškega in Velikolaškega bataljona, v njihovih vrstah pa je bilo veliko Šentjernejčanov.«
Urška Velikonja, diplomirana pravnica in magistra prava, se dotakne aktualne teme, odziva javnosti na govor nadškofa Franca Perka teden dni prej v Kočevskem Rogu:
»Prejšnjo nedeljo smo ob Jami pod Krenom poslušali pridigo nadškofa Franca Perka, ki ni bila nič drugačna, kot sta bili prejšnji dve, ki ju je imel pred petimi oz. desetimi leti na istem kraju. Dodal je edino škofa Rožmana. Zahteval je samo, naj sodstvo demokratične države prekliče krivično sodbo, ki jo je komunistična oblast izrekla nad njim avgusta leta 1946. Perko je med drugim opozoril na izpričano resnico, da je bila OF inštrument komunistične partije, ustanovljena po modelu ljudskih front v drugih evropskih državah in opravljala podobne naloge kot ljudska fronta v Španiji v času španske državljanske vojne,Z predvojna Blumova ljudska fronta v Franciji, medvojna rezistenca v Italiji ali povojne koalicije na Čehoslovaškem, Poljskem in Madžarskem. Pripomnila bi, da je bila slovenska OF edina med njimi, ki je zmagala tudi vojaško, ne samo pučistično. Drži tudi, da je v času druge svetovne vojne divjala pri nas državljanska vojna, ki so jo s svojim terorjem izzvali komunisti, drži tudi, da so vaški stražarji in domobranci delovali v skladu z mednarodno zakonodajo, ki dovoljuje, da ima okupirano prebivalstvo pravico, da za vzdrževanje reda in miru postavi na noge lastno vojsko oz. policijo. Perko je tudi povedal, da ob koncu druge svetovne vojne maja 1945 ni pri nas zavladala svoboda, ampak skoraj polstoletno komunistično suženjstvo po starem receptu, ki so ga komunisti izumili za svoje nasprotnike, ravnali pa se po njem sami: ‘Car Nikolaj izdal manifest: Mrtvim svobodo, živim arest!’
stran: 087
Avtor slike: Tine Velikonja
Opis slike: Urška Velikonja Tine Velikonja
Neizpodbitno je tudi dejstvo, da je bilo po koncu vojne v Sloveniji pobitih skoraj 20.000 Slovencev, od tega 12.000 slovenskih domobrancev, in da je bil prav slovenski komunistični vrh tisti, ki je poboje zaukazal. Nobenega dvoma ni, da jih je izpeljala slovenska Ozna, pomagali pa slovenski partizani. Ob jamah, jaških in breznih so imeli orožje v rokah prostovoljci. Na Starem Hrastniku so v soju rudarskih svetilk pobijali zasavski knapi.
Končno tudi drži, da so pravi zmagovalci državljanske vojne v Sloveniji slovenski domobranci in ne partizani. Razlikovati je treba med videzom in resnico. Na videz so bili domobranci vojaki redarstvenih enot za vzdrževanje reda in miru ter v tem svojstvu sodelovali z okupatorjem, v resnici pa bili vojaki države v njeni odsotnosti, vojaki slovenske narodne vojske, za kar so se tudi imeli. Na videz so bili poraženi do kraja, v celoti pobiti, njihova telesa pometana v jaške, jame in brezna, v resnici pa so ob nastopu slovenske pomladi izšli kot moralni zmagovalci. Dobrega pol stoletja prej so se bili uprli totalitarni ureditvi sveta, ki jo je pripravljal komunizem. Bojevali so se za zahodni tip demokracije, v nekem smislu prav za to, kar imamo sedaj, za demokratično državo Slovenijo v Združeni Evropi. O tem je govoril Perko, govoril torej o starih resnicah. So morda novinarji, ki so planili po njem, zadnjih 15 let sedeli na ušesih? Obnašajo se namreč tako, kot da so izjave, ki jih je izrekel o drugi svetovni vojni in o dogajanju okrog nje, slišali prvič v življenju?«
Janko Maček, pisec odmevnih knjig o Rovtah in Šentjoštu nad Horjulom, ki ima v reviji Zaveza v zakupu Kako se je začelo, nas vrača na Stari Hrastnik:
»Pred štirimi leti, 16. julija 2002, je bila prav na tem kraju pogrebna maša za vse tukaj pomorjene, ki jo je daroval šentjernejski gospod dekan in so pri njej peli šentjernejski pevci – tako kot danes, kajti na tem hribu ležijo tudi njihovi domobranci. A večina tukajšnjih žrtev je bila doma z Notranjskega in iz Polhograjskih Dolomitov. Med njimi so po vsej verjetnosti tudi primorski domobranci z Veharš oziroma z Mravljišča, ki so se namesto v Italijo umaknili na Koroško in prišli na Teharje.
Kljub premišljenemu načrtu, da bi morija na Hrastniškem hribu za vedno ostala skrivnost, je božja Previdnost poskrbela za priče – Janez Ozimek z Roženpelja pri Dobrniču je pobegnil že 5. junija 1945. Domov je pritaval dva tedna kasneje, še vedno bos. Dokler si ni pozdravil ranjenih stopal, se je skrival doma kar v šupi. Konec oktobra je odšel čez mejo v Italijo. Kako opisuje dogodke na Starem Hrastniku? »Pri samotni hiši in skednju so nas zvekli s kamionov, nam pobrali čevlje in obleko. Zavili smo desno v hrib, v smrekov gozd, približno deset minut od hiše. Peljali so nas po dva in dva v skupinah po dvajset ljudi. Naša jama je bila razsvetijena z jamskimi svetilkami, ki so bile obešene po grmovju in drevju. Zvezan sem bil s sotrpinom, nekim bogoslovcem. Stopiti sva morala na rob jame. Za nama sta se postavila partizana z brzostrelko. Ker je bil bogoslovec prej zadet, mi je krogla samo siknila mimo glave. Smrtno ranjeni me je potegnil za seboj. Tako sem padel v jamo in obležal nezavesten.«
stran: 088
Avtor slike: Tine Velikonja
Opis slike: Janko Maček Tine Velikonja
Alojz Opeka iz Topola pri Cerknici je ušel v noči na 8. junij na poti proti jami. Že prej so iz taborišča odpeljali njegovo sestro in mamo, 7. junija pa poklicali še njega. Zvezan je bil skupaj z Jožetom Turšičem iz Bezuljaka. Ko so v Brnici sestopali s tovornjaka, je videl na travniku obračati plavi avtobus in obšla ga je zla slutnja, da z njim vozijo v smrt dekleta in žene. O poti na morišče in o begu je med drugim zapisal sledeče: »Vsakemu paru so za spremstvo določili po dva stražarja. Videti je bilo, kot da je ves hrib poln partizanov. Šli smo navzgor, streljanje je bilo vedno bližje. Nihče ni, še tako prebutan, zinil besede. Molili smo in se pripravljali, saj smo vedeli, kam gremo. Ko smo bili že blizu jame, sem se razvezal in šepnil sotrpinu: ‘Jože, beži!’, ta pa je stal kot okamenel in se ni premaknil. Iztrgal sem se stražarjem, za menoj pa so se usuli streli kot dež, vendar me niso zadeli, saj sem pri plazenju skozi grmovje skoraj ležal.«
Isto noč kot Opeka se je rešil iz jame na tem hribu tudi Anton Petkovšek, Marjetin Tone iz Rovt, narednik 44. domobranske čete. Kar 22 dni je potreboval za pot v domači kraj. Takole piše: »Med hojo v hrib smo obujali kesanje. Od poznanih sta bila v isti skupini Janez Nagode, po domače Dolinski z Vrha svetih Treh kraljev in Nace Križaj iz Rovt, ki je bil zvezan z menoj. Ob jami sta stala dva partizana z brzostrelkama in streljala v tilnik. Mene je krogla samo oplazila. Moralo je biti še pred peto uro zjutraj, ko sem z zadnjimi močmi splezal na rob jame. Zunaj ni bilo nikogar. Zavlekel sem se nedaleč od jame pod košato jelko in zaspal.«
Janez Zdešar v svoji knjižici Spomini na težke dni pripoveduje, kako so 3. junija okrog enajstih ponoči poklicali tudi njegovega svaka Poldeta Gruma ter Pavla in Karla Bastič. Vsi so bili iz nekdanje 43. čete, ki so jo sestavljali Šentjoščani in Horjulci. Vemo, da je bil poveljnik te čete Alojz Bastič iz Horjula. Ker se je na celjski železniški postaji, ko so klicali, naj oficirji stopijo iz vrste, javil, so ga z drugimi takoj ločili od čete. Pri fantih ga je nekako nadomeščal njegov brat Pavel, bogoslovec 4. letnika. Prav on je bil v nasprotju z večino drugih že od začetka prepričan, da nočni tovornjaki vozijo fante v smrt, zato jim je veliko govoril o namenu človeškega življenja in o mučeništvu. Tako je bila 43. četa pripravljena na vzpon v večnost.«
Še Lepa naša domovina. Bila naj bi domobranska himna. Na njej ni videti, da bi bila vojaška pesem, prej hvalnica domači zemlji in poslavljanje od ožjih sorodnikov. Dokler niso vedeli, da je domobranska, so jo zbori radi prepevali, zdaj pa se je otepajo in nastopajo z njo samo na naših slovesnostih. Odhajamo, vendar ne zares. Nekateri gremo na pohod mimo jam po zahodnem pobočju hriba, na koncu pa se vsi zberemo pri Šentjernejcih in njihovi gostilni, kjer nam Darko Vrtačič, Stanko Hosta in drugi držijo lekcije o zdravilnih učinkih dolenjskega cvička, terapevtska doza pol litra dnevno! Drugo leto na svidenje!