Avtor: Janko Maček

stran: 090

stran: 091

Konec lanskega leta me je prijatelj opozoril na knjigo Vladimirja Kavčiča Prihodnost, ki je ni bilo, češ da v njej med drugim piše tudi o medvojnih in povojnih pobojih, o ljubljanski klasični gimnaziji in o že pokojnem sodelavcu Zaveze Pavlu Kogeju. Kljub njeni obsežnosti – 982 strani – sem se je lotil. Čeprav je pisana kot roman in ima večina oseb in krajev v njej spremenjena imena, za njimi ni težko prepoznati resničnih ljudi in njihove težke poti skozi usodni čas vojne, revolucije in povojnega totalitarizma. Zgodba se začne s prihodom glavnega junaka, ki je pisatelj sam, v Ljubljano in njegovim vpisom na klasično gimnazijo. Preprost kmečki fant se težko poslovi od svoje rodne Podgore in se s težavo vživlja v čisto drugačno okolje. Nekaj podobnega sem doživljal tudi sam, ko sem po letu petinštirideset ostal doma in se šele dvajsetleten redno vpisal v peti razred klasične gimnazije. Pa to niso bile edine težave. Bil sem zaznamovan z vojno in revolucijo in to večkrat ni bilo v prid mojemu študiju.
V stari Grčiji je veljal izrek, da je velika knjiga veliko zlo. Čeprav tudi sam klasik, se avtor romana Prihodnost … na to ni oziral, ampak na koncu debele knjige dodal še razpravo dr. Helge Glušič Neminljive pokrajine spomina, kjer najdemo pregled njegovega celotnega opusa in tega zadnjega romana. Glušičeva je prepričana, da je roman Prihodnost, ki je ni bilo izjemno literarno besedilo, ki »obravnava čas vojne in nekaj let po njej z močno zavestjo o neločljivosti tragične razsežnosti medčloveškega razkola.«
V kratkem sestavku je seveda nemogoče obravnavati celotno vsebino obsežnega romana, zato se bomo omejili na nekatere like in dogodke, ki se nam zdijo posebno važni, ki se v tem in onem razlikujejo od našega vedenja o tistem času. Zgodovinski roman nikakor ni samo literarno delo, ampak prinaša tudi marsikatero zgodovinsko sporočilo. Ko avtor razmišlja o svojem času in o »prihodnosti, ki je ni bilo«, spodbuja k razmišljanju tudi nas. Nekatere osebe in dogodki obravnavanega časa so bili pač taki, da bodo še dolgo vzbujali pozornost, kadar in kakorkoli že bodo omenjeni.

Celovška cesta

Prvi del romana nosi naslov Celovška cesta. Na Celovški cesti št. 42 je namreč Danijel leta 1945 ob prihodu v Ljubljano dobil prvo stanovanje. Tu se je prvič srečal z meščani in njihovimi navadami, tu je tudi spoznal sodnika Ludvika Grdena, ki ga je uvedel v temelje marksizma, saj je verjel, da je to predpogoj za uveljavitev v novi družbi.
Prvi dan pouka se je Danijel s tesnobo odpravil na gimnazijo. Skrbelo ga je, ali bo sploh lahko sledil pouku. V mislih je bil še vedno v Podgorju. Očeta že nekaj časa ni bilo doma. Od novega leta se je zdravil na Golniku in v začetku maja nenadoma izginil. Slišati je bilo, da so celo bolnišnico preselili v Salzburg. In stric Viki? Že ko ga je prvič videl kot partizana, komaj nekaj mesecev po njegovem pobegu iz nemške vojske, je začutil do njega zaupanje. Kmalu po koncu vojne se je Viki spet oglasil in povedal, da »njegova enota straži veliko ujetniško taborišče Švabov, ki so jih zajeli ob kapitulaciji, in belčkov, ki so jih vrnili s Koroške. Čas obračuna je. Vse jame so polne trupel. A zrak je vroč in tudi živo apno ne pomaga. V neki jami so se trupla tako napihnila, da so se začela zrivati na površje. Kri se je pomešala z vodo, da je potok tekel krvav, in te vode se še živina ni več pritaknila. Treba je bilo jamo odpreti in trupla spraviti ven, pokopati v manjše grobove. Ta naloga je doletela prav njega. Med nemškimi ujetniki so se našli prostovoljci, ki so jim za nagrado obljubili prostost. Delo so opravili, a obljube jim seveda niso mogli izpolniti. Kdor je videl, kar so videli oni, mu je treba zapreti usta. Zavedali so se, kaj jih čaka. Dajali so mu slike svojih družin, otrok in žena, pisali nanje naslove in ga prosili, naj jih obvesti, kaj se je zgodilo. Če ne bi imeli smole, da so se znašli ob belčkih, bi odnesli celo kožo, saj so konec vojne dočakali živi … Ni bilo razloga, da jim ne bi obljubil, kar so želeli. Ko pa se dnevi odmikajo, ni več čisto prepričan, da bi moral obljubo tudi izpolniti. Za svojce je bolje, če ostanejo v negotovosti. Pogrešanih je na stotisoče, naj ostanejo pogrešani še oni. Upanje, da so morebiti še živi, bo trajalo leta. Takšno upanje pa je še vedno boljše od resnice.« (str. 25)
Ko se je Danijel nekega jesenskega opoldneva vračal iz šole na Celovško, ga je ustavil mlad človek v novi oficirski uniformi z lilastimi rombi na ovratniku in se predstavil: »Zidar.« Danijelu se je takoj odprlo in kot v filmu so se mu v spominu zvrstile slike majskih dogodkov. Sosedov Vine mu je povedal, da se Nemci in domobranci odpravljajo na Koroško in on jim bo s parom konj peljal nahrbtnike ter drugo opremo. Naj gre še Danijel z njim, da se bosta po opravljenem prevozu s konji in vozom laže vrnila. Danijel se je res pridružil. Prvi dan so se ustavili pri kozolcih onkraj Žabnice. Preden sta fanta zaspala, je Danijela iz teme nekdo pritajeno poklical. Bil je stric Viki in z njim še en partizan. Naročila sta jima, naj po poti vse skrbno opazujeta, in ko se bosta s konji in vozom vrnila, naj v Škofji Loki poiščeta kapetana Zidarja in mu poročata. Po srečni vrnitvi s Koroškega sta ga res našla na milici v Škofji Loki. Veliko vprašanj jima je postavil. O begunskem taborišču in o razmerah v njem je vedel skoraj več kot onadva. »Posebej ga je zanimalo, ali sta morebiti prisostvovala dogodku pred tunelom, ko so domobranci celo uro preprečevali vstop vanj, z izgovorom, da se bo zrušil strop. Nastala je nepopisna gneča, ker so od zadaj s konjskimi in volovskimi vpregami brez prestanka rinili naprej, tisti spredaj pa se niso dali prepričati, da bi pot nadaljevali po strmih serpentinah proti vrhu prelaza. Tudi onadva se ne bi odločila za kaj takega, pa tudi žandarji, katerim sta vozila prtljago, so temu odločno nasprotovali. Gori je neprestano pokalo, kar je pomenilo, da je prelaz že v partizanskih rokah in da so tudi tisti, ki so branili prehod skozi tunel, bili del njih. Nenadoma pa kot da je neki višji esesovec spregledal prevaro in past. Brez opozorila je z brzostrelko pokosil nekaj domobranskih stražarjev, drugi so pobegnili više v gozd k partizanom, kot je bilo mogoče že vnaprej pričakovati.« (str. 45)

stran: 092

Oznovec Zidar je torej sedaj sredi Ljubljane stal pred Danijelom in mu govoril, da so našli očeta v neki vojaški bolnišnici pri Salzburgu. Lahko se vrne domov, vendar bo moral povedati, kaj je doživel, in dokazati, da se ni izmikal mobilizaciji. Danijel zaradi tega ni imel skrbi, saj je vedel, da je tudi partizanski zdravnik ugotovil, da je bil oče zares bolan. Vedel je pa tudi, da so tisto leto nekateri iz Podgorja in okolice veliko pretrpeli, čeprav niso bili krivi. »Frlečev je bil pri belih komaj teden dni, preden so odšli na Koroško. Vrnil se je z ostalimi, izpustili pa so ga šele po štirih mesecih, čeprav je bil star komaj sedemnajst let. Vovšarjev je soseda prestregel malodane pred domačo hišo, ga odpeljal v bližnji gozd in ga ubil. Slišali so strel, fanta ni bilo od nikoder, njegovega groba pa še vedno niso našli. Tonetu iz Volake so očitali, da je med vojno oropal padle na Blegošu; ponoči so prišli ponj oboroženi mladinci in za njim je izginila vsaka sled.« (str. 56) V otroških letih je bil Danijel zelo navezan na maminega očeta Martina, ki je že več kot dvajset let bil vdovec. Nekajkrat je poskušal najti novo življenjsko sopotnico, pa ni imel sreče. Še najbolje mu je menda kazalo pri Kumrovci na Hotavljah. Bila je lastnica velike kmetije in Martin ji je bil všeč, toda poroki je nasprotoval sin in hčere. Ko je prišla vojna, je Kumrovca »fanta obvarovala pred rdečimi, ne pa pred belimi. Ti so ga poiskali v njegovem skrivališču in odpeljali s seboj. Ob koncu je šel z njimi na Koroško, ko pa se je vrnil, so ga prvo noč še videli na škofjeloškem gradu, potem pa nikoli več. Ko je mati zvedela, da je končal v Bodoveljski grapi, je kmalu umrla. In nihče ni trdil, da je umrla od žalosti. Bila je preveč ponosna, da bi jo kazala ničvrednežem, je ob neki priložnosti presodil ded Martin.« (str. 61)
Nekaj tednov po koncu vojne se je v Podgorju spet oglasil stric Viki. »Ivana«, je rekel, »veš koga imamo v Loki? Vse belčke, tudi Kamničarjeva sta zraven«. »O moj Bog«, je vzkliknila mati, »ali našega trpljenja še ne bo konec?« »Bo, bo«, jo je potolažil stric. »Nikoli več ju ne bo v Podgorje.« Zidar ali nekdo drug je kasneje omenil, da se je bil tedaj Viki iz Podgorja odpeljal naravnost v Loko na grad, dal poklicati Kamničarjeva dva in ju brez besed ustrelil kar na dvorišču. Drugi so svoje žrtve odpeljali vsaj v bližnji gozd, jih še pretepali in pokončali še na kakšen drug način, ne le s streli. Viki pa je z njima opravil na kratko. (str. 173)
Zakaj so imeli Danijelovi domači, zlasti mama, tak odpor do Kamničarjevih, saj so bili nekoč z njimi dobri sosedje, celo prijatelji. Kamničarjevi so veljali za verno družino in vsi trije sinovi so bili člani Fantovskega odseka. Ded Martin in stari Kamničar sta oba nekoč bila avstrijska vojaka in sta še znala nemško. Žandarji so se oglašali pri enem in pri drugem, verjetno tudi zaradi srečanja z dekleti, kot sta bili Danijelovi teti Pavla in Ančka. Ko so partizani aprila 1942 sredi vasi napadli nemški avto in pobili nekaj financarjev, se je vse spremenilo. Nemci so vzeli sedem talcev, med njimi Kamničarjevega Pavla, in jih postrelili v Gabrku. Za izdajo talcev so partizani obdolžili Martinovi hčeri, ki niti besede nista znali nemško. Obsodili so ju na smrt. Najprej so neke noči skozi okno vrgli bombo, ki pa ni dosegla svojega namena. Drugič so prišli v hišo in ju ustrelili. Ded Martin, še bolj pa Danijelova mati Ivana sta bila prepričana, da so za smrt obeh deklet krivi Kamničarji. Kamničarjeva fanta sta kasneje postala domobranca in maja 1945 končala svojo pot na škofjeloškem gradu. Danijel pa je, čeprav še otrok, na prigovarjanje strica Vikija, da mora nekaj narediti, da ne bodo ubili še deda in starše, postal skojevec in partizanski kurir.

stran: 093

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Čakajoč na Parke Mirko Kambič

Ko so vodilni mladinci na šoli zvedeli za njegovo medvojno udejstvovanje, so ga pritegnili v svoj krog. Igor in Jure, sinova partizanskega zdravnika, ki je izhajal iz Poljanske doline, sta ga celo vabila na svoj razkošni dom, on pa se v meščanskem okolju ni dobro počutil. Le kakšen socializem je to? Ob koncu prvega šolskega leta je imel Danijel dve nezadostni oceni: iz latinščine in matematike, zato ni šel v mladinsko delovno brigado na progo Brčko–Banoviči, ampak domov v Podgorje, kjer se pa ni dobro počutil. Oče, ki se je vrnil iz Avstrije, je sedaj doma čevljaril. Mati je poleg gospodinjstva skrbela za nakup vsega potrebnega za čevljarsko delavnico. Danijel je bil večinoma sam, posebno noči so mu bile dolge in neprijetne. S spanjem je namreč imel težave že od dvainštiridesetega. »Spal je pri tetah, ko so v spalnico vrgli bombo. K sreči jo je zadržala zavesa, bomba je zdrknila ob njej na tla in eksplodirala kakšen meter stran od postelj, v pravšnji oddaljenosti, da je večina ubijalskih delcev udarila mimo, v strop. Namen je bil jasen, pobiti celo družino. Tej sodbi ni bilo mogoče ubežati, temveč le čakati in upati, da se ne ponovi. Ded Martin je sicer okna zastavil z debelimi plohi, a to ni pomenilo, da se smrti lahko izognejo. Čakali so jo vsako noč, celo poletje, od večernega mraka do jutranjega svitanja. Šele tedaj so lahko zaspali. (str. 168) Sedaj je Danijel spal v zgornji kamri, precej visoko od tal, toda kljub temu se mu je dozdevalo, da leži v pritličju in da ga iz sadovnjaka opazujejo tuje, sovražne oči. Sredi spanja ga je vrgel pokonci oglušujoč pok z močnim bliskom bele svetlobe. V hipu je bil buden. Otipal se je, da bi ugotovil, koliko ran je dobil. Pomislil je, da so bile le sanje. Temu je nasprotoval vonj po ekrazitu in dim, bilo je natanko tako kot prvič. Potem je čakal, da bo atentator tudi prišel k oknu in posvetil v notranjost, kot je takrat. Buden je čakal na prvi jutranji svit, ko je lahko ugotovil, da je pod nedotaknjen. Dvainštiridesetega je bil na površini celega metra razkrojen na trske in iz odprtine je pesek še več dni smrdel po ekrazitu. (str. 170)

stran: 094

Pred koncem počitnic je Danijel še obiskal strica Vikija, ki je bil doma na Dobračevi na okrevanju. Bil je spremenjen, da ga je komaj spoznal. Kaj vse je prestal v zadnjem času pri zasledovanju obveščevalcev in diverzantov: potikanje po neznanih gozdovih, noči brez spanja, vremenske neprilike. Pobijanje v boju je okusil že na fronti, vendar je mnogo teže pobijati nemočne ujetnike. »Ko vidiš pred seboj te bedne stvore in se zavedaš, da bi bil med njimi lahko tudi ti sam, te zaboli želodec in te mine veselje do življenja. A ne moreš izstopiti, ne moreš reči: Jaz se ne grem več, meni je tega dovolj. In čeprav tvoj nadrejeni čuti enako kot ti, ne more nič spremeniti, vojaški stroj dela naprej.« (str. 197) Vse to je Vikija tako izčrpalo, da je zbolel. V vojaški bolnišnici so mu sicer telo pozdravili, duše pa ne. Poleg tega je narobe to, da je bil v nemški vojski. Menda je pravilo, da v državni varnosti ne more delovati človek, ki je bil kdaj v zvezi s sovražnikom. Saj si vendar ni sam izbral nemške uniforme, v njihovo vojsko je šel prisiljen. Ko je končno prebegnil k partizanom, se je prostovoljno javil v jurišni bataljon, pa so sami odločili, da je bolj potreben v obveščevalni. Sedaj pa ne more napredovati v višji čin kot nekdanji njegov tovariš Zidar.
Ko je bil Danijel spet v Ljubljani in so bili tudi popravni izpiti že za njim, je na materino prošnjo šel obiskat očetovo žirovsko znanko Nežko, ki je služila za deklo pri tovarnarju Remicu. Spomnil se je, da je bil tovarnarjev sin spomladi petinštiridesetega poveljnik domobranske postojanke v Dolenji vasi. »O njem so pravili, da je pogumen in v spopadih s partizani tudi nevaren. Ljudski glas ga je označeval za enega od tistih, ki se borijo za vero in proti komunizmu. Zato so ga po vrnitvi s Koroške, ko se je na loškem gradu znašlo tudi vse domobransko moštvo dolenjevaške postojanke, ubili že prvi večer. Domači terenci, trije ali štirje, so šli na grad, izbrali najbolj razvpite domobrance, jih zvezali po dva in dva skupaj in za prvim ovinkom blegoške ceste v prvem mraku tudi postrelili. Stric Viki je o tem vedel neverjetno veliko podrobnosti. To sicer ni bilo splošno znano in ljudje so še vedno bili toliko preplašeni, da o likvidacijah niso upali govoriti, zato tudi ni bilo nobene bojazni, da bi bila Nežka zvedela v Žireh ali na Dobračevi.« (str. 234)

Različni prijatelji

Nekega poznojesenskega dne je Danijela v bližini Delavskega doma spet čakal Zidar. Tokrat je nosil elegantno civilno obleko. Pohvalil je njegovo prizadevnost pri učenju marksizma in povprašal po novicah iz Poljanske doline in o razmerah v šoli. Nazadnje mu je dal telefonsko številko z naročilom, naj ga pokliče, če bo kaj novega.
Priti v nedeljo zjutraj v šolo je bilo nenavadno, vendar je Danijel ob dogovorjeni uri čakal pred vhodom. Kmalu so se mu pridružili še Jure, Stane in tovariš Virtič. Stane je imel ključe in odšli so naravnost v ravnateljevo pisarno. Virtiča je Danijel poznal le po videzu, slišal pa je, da je član četrtnega odbora in da dela za Ozno. Lotili so se medvojnega arhiva. Virtič je pojasnil, da je treba poiskati kopije ovadb, ki jih je takratni ravnatelj pošiljal okupatorski in domobranski policiji. Te so potem dijake zasliševale in mnoge poslale v koncentracijska taborišča. Vse sumljive papirje je Virtič spravil v svojo aktovko, ostale so pa zložili nazaj v omare. Na četrtnem odboru jih je že čakala malica, najprej pa so vsi podpisali izjavo, ki jih je zavezovala k molku.
Čez nekaj časa je Danijel dobil vabilo, naj se zglasi v Slaviji. Vedel je, da Ljubljančani to ime izgovarjajo pritajeno in bolj s strahom kot s spoštovanjem, saj je bilo znano, da ima v njej svoj sedež Ozna. Brez posebnega uvoda mu je Zidar povedal, da po vaseh v Poljanski dolini hodijo neznani ljudje, tudi oboroženi. Kdo bi to lahko bil? Če bi Danijel odšel za nekaj dni v Podgorje, bi lahko za vsako hišo posebej ugotovil, kaj se je zgodilo z njenimi predvojnimi prebivalci. Kateri so mrtvi in kateri so morda še živi. Bil je ravno konec semestra, zato ni bilo nič nenavadnega, da se je Danijel pojavil v domačem kraju. Kmalu je ugotovil, da iz bližnje okolice od tistih, ki so nosili uniforme, ni skoraj nikogar več med živimi. Podobna situacija je bila tudi v sosednjih vaseh. Ko je pa nekega deževnega jutra zgodaj vstal, je našel na domačem dvorišču sledove vojaških čevljev. Mati ga je sprva prepričevala, da se mu le dozdeva, nato pa priznala, da se je ponoči oglasil Jelovški Janko, brat njene vrstnice Veronike. Lani, ob prvi povojni birmi, je bila mati Ivana botra njeni hčeri. Janko je bil v nemški vojski in ob koncu vojne na Koroškem. »Ko je slišal, da rdeči vse od kraja pobijajo, si ni upal domov. Pridružil se je tistim, ki niso odložili orožja in sedaj delajo na tem, da bi rdeče pregnali.« (str. 309) Danijel je dopovedoval materi, v kakšno nevarnost se je podala. Govoril je tudi z očetom, ki pa je verjel, da se Janko ukvarja s švercom, in omenil, da so že prejšnje leto govorili o četnikih, ki so se menda potikali okrog Treh kraljev in je bil z njimi tudi major Virant. Na Danijelova svarila je oče odvrnil, da mu vedno lahko naprtijo, kar hočejo. »A kaj bi imeli od tega. Kjer ni bilo nič, se na koncu izkaže, da ni bilo nič.« Danijel bi mu rad povedal, da so s takšnimi, ki so podobno mislili, napolnili kar nekaj kraških brezen in še kakšne protitankovske jarke povrhu. (str. 317)

stran: 095

Opis slike: Vojna

Zidar se ob Danijelovem poročilu ni vznemiril in hladen je ostal tudi tedaj, ko ga je ves razburjen spet poiskal v Slaviji. Tisto jutro je namreč prihitela v Ljubljano mati Ivana in povedala, da je Jelovški ves besen spet bil pri njej. Povedal je, da so jih odkrili. Če se izkaže, da se je to zgodilo zaradi Jankove lahkomiselnosti, bo plačal z glavo. Zvedel je tudi, da je bil Danijel doma in obiskoval okoliške vasi. Ko je Zidar vse to slišal, se je hitro odločil in Danijelu izročil pištolo, ki naj jo vedno nosi s seboj, tudi v šoli pri pouku. Nedolgo zatem so časopisi poročali o zajetju majorja Viranta in njegovih sodelavcev. Danijel je takoj pomislil na Jelovška. Hotel je preizkusiti pištolo, ki jo je dobil od Zidarja. Izkazalo se je, da je neuporabna, ker ima odpiljeno konico udarne igle. Torej ga je Zidar prevaral. Spet je šel v Slavijo, položil neuporabno orožje na Zidarjevo mizo in z muko izdavil, naj nanj ne računajo več. Le dva dni kasneje pa je s Peto ljubljansko mladinsko brigado odšel gradit progo Šamac–Sarajevo.
Že med vožnjo v preperelem živinskem vagonu je Danijel pobliže spoznal dva nova znanca: Jožka Gorjana in Pavla Komelja. Oba sta prišla na gimnazijo med letom in mladinska organizacija je bila na njun prihod posebej opozorjena. Gorjan je izhajal iz belokranjske kmečke družine, ki je s težavo preživljala kopico otrok. Za njegovo šolanje je poskrbel župnik in ga poslal v Marijanišče. Za njim je prišel v Ljubljano še brat in se zaposlil pri podjetju Slovenija ceste, kjer pa so ga kmalu obtožili poneverbe in je zato zbežal v Italijo. Jožka so zaradi tega vrgli iz šole. Tedaj se je pa zaposlil pri bratovem podjetju in delal samo za hrano, da bi poravnal škodo, ki jo je povzročil brat. Med gradbeniki je kmalu veljal za vzornega mladinca. Stanoval je v samskem domu in kot štipendist gradbenega podjetja se je spet vpisal na gimnazijo. V delovni brigadi je bil komandir čete, pri vsakem delu neumoren in vsem za zgled.

stran: 096

Pavel Komelj je že s svojo postavo vzbujal pozornost, bil je med največjimi v brigadi. O njem so vedeli, da je bivši domobranec, ki so ga kot mladoletnika izpustili iz teharskega taborišča in se je potem celo leto udeleževal prostovoljnih delovnih akcij. Vedeli so tudi, da piše pesmi. Zelo se je izkazal nekega popoldneva, ko je gradbišče zajela nevihta in poleg druge škode tudi potrgala električno napeljavo. Ko so se po nevihti vračali na delo, je Jožka, ki je bil nekaj korakov pred drugimi, nenadoma vrglo v zrak, nato pa je obležal kot mrtev. Nekaj brigadirjev je že planilo, da bi ga z rokami potegnili nazaj, toda Pavle jih je z glasnim krikom zaustavil. On edini se je zavedel, da je bila žica pod napetostjo. Zgrabil je prvo bluzo, ki mu je prišla pod roke, jo vrgel na Jožka in ga šele potem premaknil od nevarne žice. Toda fant je še vedno negiben ležal na zemlji. In spet je edino Pavle vedel, kaj je treba storiti. Z umetnim dihanjem ga je čez nekaj trenutkov spravil k zavesti. Ta dogodek je še poglobil odnos, ki so ga imeli do Jožka. Danijelu se je zdelo, da mora biti do njega obzirnejši in bolj popustljiv kot do drugih, vendar je hkrati slutil, da o njem ne vedo vsega, kar bi se dalo vedeti. (str. 374)
Kak teden pred zaključkom delovne akcije je bila v Sarajevu velika parada, ki so se je udeležili le izbrani brigadirji, med njimi tudi Pavel Komelj, medtem ko sta Danijel in Jožko ostala v taborišču. Ko so se drugi zvečer vrnili, Pavleta ni bilo, pač pa sta prišla dva miličnika, prebrskala vse njegove stvari, jih stlačila v nahrbtnik skupaj z dvema zvezkoma in odnesla. Danijelu ni šlo v glavo, kaj imajo miličniki opraviti s Pavletom, Jožko je pa zmignil z rameni in rekel: »Pavle kot Pavle. Saj ni prvič. Lani se je zgodilo enako. Aretirali so ga in je nekaj tednov presedel v zaporu v Zenici. Zakaj in za kaj? Ker je še vedno sumljiv. Pošten brez primere, a odkrit in nepreviden. Zavzema se za poštenost in za pravičnost in vsakdo, ki ve, da je bil belogardist, takoj pomisli, da gre za sovražno propagando. Pavle nima v mislih nič takega, a kako naj to dopove ljudem, ki jih je vojna prizadela in so še vedno bolestno sumničavi. Če so ga izpustili iz Teharij, se ve, da ni imel umazanih rok. Tudi mladoleten je še bil. Mar Danijela niso obvestili s strani mladinskega komiteja, da so na zavod dobili dva problematična tipa – lemenatarja in belogardista? On, Jožko, pa je lemenatar prav toliko, kot je Pavle belogardist.« (str. 381)
Po odhodu miličnikov je bil Danijel zaskrbljen, kaj bo s Pavletom, toda Jožko ga je potolažil, da zanesljivo ne bo nič hudega, ker je on edino pesem, ki bi mu lahko škodovala, že popoldne iztrgal iz zvezka in spravil v žep. Zakaj je to naredil? Iz skrbi za Pavleta. Ker verjame vanj in se boji, da bi miličniki pesem napačno razumeli kot sovražno oblasti. Nasprotno tistemu, kar o sebi zatrjuje Pavle. Na splošno vsi mislijo, da je o ljudeh, ki so pod nadzorom, o katerih zbira podatke Ozna, treba poročati samo slabo. Prepričani so, da to od njih pričakujejo in tako tudi delajo. A je po tej poti mogoče storiti tudi veliko dobrega. Danijel bi rad še kaj vprašal, pa ga je neki čut opozarjal, naj molči, saj Jožka premalo pozna. (str. 387)
Pavle, Jožko in Danijel so se srečevali tudi pri literarnem krožku na klasični gimnaziji, ki ga je vodil Jožko. Pavle je bil najstarejši član in znan kot pesnik, zato mu je bilo ponujeno, da postane predsednik krožka, pa ni sprejel. Rekel je, da je vesel, ko pri dvajsetih letih znova začenja svoje življenje. Nekoč je Danijelu pripovedoval o svojem domobranstvu. Ko je postal domobranec, se je prostovoljno javil v posadko oklopnega vlaka, ki je vozil proti Kočevju. Sovražnika je videl le izjemoma, mrtvega ali ujetega. Ko je zapokalo, je bilo že prepozno za ukane. Oklopni vlak ni bil pravi oklopnik, sestavljalo ga je nekaj živinskih vagonov, zaščitenih z jeklenimi ploščami in ozkimi strelnimi linami. Pred seboj je potiskal prazno drezino, ki bi sprožila morebitne mine. Toda partizani so postavljali tudi mine, ki so jih sprožili z avtomatskim sprožilcem. Te mine je bilo treba odkriti, preden je vlak zapeljal nanje. To je lahko storil le živ človek, ki je šel po progi pred vlakom in po znamenjih med nasutim peskom odkrival skrito razstrelivo. Ponoči si je moral svetiti z laterno ali z baterijo in je bil od daleč vidna tarča partizanskih zased. Pavle je to nalogo opravljal šest mesecev, a se mu ni nič zgodilo. Ko je Danijel to poslušal, je nehote pomislil, ali je Pavle res pravi tovariš zanj. Rad bi ga vprašal, kaj misli o Jožku Gorjanu. Toda na kateri strani je Pavle v resnici? Kdo ga nadzira in zakaj? Delata z Gorjanom skupaj ali vsak zase? (str. 395)
Življenjska nuja je stkala še eno vez, ki je povezovala Danijela, Jožka in Pavla. Odkar se je Danijel preselil iz privatnega stanovanja v učiteljski dom, je moral redno plačevati vzdrževalnino. Ko je zaškripalo pri štipendiji, so nastale težave. Pavle je to opazil in našel izhod. V noči od sobote na nedeljo naj se pridruži skupini za razkladanje premoga v železniški kurilnici. Delo je sicer umazano in naporno, vendar razmeroma dobro plačano. Danijel je ponudbo sprejel in bolj iz solidarnosti kot iz potrebe se je pridružil še Jožko. Trije so bili kar dobra skupina in zaslužek prve delovne noči je bil boljši, kot so pričakovali.

stran: 097

Čez nekaj časa je Jožko pritegnil Danijela k srednješolskemu odboru, ki ga je bil ustanovil pri mestnem mladinskem komiteju za pomoč slabo preskrbljenim ljubljanskim srednješolcem. Napisali so več kot sto pisem in jih razposlali sindikalnim organizacijam in upravam večjih delovnih organizacij. Vsaka pomoč je bila dobrodošla: brezplačno stanovanje v samskem domu, boni za prehrano v menzi in seveda tudi denar. Danijel je dvakrat tedensko pomagal Jožku pri delu odbora in tako dobil nekaj sredstev za preživetje, da mu ni bilo več treba razkladati premoga na železniški postaji. Samo Pavle se je še preživljal na ta način. Jožko mu je sicer ponudil pomoč srednješolskega odbora, vendar jo je Pavle »iz znanih razlogov« odklonil. (str. 335 )
Nekoč pa je Pavle vendarle prosil Danijela za pomoč. Tedaj je že imel za seboj prvi letnik psihologije in grozila mu je prepoved vpisa v drugi letnik. Partijski sekretar na fakulteti je namreč ocenil, da ima psihologija dela, za katero se je Pavle odločil, v organizaciji dela in v oblikovanju družbenih odnosov preveč odgovorno nalogo, da bi jo mogli zaupati nekomu, ki je bil v odločilnih trenutkih zgodovine na nasprotni strani. Bivši belogardisti so potencialni nasprotniki socializma in naloga partije na fakulteti je, da ne dovoli, da bi se vtihotapili na odgovorna mesta v družbi. Danijelu je bil Pavle na svoj način blizu, čeprav je prihajal z nasprotne strani. Kar precej stvari sta imela skupnih, vendar se je pa tudi vedno znova izkazalo, da medvojne pripadnosti nasprotnima taboroma ni mogoče povsem pozabiti. Danijel ni skrival, da okleva. Vprašal je Pavla, kako mu lahko pomaga. Bil je skojevec, ga je spomnil Pavle; mimo tega tudi sekretar ne bo mogel. Seveda če misli, da si zasluži njegove pomoči, da sme doštudirati, čeprav je bil belogardist. Danijel se je zavedal, da s posredovanjem za Pavla veliko tvega, vendar se je odločil za tveganje in uspel. Pavletu so dovolili nadaljevanje študija. (str. 356 )
Neko jutro je Danijel prišel zgodaj v šolo. Na spodnjem hodniku je opazil nekaj napisov kot Živela demokratična mladina Slovenije, Postani član demokratične mladine in podobno. Vedel je, da to ne pomeni nič dobrega. Napise so takoj odstranili in naslednji dan so tudi Danijela poklicali na sestanek, ki ga je vodil Virtič. Bil je zelo resen: Kako je mogoče, da se je reakcija prav na klasični gimnaziji tako okrepila? Tu so že med vojno ovajali okupatorjem, zahrbtno in izdajalsko obračunavali s svojimi nasprotniki in jih izročali okupatorskim in domačim rabljem. Kje je budnost in razredna zavest mladincev? Razredni aktivisti naj pretehtajo vsakega dijaka posebej, kdo je možni nasprotnik socializma … (str. 490 ) Kmalu po tem sestanku je dobil Danijel pisno vabilo, naj se določenega dne oglasi na Gledališki 11, v stanovanju številka 10. Hitro se mu je posvetilo, da ga spet išče Ozna. Sprejel ga je neki mlajši, eleganten pa nič kaj prijazen tovariš. Spraševal ga je o razmerah na gimnaziji. Danijel lahko hitro ugotovi, kdo so člani sovražne organizacije. Verjetno starejši dijaki iz družin političnih nasprotnikov. Naj Danijel o vsem razmisli, naj se odloči, ali hoče sodelovati, in v kratkem se bosta spet videla.

Avtor slike: Henrik Krnec

Opis slike: Križani Henrik Krnec

Danijel je res razmišljal, toda širše, kot mu je bil naročil elegantni tovariš. Zakaj se je razšel z materjo? Ker ni odobraval njenega odnosa do okolice in do sprememb, ki jih je prinesel čas. Mati mu zameri, da noče hoditi v cerkev. Kaj bi šele bilo, če bi vedela, da je bil skojevec. Sovražila je partizane in se ni zavedala, da je njihovo nerazumevanje povzročila sama. V svojih sodbah je bila pristranska in brezobzirna. Ni se zavedala, da so besede ubijale, požigale domove in izganjale ljudi v taborišča. Uprl se ji je in hotel hoditi svojo pot z ljudmi, ki so se borili in trpeli za druge. A ti ljudje mu ne zaupajo, vztrajajo, da je enak svoji materi in ga hočejo izkoriščati proti drugim, da bi izdajal, da bi v nesrečo spravljal druge, da bi delal prav tisto, čemur se je uprl. Niso se borili za svobodo, temveč za oblast. Dokler so bili žrtve, so častili poštenost in načelnost, ko so sami na oblasti pa lažejo in varajo druge. Kako se vse spreobrača v svoje nasprotje! (str. 500) Ni še minil en teden, ko so Danijela ponovno klicali na Gledališko 11. To pot ga je pričakal neki starejši oznovec, že na pogled neprijazen in zadirčen. Očital mu je prijateljstvo s Komeljem. Zakaj ne pokaže s prstom na tri kulturnike, ki jih pozna od literarnega krožka? Zadnji trenutek je, da se odloči …

stran: 098

Ko je potem neko jutro navsezgodaj Ozna aretirala one tri dijake, ki naj bi bili povezani s tujo vohunsko organizacijo in po hodnikih pisali parole, je v šestem razredu nastal nemir. Ravnatelj je zato sklical celo šolo v dvorano v drugem nadstropju in imel dolg govor: o materah, ki še žalujejo za sinovi in hčerami, katerih kosti trohnijo po gozdovih ali so bile upepeljene v nacističnih krematorijih, in o brezvestnežih, ki danes omalovažujejo vse te bolečine in žrtve. Dijaki so mu pritrjevali z glasnim vpitjem in topotanjem po tleh. On pa je govoril še o klerikalni vzgoji, ki je ljudem vsiljevala lažne vrednote ter jih popolnoma deformirala, in o socialistični morali, ki daje povsem nekaj drugega. Zaključil je z mislijo, da je vsako popuščanje razrednemu sovražniku nova krivica napram delavskemu razredu in vsem njegovim žrtvam. Danijel je pozorno poslušal, vendar ga ravnatelj ni navdušil. Globoko v sebi je namreč čutil, da je vse to potrebno zato, da bodo nekoga zatolkli. (str. 558)
Na poti iz šole se je Danijel tisti dan pogovarjal z Jožkom Gorjanom. Bil je začuden, ko je videl, da je Jožko one tri obsodil že tedaj, ko Demokratične mladine še ni bilo nikjer. Kje je vendar dobil podatke o njih? Edina možnost je bila Ozna. Gorjan je bil za Danijela nerazrešljiva uganka, a vsekakor nevarnejši od Pavleta. Bil je že skoraj v lemenatu, pa se je nenadoma z vsemi močmi zagnal v socializem. Ni mu mogel zaupati. Celo tisto o škodi, ki jo je hotel popraviti za bratom, je bilo izmišljeno. Danijel ga je spremljal v Foggio, kot da gresta prepričevat brata, naj se vrne, a je bil zraven le za videz. V resnici je Jožka poslala Ozna, da bi poročal, kaj se dogaja v taborišču, kdo so begunci iz Slovenije in kaj nameravajo. (str. 570)
V času bivanja pri Mokorelovih na Celovški je Danijel spoznal inženirja Mirana, ki je bil zaposlen v Strnišču kot strokovnjak za montažo parnih strojev. Od njega je zvedel za tamkajšnje razmere. Tovarno aluminija v Strnišču so namreč gradili kaznjenci in gradbišče je bilo delovno taborišče s posebnim režimom. Kaznjenci, s katerimi je delal, so bili obsojeni na družbeno koristno delo, ne da bi sodišče sploh kdaj videli. Celo tisti, ki so dobili po dve leti družbeno koristnega dela, niso vedeli, ali je kazen dokončna. Kadarkoli so hoteli, so jih lahko kaznovali znova in nekateri od njih so dejansko bili na prisilnem delu že tretje leto. Gradnja tovarne je pravzaprav veljala za tajnost, še posebej skrivnostno je pa bilo taborišče ob njej, saj celo z delavci, ki jih je Miran srečeval vsak dan, ni smel imeti nobenega stika. (str. 616)

Zaključek

Čeprav so izbrani odlomki in povzetki iz romana Prihodnost, ki je ni bilo, že sami po sebi dovolj zgovorni, naj jim dodamo še nekaj misli in vprašanj, ki so se nam porodila ob branju. Takoj na začetku zazija pred nami Brezarjevo brezno z vso svojo realnostjo in grozo. Nemški ujetniki, ki so reševali problem tega brezna, so potem tudi sami postali njegove žrtve. Danijelov stric Viki, ki je imel z njimi opravka, jim je obljubil, da bo o njihovi usodi obvestil svojce, kasneje je pa spoznal, da je bolje, če ostanejo pogrešani. »Pogrešanih je na stotisoče. Upanje, da so morebiti še živi, bo trajalo leta in takšno upanje je še vedno boljše od resnice.« Težko bi rekli, da je bilo tako upanje tudi motiv za tabuiziranje povojnih pobojev domobrancev. Glavni namen je bil izbrisati jih iz spomina. Če se petdeset, sto let o njih ne bo govorilo, če njihova imena ne bodo nikjer zapisana, bodo za vedno izginili. Po petdesetih letih končno vemo, da se ta račun ni izšel.
Ko se Danijel in njegov prijatelj Vene po povratku s Koroškega oglasita pri oznovskem kapetanu Zidarju, jima pove tudi zgodbo o dogodku pred ljubeljskim tunelom v času velikega eksodusa. »Domobranci« so z orožjem preprečevali vstop v tunel, češ da se bo zrušil strop, dokler ni od nekod prišel nemški oficir, ki je spregledal ukano, in z brzostrelko pokosil nekaj stražarjev, ostali pa so zbežali navzgor k svojim, ki so že imeli v rokah prelaz. Tisti »domobranci« so namreč bili preoblečeni partizani. O razmerah pri tunelu v tistem času je znanih več pričevanj, pa nobeno ne pozna tega dogodka. Nehote se vprašamo, komu je potrebno potvarjanje že itak težkega in žalostnega umika naših ljudi.

stran: 099

Avtor slike: Tamino Petelinšek

Opis slike: Ferdreng revisited – Po petdesetih letih spet v Ferdrengu Tamino Petelinšek

Danijel se v mislih stalno vrača v rojstno vas, kjer so nekoč vsi živeli v dobrih sosedskih odnosih, zlasti Žnidarjevi in Kamškovi so se dobro razumeli. Toda med vojno se je vse spremenilo. Ko so partizani sredi vasi napadli Nemce, so se ti maščevali. Med sedmimi talci, ki so jih zaradi tega postrelili, je bil tudi Kamškov Pavle. Potem so pa prišli partizani in ustrelili komaj dvajsetletni Žnidarjevi hčeri – Danijelovi teti, češ da sta krivi za smrt talcev. Nekdanji dobri sosedje so tako postali sovražniki, nečak ubitih deklet je pa postal skojevec in partizanski kurir. Stric – partizan ga je namreč opomnil, naj kaj ukrene, ker bodo sicer ubili še mamo, očeta ter deda. Na Notranjskem in Dolenjskem je po kaki likvidaciji nastala vaška straža, v Podgori je pa bilo drugače. Danijel je bil prepričan, da za smrt obeh tet niso krivi partizani, ampak zlobni sosedje. Tisto noč, ko so ju ubili, je bil tudi sam v dedovi hiši, zato mu je prizor smrti in pogreba spet in spet prihajal pred oči in vedno znova ga je nažiral dvom, ali sta teti vendarle bili krivi. V njegovih očeh so bili partizani borci za pravično stvar in prav nič mu ni moglo te vere omajati. Toda vprašati se je treba, kje je meja med političnim umorom in maščevanjem sosedov? Ali je bil vsak partizanski napad na okupatorje smiseln in upravičen? Ali niso bili nekateri napadi zgolj sredstvo revolucionarjev za diferenciacijo prebivalstva, ki jim je bila nujna v boju za oblast. Mar ni Kardelj že prej povedal, da bo partija šla v boj proti okupatorju le pod pogojem, da bo hkrati lahko izvedla revolucijo, torej prišla do oblasti? Ali ni tega cilja zasledovala od začetka in povsod?
Če vse to razmislimo, ali bomo še verjeli, da so večino medvojnih pobojev zakrivili sprti sosedje? Kdaj bo vendar jasno, če bo sploh kdaj, da so prav ti poboji »ustanovili« vaške straže in kasneje domobrance in pripravili teren povojnim množičnim pobojem. In kako so bili ti poboji organizirani, kdo jih je izvajal? Viki je šel na loški grad in na dvorišču ustrelil Kamškova dva, ki naj bi bila kriva za smrt obeh deklet v Podgori in še za druge zločine. Drugič so šli na grad trije ali štirje terenci, izbrali najbolj razvpite domobrance, med njimi tudi gorenjevaškega poveljnika Jaka Remca, jih zvezane odpeljali z gradu in za prvim ovinkom blegoške ceste postrelili. Pred kratkim smo brali, koliko srbskih vojakov je bilo potrebnih za poboj Bošnjakov v Srebrenici; cela armada je bila udeležena pri obračunu, pri nas pa z večjim številom opravi le peščica ihtavih terencev.
Ko mladinski oznovec Virtič daje navodila sodelavcem, kako naj pregledajo ravnateljev arhiv na klasični gimnaziji, govori o ovadbah, ki so povzročile aretacijo in internacijo mnogih dijakov in profesorjev. Kaj bi nam pokazal celovit pregled, koliko dijakov je bilo ubitih oziroma zaprtih in preganjanih od okupatorjev med vojno in koliko jih je izginilo v povojnih pobojih, bilo zaprtih in odgnanih na družbeno koristno delo? Ali je tak pregled sploh še mogoč? Glede arhivov pa vemo, da odtujitev in uničenje arhivov navadno ni bila narejena zato, da bi se kaj razkrilo, ampak da bi se stvari zameglile in za vedno zabrisale. Zakaj ne bi pomislili, da je tudi tisto brskanje po pisarni klasične gimnazije, seveda če je res bilo, bilo naročeno in izvedeno s tem namenom.

stran: 100

Danijel ja na lastni koži občutil, kako je imela Ozna povsod razpredene svoje niti. Čim je prišel v Ljubljano, so mu pokazali, da ga spremljajo. Ko je že mislil, da so nanj pozabili, so ga znova poiskali. Ko je najmanj pričakoval, je na ulici srečal Zidarja ali dobil vabilo, naj se oglasi v Slaviji ali kasneje v Gledališki ulici. Oznine prikrite lovke je slutil tudi pri prijateljih, zato nikomur ni mogel popolnoma zaupati. Ni pristal, da bi kar povprek ovajal, saj se mu je to zdelo podobno ravnanju sosedov med vojno. Partizane in osvobodilni boj je spoštoval, Ozne pa ne, ker jo je imel za nekak izrodek tistega, za kar so se borili partizani. Kaj pa Vos? Kdaj se je začela? Ali ne skoraj prej kot partizani? Ali iz Danijelove obsodbe Ozne lahko zaključimo, da bi obsodil tudi Vos, če bi se bil z njo srečal?
V zgodbi Danijelovega prijateljevanja s Pavlom Komeljem in Jožkom Gorjanom se nam razkrije, kako čudne odnose je vnesel novi čas med ljudi. Danijel, Jožko in Pavle so bili po eni strani prijatelji, po drugi strani pa je bilo med njimi veliko nezaupanja, ki je oviralo njihovo iskrenost in prijateljstvo. Vzroke za to je treba iskati delno v preteklosti, delno pa v trenutnih razmerah, ki so vsakega oblikovale nekoliko po svoje. Danijel je Komelja spoštoval kot pesnika in dobrega tovariša, kljub temu pa je v njem še vedno videl domobranca, ki ni bil vreden zaupanja. Tudi tu se ponavlja znano pravilo, da je treba poboje domobrancev obsojati, oni sami pa kljub temu ostanejo problematični.
V času priprave na maturo je Danijela obiskal ded Martin. Kot otrok je bil Danijel nanj zelo navezan, po smrti obeh tet pa sta se drug drugemu odtujila. Med vzroki za to je bila tudi dedova čudna ženitev. Odkar je Martinu umrla prva žena, mati treh hčera, je minilo že trideset let. Najstarejša Ivana, Danijelova mati, je šla od doma, ker se je poročila, mlajši dve pa so ubili partizani. Martin si je zaželel, da bi na stara leta imel nekoga, ki bi skrbel zanj. Ko je spoznal, da je slabo izbral, je bilo že prepozno. Sedaj je star in bolan, takorekoč na koncu. Prišel mu je povedat, da se je zmotil, in se poslovit, ker verjame, da ga bo Danijel, ki je izobražen, razumel. Čez slab mesec je ded umrl. Danijel je tedaj začutil, da mu je s svojim opravičilom vrnil nekaj zaupanja v domače ljudi, nekaj »veselja nad neminljivostjo sončne svetlobe«, kot je v svoji razpravi zapisala dr. Glušičeva.