Avtor: Tine Velikonja

stran: 100

Komaj slabo leto po tistem, ko je v dveh debelih knjigah in kar na 1500 straneh izšla Slovenska novejša zgodovina (Mladinska knjiga, Ljubljana 2005), pri kateri je sodelovalo 24 avtorjev, zaposlenih na Inštitutu za novejšo zgodovino v Ljubljani, se je pojavila o isti temi še ena knjiga z naslovom Od Pohlinove slovnice do samostojne države (Peter Vodopivec, Modrijan, Ljubljana 2006). Ko je izšla inštitutova knjiga, smo občudovali mogočne dimenzije obeh knjig, obenem pa se prijemali za glavo in se čudili, kakšno politiko neki vodi Mladinska knjiga, da je prevzela tako sumljiv projekt. Inštitutova monografija je bila videti labodji spev odhajajoče vodstvene garniture, njen izid pa udar, diverzija in provokacija, s katerimi naj bi užaljene stare sile ponudile za slovo svojo pol stoletja razglašano resnico.
Pri tem mislim seveda predvsem na resnico o drugi svetovni vojni. Vendar smo se zmotili. Monografija je resno delo, ki zasluži skrbno obravnavo in pravično oceno. Večji del sodelujočih se je svojega dela lotil z vsem ognjem in znanjem. Ne gre za enotno delo, vtis imaš, da imaš pred seboj referate s kakšnega simpozija. Ni dvoma, da sta imela glavna urednica Jasna Fišer in urednik za drugo svetovno vojno Bojan Godeša svoji dirigentski palici v rokah bolj za štafažo. Razlike med prispevki posameznih avtorjev so tako velike, da pri nekaterih debelo gledaš, ali se nisi morda zmotil in imaš v roki napačno knjigo.
Ob tem sem se seveda vprašal, zakaj se je knjige o istem zgodovinskem obdobju lotil tudi Peter Vodopivec, ki je zaposlen na istem inštitutu, poleg tega pa je tudi eden od njenih avtorjev. Zanimalo me je, kaj mu je ležalo na duši, da je moral tako hitro po izidu prve knjige priti na dan še s svojo. Morda jo je imel že napisano, potem pa so ga kolegi presenetili z svojo. Pa vendar monografija ni padla z neba. Delovna skupina se je zbrala že leta 1997 in zavedali so se od prvega dne, da gre za pomemben projekt. Drugi odgovor bi bil, da je Vodopivcu ostalo gradivo, s katerim ni vedel kaj početi, pa je z njim napolnil lastno knjigo, tretji pa, prav zato me je njegova knjiga tako zanimala, da ga je obšlo usmiljenje in nam bo postregel z odkritji in razmišljanji, ki bodo protikomunistični strani bolj naklonjeni. Poudarjam, da gre samo za čas druge svetovne vojne. Kajti sicer si Slovenci pri novejši zgodovini nismo v sporu, vsi smo za to, da je bil Prešeren frajgajst in ga je rad pil, Mahnič zanima samo še Spomenko Hribar, Slomšek in Maister sta bila klasi, režim v stari Jugoslaviji pa gnil, a ko se lotimo petih let »ognja in krvi, domoljubja in izdajstva«, nam pade zavesa čez oči in smo si pri priči v laseh. Najraje bi kar streljali. Vzrok je očiten, državljanska vojna v Sloveniji še ni končana. Čeprav je France Bučar aprila leta 1990 ob prvem zasedanju slovenskega parlamenta, razglasil njen konec in sta Alojz Šuštar in Milan Kučan julija istega leta v Kočevskem Rogu spravo potrdila, ni bilo iz tega nič. Zmagovalci so ostali slavijeni, poraženci potisnjeni v samoto svojega izdajstva, narod pa še naprej razdvojen. Omejil se bom torej samo na tista štiri leta, na 64 strani Vodopivčeve knjige. Znanci, ki so pohiteli in jo prebrali, so mi rekli, da je tista prava, »ta jim pa je dal vetra, sama resnica«. Če pa je knjiga posrečena mineštra, v kateri so dogodki in zgodbe vešče pomešani in usklajeni in začinjeni s bistroumnimi povzetki, da je takorekoč sinteza Slovenske novejše zgodovine Inštituta za novejšo zgodovino in Razdvojenega naroda Tamare Griesser-Pečar, potem imamo kot božji dar z neba težko pričakovani tekst, ki bo zadovoljil vse. Vir čiste resnice, studenec v Sinajski puščavi, ki bo pogasil našo žejo, in kot naročen za študij novejše zgodovine na gimnaziji.

stran: 101

Poglobil sem se torej vanjo v želji, da izvem za resnico, sklenil sem, da ne bom zoprn in nič več zasvojen s preteklostjo, kar pomeni pri nas vrhunec politične zrelosti. Žal mi je dvome vzbudila že uporabljena literatura. Od zgodovinarjev so omenjena dela, ki so jih od starejših napisali Tone Ferenc, Ferdo Gestrin, Metod Mikuž, Janko Pleterski, Alenka Nedog in Lojze Ude, od mlajših pa Zdenko Cepič, Vida Deželak Barič, France Dolinar, Damijan Guštin, Bojan Godeša, Aleš Gabrič, Jasna Fišer, Branko Marušič, Jože Pirjevec, Milica
Kacin Wohinz, Boris Mlakar, Dušan Nečak, Božo Repe, Nevenka Troha, Jera Vodušek Starič in Peter Vodopivec. Kje je ostal Janko Prunk? Torej skupina že pokojnih režimskih zgodovinarjev in vrsta mlajših, pa ne več tako mladih, vsi so srečali Abrahama, med njimi pa jih kar polovica spada v nekdanjo partijsko združbo. Oporekali mi boste, da so samo ti pisali, kar je izšlo na drugi strani, je neuporabno. Pa saj sta omenjena Stanko Kociper in Bogdan Novak, kaj pa še hočete! Seveda se ne bomo šli tako. Vsak, ki hoče pisati o komunizmu in revoluciji v Sloveniji in se pri tem opira na Mikuža, Gestrina in Pleterskega, mora prebrati in upoštevati vsaj še nekaj knjig. Od tujih bi navedel tele: Stephane Courtois, Črna knjiga komunizma; Francois Furet, Minule iluzije; Ian Mitchell, The cost of a reputation; Stephen Koch, Dvojna življenja. Od domačih bi od Vodopivca težko pričakovali, da bo prebiral Zavezo in se poglabljal v uvodnike Justina Stanovnika, čeprav mu ne bi nič škodilo; nenavadno pa je, da je zamahnil z roko in se znebil knjig: Drago Jančar, Temna stran meseca; Tamara Griesser-Pečar, Razdvojeni narod; Stane Kos, Stalinistična revolucija na Slovenskem.
Toliko za začetek. S to sumljivo popotnico sem se lotil branja. Saj vemo, tisočkrat premlete in prežvečene zadeve. Prav zato 60 let po dogodkih nismo več zadovoljni, če nam nekdo natrese kopico dokumentov in pavšalnih trditev, ampak želimo razlago, sukus, interpretacijo. Zdaj pa imamo pred seboj knjigo, katere avtor je bil že pri izbiri virov pristranski in ki je obdobju druge svetovne vojne posvetil samo 64 strani; za primerjavo jih je Slovenska novejša zgodovina 225, Pečarjeva pa kar 600.

1. Druga svetovna vojna – okupacija (264–272)

Izvemo, da so Slovenijo zasedli trije okupatorji, jo razkosali in razdelili med seboj, Nemci in Madžari so začeli z raznarodovanjem takoj, Italijani, ki sicer niso bili nič boljši, so ga odložili. Vodopivcu štejem v dobro, da nam ne začne razlagati, kako je bil takrat slovenski narod obsojen na smrt, v slabo pa, da se ni bolj potrudil in nas o tem tudi prepričal. Povedati bi moral, da se na slovenskem ozemlju v prvih mesecih okupacije ni dogajalo nič takega, kar bi zahtevalo odpor proti okupatorju, kakršnega so sprožili komunisti. Javna raba slovenskega jezika je bila sicer prepovedana, pa saj se je nekaj podobnega dogajalo med obema vojnama tudi na Primorskem, res je, da se je slabo živelo, vendar se je dalo. So se pa Primorci dobro držali in to predvsem po zaslugi svoje duhovščine. TIGR je bil samo slaboten poizkus liberalnega tabora, priti do političnih točk. V nekaj generacijah pa bi se seveda zgodilo isto kot danes na Koroškem in bi se z Italijani podobno pregovarjali kot tam s Heiderjem, ali bo na cestni tabli poleg Postumia pisalo tudi Postojna. Res so Nemci preselili 55 tisoč Slovencev v tujino, vendar se je isto zgodilo tudi na Primorskem v enakem odstotku, s to razliko, da Primorci niso čakali Italijanov, ampak so se odselili sami. Kaj pa prisilna mobilizacija v nemško vojsko? Ko smo že pri Primorski, jo je imela tudi ona, tudi Slovenci so padali na bojiščih po Abesiniji in Albaniji, res da ne v takem številu kot na ruski fronti. Sploh pa smemo reči, da partizanski odpor te mobilizacije ni ustavil, ampak jo je celo pospešil. Fantje so šli raje na rusko fronto kot v gozdove. Kaj pa krematoriji? Izvemo, da so 600 umsko bolnih in ostarelih odpeljali vanje, to pa je tudi vse, sicer pa Slovencev niso množično vozili v plinske celice in se po slovenskem ozemlju ni širil vonj iz krematorijskih peči. Govoriti, da smo bili Slovenci tako kot Judje obsojeni na smrt, je laž. Že decembra 1941, ko so v vojno vstopile ZDA, je bilo vsakemu normalnemu človeku jasno, da je za sile osi vojna izgubljena in zato Slovencem od okupatorja ne grozi nobena nevarnost. Važno je samo, da preživimo. Samo potrpeti je treba in počakati, pa se bodo razmere uredile.

stran: 102

2. Oborožena vstaja, okupatorsko nasilje in začetek državljanske vojne

Vodopivcu štejem v dobro, da uporablja pojem državljanska vojna. Kakor hitro pristanemo nanjo, smo enotni tudi v tem, da sta bila vanjo vpleteni dve strani, ki ju moramo, če hočemo biti pravični, izenačiti. Pri tem pa ne smemo pozabiti, kar se je Vodopivcu žal pripetilo, da v Sloveniji v prvem letu okupacije take vojne ni bilo, bil je samo silovit napad komunistov na drugače misleče. Avtor bi moral priti na dan z jasno besedo, da so komunisti kot poklicni revolucionarji ravnali kot zločinci in kriminalci. Ni jim šlo za koristi naroda, še manj za varovanje človeških življenj in ohranjanje nacionalne substance, ampak za lastne cilje. Pa saj tega niti skrivali niso. Spomnil bi vas na velikokrat citirane Kardeljeve besede, ki jih je izrekel na peti državni konferenci KPJ oktobra 1940 v Dubravi pri Zagrebu, »da bodo komunisti branili domovino, če bo to v interesu revolucije in Sovjetske zveze«. Okupatorja so si vzeli za kuliso, na sceni so se šli NOB, za odrom pa revolucijo. Partizanske akcije so bile nesmiselne, škodljive in zanemarljive. Poglejmo Dražgoše! Kako je mogoče, da so za Silvestra 1941 partizani zasedli gorsko vas, katere vaščani niso hoteli imeti nič z njimi, izzivali Nemce in se potem umaknili, domačine pa prepustili na milost in nemilost okupatorjevi jezi? Kako malo imajo naši komunisti pokazati, razen z grobišči posejane Slovenije, dokazuje vsakoletno proslavljanje v tej vasi. Dražgoše so postale pojem, epopeja, ki zasluži vrhunski spomin in državno slovesnost, na kateri se zbere na tisoče ljudi. To samo za zgled, podobnih Dražgoš je bilo po Sloveniji na pretek.
Avtor bi moral povedati vsaj nekaj o gverili, predvsem odgovoriti na vprašanje, ali se gverila splača. Znano je, da je vsa evropska rezistenca v petih letih svojega delovanja dosegla manj kot trideset angleških strokovnjakov, ki so razvozlali nemško vojaško šifro. Poglejte samo potoke krvi in pogorišča, ki jih je gverila zapustila. Ker se je pri nas vpletla vanjo še revolucija, je bila škoda še hujša, posledice pa katastrofalne. Druga reč, ki bi jo želeli slišati od Vodopivca, pa je pojasnilo, kako se je moglo zgoditi, da so slovenski liberalci tako številčno potegnili s komunisti. Saj so bili vendar izobraženi in bistri gospodje svobodnega duha, ki so dobro vedeli, da so tile Beblerji, Kidriči in Kardelji čudni tiči. Upam si trditi, da so se tako odločili, ker so računali, da bodo s pomočjo komunistov spravili na kolena svoje večne rivale, slovenske klerikalce in katoliško cerkev, kar se je nazadnje tudi zgodilo.
Vodopivec bi nam moral tudi povedati, ali smo bili Slovenci med obema vojnama res tako sprti med seboj, da smo se morali začeti pobijati takoj, kakor hitro so padle ovire. Na strani 306 nam odgovarja pritrdilno. V resnici seveda teza ne drži, res smo bili eni za farje, drugi proti njim, eni za Orle, drugi za Sokole, vendar smo bili manj skregani med seboj, kot fantje na kmečki veselici, ki se tepejo zaradi dekleta. Podobna diferenciacija je bila vendar po vseh evropskih deželah, zlasti katoliških. V resnici je šlo za premišljen, vestno načrtovan in skrbno pripravljen napad komunistov na drugače misleče, na njihove resnične ali namišljene nasprotnike. Zlasti na ozemlju Ljubljanske pokrajine so v dobrem letu ustvarili pravi pekel, res ne sami, saj jim je s svojimi povračilnimi ukrepi držal štango okupator sam. Spomnimo se samo Kardeljevega vzklika: »Komu je mar, če gorijo cele vasi!«. Komunisti so začeli uresničevati svoj projekt in tolči po »beli gardi«, ko je še nikjer ni bilo. »Proti beli gardi (je mogoč) … en sam postopek, postopek fizičnega uničenja,« je spomladi leta 1942 trdil Boris Kidrič (281).

stran: 103

3. Osvobodilni boj, revolucija in kolaboracija (283–290)

Vodopivec pozabi na komunistični teror in okupatorjeve povračilne ukrepe, ki jih je opisal v prejšnjem poglavju in začne, da so se slovenski politiki, ki so zavračali OF in partizanstvo, »odločili še za drugo, skrajno usodno dejanje. Komunistom in OF so napovedali odkrit boj, podporo zanj pa iskali pri italijanskih okupatorjih« (283). Omenjeno usodno dejanje je bila odločitev, da se bodo branili, ki je padla v stiski, v onemogli grozi, v strahu za lastno in tuje življenje in premoženje. Moški so se tako rekoč goloroki uprli revolucionarnemu nasilju, kajti tako se ni dalo več živeti. Prav nazadnje jih je izučila italijanska velika ofenziva, ki jo poznamo po nazivu roška. Seveda ni šlo za pravo ofenzivo, v njej namreč skoraj ni počil strel, razen takrat, ko so streljali talce, nedolžne ljudi, ki s partizani niso imeli in tudi niso hoteli imeti nič. Italijani so se po Ljubljanski pokrajini sprehodili. Partizani niso nudili nobenega odpora, pred napredujočo vojsko so se umikali, prebivalce pa puščali nezaščitene, še več, z neučinkovitimi provokacijami so izzivali povračilne ukrepe. Na koncu je nekaj sto talcev obležalo mrtvih, nekaj deset vasi je bilo do tal požganih, 26.000 ljudi pa se je znašlo na Rabu in po drugih italijanskih taboriščih.
Prav roška ofenziva je bila tisto zadnje, kar je sodu izbilo dno. Začela se je 16. julija 1942 in trajala skupaj s premori največ šest tednov. A zdaj na lepem beremo tudi pri Vodopivcu, ne vem, kdo je to pogruntal, prvič sem podatek zasledil v Enciklopediji Slovenije (Velika italijanska ofenziva, Tone Ferenc, 4, 189–190), da se je zavlekla kar na štiri mesece. Kako je vendar mogoče, da je 65.000 okupatorjevih vojakov potrebovalo skoraj pol leta, da bi spravilo na kolena 5.000 partizanov, kolikor naj bi jih takrat bilo na ozemlju Ljubljanske pokrajine? Vemo, da so se res lovili kot mačka in miš, da se partizani okupatorjevim vojakom niso postavljali po robu, oddajali so strele iz daljave ali zasede, potem pa se hitro umaknili. Takoj ko jim je uspelo, da so se prebili preko okupatorjevih grabelj, s katerimi je česal po ozemlju, so bili na varnem. Po mojem so partizanski zgodovinarji podaljšali ofenzivo do 1. novembra 1942 s hudobnim namenom, da vtaknejo vanjo pravkar nastale vaške straže. Saj ravno o tem beremo pri Vodopivcu. Ko opisuje roško ofenzivo, mu uide tole: »Pri odkrivanju, preganjanju in pobijanju pristašev OF in partizanstva so aktivno sodelovali pripadniki vaških straž … « (286) Vaški stražarji v tej ofenzivi niso sodelovali. Prva vaška straža s privolitvijo Italijanov je nastala v Šentjoštu nad Horjulom 17. julija 1942, roška ofenziva se je začela 16. julija, vojaki največje formacije so se pomikali z Ljubljanskega barja, se čez Krim in Mokrec valili mimo Velikih Lašč, Rut, Vidovske planote in Menišije do Blok, Loškega Potoka, Loške doline in preko Kočevske do Kolpe, kjer so se ustavili 9. avgusta, med 16. in 23. avgustom pa še prečesali in obkolili Kočevski Rog, kjer jim je partizansko vodstvo skoraj skoraj padlo v roke. Po dobrem mesecu dni je bilo ofenzive konec. Partizani so samo bežali, tako se tudi dela, kadar si šibkejši. Le odkod Vodopivcu »na stotine pa jih je padlo v bojih« (286)? Bojev praktično ni bilo, a okupatorjev bes in poniglavost partizanov so spravili prebivalstvo v breizhoden položaj. Ko primerjamo razmere v Sloveniji prve mesece po okupaciji z neznosnim stanjem, v katerem se je znašel poleti 1942 narod po Dolenjskem in Notranjskem, je razlika kot noč in dan. Takale je bila takratna slika. Na eni strani partizani, ki ropajo, pobijajo in prisilno mobilizirajo v svojo vojsko, zaščite pred okupatorjem pa ne nudijo, na drugi okupator, ki odgovarja na vsako provokacijo z maščevanjem nad nemočnim prebivalstvom, pred partizani pa jih ne varuje. Nekaj je bilo treba narediti. Ko gledamo na dogajanje danes, smo seveda pametni in nam je jasno, da bi bilo vseeno najmanj žrtev, če bi se ljudje, ki niso bili za partizane, pustili pobijati. Seveda pa taka odločitev ni moška in ne človeka vredna. V situaciji, ko sta ogrožena človeško življenje in premoženje, se ima pač vsakdo pravico braniti. Pri tem sta bili na razpolago dve možnosti: zateči se k okupatorju in ga prositi za orožje, ali pa oditi v gozdove in tam napadati tako partizane kot okupatorja, ker naj bi bilo »v gozdovih prostora za vse«! Po našem bi bila druga različica sicer možna, pomenila pa bi neusmiljeno pobijanje sprtih strani med seboj, pri tem pa bi ostalo civilno prebivalstvo nezaščiteno in bilo izpostavljeno divjanju tako enih kot drugih, pa še okupatorja za povrh. Nauk, da partizani poleg sebe v gozdovih niso trpeli nikogar, nam je dala usoda tako imenovanega Štajerskega bataljona leta 1942, ki mu komunisti niso pustili dihati.
Na koncu poglavja avtor razmišlja o premirju in spravi (289–290). Le kaj mu je padlo v glavo, kot zgodovinar bi moral vendar sprevideti, da komunistom ni šlo za pomiritev, ampak za dokončni obračun z domačim nasprotnikom in za prevzem oblasti. Čim slabše, tem boljše! Spomladi leta 1943 jim je bilo jasno, kot tudi vsakomur, ki je spremljal razvoj dogodkov, da se mednarodni položaj odvija njim v prid. Niti s prstom jim ne bo treba migniti, pa bodo zmagali, če bodo le fizično prisotni. Samo potrpeti morajo in dajati vtis, kako razgreti so in bojeviti, pa jim bo zmaga padla v roke kot zrela hruška. Podobna igra, kot je bil njihova NOB, je bilo tudi prizadevanje za pomiritev, prav tako tudi razglasitev amnestije v juniju 1944 (298). Z Dolomitsko izjavo (288), ki je samo potrdila dejansko stanje, so napravili red v lastni hiši še na zunaj. S pravim nasprotnikom, z belo in plavo gardo, pa so sklenili iti do konca. Edini, s katerim so se skušali pomiriti, je bil okupator. O tem nam Vodopivec ne pove ničesar, pa bi nam moral, če je že načel to temo. Ni dvoma namreč, da so imeli partizani z Nemci nekak dogovor, nikjer podpisan in overovljen, da se ne bodo preveč napadali. Nemce so skrbele predvsem komunikacije. Samo zgled Črnega Vrha nad Idrijo. Ko so 1. septembra ob 6. uri zjutraj partizani IX. korpusa napadli pravkar ustanovljeno domobransko postojanko v tem kraju, se je uro kasneje pripeljal z vlakom v Logatec kompletni Rupnikov bataljon. Namesto da bi pohitel na pomoč obkoljenim v kraj, ki je bil v zračni črti oddaljen od njih komaj 15 km, so njegovi vojaki ves dan česali po gozdovih ob cesti med Logatcem in Planino. Po padcu postojanke so se partizani umaknili, Nemci pa tam postavili svojo postojanko s petdesetimi pomožnimi vojaki, ki so skrbeli za cesto med Idrijo in Ajdovščino. Do konca vojne se jih ni nihče dotaknil.

stran: 104

4. Razmah partizanstva in Rupnikova ljubljanska pokrajina (291–307)

Vodopivec se prav nič ne sprašuje, kako da so partizani po kapitulacije Italije 8. septembra 1943 z visokimi oficirji italijanske vojske tako hitro našli skupni jezik, vaški stražarji in njihovo vodstvo pa ostali na cedilu, če so po njegovem okupatorju takorekoč jedli z roke. Drugo vprašanje, ki je tudi ostalo neodgovorjeno, pa je, kako da so se dali vaški stražarji poloviti kot zajci in pobiti kot ovce, če so bili tako bojeviti. Za prvo je prevladovala razlaga, da je bilo med italijanskimi vojaki in oficirji veliko komunistov. Vendar je šlo za več. Italijani niso bili tako neumni, da ne bi že leta 1942 sprevideli, da komunistom sploh ne gre za boj proti njim, ampak proti domačim nasprotnikom, resničnim ali namišljenim. Takoj ko so jih s pomočjo revolucionarnega terorja izbezali iz črne luknje, so jih imeli na odprtem. Italijani so se šli zato dvojno igro. Spomladi leta 1943, ko se je sesula afriška fronta in je uspela invazija na Sicilijo, torej veliko prej, kot so zavezniške sile zasedle Neapelj in so vrgli Mussolinija, je njihovo vojaško vodstvo spoznalo, da je vojna zanje izgubljena. Italijani so se v zgodovini vedno znašli in tako tudi tedaj. Partizani so jim dovolili, da so odkorakali iz Slovenije, ne da bi se jih kdo dotaknil, pa so bili med njimi tudi okoreli zločinci, ki so neusmiljeno pobijali slovenske ljudi. Razmere ob kapitulaciji Italije so bile take, da je bilo vaških stražarjev 6.000, partizanov pa polovico manj. Vaške straže so bile zares samo vaške straže, Italijani so jih držali na kratko, niso jim dovolili, da bi se med seboj povezovale za skupne akcije, kar pa seveda ne opravičuje slovenskega vodstva, da ni tega opravilo na skrivaj. Pisali smo že, da je bila edina večja akcija napad na Dolomitski odred 18. in 19. marca 1943, ki so ga ob asistenci Italijanov in Nemcev izvedli vaški stražarji s področja Dolomitov pod vodstvom Pavleta Vošnerja – kapetana Vidmarja. Odred je bil razbit, Dolomitska republika pa za vedno izbrisana z zemljevida. Po tisti znani »Ali smo vojska ali gasilci!« so bili vaški stražarji prej gasilci kot vojaki in so se tako tudi obnašali v času preizkušnje, napako pa plačali z življenjem.
Na isti strani (291) naletimo tudi na podatek, ki nam hoče kakor prej z roško ofenzivo dopovedati, kako mogočna so bila dogajanja v času 2. svetovne vojne pri nas, da je namreč po kapitulaciji Italije 8. septembra 1943 in ob začetku nemške ofenzive v zadnjem tednu septembra »na slovenskem ozemlju delovalo kar pet partizanskih divizij z okoli 20.000 borci«. Gre za eno od napihnjenih številk v seriji mnogih in za enega od imen za veliko vojaško enoto, kasneje sta se diviziji pridružila še korpus in armada; podobno so bili velikodušni pri vojaških činih. Pri njih se niso ustavili pri poročnikih ali majorjih, ampak segli do generalov in celo maršala. Takrat ni bilo na Dolenjskem in Notranjskem skupaj z vsemi prostovoljci in prisilnimi mobiliziranci več kot 6.000 borcev, drugje po Sloveniji komaj za pest; primorska vstaja, pojem hoče povedati, da se je dvignil tako rekoč ves narod, pa je bila taka, da je veljal za partizana že vsak, ki je mahal s fičafajem. Ob nemški ofenzivi se je število osulo na polovico. Partizanska vojska v Sloveniji je štela največ 10.000 vojakov, več pa šele aprila 1945 s prihodom prekomorskih brigad in nastopom jugoslovanske vojske. Saj to je vendar dognano, partizanski bataljon je imel vojakov za eno četo, brigada za bataljon, polk za brigado, divizija za polk in korpus za slabo divizijo. Tako IX. korpus ni imel nikoli več vojakov kot 3.000, pa še ta številka je verjetno pretirana, poveljevalo pa mu je kar nekaj generalov. Pri domobrancih je šlo drugače, Rupnikov bataljon je štel največ 700 vojakov, poveljeval pa mu je stotnik, imel je štiri borbene čete in dve posadni, ki so jim poveljevali poročniki. Poveljnik domobranske vojske, Franc Krener, je bil polkovnik, edini general je bil Leon Rupnik, ki vojaško sploh ni deloval.

stran: 106

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Ob knjigah Mirko Kambič

Na 294. strani naletimo na famozni stavek, ki vedno vžge, kadar hočeš tolči po domobrancih, da se namreč Rupnik in njegovi somišljeniki »niso obširneje spraševali o naravi nacističnega režima in njegovih zločinih nad Judi, Romi in slovanskimi narodi«. Na ozemlju Ljubljanske pokrajine Judov niso odvažali v uničevalna taborišča, katoliška stran jih je celo reševala in rešila, na cigane pa so se spravili prav partizani in jih pobili skoraj dvesto (Žažar, Iški Vintgar, Boncar, Maverlen), ob tem, da niso domobranci niti enega. Za dogodke drugod po Evropi se je slabo vedelo. Prav gotovo pa Rupniku hudo zamerimo, da se marca 1945, torej v času, ko je Hitler že pokončal pet milijonov Judov, ni ugriznil v jezik, preden je spregovoril o komunizmu kot »židovski zaroti«.
Na isti strani (294) piše Vodopivec o skrajno tajni protikomunistični organizaciji »črni roki«. Vemo, da se je za črno roko razglašal Janez Marn, poveljnik Dolenjskega četniškega odreda, to pa zato, da bi se ga bali. Črna roka kot organizacija ni obstajala. Če analiziramo zločine, ki ji jih pripisujejo, ugotovimo, da je šlo za samovoljne zunajsodne poboje. Izvajale so jih ad hoc nastale manjše skupine vaških stražarjev ali domobrancev in člani domobranske politične policije, skupine pa med seboj niso bili povezane. Kar je počel Franc Frakelj v Kozlerjev gošči in na Lisičjem, ni bila črna roka, ampak domobransko pobijanje aktivistov OF in partizanskih terencev na lastno roko. Po sodni poti jim ni bilo mogoče dokazati krivde, pa so se zadeve lotili na črno.
Spet na isti strani (294) izvemo nekaj o kočevskem zboru. Res je šlo za zasedanje prvega parlamenta v slovenski zgodovini, vendar njegovi poslanci niso bili izbrani na demokratičnih volitvah, ampak po delegatskem sistemu. Takšno je bilo videti tudi zasedanje zbora, delegati so pohlevno poslušali izvajanja članov vrhovnega vodstva, nihče od njih se ni drznil dvigniti roke in zastaviti polemičnega vprašanja. Zato tudi ni bilo razprave. Poslanci so enoglasno odobrili dotedanjo politiko partizanskega vodstva in pristali na program.
Pa smo pri veliki nemški ofenzivi v jeseni leta 1943. Zanjo vemo, da je bila vojaško bolj uspešna kot velika italijanska dobro leto prej, saj je partizansko vojsko na Dolenjskem in Notranjskem razpolovila.Vodopivec ne bi bil srečen, če ne bi tudi vanjo vpletel domobrancev: »Nemci so v drugi polovici septembra 1943 poskušali z veliko ofenzivo, v kateri so sodelovale tudi novoustanovljene domobranske čete … « (295) Verjeti mi mora na besedo, da omenjenih čet ni bilo zraven, ne toliko po zaslugi domobrancev, ampak Nemcev, ki so bili tako naduti, da jih niso marali jemati s seboj. Kakšen smisel ima tlačenje domobrancev v nemško ofenzivo? Predvsem ta, da jim zato pripisujejo tudi vse zločine, predvsem streljanje talcev, ki jih je okupator zagrešil. Na manipulacijo sem postal pozoren, ko sem prebiral 2. knjigo trilogije Silva Grgiča Zločini okupatorjevih sodelavcev (Društvo piscev zgodovine NOB, Ljubljana 1997, str. 427–453). Samo v dolini spodnje Krke in Mirenski dolini so Nemci od 21. do 26. oktobra 1943 postrelili dvesto talcev (Malence pri Kostanjevici, Šentjernej, Gabrje, Slovenska vas, Straža in Trstenik pri Šentrupertu), ki jih je tudi Grgič vključil v domobranski seznam. Res pa je, da se je na koncu ofenzive pojavilo med Nemci nekaj domobranskih oficirjev. Njihova naloga je bila, da so med partizanskimi ujetniki, ki so se zvečine predali sami, poiskali nekdanje vaške stražarje, ki so jih bili partizani mobilizirali v svojo vojsko ali dodelili v delavske bataljone, samo v Kočevju petsto. Enota Vuka Rupnika je nekaj rogovilila okrog Čateža pod Zaplazom, vendar pri nemški ofenzivi ni sodelovala. Domobranci, ki so v tistem času padli ali bili ranjeni, in nam jih kar naprej ponujajo, so bili vojaki postojanke v Kostanjevici, ki so jih 11. oktobra 1943, deset dni pred ofenzivo, silovito napadli partizani Gubčeve brigade. Med Nemci, ki so 21. oktobra 1943 zasedli Kostanjevico, Šentjernej in Gabrje ter 26. oktobra Mirno in Šentrupert in ki so streljali talce, domobrancev ni bilo.
Na str. 296 izvemo za pohod XIV. partizanske divizije na Štajersko. Vodopivec sicer dvomi o uspešnosti te akcije, vseeno pa postreže z oceno slovenskega partizanskega vrha, »da je pohod uspel, saj je ugodno vplival na razvoj štajerskega partizanstva«. V resnici so bili rezultati tako porazni, da se je razmišljalo o sabotaži. Zakaj niso s pohodom počakali na pomlad, ampak so se odpravili na pot 15. januarja 1944 sredi zime, čeprav je res, da je ta z vso ostrino zavladala šele slab mesec kasneje, ko se je enota motovilila okrog Laškega? Nihče se ni vpraševal, kako da divizija na pohodu na Štajersko ni naletela na vsaj eno še tako revno skupino krajevnih partizanov, ki bi ji, če ne drugega, kazala pot, niti ji ni bila v pomoč mreža terencev in aktivistov; odgovor je, da jih takrat na Štajerskem sploh še ni bilo. Pa Štajerska takrat ni bila nobena trdnjava. Leta 1944 je začelo Nemcem vojakov primanjkovati, zahtevala jih je tako italijanska kot ruska fronta ter v pričakovanju zavezniške invazije tudi Atlantski zid. V tistem času je bilo, če upoštevamo tudi vermane, orožnike in policiste, na celotnem Štajerskem pod orožjem samo 5.000 ljudi.

stran: 107

Pa smo pri najbolj kočljivem dogodku celotne zgodovine protikomunističnega odpora na Slovenskem, pri domobranski prisegi (297). Beremo: »V štabu domobranske vojske so prišli na misel, da bi privrženost domobranskih borcev okrepili z vojaško prisego.« Kje je Vodopivec to pobral, ne vemo. Boris Mlakar, ki je o njej veliko pisal, svojih navedb ni nikoli preklical. Tudi v Slovenski novejši zgodovini beremo, da »jo je zahteval general Rösener« (700). Ni prostora, da bi se spuščal v dokazovanje, kako je bila omenjena prisega samo lojalnostna izjava vojakov, ki so prejeli orožje, da ga namreč ne bodo uporabili proti tistemu, ki jim ga je izročil, in da so prisegali tudi prisilni mobiliziranci v nemško vojsko in celo rekruti organizacije TODT, pa se jim ni skrivil niti las. Nič ne pomaga, zgodila se je in prilepila domobranstvu sramotni znak kolaborantstva, ki se ga nikoli ne bo dalo sprati. Ljudi podrobnosti ne zanimajo, zlasti ne tujcev. Ko izvedo za prisego, obvezno tudi, da je bila to prisega Hitierju, dana na njegov rojstni dan, je razprave konec. Na vsak način bi jo bilo treba preprečiti.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Ob knjigah Mirko Kambič

5. Zadnji vojni meseci: zmagovalci in poraženci (300–307)

Pri opisovanju partizanskih akcij in napadov Vodopivec hudo pretirava. O tem sem že pisal, ko smo govorili o roški ofenzivi. Značilen je njegov stavek iz prejšnjega poglavja (298): »Partizanske enote so napadale in rušile prometnice in si prizadevale širiti in okrepiti osvobojena ozemlja.« Tega je bilo sila malo, samo za sol, toliko, da so oddali signal. Če bi bilo partizanov pol toliko, kot so se hvalili, bi bila proga od Maribora do Trsta v ruševinah in neuporabna, podobno bohinjska proga. Saj so na tržaški progi večkrat rušili borovniški in kasneje Štampetov most, in na bohinjski vrgli v zrak nekaj mostov in viaduktov, niso pa ju trajno onesposobili. Saj tako neumni niso bili, da bi to počeli. Nase bi si nakopali Nemce, ki bi z njimi neusmiljeno obračunali, podobno kot so s Poljaki v uporni Varšavi. Njihov prava sovražnika sta bili bela in plava garda, za Nemce so vedeli, da bodo odšli vsak čas in za vedno. Tudi svobodna ozemlja so se partizanom hudo krčila. Res so se prosto sprehajali po gozdovih, pa še to ne vedno in povsod, iz mest in vasi pa so se morali umakniti. Izjema je Bela krajina, zanjo pa ni dvoma, da so se dogovorili z Nemci, da jim jo prepustijo v zameno za nedotaknjeno progo Ljubljana–Trst. Slovenski partizani so bili na tleh. Opomogli so si šele s prihodom brigad z juga. France Bučar je leta 1990, ko je bil o svojih partizanskih podvigih še zgovoren, povedal, kako je bilo na Gorenjskem. V zadnjih zimskih mesecih in zgodaj spomladi leta 1945 so jih domobranci tako stisnili ob zid, da so se bali, da jih bo konec, če se bo vojna predolgo vlekla.

stran: 108

Vodopivec tudi piše, da je bil »po hudih bojih in velikih izgubah« (301) 1. maja 1945 osvobojen Trst, 8. maja so partizanske enote (skupaj z Britanci) zasedle Celovec, »9. maja 1945 – so partizanske enote po hudih bojih zasedle Ljubljano« (302). V resnici posebno hudih bojev ni bilo. Šlo je predvsem za preganjanje poražene vojske, za oviranje sovražnika pri umiku. Na Opčinah so se Nemci upirali zato, da se je lahko iz Trsta umaknila celotna nemška posadka, in vztrajali še dva dni, ker so bili obkoljeni. Velik del, med drugimi tudi tržaški domobranci, se je 1. maja tik pred zasedbo rešil na ladje. Te so jih popeljale do izliva Tilmenta. Ko so partizani skupaj z Britanci vkorakali v Celovec, ni padel niti en strel, saj v njem vojske ni bilo, samo nekaj policistov in uprava. Spopada pri Borovljah, v katerih je po moji oceni padlo največ 75 partizanov, sta bila kasneje, namreč 10. maja popoldne in 11. maja zjutraj. Pri bojih za Ljubljano so bile žrtve le med tistimi partizani, ki so 8. maja neuspešno jurišali na Orle.
V nasprotju z vojaškimi akcijami, ki so jih partizani skoraj opustili, se je v komunističnem vrhu, vodstvu OF, zlasti pa na terenu vedno nekaj dogajalo. Pravimo, da so se šli državo in neprestano cirkulirali. O tem beremo pri Vodopivcu v vsakem poglavju. Pa naj gre za premike in reorganizacije v partizanskih vrstah, njihovo kurirsko službo, za priprave na prevzem oblasti, zlasti za zbiranje imen in sestavljanje seznamov ljudi, ki so po njihovem zaslužili kazen. Kakšni mojstri so bili pri tem, pove podatek, da so na njihovi podlagi ob zasedbi avstrijske Koroške že prve dni aretirali nekaj sto ljudi, čeprav koroški aktivisti in terenci niti slutiti niso mogli, da bodo partizani ob koncu vojne prišli tako daleč čez mejo. Ali njihovo sodstvo. Poglejmo samo njihovo sodstvo. Na kočevskem procesu so obsodili na smrt 16 ljudi, potem pa niso postrelili samo teh, ampak celo tiste, ki so bili oproščeni. Če jih je prijelo, so nekoga mrcvarili nekaj mesecev, čeprav so že v naprej vedeli, da ga čaka smrt.
Na vrsti je bilanca. Suhoparne številke, seštevanja in odštevanja, odstotki in preglednice. Razprava o njih bi zahtevala celo knjigo. Številke so politika prvega reda, kar se izkaže tudi pri Vodopivcu. Namesto da bi nam podal knjigovodsko poročilo, pri katerega branju bi se nam začelo zehati, je brez pomisleka povzel podatke, ki so mu jih servirali drugi. Nič se ni spraševal o metodologiji, ki so jo uporabili. No, tu bi opozoril na verjetno najhujši spodrsljaj v knjigi Slovenska novejša zgodovina, na prispevek Damijana Guština o številčnem stanju nemške in partizanske vojske spomladi 1945 (731–732), Nemcev naj bi bilo kar 122.000, partizanov pa 37.000. Omenil sem že, da spomladi leta 1945, pred prihodom prekomorskih brigad in drugih enot jugoslovanske armade, slovenska partizanska vojska ni štela več kot 10.000 vojakov, Vodopivec navaja število 37.000 (301), ki ga je verjetno pobral pri Guštinu. Od kod so se le vzeli ti partizani? Druga številka, ki je po mojem sporna, je 27.000 vojnih žrtev med borci NOB. No, če bodo imena zbrana po naseljih, podobno kot smo jih zbrali mi, in jih bo res toliko, bom dvignil roke in se vdal. Saj vemo, kako je s številkami. Zanje naši možgani niso preveč občutljivi, za marsikoga sta si bilijon in milijarda čisto blizu, najmanj polovica Slovencev bi gladko požrla podatek, da je bilo padlih partizanov sto tisoč. Izvemo, da je padlo samo 12.000 mobilizirancev v nemško vojsko, kar je seveda še vedno visoka številka, a spomnite se, da so njihova društva še nedavno operirala z enkrat višjo številko! V oči pade »nekaj več kot šest tisoč nemških in nekaj manj kot 1500 na slovenskih tleh padlih italijanskih vojakov« (303). Za nemške vojake je številka zanesljivo pretirana. Do njihovega števila bi se vendar dalo priti, saj so jih zvečine pokopali pri nas. Od umrlih med vojno in pokopanih v Celju, Kranju in Ljubljani je treba seveda odšteti vojake, ki so bili ranjeni na italijanski fronti in se zdravili na Golniku ali po ljubljanskih bolnišnicah in umrli, pa tudi tisti, ki so bili pobiti ob koncu vojne. Ko prebirate na pokopališčih njihove letnice smrti, ugotovite, da jih je polovica umrla po koncu vojne, verjetno v taboriščih. Smrtnost nemških vojnih ujetnikov je bila izjemno visoka. Ob koncu vojne se je Titovim partizanom vdalo po eni verziji 180.000 Nemcev, po drugi 240.000, v taboriščih pa jih umrlo 90.000.

stran: 109

Ustavil bi se še pri dveh številkah. Prvo zasledimo na 303. strani, da je bilo namreč na protikomunistični strani po vojni pobitih skupno 13 600 Slovencev. Samo po vojni pomorjenih domobrancev je bilo 12.587 (Slov. novejša zgodovina, Izgube in žrtve, 790–795), kaj pa civilisti. Za področje nekdanje Ljubljanske pokrajine so seznami precej popolni, dvomim pa, da so taki za Štajersko. Ne pretiravam, če trdim, da je bilo na vsem slovenskem ozemlju vključno z vrnjenim delom Primorske pobitih 3.000 do 5.000 civilnih oseb slovenskega rodu. Druga številka »clamat per absentiam«! Na strani 311, kjer bi namreč morala biti, je ni, izvemo samo, da število na slovenskem ozemlju po vojni pomorjenih »hrvaških beguncev doslej še ni natančneje ugotovljeno«. Če je Vodopivec hudo zgrešil pri oceni, koliko nemških vojakov je med vojno pri nas izgubilo življenje, bi pri oceni hrvaških in drugih izgub lahko postregel vsaj z domnevno številko. Pokazal bi mu rad, kako se da do nje vseeno priti. Računamo, da se je 6. maja 1945 iz Zagreba in okolice podalo proti Koroški 200.000 ljudi, od tega 180.000 Hrvatov. Med potjo so se osuli na polovico. Predvsem med civilisti jih je bilo veliko, ki so omagali in se vrnili domov ali pa so jih zajeli partizani. Na vsej poti do Koroške so ostali grobovi, največji okrog Celja in Gornjega Doliča, od tistih 70.000, ki so jih partizani 15. maja 1945 dobili v roke na Libuškem polju, jih bila skoraj polovica postreljena v Tezenskem gozdu, nekaj tudi na Pohorju, civiliste so izpustili, preostale vojake pa napotili na znani »križev pot«. Iz Vetrinja vrnjeni hrvaški vojaki, 11.000 po številu, so bili zvečine odpeljani na Hrvaško in pobiti tam. V Sloveniji so obležali torej naslednji: srbski dobrovoljski korpus, vrnjen iz Vetrinja in pobit v Kočevskem Rogu – 3.000; srbski in črnogorski četniki: Stari Hrastnik 2.000, Kamniška Bistrica 7.000, Tezenski gozd in Pohorje 5.000; hrvaška vojska in civilisti pri umiku skozi Slovenijo, predvsem v okolici Celja in v Gornjem Doliču – 30.000; hrvaški vojaki, ki so se predali na Libuški gmajni: Tezenski gozd – 30.000, drugod po Sloveniji 10.000. Odgovor je torej tak, da je bilo po 9. maju 1945 na slovenskem ozemlju pobitih najmanj 80.000 »hrvaških beguncev«, raje več, in 15.000 beguncev srbske in črnogorske narodnosti, pa pridemo do številke 100.000, kolikor naj bi bi jih bilo pobitih na ozemlju Slovenije, o kateri govorimo ves čas. Okrog 50.000 hrvaških vojakov pa je prišlo na Hrvaško z vlakom (Vetrinj) ali peš (križev pot) in bilo pobitih tam, samo v Maclju najmanj 10.000.
Na str. 306 nam Vodopivec postreže z globokoumnim razmišljanjem, da je imelo vse, kar se je dogajalo s Slovenci v času 2. svetovne vojne, »korenine v predvojni jugoslovanski in slovenski socialni in politični negotovosti, v pomanjkanju demokratične politične tradicije med Slovenci, predvsem pa v socialni šibkosti ter nazorsko-politični razcepljenosti slovenskega meščanstva, ki tudi ob izbruhu vojne ni znalo odločneje in enotneje opredeliti temeljnih državnih in narodnih interesov«. Ko nadaljuje z razlago, imaš najprej občutek, da hoče povedati, da bi se Slovenci lahko obvarovali pred totalitarizmom, če se ne bi pridružili komunistom, ki »leta 1941 še sami niso vedeli, kaj hočejo« (306), in se tako pred njim obvarovali, potem pa le izvemo, da je šlo za spopad »med boljševiškim komunizmom in katoliškim klerikalizmom« (306). Človek božji, kako da mu še danes ni jasno, da so bili prav komunisti ves čas najbolj prisebni, izkoristili enkratno priložnost in se hladnokrvno lotili svojega projekta. O tem sem govoril že v uvodu, prav take razmere kot pri nas so bile v času med dvema vojnama v vseh demokratičnih državah Evrope, vključno s Španijo in Avstrijo, pa je prišlo do revolucije razen pri nas samo še v Španiji in Grčiji.

6. Zmagoslavje zmagovalcev (308–327)

Če bi Vodopivec prebral knjigo, ki jo je napisal Ian Mitchell The Cost of a Reputation (Canongate, Edinburgh, 1997), se ne bi toliko lovil pri razlagi, zakaj je prišlo do britanske izročitve domobrancev in njihovih spremljevalcev Titovim partizanom. Najbolj močna je seveda tista, da »sta oskrba begunskih taborišč na jugu Avstrije in nadzor nad njimi povzročila britanskim vojaškim oblastem nemajhne težave, ki so se z vrnitvijo desettisočev beguncev v njihove domovine zmanjšale« (310). Ker potem se moramo takoj vprašati, odkod le Titu toliko hrane, da bi jo imel tudi zanje. Pa še to, od Britancev vetrinjski begunci do dneva vrnitve prejeli nobene hrane, takrat pa goljufivo popotnico. Zakaj se avtor kot razmišljajoči novinar ne vprašuje, kako je mogoče, če je bilo vse tako pošlihtano, kot nam dopoveduje (angleška vlada, zavezniško poveljstvo v Caserti), da so vojaki 8. britanske armade v Furlaniji ravnali drugače kot vojaki prav tako 8. armade na Koroškem, kjer so vojaki 5. britanskega korpusa iste 8. armade 15. maja 1945 zavrnili prevzem 65.000 Hrvatov pri Pliberku, izročili konec maja 45.000 kozakov Sovjetom v Judenburgu in v istem času 26.000 vetrinjskih beguncev v roke Titovih krvnikov. Nasprotno pa je 13. korpus iste armade 4. ali 5. maja 1945 prevzel v Furlaniji okrog 20.000 podobnih beguncev (srbski in črnogorski četniki, srbska narodna straža, vojaki srbskega prostovoljskega korpusa, primorski domobranci) in jih spravil v svoja taborišča. Odgovor je preprost. Res je 14. maja 1945 general Brian Robertson, administrativni vodja Alexandrovega štaba v Caserti, poslal navodilo, »da se predano osebje jugoslovanske narodnosti, ki je služilo v nemških silah«, izroči jugoslovanskim partizanom. Ni dvoma, da je navodilo požegnal tudi poveljnik general Harold Alexander. Kje je Boris Mlakar (Slovenska novejša zgodovina, 837) pobral, da naj bi navodilo veljalo samo za Koroško? Potem pa je čez dober teden, 23. maja 1945, prispelo iz Alexandrovega štaba novo navodilo, »da osebje jugoslovanske narodnosti ne bo vrnjeno v Jugoslavijo ali izročeno jugoslovanskim partizanom, razen če ne bo samo hotelo«. V Furlaniji so se tega navodila držali, na Koroškem pa se je dobilo nekaj kalinov, med njimi so bili poveljnik V. korpusa generala Charles Keightly, poveljnik njegovega štaba brigadir Toby Low, kasnejši lord Aldington, in poveljnik 6. oklepne divizije general Horatius Murray, čigar enota je usodni projekt izpeljala. Po opravljenem umazanem poslu so bili neskončno srečni in ponosni nase, saj se je Koroška po njihovi zaslugi znebila obojih, tako nasilnih partizanov kot nadležnih kolaborantov. Ko so po nekaj dneh so spoznali, da so se hudo zmotili, so zadevo prikrili in do smrti lagali.

stran: 110

Povzetek

Potrudil sem se in skrbno pregledal štirinšestdeset strani pisanja Petra Vodopivca, kolikor jih je namenil drugi svetovni vojni. Žal ni povedal veliko novega. Ostal je pri starem. Ne trdim, da se za njegovim pisanjem skriva hudoben namen, prej bi rekel, da udobnost. Pozabil je, da je tudi lenoba ena od glavnih grehov, in se premalo potrudil. Dogajanje med drugo svetovno vojno ni njegova specialiteta in ker tistih strani ni želel pustiti praznih, čeprav bi bilo to edino pametno, jih je napolnil površno in šablonsko. V primerjavi z Novejšo zgodovino Slovencev je napravil korak nazaj. Od gospoda iz ugledne familije, ki ga vidimo vedno lepo počesanega in s kravato in ki mu gre v življenju kot namazano, smo pričakovali več. Upam, da ga bo izkušnja s knjigo Od Pohlinove slovnice do slovenske države zresnila in se ne bo več obnašal kot poeta laureatus, ampak si bo skušal s trdim delom in resnim pisanjem povrniti zapravljeni ugled.