Avtor: Vanja Kržan

stran: 032

stran: 033

Betka Polak, por. Dolenc (5. 7. 1930), in Francka Polak (19. 9. 1931) sta svojo žalostno zgodbo o ubitih starših med vojno povedali že v knjigi Moč preživetja zgodovinarja, publicista in direktorja Muzeja za novejšo zgodovino Joža Dežmana. Vendar pa pravita, da je v njiju še toliko nikoli zadosti izpovedane grenkobe, da sta svojo pripoved želeli ponovno zaupati tudi bralcem Zaveze.
Bili sta hčerki Joža Polaka (16. 8. 1897), po rodu iz Gorij pri Bledu, in matere Katarine roj. Cvenkelj (1900) z Brezij. Tako v očetovi kot materini družini je bilo deset otrok. Oče je bil lesni preddelavec in je delal na Megušarjevi žagi Fortuna v Gorjah, mama je do poroke imela svojo gostilno v Spodnjih Gorjah. Očetov zaslužek je omogočil, da so pred vojno pričeli zidati hišo in med vojno v njej že živeli. Hčerki se spominjata, daj e bil pri hiši vedno bel kruh. Poleti so nabirali borovnice in maline, obdelovali vrt, mama je bila mojstrica v kuhanju marmelad, pa tudi sicer dobra gospodinja. Borovnice so nabirali na Pokljuki, kamor so jih vozili nemški gozdni delavci s tovornjakom. Prodajali so jih v hotel Toplice na Bledu in s tem so si otroci prislužili nekaj denarja za obleko.
Deklici sta imeli srečno otroštvo. Spominjata se družabnih nedelj, ko so jih obiskovali sorodniki z Brezij ali oni njih; nedeljskih Izletov na Bled in v Vintgar ali sprehodov v okolico. Betka si je še posebno zapomnila izlet v sotesko Vintgar, ko ji je v teku zmanjkalo tal pod nogami, da je zdrsnila po skalah in padla v vodo. Oče je takoj skočil za njo in jo potegnil ven. Mama je imela okvaro na hrbtenici in kolenih, zato tudi težave pri hoji. Na sprehode je hodila s palico in se držala očeta pod roko. Na drugo roko sta se obešali zdaj ena zdaj druga deklica in se pričkali, če se je kateri zdelo, da je prikrajšana. Nekoč jima je oče dobrovoljno rekel: »Ko bi vedve vedeli, kako se mi zdita neumni.« Pri tem pa se je zadovoljno smehljal.
Ob nedeljah popoldne sta hodili k nauku v cerkev v Zgornje Gorje. Po nauku so se običajno otroci igrali ob znamenju blizu cerkve. Poleti so z rožami krasili razpelo in neke nedelje sta se deklici tako zamotili s tem opravilom, da sta prepozno prišli domov. Oče je bil hud in obe sta morali klečati. Čez čas pa je rekel:» Zaradi tercijalk« (ki so ju zatožile), »pa že ne bom sekiral otrok. Kar vstanita.« Mama je bila tiho. Pri vzgoji se je z očetom vedno v vsem strinjala in oče z njo. Tudi sicer sta se dobro razumela.
Mlajša Francka se živo spominja dogodka, ki ji še danes osvetljuje očetovo dobroto in širokosrčnost. «Oče je imel kolo, ker se je z njim vozil v službo in v opoldanski pavzi domov na kosilo. Ta čas sva z Betko izkoristili in se zdaj ena, zdaj druga vozili s kolesom. Toda Betka, ki je bila starejša, spretnejša in odločnejša, si je največkrat izborila pravico do kolesa. Nekoč je odšla z mamo na Laze in oče mi je dal kolo: »Zdaj se pa le vozi,» mi je rekel. Vesela sem se odpeljala naokrog, pa je nenadoma po cesti pripeljal fant in se z vso silo zaletel vame. Sprednje kolo se je pri priči zvilo. Poklapana sem ga pripeljala domov. Toda začuda, oče ni nič rekel, vzel je kolo, ga odnesel na podstreho in nekaj časa hodil peš v službo. Mama je to takoj opazila in očeta zaslišala. »Aha, ti si se vozila, ti si to naredila,« me je le ona kregala.
Oče je bil naravno inteligenten in razgledan. Ko so se ob nedaljah vračali od maše v Zgornjih Gorjah, je vedno kupil Slovenca s prilogo Mladi Slovenec; s pravljicami, povestmi in raznimi zanimivostmi je bila priloga namenjena otrokom in mladini. Dosegel je, da sta se deklici dobro naučili branja in si širili obzorje.
Že kmalu v začetku vojne sta vaščane pretresla dva dogodka: 26. avgusta 1941 je eden prvih partizanov, domačin Andrej Žvan, kar skozi okno kovačije ustrelil kovača Florjana Ulčarja. Partizanska tisk navaja, da je bil izdajalec. Vsa vas je onemela ob tem uboju, kajti doslej kaj takega niso bili vajeni. Nemci so se odzvali tako, da so h kolom privezali pet talcev, domačinov, med njimi so bili tudi družinski očetje, in jih ustrelili. Za odrasle in še zlasti za otroke, je bil pogled na ustreljene može, ki so se s sklonjenimi glavami sesedli ob kolih, grozljiv. Po tem dogodku so se še bolj pričeli zavedati strahot vojne in se spraševali, kaj vse jih še čaka. Niso pa še vedeli, da je bil ta dogodek tudi v Gorjah začetek boljševističnega terorja, ki bo mnogim povzročil še večje gorje kot nemška okupacija.
Oče Jože Polak je bil v prvi svetovni vojni avstroogrski vojak. Nekaj nemščine se je naučil že v šoli, nekaj v vojski. Kadar so prišli na Megušarjevo žago po poslovnih opravkih Nemci, ki so izvažali les v Nemčijo, se je zaradi svojega položaja delovodje in znanja nemščine oče lahko z njimi pogovarjal. Sčasoma je moral prevzeti funkcijo ‘propagandleiterja’. Lepil naj bi letake in razna obvestila nemške oblasti ali sovražno propagando proti partizanom – banditom. Večino teh letakov sta nalepili Betka in Francka, še več jih je oče zažgal.

stran: 034

Opis slike: Jože Polak med vojno

Nemško in predvsem partizansko nasilje je bilo v Gorjah vedno hujše. Partizani so požgali Megušarjevo žago Fortuna, čeprav je dajala zaposlitev precejšnemu številu domačinov. Delavci so poiskali zaposlitev na žagi Gorjana. Tudi na tej žagi je postal Jože Polak preddelavec. Toda v začetku junija 1943 so partizani in terenski aktivisti požgali še to žago. V knjigi Boj pod Triglavom eden od piscev osvetli, kakšno ‘herojsko’ dejanje je bil ta požig: »Gorelo je čedalje bolj. Tako smo dosegli, kar smo želeli. Naša sabotažna akcija se je naglo prelevila v vojaško, kakršne v tej okolici še ni bilo … Partizanski pritisk in mitralješki rafali so bili tako siloviti, da so Nemci kmalu zbežali.« Pisec opevane akcije končuje: »Slavec in Egon sta na žagi kmalu opravila svoje delo. Po kratkem čakanju sta se ji mirno približala in šla v obratno pisarno. Toda obratovodje,
Nemca Leitnerja, ni bilo v njej. Bilo je ob pol petih popoldne. Malo sta počakala in že se je pripeljal z motorjem. Nov, 350 ccm BMW! Slavec je bil na motorje ves nor! In še mehanik povrhu. Skrita za vrati sta ga počakala, in ko je vstopil, je Slavec s pištolo v roki kriknil: ‘Hände hoch!’
Obratovodja gaje debelo pogledal in mirno vprašal: ‘Warum?’ Ni mu šlo v glavo, da bi se moglo zgoditi kaj takega. Podnevi? Kmalu pa je spoznal, da gre zares. Prebledel je in se vdal v svojo usodo. Tudi oborožen ni bil. Sodeč po tem, kar so vedeli povedati o njem ljudje, ni bil slab človek in nikoli ni bilo o njem slišati nič slabega. Zato mu nista storila nič hudega. Glavna je bila žaga. Pobrala sta tudi osebne dokumente delavcev, da ne bi imeli sitnosti, če bi jim vzela delovne knjižice. Egon je potem, ko je notranjost žage skupaj s Slavcem polil z bencinom, kmalu izginil. Ko je že pošteno gorelo, je odšel tudi Slavc. Nemcu je rekel, da bo vzel s seboj tudi motor, kar možu seve ni bilo pogodu.
‘In še nov je’, je rekel. Potem pa je bil še tako ljubezniv, da je Slavcu povedal, kako nerad vžiga, da naj pazi nanj in pri tem mu je celo pomagal … Umik potem ni bil več ogrožen in žaga je pogorela do tal.«
Ne moremo se čuditi, da so bili partizani za Nemce preprosto banditi.
Polak je dobil zaposlitev na Mežakli in Pokljuki, kjer so sekali in merili les in ga od tod transportirali na blejsko železniško postajo. Kljub partizanskim postojankam na Mežakli in Pokljuki se oče ni bal srečanja s partizani, čeprav se je takrat že vedelo, da so partizani pobijali. Ker so kovača Ulčarja ustrelili kar skozi okno, so vaščani ponoči zakrivali okna z volnenimi odejami. In tudi sicer je kar naprej pokalo.

Dnevi, ki se jih bosta hčerki vedno spominjali

»Zvečer 14. januarja 1944 očeta ni bilo domov z Mežakle. Mami se je to zdelo čudno.
Naslednje jutro, 15. januarja, se je mama odpravila na gestapo na Bled. Naju je vzela s seboj. Spraševala je po očetu, a nič niso vedeli. Vrh vsega so nas zmerjali z banditi. Morda so domnevali, da je oče skrivaj pobegnil k partizanom.
Še isti dan, 15. januarja, smo odšle iskat očeta na železniško postajo. Običajno so tam tovorih les, potem je oče napravil še obračun. Morda se je tokrat očetu pri natovarjanju zgodila kakšna nesreča, je vedno bolj skrbelo mamo. Tam očeta zadnja dva dneva niso videli. Zdaj je mama domnevala, da so ga mobilizirali partizani. Ko smo se vrnile domov, smo ves večer jokale. Spominjava se okrašenega božičnega dreveščka in jaslic pod njim, a je bil ta večer čisto drugačen od ostalih.

stran: 035

1. januarja zjutraj naju je mama toplo oblekla in obula v kvedrovce. Odšle smo po znanih poteh proti Mežakli. Morda je mama upala, da bomo kje izsledile očeta in partizane. Zelo je bilo mrzlo in povsod globok sneg. Do mraka smo tavale okrog. Morale smo domov in zvečer spet jokale.
   
2. januarja se je mama ponovno napotila na Mežaklo in midve z njo. Prišle smo do nekega križpotja in mama nama je rekla, naj jo nekaj časa počakava, da bo ona sama stopila po stranski poti. Domnevala je, da imajo v bližini gošarji majhen logor in hotela jih je vprašati po očetu. Morda pa ga bo celo našla v logorju. Dolgo, zelo dolgo sva čakali, zeblo naju je in strah se naju je loteval. Končno je mama prišla, toda ne sama: vsak ob eni strani sta ob njej stopala gošarja s puško čez ramo. Skupaj smo odšli naprej proti Pernikom. Nad Perniki je bil glavni partizanski logor. Bil je že mrak. Logor je bil nekakšna baraka, zbita iz lesenih desk in pokrita z velikimi plahtami. V njej je bilo le nekaj gošariev, večina jih je odšlo ‘na akcijo’ na Bled, so nam povedali.
   Dali so nam nekaj za večerjo, in ker smo bile zbite od celodnevne hoje, smo šle takoj spat. Še danes nama ni jasno, kako je mogla mama s poškodovanimi koleni ves dan hoditi. Legle smo na slamo z nekaj deskami ob strani in se pokrile z deko. Bog ve, kako je spala mama, gotovo ne dobro ali sploh nič.
   Zjutraj smo spet nekaj malega pojedli. ‘Vodilni’ so se na samem pogovarjali z mamo. Kaj vse, nisva slišali, mama nama je potem povedala le to, da je šel ata na Primorsko. Kaj vse je v tistih trenutkih mama prestajala, nama ne bo nikoli znano. Gotovo jo je skrbelo, kako se bomo zdaj preživljali. Zemlje nismo imeli in očetova plača je bil edini vir preživetja.
   
3. januarja dopoldne so nas zadrževali v logorju in mamo zasliševali. Popoldne so nam rekli, da bomo šle domov, ata pa je že odšel na Primorsko. Midve sva bili zelo veseli, da gremo že končno domov, tudi zato, ker bi se že radi po nekaj dnevih vrnili v šolo. Ves čas na poti proti Gorjam so nas spremljali oboroženi gošarji. Na nekem ovinku je eden od njih rekel, naj malo počakava, da se morajo na samem z mamo še nekaj pogovoriti. Obe sva planili v jok in prosili, da bi šli z mamo. »Takoj bo prišla nazaj, saj ne gre daleč. Kar počakajta.« Nekaj časa smo stali, hudo naju je zeblo, saj sva bili premraženi že od prejšnjega dne. Eden od gošarjev, ki so bili z nama, je rekel: »Pojdimo kar počasi naprej, ker je mraz, bomo mamo počakali malo niže doli, kjer je tudi logor.«
   

Opis slike: Katarina Polak s hčerkama Betko (desno) in Francko na domu v Gorjah

Že smo hoteli naprej, pa se vrne po poti, po kateri so odvedli mamo, gošar s pojasnilom: »Mama je odšla domov, vedve pa bosta odšli za očetom na Primorsko.« Hoteli sva skupaj z mamo domov. Jokali sva, da bi se kamnu zasmilili. Da bi naju odpeljali kar brez mame? Gošar nama je pojasnjeval, da mora mama domov zato, da bo pazila hišo. Za naju pa je bolje, da greva na Primorsko k očetu in se tako izogneva Nemcem, da jima ne bi kaj izdali. Nemočni sva se vdali, jok in prošnje so bile zaman. Odpeljali so naju v logor malo niže. Čeprav sva bili lačni, prezebli in utrujeni, se mi je zdelo, da vso noč nisva nič spali, ampak samo jokali od nebogljenosti in strahu, kot jokajo otroci, če jim vzamejo mamo. Ponovno so nama zagotavljali, da mora mama paziti na hišo, z očetom pa se bova videli na Primorskem. Verjeli sva jim. Otroško verjeli.

stran: 036

Opis slike: Betka in Francka Polak (desno) med vojno v Gorjah

19. januarja zjutraj smo se odpravili peš na Primorsko. Prebredli smo Radovno in se napotili čez Pokljuko proti Gorjušam, od tam pa preko Save Bohinjke na Jelovico in preko Selške doline in mimo Železnikov do Martinj Vrha. Preko Novakov smo dosegli cilj naše poti: Cerkno na osvobojenem ozemlju. Hodili smo en teden. Kako dolgo smo se kje mudili, se ne spominjava več. Spominjava pa se, da smo šli najprej mimo Pernikov na Mežakli, kjer so stale tri ali štiri domačije. Neka mama je vprašala gošarje: »Kam pa peljete dekleti?« – »V šolo,« so ji odgovorili. Medve tega nisva slišali. To sva zvedeli šele lansko leto. Bunker nad Perniki pa menda še danes stoji kot spomenik partizanskega boja.
Ko smo bredli Savo, je partizan s Francko na ramah klecnil v vodo in še Francki namočil noge, do so nogavice zledenele na njej. Prespali smo v logorju na Jelovici in ob ognju sušili zledenele čevlje in nogavice.
V štabu na Martinj Vrhu sva prvikrat spali v kmečki izbi na peči. Tako prijetno sva se počutili, a še vedno tako osamljeni brez mame. Nikoli ne bova pozabili, kako se je zvečer partizanski komandant ljubeče nagnil nad naju in naju tesno zavil v odejo. Potuhnili sva se, kot da spiva, nežnosti tujih ljudi nisva bili vajeni. Obljubil nama je, da bo po vojni skrbel za naju. Nisva razumeli, zakaj nama to obljublja. Zapomnila sva si, da je bil to komandant s partizanskim imenom Vanja. Po vojni njegovega imena nisva zasledili, domnevava, da je dobri partizan padel. Nekega večera, ko sva že legli, je neka partizanka hotela objeti Betko okoli ramen, pa ji je Betka sunila roko proč. Hrepeneli sva le po objemu matere.
26. januarja smo končno prispeli v Cerkno. Prvo, česar se spomniva iz Cerknega, sta bila dva črnca, letalca, ki so ju Nemci sestrelili. Po tolikih novih vtisih, ko sva bili sami med neznanimi ljudmi v tujih krajih, sva še bolj zahrepeneli po srečanju z očetom. Kdaj ga bova videli, kdaj bomo spet skupaj in odšli domov k mami? Toda očeta ni bilo od nikoder. Če sva spraševali, kje je, sva zdaj dobivali odgovor, da je na Dolenjskem. Postajal nama je vedno bolj nedosegljiv.
Dali so naju k Štrukljevi družini. Spet sva spali v mehki, lepi postelji kot nekoč doma. Oh, kdaj bova doma pri mami in atu? Zjutraj naju zbudijo streli in pod oknom zagledava mrtvega partizana. Prestrašeni sva med strašnim pokanjem zdeli v postelji, kar zaslišiva težke korake Nemcev in njihova glasna povelja. Pri Štrukljevih so delali hišno preiskavo. Trepetali sva, da bodo vdrli v najino sobo in naju zdaj oni odpeljali s seboj.
Naslednji dan se je vse pomirilo. Nisva še prišli k sebi od strahu, ko so v naslednjih dneh prišle k Štrukljevim neke ženske, povedali so, da so terenke. Morali sva z njimi. Odpeljale so naju v vas Čeplez nad Cerknim. Tu sva se morali ločiti. Vsaka je šla k ‘svoji’ družini.« Francko so odpeljali k Rojanu, kjer je varovala majhno deklico, kuhala in pospravljala. Betka, ki je bila leto starejša, je morala na kmetijo k družini Podobnik, po domače pri Luku, in opravljala kmečka dela.
»Lepo so delali z nama in dobri so bili. Nikoli nama ni nihče rekel žal besede. Tudi lačni nisva bili, čeprav kruha ni bilo. Vendar se je za naju pričelo čisto drugačno življenje, v tujem okolju, pri tujih ljudeh. V pogovoru odraslih sva prvikrat slišali za t. i. belogardiste in strašno sva se jih bali. Kar naprej sva spraševali po očetu, toda pravili so, da je še vedno na Dolenjskem. Večkrat sva pisali tudi mami domov. Prosili sva jo, naj nama pošlje malo mila. Bližala se je pomlad in morali sva prati za partizane, mila pa nikjer. Pismo sva oddali kurirju. Ta ga je vzel in midve sva čakali na mamin odgovor. Nikoli nama kurir ni prinesel pisma od mame, nikoli mila. Sprijaznili sva se, da se pisma zgubijo, ker Nemci in belogardisti pobijejo veliko kurirjev in partizanov. Tako so naju tolažili.
Poleg pranja sva imeli še druga opravila. Skupaj z odraslimi sva pobirali vse, kar so iz letal odvrgli Angleži. Z drugimi otroki sva morali hoditi na preval v smeri proti Kladju in se tam igrati z otroki. Nemci so vedno prihajali iz te smeri, mi, partizanska izvidnica, smo morali obveščati partizane, če bi se Nemci slučajno prikazali. To se nama je zdelo imenitno in navdušeni sva dajali poročila partizanom. Čutili sva se koristni in pomembni. Sčasoma sva se navzeli partizanskega duha in odkrivali veličino njihovega boja proti Nemcem in izdajalskim belogardistom. Delo za Osvobodilno fronto se nama je nudilo celo pri oranju. Vse njive so bile na pobočjih in prst, ki se je nakopičila v zadnji brazdi, smo morali otroci skupaj z odraslimi v koših znositi na začetek njive. Med prst pa smo skrivali partizansko literaturo in sploh vse, kar so imeli pri hišah partizanskega.«

stran: 037

Pri Podobnikovih je bil štab VOS-a in Betka je spoznala poveljnika Maksa Perca. Takrat se deklicama niti sanjalo ni, kaj je VOS. Vedeli sta, da so to partizani, ki se borijo proti belogardistom in Nemcem. Otroci so morali paziti, da jih Nemci ne bi odkrili, in gorje, če bi Nemcem izdali, kje se skrivajo.
Zvedeli sta, da so prvi dan po njunem prihodu v Cerkno Nemci napadli partijsko šolo in pobili veliko partizanov. Ujeli sta govorice, da so zato partizani nekaj dni zatem pobili v Lajšah izdajalce, ki so Nemcem povedali za šolo. Nemci in izdajalski belogardisti so zanju postajali vedno bolj srhljivi. Betka in Francka se spominjata, da sta se ves čas samo bali, zdaj enih, zdaj drugih.

Opis slike: Magušarjev rovt na Mežakli – Tretji z leve Jože Polak, sedijo mama Katarina in deklici

Strašno spoznanje

Pri Podobnikovih, kjer je služila Betka, so imeli dosti partizanskega tiska. Lepega dne, Betka se spominja, da je to bilo kmalu po zadnjem nemškem bombnem napadu na Cerkno, ji pride pod roke partizansko glasilo. Sedla je na stol k štedilniku, da bi ga malo prebirala. Nenadoma zagleda naslov enega od člankov, ‘Betka in Francka sta padli’.
»Takoj pričnem brati,« pripoveduje Betka. »Dih mi zastaja, srce ledeni. Nikjer ničesar kje, kdaj, zakaj sva padli. Pač pa: Jože Polak in njegova žena Katarina sta bila januarja likvidirana na Mežakli. Tovariši partizani so ju zaslišali in zaradi izdajstva oba obsodili na smrt.
Tako sem torej zvedela, da sva brez staršev. Od strašnega spoznanja nisem vedela, kaj bi. Takoj sem poiskala Francko in na samem, v največji tajnosti zaupala še njej to strašno novico. Francka se danes spominja: »Zdelo se mi je grozno. Živela sem v trdni veri, da sta starša živa in da se bomo po vojni spet srečali. Vsak dan sem zanju zmolila sto očenašev. Če jih nisem utegnila ali sem zvečer prej zaspala, sem svoj ‘dolg’ odmolila naslednji dan. Zdaj se je v meni sesula še zadnja trohica upanja. Moja otroška vera je bila uničena.

stran: 038

Opis slike: Francka z varovanko in prijateljicama v Čeplazu

Najbolj nedoumljiv pa se nama je zdel v članku stavek, da sta ‘Betka in Francka nedolžni žrtvi svojih staršev, narodnih izdajalcev.’ Tega še danes ne moreva prebaviti. Kot da bi bila mama in ata kriva, da sva postali siroti.
Sklenili sva, da o tej strašni novici ne bova nobenemu črhnili besedice. Ostati mora najina skrivnost. Strah naju je bilo, da bi se morali o tej strahoti pogovarjati. Takrat nas je bilo vsega strah. Bali sva se tudi, kaj bi z nama naredili, če bi povedali za smrt očeta in matere, izdajalcev. Danes veva, da so vsi vedeli zanjo, pa so vsi molčali. Nič več nisva mogli tako goreče moliti. Imeli sva občutek, kot da se je v nama vse podrlo. Ata ni nikoli šel na Primorsko in Dolenjsko, mama ni nikoli prišla domov. Za naju doma ni več. Kam se bova po vojni vrnili?
Vendar je otroško srce v nama ostalo. Kljub temu, da sva zdaj vedeli, da so partizani ubili očeta in mamo, nisva bili z njimi v nič slabših prijateljskih odnosih kot pred tem. Partizani so bili po vseh hišah in bili naši prijatelji, sovražili pa smo belogardiste in Nemce. Morali sva se vživeti v to okolje, ki nama je bilo prijazno in naklonjeno. Imeli sva prijateljice iz partizanskih družin. Pošteni Primorci so partizane drugače doživljali kot drugod po Sloveniji.
Domnevali sva, da so očeta ubili 14. januarja, ko ga ni bilo domov, mamo pa 18., ko so naju partizani od nje ločili in lagali, da mora domov varovat hišo. Večkrat sva se spraševali, kako so prišli do tega, da so proglasili za mrtvi tudi naju dve? Morda zato, ker sva prišli v Cerkno dan pred nemškim napadom na partijsko šolo. Takrat je bilo mrtvih 47 partizanov in verjetno tudi kurir, ki bi moral oddati obvestilo o najinem prihodu v Cerkno štabu na Martinj Vrhu. Tega pa niso sprejeli in so naju preprosto razglasili za mrtvi.
Zadnja leta sva v vseh arhivih in knjižnicah, tudi v NUK-u, iskali časopis, iz katerega sva zvedeli za smrt mame in ata, pa ga nikjer nisva mogli dobiti. Verjetno se je v zmedi ob zadnjem nemškem napadu na Cerkno izgubil.«
Kako razmišljata Betka in Francka danes? Betka: »Vsakič, ko se po novem letu pričnejo bližati ti nesrečni januarski dnevi, zbolim od žalosti. V mislih sem vsako minuto, vsako uro tistih dni na Mežakli. Hodim po poteh, kjer smo takrat hodile, po logarju, kjer smo spale. Premlevam stvari, ki so se dogajale. Mislim na mamo. Kaj je premišljevala mama, kaj čutila, ko so nas ločili, kako obupavala, ko so jo obsodili na smrt. Kako se ji je trgalo srce zaradi naju, ki bova ostali siroti? Kako so jo umorili? Ustrelili ali pobili s krampom? Ali bo ta januarska mora sploh kdaj minila?«
Francka pa se spominja: »Še naprej sem molila očenaše, čeprav ne več tako goreče. Otroško vero, ki se je veselila srečanja z atom in mamo, so ubili. Prišla je pomlad in klicala k življenju. Morali sva živeti naprej. Nihče ni na naju opazil spremembe, ko sva prebrali to strašno novico. Partizanom sem še vedno prala. Zdaj sem vedela, da mila od mame ne bom nikoli dobila.

Od mrtvih vstali ob koncu vojne

Betka in Francka sta ostali v Čeplezu do konca marca 1945, ko je bila zadnja nemška ofenziva. Nemci so odredili, da bodo skupaj s svojim umikom odpeljali v Nemčijo nekatera dekleta in žene iz Čepleza, morda tudi od kod drugod.

stran: 039

Betka, Francka in Podobnikova Ančka so se s kamionom nemških vojakov pripeljale do Kranja. Koliko kamionov je bilo, se ne spominjata. Ustavili so se v Laborah. Tam so morale v neko veliko stavbo. Videlo se je, da vlada med oficirji velika zmešnjava, ker so vsi živčno begali iz enega prostora v drugega. Popisovali so jih, nato pa odpeljali naprej v središče Kranja. Pripeljali so jih k nemškemu oficirju. Francki se je zdelo, da je zelo dober človek. Bil je atovih let. Odločno je pribil: »Nikamor v Nemčijo ne boste šle!« Vprašal jih je, če živijo v bližini kakšni njihovi sorodniki. Povedale so, da imajo na Brezjah staro mamo, starega ata, tete in strice in z vlakom do njih sploh ni daleč. Pa imajo denar za vlak, jih je vprašal. Imele so samo lire in oficir jih je zamenjal za marke. Potem je zahteval, da morajo pri priči na vlak. Poslal je po vojaka, ki je vse tri na vlak tudi pospremil.
Medtem ko sta bili Betka in Francka v Cerknem, se je med ljudmi razširila govorica, da so umorili tudi njiju. »Ko smo šle skozi Brezje«, se spominja Betka »so ljudje dobesedno strmeli v naju. Takoj se je razvedelo, da sva pri stari mami, pri Mrkuču po domače, in teta je pritekla k stari mami. Tako je bila vesela, kot da bi od mrtvih vstali. Saj tudi sva!« Francko je vzela k sebi mamina sestra teta Ana, Betka in Ančka pa sta ostali pri starih starših. Takoj, ko je bilo vojne konec, se je Ančka vrnila domov v Čeplez.
Na Brezjah sta ostali šest let. Betka je živela pri stari mami in pomagala na kmetiji, Francka je bila teti Ani v pomoč pri gospodinjstvu in ji pazila hčerkico. Kasneje se je izučila za šiviljo in se z leti zaposlila v tekstilni tovarni Almira. Betkina želja je bila, da postane prodajalka, toda uradnica na nekem odboru jo je nakurila: »Otroke izdajalcev pa ne bomo pošiljali v šole!« Ni bilo zadosti, da so jima uničili dom in ju oropali ljubezni staršev, tudi šolanje so jima preprečili. Betka se je najprej zaposlila na Krajevnem ljudskem odboru Mošnje, kasneje pa opravljala različne službe. Ves čas je bila dejavna v mnogih društvih, tudi pri Zvezi borcev, in je še danes tajnica te organizacije v Lescah.
Pri starih starših se niso nikoli pogovarjali o dogodkih med vojno in po vojni, tudi ne o smrti Betkinih in Franckinih staršev. Partizanstvo jima je še naprej ostalo sveto. Še vedno pa nista doumeli, zakaj so ata in mamo gošarji ubili. Kako je mogoče, da bi bila izdajalca? Betka o tem ni govorila, Francka pa se ni nikoli bala povedati, da so ji med vojno starše ubili partizani. Vabili so ju v partijo, vendar sta jo ves čas odločno odklanjali. Sčasoma sta spoznali, koliko nepoštenosti je v njej. Ko je Francko povabila v partijo kolegica iz službe, ki je bila sama članica partije, ji je Francka odgovorila: »Žal mi je zate, da si v partiji, preveč si zanjo poštena.« Od takrat naprej je ni nikoli več vabila.
Betka danes obžaluje, da smo toliko časa morali živeti v enoumju in ostati zaslepljeni. Obžaluje, da je tako pozno nastalo gibanje Moč preživetja Joža Dežmana, katerega članici sta obe s sestro. Hudo ji je, da zaradi zakrknjenosti mnogih ostaja medvojna in povojna zgodovina še vedno neraziskana in zlasti med mlajšimi premalo znana in velikokrat celo zasmehovana. Betka se je z leti sama dokopala do spoznanja, ki ji ga je mnogo let po vojni razkrila pripadnica SKOJ-a iz Cerknega: »Nič ni bilo treba storiti, da si bil ubit.«

Nikoli več v Gorje

Po vojni Betka in Francka nikoli nista imeli najmanjše želje, da bi se vrnili v Gorje. Za vedno so se jima zamerile. V Gorjah so živeli tisti, ki so zakrivili smrt njunih staršev in ju oropali doma, čeprav sta kasneje spoznali, da tudi v Gorjah živijo dobri ljudje.
Uradno sta za datum očetove smrti zvedeli šele pred leti, ko sta v arhivu našli kratko notico o njegovi smrti v poročilu tovarišu Niku, z datumom Na položaju 18. 1. 1944. Poročilo je seznam likvidacij zadnjih dni. Med drugimi je omenjena tudi Polakova. »Varnostna grupa Gorje-Bled je likvidirala Polak-a Jožeta po nalogu terencev, imel je precej grehov na vesti in kvaril je ugled naši organizaciji.« Nad vrstico je z roko pripisan datum likvidacije, 14. 1. 1944. S tovariškim pozdravom je podpisan Tonček. Likvidacija matere ni omenjena.
Leta 1948 se je začel postopek zaplembe premoženja Polakovih. Člani Krajevnega ljudskega odbora Gorje so vedeli, da morajo o Jožu Polaku napisati čim več obremenjujočih laži in izmišljotin. Zato so jeseni 1948 Okrajnemu ljudskemu odboru Jesenice napisali razloge, zaradi katerih je bil Polak likvidiran. Razlogi se tokrat bistveno razlikujejo od onih med vojno. »Takoj ob prihodu okupatorja se je v letu 1941 kot starejši po letih javil prostovoljno v nemško šolo ter agitiral zanjo. Na podlagi tega si je pri okupatorju zadobil precejšnje zaupanje, ter kot takemu dodelil funkcijo cellajtarja« (pravilno Zelleiter – vodja nacionalsocialistične Koroške ljudske zveze). »Funkcijo, dobljeno od okupatorja je vestno in požrtvovalno izvrševal ter vestno širil njihovo propagando.

stran: 040

Do pokreta NOB je zavzemal zelo sovražno stališče, propagiral je za tako zvane vaške nočne straže, katerih se je tudi sam vestno udeleževal na čelu z brzostrelko.
Ob priliki srečanja s partizani na vasi je razen Nemcev edino on streljal na partizane, vsled česar ni bila izvršena prehranjevalna akcija.
Posedoval je enostanovanjsko hišo in cca. 600 kvadratnih metrov vrta ter nekaj pohištva.« Podpisani so predsednik Ambožič Anton, član odbora Žvan Janez in tajnik Pazlar Janez.
Potem pa so ugotovili, da Jože Polak ni bil lastnik tega premoženja, ampak njegova žena Katarina. Zato so vaški veljaki Franc Ambrožič, Vinko Repe in Janez Žvan napisali nov dopis, v katerem je bilo treba z lažmi obsuti še Polakovo ženo. »Polak Jože, mož likvidirane Polak Katarine je bil pod njenim vplivom … Po likvidaciji njenega moža je Polak Katarina takoj pričela z iskanjem in grožnjo, da če svojega moža ne najde, bo šla tako daleč (iz maščevanja), da se uniči v tem kraju partizansko gibanje. Grozila je predvsem ljudem, ki so imeli v partizanih svoje sorodnike.« (Dva njena brata sta bila tudi partizana in v partizanih padla.)
»Po nekaj dnevih iskanja svojega moža se je imenovani posrečilo, da je prišla z dvema otrokoma (Frančiško in Elizabeto) v taborišče takratnega Okrajnega komiteta za Gorje-Bled. Ob prihodu v taborišče je Polak Katarina takoj pričela psovati in groziti z izdajstvom. Vkljub prepričevanju in svarilu borcev je ostala odločna z grožnjo izdajstva v slučaju, da moža ne dobi nazaj na svoj dom. Vsled njene odločnosti, da se bo maščevala, je bila imenovana isti dan likvidirana.«
Hčerki sta v pismu maršalu Josipu Brozu Titu odločno zanikali podle laži o njunih starših in zahtevali vrnitev premoženja. Slavka Zalar, medvojna aktivistka in sekretarka AFZ v Spodnjih Gorjah, je pisno izjavila, da Polakova nista bila sodelavca okupatorja in narodna sovražnika. Isto je izjavila znanka Polakovih, Tončka Valant. KLO Brezje je potrdil, da sta Betka in Francka po vojni aktivno sodelovali v množičnih organizacijah.
KLO Spodnje Gorje sicer ni imel več razlogov »proti razveljavitvi zaplembe«, toda problem je bil v tem, da je odbor imel sedež v Polakovi hiši. Zato so predlagali, da bi hišo zamenjali za drugo, ki pa je bila v slabem stanju. Betka in Francka v zamenjavo nista privolili. Zaman sta pisali nove in nove prošnje. Šele leta 1954 so jima dodelili v dosmrtni užitek eno stanovanje s pritiklinami v njihovi hiši. Še isto leto pa so dali hišo na prodaj. Tako sta sestri za drag denar odkupili svojo lastno hišo. Toda v Gorje se nista hoteli vrniti in kasneje sta hišo prodali.
Dolgo časa sta zaman zahtevali priznanje statusa žrtve vojnega nasilja in popravo krivic. Šele leta 2006 je Komisija za izvajanje zakona o popravi krivic, katere predsednik je diplomirani pravnik Janez Lukač, izdala odlok, da sta bila starša Jože Polak in njegova žena Katarina Polak žrtvi »medvojnega protipravnega odvzema življenja.« Hčerkama Betki in Francki pa je priznala status bivših političnih zapornic za tri oziroma štiri leta. Poleg tega pa tudi pravico do odškodnine in enojno štetje tega časa v pokojninsko dobo.
Hčerki sta staršem s tem vrnili dobro ime in dostojanstvo, kar je največ vredno. Vsa povojna leta ju je mučila želja, da bi zvedeli za grob očeta in matere. Betka se je velikokrat zagledala v prostranstvo Mežakle: tam nekje počivata ata in mama, si je v takih trenutkih mislila. Vedela je za Veliko trato, kjer so hodile tiste nesrečne januarske dneve z mamo. Pred tremi leti je tam na neko smreko simbolično pribila križ z imeni staršev in letnico 1944. Takrat je izvedela, da je na Mežakli dosti brezen, kamor so partizani metali trupla svojih žrtev. Ponekod na Gorenjskem breznu pravijo konta. Jeseni 2005 ji je sovaščan in vrstnik povedal, da je bil med vojno partizanski kurir in pastir. Iz pogovorov partizanov je zvedel za globoko konto na Veliki trati. Ko so na Mežakli delali cesti, so jo zasuli s kamenjem, peskom in zemljo. Nahaja se čisto blizu simboličnega križa staršev Polak. Zdaj Betka in Francka prižigata svečko še ob konti.
Hvaležni sta Zavezi in njenim bralcem, ki hočejo prisluhniti njuni še vedno boleči izpovedi.

stran: 041

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Za vse mrtve in za vse žive Mirko Kambič