Avtor: Janko Maček

stran: 021

stran: 022

Odveč je ponavljati, da bi brez partizanskega nasilja, ki se je začelo že jeseni 1941 in se razplamtelo v pravi požar spomladi in poleti 1942, ne bilo niti vaških straž in ne domobrancev. Prav poseben primer medvojnega komunističnega nasilja so Hinje in Žvirče, od koder izhaja tudi naš današnji pričevalec Ignacij Meglen. Žvirče, ki so med vojno hudo trpele, so tudi po vojni plačale ogromen krvni davek. O tem silnem trpljenju bi radi nekaj povedali v temle sestavku.
O Hinjah in Žvirčah je bilo v Zavezi že toliko napisanega, da smo kar v zadregi, kako naj se lotimo ponovnega zapisa. Pod naslovom Vas na meji je Justin Stanovnik v 14. številki Zaveze povedal zgodbo o trgovcu Puglju in kovaču Mavru, hkrati pa izčrpno obdelal zgodovino predvojnih, medvojnih in povojnih Zvirč in se tudi vprašal, kako je prišlo do takih grozot v vasi, ki je dotlej desetietja in stoletja živela dokaj mirno, skoraj idilično življenje. V 34. in 35. številki Zaveze je o Hinjah in Žvirčah pisala Vanja Kržanova. S svojim, za trpljenje ljudi odprtim čutom je izbrskala mnoge spomine vaščanov, ki so bili do tedaj še skriti zaradi strahu ali zaradi česa drugega in iz njih sestavila lep mozaik, ob katerem se bo še čez leta marsikdo ustavil in zamislil. Domačin Franc Blatnik je že za 12. številko Zaveze pripravil sestavek Dražgoše in Žvirče, kjer je opisal uničenje Žvirč in izgon vaščanov. Do tedaj je bila ta zgodba le malo znana, medtem ko v Dražgošah že desetletja leto za letom slavijo tradicije enobeja, v zadnjem času skrbno očiščene kakršnekoli revolucionarnosti. Vse to samo v Zavezi. Pa je bilo o Žvirčah tudi v drugih medijih nekaj objavljenega.
Kljub temu se bomo še enkrat odpravili v Suho krajino. Upamo, da bralci ne boste zamerili, če boste v temle zapisu našli kako ponavljanje. Pomislimo, kolikokrat je bila v letošnjem letu v naši javnosti uporabljena beseda kolaboracija, kolikokrat sta bili ponovljeni besedi izdaja in izdajalci. Da, zgodovinske dogodke in dejstva je mogoče na različne načine interpretirati, lahko se jim dodaja razne etikete, ne da pa se jih spremeniti. Zato nam ne ostane drugega kot ponavljanje resnice, da hinjska kaplana Novak in Kern nista bila izdajalca, da Žvirčani niso bili sodelavci okupatorja. Sicer pa se mora vsakdo sam odločiti, katero interpretacijo bo sprejel, katero pa zavrnil. Naj k tej odločitvi skromno pripomore tudi tale zapis.

Usodna pomlad 1942

31. maja 1942 je Edvard Kocbek, ki je bil komaj nekaj dni s Kidričem in njegovo skupino na Tisovcu nad Strugami, v svoj partizanski dnevnik zapisal naslednje: »Nedelja. Odšli smo na teren, vsak na svojo stran, da opravimo vrsto zborovanj. Jaz sem krenil na Hinje. V Čretežu me je čakal Rastko in me z motorjem zapeljal skozi Struge na hinjski hrib. Tam sem našel politkomisarja Perovška, študenta z bežigrajske gimnazije, namesto okrožnih odbornikov, kakor smo se bili domenili. Zborovanje smo sklicali po maši pred cerkvijo. Cerkev je bila polna ljudi, stali so celo zunaj nje, posebno moški so lagodno moževali. To je povsod tako na Slovenskem. Motilo me je njihovo razpoloženje, ki je trmasto govorilo, da se v svetu ni zgodilo nič hudega … Sonce se je skrilo, nedelja brez sonca je tej slovenski pokrajini podelila nenavadno mračen, skoraj tuj značaj …
Po maši se je kmetom tokrat nekam čudno mudilo, vendar smo jih polovico zadržali. Perovšek je odprl shod in mi dal besedo. Izbiral sem najpreprostejše izraze, uporabljal učinkovita retorična sredstva, vplival razpoloženjsko, toda možakarji so se le počasi odpirali. Gledali so me nezaupno, počasi so sledili mojim mislim in šele na koncu se je nekaterim videlo, da se jim je v očeh prižgala brleča lučka. Med govorom me je večkrat oblilo mučno občutje, da opravljam Sizifovo delo, da mi bo nežno zgradbo še danes nekdo podrl, občutje, da sem kljub krščanstvu tujec med temi kristjani, občutje, da vlada med živimi Slovenci tragičen nesporazum, ki ga ne bo mogoče odpraviti z iskrenimi in toplimi besedami … Poleg naravne in zgodovinske nezaupljivosti, ki jo imajo kmetje do nenadnih, intenzivnih in širokih pojavov, se v današnjih mojih poslušalcih kažejo tudi sledovi podtalnega dela, ki ga razvijata domači kaplan in učiteljica. (Torej Kocbek verjame, da sta kriva, daje bila njuna aretacija upravičena. Op. J. M.)
Vse župne urade smo naprosili, da bi danes brali po cerkvah naš razglas. Hinjski župnik tega ni storil. Obiskal sem ga takoj po shodu in ga povprašal za vzrok. Stal je pred menoj v talarju, bil je preplašen in v zadregi. Opravičeval se je, da nima navodil od dekana, da je pošto prejel prepozno in da bo razglas prebral danes popoldne pri večernicah. Videl sem, da temeljitejši razgovor s starejšim, prilično debelim gospodom ni mogoč. Roke so se mu tresle, poleg tega so bile ženske v farovžu popolnoma iz sebe.« (E. Kocbek, Tovarišija, str. 29)

stran: 023

Opis slike: Meglenovi iz Kompolj: (z desne) France, Jože, mati Marija, oče Jože in Anton; stojijo Alojz, Nace, Stanko, Janez, Štefan, Julij in Rudolf

Očitno je Kocbek že prej ali vsaj ob prihodu v Hinje zvedel za najnovejše dogodke v fari. 29. maja v zgodnjih jutranjih urah so partizani odpeljali kaplana Novaka in šolsko upraviteljico Darinko Čebulj. Oba sta bila pri ljudeh priljubljena. Menda sta bila nekaj časa zaprta v nekem skednju pri Polomu. Zvedelo se je, da so ju 1. junija gnali mimo kapelice v Starem Logu, potem je pa za nekaj časa vse utihnilo. Po daljšem presledku seje razvedelo, kako so ju sodili in mučili. Za njun grob se še danes ne ve.
11. junija 1942 je Kocbek spet zapisal v svoj dnevnik: »S Kidričem sem imel dolg razgovor. Prebral sem zapisnik o zaslišanju kaplana in učiteljice s Hinj, ki sta bila justificirana. Pomisleki, ki sem jih izrazil glede na zapisnik in glede na proceduro, so naju zapletli v resna razmišljanja. Šlo mi je za to, da dobimo čimprej pregled nad nevarnimi ognjišči in da svoji revolucionarni justici predpišemo obvezen postopek. Enote morajo povsod postopati enako, vedno in povsod morajo izključiti negotove izpovedi in iracionalne elemente. Skupno sva ugotovila, da je potrebno dvoje, prvič, da dobimo kolikor mogoče prave krivce v roke, drugič pa da duhovnike, ki začenjajo ogrožati naše delo, justificiramo po treznem premisleku vseh okoliščin.« (E. Kocbek, Tovarišija, str. 41)
Debato med Kocbekom in Kidričem bi bilo zanimivo razširiti v razpravo o Kocbekovem odnosu do partizanskih medvojnih pobojev, ki so še vedno glavna sporna točka med obema stranema iz državljanske vojne, toda namen tega sestavka je govoriti o medvojnem in povojnem času v Žvirčah in umor kaplana Novaka in učiteljice Čebuljeve smo omenili zato, ker je brez dvoma močno vplival na odnos Žvirčanov in tudi drugih Suhokranjcev do OF in partizanov. Ljudje so si zapomnili, da je Kocbek pokazal le malo zanimanja, ko so ga hinjski možje po govoru 31. maja prosili, da bi posredoval za njihovega kaplana in učiteljico. Preveč so ju poznali, da bi verjeli zgodbi, da sta bila italijanska vohuna in izdajalca. Kar je kasneje zapisal Franc Smrke – Jošt v svoji kroniki NOB, da je kaplan imel v hinjskem zvoniku radijsko oddajno postajo, učiteljica pa da je lepila po vaseh plakate proti osvobodilnemu gibanju, je morda zavedlo tega in onega v drugih delih Slovenije, Suhokranjcev pa prav gotovo ne.

stran: 024

V Žvirčah in okolici so bili v začetku kar navdušeni za partizane. Večinoma so jim tedaj še rekli četniki. Ko so partizani marca 1942 pri Starem Logu prijeli tri italijanske uslužbence podjetja Emona in jih ubili, so Italijani tudi v hinjski fari pobrali več moških. Grozili so, da jih bodo postrelili kot talce. Po posredovanju župnika Skebeta iz Starega Loga so jih potem odpeljali v internacijo v Gonars. Je bilo res potrebno ustreliti tiste Italijane in s tem toliko ljudi spraviti v nesrečo?

Opis slike: Spredaj Julij Meglen in nevesta Ida Sever, zadaj z desne Micka in Ignacij Meglen in Severjeva oče in mati

Ko se je pomlad 1942 prevesila v poletje, so partizani v Žvirčah naredili preplah, da bodo prišli Italijani in vse požgali. Naj se zato vaščani z živino vred umaknejo v gozd! Ubogali so in v gozdu postavili nekaj zasilnih barak. Ob sporočilu, da se bližajo Italijani, so se mnogi umaknili tja in odpeljali s seboj tudi živino. K sreči Italijanov ni bilo, kajti če bi prišli, bi vaščane v gozdu brez težave odkrili. In kaj bi bilo potem? Ni dvoma, da bi Žvirče po italijanski represaliji postale podobne Dražgošam. Italijanom pa je vendarle prišlo na ušesa, kako so se jim v Žvirčah »uprli«. Nekega dne so obkolili vas in prijeli večino moških. Grozili so, da jih bodo nekaj postrelili, druge pa odpeljali v internacijo. Duhovnik Štefan Hrovat, štajerski begunec, ki je bil tedaj v Žvirčah, je pogumno stopil pred italijanskega poveljnika in mu skušal dopovedati, da si vaščani umika v gozd niso sami izmislili. Ko je videl, da ga Italijan ne posluša, je duhovnik tudi sam stopil k skupini moških, določenih za ustrelitev. To je zaleglo. V internacijo so potem odpeljali le kovača Mavra in dve ženski, vse druge pa izpustili.

stran: 025

Vsa vas je bila pretresena, ko so partizani leta 1942 odpeljali očeta Puglja in sina Naceta. Bali so se, da se bo z njima zgodilo isto kot s kaplanom in učiteljico. Nekaj dni sta bila zaprta v gozdu med Smuko in Starim Logom, potem so ju pa izpustili.
Konec leta 1942 ali bolj verjetno v začetku 1943 je tudi v Žvirčah nastala vaška straža. Posadka je bila nastanjena v šoli. Ob napadu marca 1943 so partizani šolo požgali. Domačini so jo na hitro obnovili in potem je v njej spet bila vaška straža. Ko pa so stražarji po kapitulaciji Italije odšli na Turjak, je šola ostala prazna. Domobranske posadke v Žvirčah ni bilo, prihajale pa so patrole iz Strug, Velikih Lašč in drugih postojank. Z druge strani so prihajale partizanske brigade in prav pri Žvirčah so večkrat trčili skupaj. Profesor Stanovnik je torej sestavku o Žvirčah upravičeno dal naslov Vas na meji. Odveč je omenjati, da je vsako tako trčenje povzročilo težave vaščanom.

Od jeseni 1943 do 15. Marca 1945

Večina Žvirčanov se je – za razliko od nekaterih drugih krajev – s Turjaka vrnila domov. Vendar so bili le malo časa doma. Bili so že vajeni skrivanja, saj so se skrivali tudi pred nastankom vaške straže. Pravijo, da je ob nekem času kar 60 fantov in mož iz Zvirč bilo med skrivači. Ko je konec leta 1943 in v začetku 1944 postalo skrivanje vse bolj nevarno, so fantje drug za drugim odhajali v bližnje domobranske postojanke. Le k partizanom ni šel skoraj nobeden. Vse več je bilo razlogov, ki so Žvlrčane odvračali od partizanov. 11. januarja 1944 je prišla v vas večja partizanska enota, menda Cankarjeva brigada. Spravili so se nad Blatnikove, po domače Jožkove. Hišo in hlev in vse so popolnoma izropali ter zahtevali, da gredo oče, mati in 17-letna Zalka z njimi. Ker je bila mati bolna, so jo samo pahnili čez hišni prag v sneg, očeta Janeza in Zalko pa odpeljali ter hišo zapečatili. Preko Seča in Vrbovca so naslednji dan prišli do Ajdovca, kjer so hoteli Zalko ločiti od očeta, toda dekle se jim je uprlo: »Kamor bo šel oče, grem tudi jaz!« Naslednji dan so ju gnali na Selišče pri Dolenjskih Toplicah. Na poti jih je dohitel partizanski komandant, ki je bil enkrat ali dvakrat pri Blatnikovih in sta se z očetom kar lepo pogovorila. Morda je prav on dosegel, da so ju po nekaj dneh izpustili. Ko sta prišla domov, je bilo hudo, saj niti žlic niso imeli. Sosedje so jim dali najnujnejše za začetek. Zakaj so partizani tako ravnali z Blatnikoviml? Menda zato, ker se je starejši sin Ivan skrival. Toda tudi pri drugih hišah v vasi so se fantje skrivali, marsikje tudi po dva ali trije, pa so jih partizani pustili pri miru.
1. marca 1944 so nemška letala bombardirala Žvirče. Šest vaščanov – med njimi tudi otroci – je bilo ubitih, nekaj pa ranjenih. Med ranjenimi je bila tudi ena od Pugljevih hčerk. Ranjence je bilo treba odpeljati v bolnišnico. Pugelj je ponudil konje in voz, sam pa ni želel iti zraven, ker je predvideval, da mu bodo zato očitali zvezo z domobranci. Ker pa nihče drug ni bil pripravljen opraviti te vožnje, jo je prevzel sam. Komaj se je vrnil domov, že so ga prišli zasliševat, 22. marca so ga pa odpeljali in ni se več vrnil. Za njegov grob niso nikoli zvedeli, domnevajo pa, da je nekje v Beli krajini, kjer je tedaj že bila vzpostavljena revolucionarna oblast.
Na veliki teden 1944 so partizani odpeljali hinjskega kaplana Franca Kerna. V manj kot dveh letih je bil to že drugi kaplan, ki so ga odpeljali iz Hinj in umorili. Kern je bil doma v župniji Velesovo na Gorenjskem. Ko po nemški zasedbi ni več mogel domov, je dobil začasni dom pri dobri družini v Hinjah. Tudi novo mašo je julija 1943 imel v Hinjah in potem ga je škof Rožman imenoval za hinjskega kaplana. Po odhodu vaških straž so postale Hinje »osvobojeno« ozemlje. Ko Franček Saje v Belogardizmu piše o padcu Turjaka, med drugim omenja kaplana Poldo, njegovo pismo Francu Kernu v Hinje in sodni spis izrednega vojaškega sodišča v Metliki proti kaplanu Kernu. (F. Saje, Belogardizem, 1952, str. 603; Palme mučeništva, str. 169)
Ljudje se spominjajo, da je bil Kern dober pridigar in da je večkrat udaril po komunizmu. Razlogov za to je v Hinjah imel dovolj. Vemo, da je pred vstopom v bogoslovje že bil na pravni fakulteti. O njegovi sodbi, ki naj bi bila v Metliki, in smrti pa vemo razmeroma malo in bi bila potrebna posebna raziskava. Morda se je bo lotil kdo od zgodovinarjev.
Po septembru 1943 so bili Žvirčanl v neprestani nevarnosti. Nič se ni vedelo, kdaj bodo potrkali na vrata Nemci, kdaj partizani in kdaj domobranci. Kljub temu se življenje ni ustavilo. Ljudje so vsaj za silo obdelali zemljo in s partizani delili njene sadove. Otroci so kot običajno na pašnikih nad vasjo pasli živino in se pri tem po svoje zabavali. Posebna zabava tistega časa je bila, da so kurili ogenj in vanj metali vojaške naboje, do katerih ni bilo težko priti. Ko je naboj v ognju razneslo, je počilo, kot bi ustrelil s puško. Tako »streljanje« ni bilo brez nevarnosti, saj bi krogla iz eksplodiranega naboja lahko koga zadela, pokanje pa privabilo to ali ono vojsko, zato so starši svarili otroke, imeli pa pri tem bolj malo uspeha, kajti ta nenavadna zabava je bila preveč zapeljiva, da bi se ji otroci mogli odpovedati. Tako je nekega dne nad vasjo spet zapokalo. Nekaj partizanov na spodnjem koncu vasi je bilo prepričanih, da prihajajo Nemci ali domobranci. Po najkrajši poti sojo ucvrli v gozd. Toda kmalu so se vrnili in začeli ugotavljati, kdo je streljal. Na zgornjem koncu vasi so šli od hiše do hiše in spraševali. Pri zadnji hiši, po domače pri Antonu, so naleteli na očeta in kopico otrok – le dva med njimi sta bila šolarja, vsi drugi pa predšolski. Na vprašanje ali so videli, kdo je streljal, se je oče nasmehnil in pokazal na otroke: »Vidite, tale vojska vas je nagnala!« Eden od partizanov je brez besede dvignil puško in nič hudega slutečega očeta ustrelil. Pravijo, da je bil še na parah nasmejan. Tak je bil tisti čas, ko je na vsakem koraku prežala smrt, ko je nekaterim bilo vse dovoljeno.

stran: 026

Opis slike: Pred pogrebom v Žvirčah, spredaj z desne Stanko Papež in Ignac Meglen

Hočevarjevi – po domače Lužarjevi – iz Žvirč in Meglenovi iz Kompolj

Čas je že, da nekaj povemo o Meglenovih, po domače Rusovih, iz Kompolj in Hočevarjevih, po domače Lužarjevih, iz Žvirč. Njihova zgodba bo dodala nove kamenčke v mozaik trpljenja Žvirčanov. Povedal nam jo je Ignacij Meglen iz Ponikev, sin Naceta Meglena in Micke Hočevar iz Žvirč. Zaradi lažjega razumevanja bomo najprej opisali Meglenovo družino iz Kompolj. Na fotografiji vidimo očeta Jožeta, po domače Rusa, mamo Marijo in deset sinov. Našteli jih bomo po starosti, kot so tudi na sliki: spredaj od desne Franc, Jože, Anton, zadaj z desne Alojz, Ignac, Janez, Stanko, Štefan, Julij in Rudolf. Vseh deset je preživelo vojno. Janez je kot domobranec odšel na Koroško, ni bil vrnjen in je kasneje odšel v ZDA. Ignac in Julij sta se poročila v Žvirče. Ignac si je za življenjsko sopotnico izbral Hočevarjevo – Lužarjevo Micko. Njun sin Ignacij sedaj živi v Ponikvah v Dobrepoljski dolini.
Ko je Rusov Nace iz Kompolj začel hoditi v vas k Lužarjevim, je bil Mickin oče takoj navdušen: »Če se bosta odločila, da se vzameta, vama bom kupil domačijo v Žvirčah.« Držal je besedo – in ker domačija ni bila poceni, je na pomoč priskočil še oče Rus. V Žvirčah se je kmalu razvedelo, da ima Nace doma še devet bratov. Marsikatero žvirško dekle je pomislilo, da bi bilo dobro koga od njih pritegniti v Žvirče. In res je čez nekaj časa za Nacetom prišel še Julij.
Kaj pa Hočevarjeva družina v Žvirčah? Oče je bil v letih 1916 do 1928 v Ameriki. Po vrnitvi je s prihranjenim denarjem kupoval gozdove in trgoval z lesom. V družini je bilo 7 otrok: 3 fantje in 4 dekleta. Od deklet je bila Micka, rojena 1913, najstarejša, Milka je umrla, ko ji je bilo 11 let, Angela se je poročila na Kal pri Ambrusu, Pepca pa se je že po vojni poročila na domu. France, Stanko in Jože so bili pri domobrancih in za vsemi se je junija 1945 izgubila sled. Franceta so videli v teharskem taborišču in lahko sklepamo, da se je njegova pot končala na Hrastniškem hribu. Stanko je pa bil v stiškem bataljonu in ni o njegovi usodi po maju 1945 nič znanega.
Najbolj zanimiva je Jožetova zgodba. Konec maja 1945 je bil med domobranci, ki so bili s Koroškega vrnjeni preko Jesenic in so pristali v Šentvidu nad Ljubljano. Z njimi je prišel v Kočevje in verjetno tudi na morišče v Rogu. Od tam je pobegnil in se s še enim ali dvema sotrpinoma vračal proti Suhi krajini in svojemu domu. Izmučeni, lačni in žejni so se ustavili pri neki hiši v Polomu, da bi dobili kako okrepčilo ali vsaj vodo. Toda ljudje v Polomu so bili pripravljeni na vse kaj drugega kot na pomoč, bili so pripravljeni, da begunce z morišča oziroma iz groba pobijejo in dokončno pokopljejo.
Kdo so bili ljudje, ki so v Polomu varovali mejo Roga, da je nihče ne bi prestopil živ, kajti iz Kočevskega roga v tistih dneh ni bilo povratka. Vračali so se le morilci, ki pa so prej podpisali zaroto molka. Lahko rečemo, da je do danes niso prelomili. Polom je bil nekoč kočevarska vas. Vemo, da je konec leta

stran: 027

1941 večina Kočevarjev zapustila svoje vasi in se preselila v Posavje. Da je spomladi ali poleti 1945 nekdo dobil »vizum« za Polom, je moral biti zvest revolucionarnim izročilom ali vsaj slepo poslušen navodilu, da je treba za vedno zaustaviti vsako sumljivo osebo, ki bi prišla mimo. Sicer se je pa podobno dogajalo po drugih krajih še po amnestiji, ko so se mladoletni domobranci in redki drugi vračali iz Šentvida, Teharij in drugih taborišč in so nekateri že blizu doma za vedno izginili. Tudi Lužarjev Jože, ki je iz Roga prišel do Poloma, ni imel več daleč do doma v Žvirčah, vendar tja ni prišel.

Opis slike: Hočevarjeva hiša v Žvirčah

Po 15. Marcu 1945

Po požigu Hinj so Žvirčani slutili, da tudi nje čaka podobna usoda. Večer za večerom so legali k počitku s strahom, kaj jim bosta prinesla noč in naslednje jutro. Pugljeva mama, ki je po moževi smrti sama skrbela za številno družino, je zahtevala, da so otroci spali oblečeni in obuti. Ko je v zgodnjem jutru 15. marca pobutalo po vratih, je takoj vedela, kaj jih čaka. Rada bi kaj rešila, toda borih 10 minut, ki jih je imela na razpolago, je bilo premalo za to. Uspelo ji je vreči v vodnjak nekaj posode in pribora in kasneje jim je to prišlo zelo prav. Skušala je odvleči s seboj šivalni stroj, toda partizan, ki je to opazil, ga ji je iztrgal in ga pahnil po klancu navzdol. Stara mati je zmetala v koš nekaj obleke in čevljev, na vrh pa posadila živega purana in odtavala za drugimi proti cerkvi, kamor so jih zganjali. – Blatnikovih butanje na vrata in vpitje ni presenetilo, saj so bili vajeni partizanskih obiskov. Ker mame tisti dan ni bilo doma, so starejše sestre pomagale, da so se mlajši otroci hitro oblekli. Na reševanje jim ni bilo treba misliti, saj je bilo že prej vse izropano. Ko so šli proti cerkvi, kjer so jih potem zastražili, so videli, da je cela vas obkoljena, videli so, kako so partizani nosili iz hiš živež, obleko in drugo in nalagali na vozove. – Stari Tekavec je bil že nekaj časa bolan. Ko so drugi odšli, je obsedel na krušni peči. Le kako naj v svoji starosti in bolezni gre od doma? Niso ga več priganjali in potem je zgorel s hišo vred.
Žvirče so imele tedaj okrog 500 prebivalcev, zato je bila prava gneča, ko so se vaščani zbrali v cerkvi in okrog nje. Izven zidu okrog cerkve ni smel nihče, razen če mu je straža posebej dovolila in ga pospremila še po kakšno malenkost domov. Ljudje so imeli občutek, da je cerkev že minirana. Bali so se, da bodo hkrati z njo tudi sami zleteli v zrak.
Okrog štirih popoldne je bilo tega strahu in negotovosti konec. Stražarji so jih pognali v breg nad cerkvijo in tudi sami šli z njimi, da se slučajno ne bi kdo skušal vrniti. Kmalu so se zaslišale eksplozije in zasmrdelo je po dimu. Videli so, kako je pognalo kvišku cerkev, šolo in nekaj večjih hiš. Že je gorela vsa vas in mogočni stebri dima so se dvigovali nad njo. Stražarji so priganjali ljudi naprej, oni pa so se ustavljali in gledali nazaj, kako plameni požirajo njihove domove. Ko se je žalostna procesija premaknila čez preval, goreče vasi niso več videli, jih je pa do Strug spremljal vonj po dimu in rdeč sij nad hribi.
Lado Ambrožič – Novljan je v knjigi Dvanajsta brigada takole opisal požig in rušenje Žvirč: »Dne 15. marca (1945) so brigadi naložili zelo nepopularno nalogo, naj razruši utrdbe v Žvirčah in izseli vse prebivalstvo. Tudi v tej vasi, kakor pred odselitvijo prebivalstva iz Hinj, je bila organizacija za obveščanje domobrancev in Nemcev zelo uspešna. Sovražnik je zato na tem operativnem področju lahko hitro reagiral na partizanska gibanja in akcijo. Na Slovenskem ni bilo veliko primerov, da je partizanska vojska posegla po tako drastičnih ukrepih, kot je bilo rušenje nekaterih zgradb v vasi. Znano je, da so partizani izpod Gorjancev izselili nekoliko družin, za katere so vedeli ali pa sumili, da so njihovi člani sovražnikovi obveščevalci in da so njihovi domovi na voljo belim vojakom in njihovim nemškim gospodarjem. Toda pod Gorjanci niso porušili hiš preseljenih prebivalcev. V Žvirčah so minerci inženirskega bataljona XV. divizije razstrelili trdneje zidana poslopja. Poleg tega so porušili približno 45 bunkerjev okoli vasi. To delo so opravili tako, da sovražnik ni imel več možnosti, da bi se daljši čas zadrževal v vasi, izkoriščal podatke domačinov ali pa vas izpremenil v postojanko. Tudi v Hinjah so istočasno razbili še nekatere trdne zidove, ki so ostali od prejšnjega miniranja. Akcija je pri prebivalstvu naletela na proteste. Izkazalo se je, da domobranske enote v spremstvu nemških policijskih čet niso branilci kmečkih domov, kot so domobranci radi razlagali, ampak da so nasprotno povzročitelji uničevanja vasi. To je bila zadnja tovrstna akcija partizanskih čet.« (Dvanajsta brigada, str. 521)

stran: 028

Ali je k temu opisu sploh potreben komentar? V opisu ni samo polno neresnic, ampak je naravnost žaljiv do ljudi, ki so toliko pretrpeli. Kako si je mogel pisec, ki je bil kot predvojni učitelj do neke mere izobražen, dovoliti izmišljijo o 45 bunkerjih okrog vasi? Razumljivo, da se ni odzval, ko so ga nekajkrat vabili, naj pride v Žvirče in pokaže vsaj eno lokacijo od omenjenih 45 bunkerjev. Vaška straža se je v Žvirčah zadrževala le kakih sedem mesecev; nekateri povedo, da so bili dogovorjeni, da se v slučaju resnejše nevarnosti takoj umaknejo v Hinje, zato se niti niso kaj bolj utrjevali. Po septembru 1943 pa so partizani celo leto in pol prihajali v Žvirče in nobeni bunkerji jih pri tem niso ovirali. Mar so marca 1945 nenadoma zrasli iz zemlje kot gobe po dežju? Vemo, da Ambrožič 15. marca 1945 ni bil v Žvirčah, vendar mu to še ne daje pravice, da lahko piše karkoli. Iz njegovega pisanja vemo, da je bil med voditelji partizanskega napada na Ajdovec konec leta 1942 in med sodniki, ki so po vdaji ajdovske posadke 26 ujetnikov na Brezovi Rebri obsodili na smrt. Ni dvoma, da je bila tista sodba in njena izvršitev zločin, prav tako pa je bil zločin in ne zgolj »nepopularna naloga« tudi početje dvanajste brigade 15. marca 1945 v Žvirčah.

Opis slike: Jože Hočevar, Lazarjev iz Žvirč

Ko je žalostna procesija Žvirčanov tisti večer prišla v Struge, se je začelo naslednje poglavje njihove izgnanske zgodbe. Kje naj prenočijo, kje bodo dobili košček strehe za naslednje tedne in mesece. Nekateri so imeli tu sorodnike in so se lahko zatekli k njim, mnogi pa so sicer prespali tisto noč, v naslednjih dneh pa trkali na vrata hiš po drugih vaseh lepe dobrepoljske doline. Marsikje bi jih sprejeli, pa zares niso imeli prostora, ker so že prej sprejeli Hinjce ali pa je skromen domek zadoščal komaj za njihovo številno družino. Živeža je povsod primanjkovalo, vendar so ga domačini velikodušno delili z izgnanci, ki so bili ob vse. Ta velika solidarnost je dajala beguncem poguma in jim pomagala vzdržati.
Takoj ko je bilo mogoče, so začeli hoditi nazaj v domačo vas – dve uri hoda tja in prav toliko nazaj. Skušali so obdelati njive, pa niso imeli ne vprežne živine, ne semen in ne orodja. Kljub temu so v nepognojeno zemljo z motikami posadili nekaj krompirja in koruze. Takoj so začeli čistiti pogorišča in ruševine svojih domov in se trudili, da bi uredili skromen kotiček, kamor bi se zatekli pred nalivom in morda kako noč celo prespali. Hudo je bilo, ker v vasi ni bilo vode. Še kasneje so vsaj konec tedna šli v dolino tudi zato, da so se pošteno umili in bili v nedeljo pri maši. Poseben problem – seveda že kasneje – je bil gradbeni material. Za nekatere ga sploh ni bilo, brez njega pa ni bilo mogoče napredovati. Stradali so in garali. Bilo je težko, vendar so vztrajali. Ko je eden uspel urediti sobico v uničeni hiši, so hodili k njemu spat tudi sosedi, dokler niso še sami kaj zgradili. Še nikoli vaščani niso bili toliko med seboj povezani, toliko solidarni kot v tistih težkih mesecih.

Detonacije v Rogu in njihovo sporočilo

Z vzpetine nad vasjo, kjer imajo Žvirčani še danes njive in travnike, se vidijo vrhovi Kočevskega roga. V začetku junija 1945 je tisti pogled za marsikoga dobil poseben pomen in Rog, kot ga je videl tedaj, se mu je neizbrisno vtisnil v spomin. Začelo se je šepetati, da v Rogu pobijajo domobrance. Večina vaščanov je bila tedaj še raztresenih po vaseh dobrepoljske doline, zato jim ni ostalo skrito, da po železnici proti Kočevju noč za nočjo pelje poseben vlak z vrnjenimi domobranci. Nekateri so bili doma prav v teh vaseh in so spotoma odvrgli lističe s sporočilom za svoje domače. Razvedelo se je tudi, kaj se vsak dan zgodaj zjutraj dogaja v Kočevju in kako zakriti kamioni vozijo proti Rogu ter se čez nekaj časa vračajo po nov tovor.

stran: 029

Nekega dopoldneva v začetku junija je Pugljeva mama na njivi nad vasjo okopavala koruzo. Z njo je bila tudi hčerka Vida. Nenadoma zaslišita pok oddaljene eksplozije. Obe se ozreta v tisto smer: strmita in čez čas zagledata še dim. Dvigal se je nad gozdovi Kočevskega roga. Vidina mama se je ob motiki sesedla na tla in zaječala: »Zdaj so pa Mirka ubili, mojega sina so ubili.« (Zaveza št. 35, str. 34)
Podobno so – verjetno istega dne – doživeli tudi Blatnikovi. Med delom jih je vznemiril odmev detonacije. Ko so pogledali proti vrhovom Roga, ki se od tam lepo vidijo, so opazili, da se nad njimi dviga dim. Ugotovili so celo, najbrž je to vedel oče, da se na neporaščenem vrhu blizu dima beli cerkev Gornjega Brega. Bilo jim je tesno pri srcu, pogovarjali se pa niso kaj dosti o tem. Vedeli so, da so eksplozije namenjene domobrancem, niso pa imeli prave predstave, kako naj bi to izgledalo. Eksplozija se je potem ponovila še nekaj dni zapored, vedno okrog devetih dopoldne. Zlasti mamo je to hudo prizadelo. Med vojno, ko so jim izropali in razstrelili domačijo ter jih izgnali, je bilo hudo, vendar je vse nekako prebolela, s smrtjo sina Ivana, ki je verjetno končal svojo pot nekje pri Teharjah, pa se ni mogla sprijazniti. Do smrti si je zastavljala vprašanje, kam so ga zagrebli in kako je umrl, pa nanj nikoli ni dobila odgovora.
Frančiška Papež iz Lopate je dvajset let kasneje pripovedovala vnukom, da so vsi vedeli, kaj pomenijo bobnenje eksplozij in oblaki dima. Ob koncu pripovedi je pomenljivo napovedala: »Otroci, boste videli, da bo Kočevski rog postal romarski kraj. Veliko ljudi ga bo obiskovalo, saj v njem ležijo pobiti naši mučenci.« (Zaveza, št. 35, str. 34) Cela Suha krajina je jokala, toda morala je molčati in skrivati svojo bolečino, ki pa je zato še bolj skelela.

Opis slike: Polom – Spredaj partizanski grob, v katerem verjetno leži tudi Jože Hočevar, zadaj razpadajoča šola

V zavest Žvirčanov se je zgodaj vtisnil tudi uboj v Polomu. Morda ne bo odveč, če najprej povemo še nekaj besed o polpretekli zgodovini tega kraja. Do leta 1941 je bil Polom s cerkvijo svetega Mihaela sedež kočevarske župnije. Poleg župne cerkve so k njej spadale še podružnice v Seču, Kukovcu in Vrbovcu. Cerkvi v Kukovcu in Vrbovcu so okrog leta 1970 porušili, cerkev v Seču je pa ostala, ker so jo uporabljali za senik. Tudi farno cerkev so uporabljali za nekakšno skladišče. Ker niso skrbeli za popravilo strehe, je bilo poslopje v skrajno slabem stanju in zvonik se je sam od sebe zrušil. Sedaj je cerkev za silo obnovljena. Cesta, ki vodi od Seča skozi Polom in naprej proti Kočevju, je asfaltirana, med Sečem in Zvirčami – približno 4 km – je pa še makadam. Polom s svojimi hišami in značilnim drevoredom še vedno daje videz kočevarske vasi. Na urejenem pokopališču tik ob cesti na začetku vasi še najdemo nekaj kamnov z napol izpranimi nemškimi napisi.
Omenili smo že, da so se dolgoletni prebivalci Poloma konec leta 1941 preselili v Zasavje. Vas je bila potem skoraj prazna. Le malo vemo o tem, kdo je junija 1945 stanoval v njej. Če si predstavljamo, da je bila tu nekakšna meja Kočevskega roga, pravzaprav vemo dovolj. V tak Polom in k takim ljudem so torej nekega junijskega dne prišli dva ali trije begunci iz Roga, med njimi Jože Hočevar, Lužarjev iz Žvirč. Lakota in še bolj žeja sta jih prisilili, da so se iz bližnjega gozda približali neki hiši in potrkali na vrata. Pripoved o tem, kaj se je zgodilo potem, je medla, vendar iz nje zvemo, da je Jože obležal mrtev na cesti na začetku drevoreda. Odnesli so ga na pokopališče na drugem koncu vasi in zagrebli na vogalu ob vhodu, kjer so med vojno pokopali tudi nekaj partizanov. Menda je bil Jože že mrtev, ko ga je z roba gozda nekdo klical: »Joco, Joco, pridi!« Morda je kasneje tudi ta prišel v roke zasledovalcem, saj se je govorilo, da so poleg Jožeta tedaj ubili še enega ali dva ubežnika. Glas o Jožetovi smrti je hitro prišel do domače vasi, vendar se o tem ni govorilo. Njegova sestra, ki še živi na rojstnem domu, se še danes boji govoriti o bratovi smrti v Polomu.

stran: 030

Opis slike: Polom – Znani neznani grob Jožeta Hočevarja – V ozadju za silo obnovljena cerkev

Večina žvirških domobrancev – več kot 50 po številu – je v začetku maja 1945 odšla na Koroško in so bili nekaj tednov kasneje vrnjeni. Redki, ki so po amnestiji prišli domov, so za nekatere povedali, da so bili z njimi skupaj, o drugih pa ni bilo več nobenega glasu. Kakih pet fantov se je skrivalo doma oziroma v bližini doma. Biti so morali zelo previdni, saj nikoli niso vedeli, od katere strani bodo prišli miličniki in oznovci ali pa kar domači terenci. Prihajali so po cesti od Strug, pa tudi po poti od Poloma. Včasih so se znašli v vasi tako nenadoma, da se niti ni vedelo, od kje so prišli. Pogoste preiskave pri nekaterih hišah so dokazovale, da nekaj slutijo. Vas, ki je med vojno toliko pretrpela, je bila tedaj še enotna, ljudje so držali skupaj in to je varovalo tudi skrivače. Ko je bila objavljena amnestija, ji niso zaupali in so se skrivali naprej. Niso se odločili za odhod čez mejo. Morda niso imeli primerne zveze ali pa se jim je zdela tista pot preveč tvegana. Ko so se po skoraj dveh letih šli javit, so bili oproščeni in so se vrnili domov.
Oddaljene detonacije, ki so jih junija 1945 Žvirčani slišali iz roških gozdov, so imele močan odmev. Le redke so bile hiše, kjer so bili vsi doma, drugod so pogrešali enega, dva ali več članov. Ljudi je bilo groza ob misli, da slišijo pobijanje svojih očetov, sinov in bratov. Seveda so se še tolažili z upanjem, da je tako kruta usoda doletela le nekatere in da njihovi niso med njimi. Nekega dne bodo prišli s te ali one strani in potrkali na vrata. Tudi Lužarjev Jože je bil že blizu doma, pa so ga ustavili v Polomu. Vedeli so, da je tam pokopan, pa so se delali, kot da ne vedo, kaj šele da bi odnesli svečko na njegov grob, da bi naročili mašo za pokoj njegove duše. Še govoriti se niso upali o tem. Ko so se kasneje le upali prositi za mašo za Jožeta, ki je ostal v Polomu ali druge pobite v Rogu in drugod, je bila oznanjena kot maša za pogrešane. In čeprav je že več kot petnajst let po padcu totalitarizma, so mnogi še vedno samo pogrešani, kajti domači ne vedo niti za čas in kraj njihove smrti, še manj pa za njihove sodnike ali morilce. Ali se torej res lahko čudimo, da se Jožetova sestra še vedno boji govoriti o bratu, ki je že 61 let mrtev?
Ni dvoma, da je strah močno vplival na zadržanje vaščanov v prvih letih »svobode«. Pri tej ali oni hiši so namreč čisto slučajno odkrili, da zvečer pod oknom prisluškujejo njihovim družinskim pogovorom. Od tedaj se niso več upali glasno govoriti, razen če so govorili o vremenu ali kaki podobni nepomembni zadevi. Ljudje se pa niso bali le kazni zaradi morebitnega prekrška, ampak so bili popolnoma odvisni glede nujnih materialnih potreb. Čeprav so živeli skrajno skromno, so potrebovali sol, sladkor, kvas in še kaj; obnova domačije ni bila možna brez strešnikov, cementa in podobnega.

stran: 031

Ko so prišle volitve, se ni veliko govorilo, vedelo se je pa, da tisti, ki ne bodo šli volit, ne bodo imeli možnosti nakupa. Marsikoga je bilo celo na volišču strah, da ga spremljajo, kako bo volil. Pri prvih volitvah so ljudje še imeli občutek, da počno nekaj, kar ni v skladu z njihovim prepričanjem, kasneje pa vedno manj. Saj vendar ne moreš drugače! Bile pa so tudi take izjeme kot Babnikov oče, ki je bil vedno dosleden: »Dajte mi mir, saj veste, da ne bom šel volit.« Poskusili so ga pridobiti in prišli ponj z avtom: »Oče, sedite v avto, da se ne boste mučili s hojo!« Čisto prijazno se jim je nasmehnil: »Če sem dopoldne lahko šel peš v Hinje k maši, bi prišel tudi do volišča, vendar ne bom šel ne peš in ne z avtom.« »No, če nočeš na lep način, znamo tudi drugače.« In je nameril nanj pištolo. Oče pa je vztrajal pri svojem in ni šel. Seveda je posledice nosila cela družina.

Opis slike: Žvirče – Še stojijo

Kot je bil oče Janez izjema pri volitvah, tako so bile izjema družine, ki so otrokom znova in znova dopovedovale, da zgodovina, ki jo poslušajo v šoli, ni prava, da so domobranci – to je njihovi očetje, bratje in strici – bili dobri in pošteni ljudje. Dodali so še, naj to ohranijo zase, naj v šoli o tem ne govorijo. Ni bilo lahko najti pravi trenutek, da so mati ali starejši brat ali sestra mlajšim to povedali, očeta pa skoraj nikjer ni bilo doma. Mnogo lažje se je bilo tej neprijetni dolžnosti izogniti. Tako so pri marsikateri hiši otroci kmalu imeli drugačno predstavo o polpreteklem času kot odrasli oziroma je bila zelo skromna, ker niti o svoji družini in sosedih niso imeli prave slike. Njihovim morebitnim vprašanjem so se odrasli najraje izognili ali pa jim dali polovične odgovore, ki niso mogli rešiti njihovih dvomov. Bilo bi narobe, če bi rekli, da to velja prav za Žvirče, nekaj tega je pa gotovo bilo tudi v Žvirčah in je vplivalo na oblikovanje mladega rodu, pa tudi notranja pokončnost starejših je s tem začela slabeti.
Omenimo še en dejavnik, ki je začel upogibati hrbtenice ljudi. To so bile obvezne oddaje, ki so jih še posebno nalagali tistim kmetom in vasem, ki »so kazali dovolj trdne znake za ohranitev tradicionalnih oblik življenja«, kot je zapisal Franc Blatnik v 14. številki Zaveze. Predpisovalci dajatev so namreč imeli pred seboj tudi cilj zlomiti odpornost nasprotnikov novega reda, jih takorekoč pregnati z doma in domače zemlje. Marsikdo ni več imel volje in poguma ostati na kmetiji, ko leto za letom ni mogel pridelati za oddajo in za preživetje lastne družine. V tovarni in v mestu je potem prišel pod močan vpliv novega okolja in kmalu opustil tradicionalne navade, ki jih je prinesel s seboj. Pa tudi za tiste, ki so kljub vsemu vztrajali na domači zemlji, se je marsikaj spremenilo. Žene in matere so sicer žalovale za svojimi možmi in sinovi, hkrati pa so morale misliti na preostalo družino in domačijo. Tu in tam je materi še stopil pred oči steber dima nad roškim gozdom in zdelo se ji je, da sliši zamolklo bobnenje detonacije, toda že so jo iz zamišljenosti predramili otroci ali pa je morala obrniti pozornost na delo. Lužarjeva Pepca je žalovala za bratom Jožetom, ki je ostal v Polomu, pa za Francetom in Stankom, hkrati pa razmišljala, kako se bi poročila, da reši domačijo.

stran: 032

Zaključek

Kaj naj rečemo za zaključek razmišljanja o pretresljivih dogodkih, skozi katere so morali iti vaščani suhokrajinske vasi Žvirče? Morda se bo kdaj našel nadarjen pisatelj, ki se mu ta zgodba ne bo zdela obskurna, kot se v zadnjih tednih zdi mnogim novinarjem naša revija Zaveza, in jo uporabil za roman. Nehote se nam zastavlja vprašanje, ki seveda ne velja samo za Žvirče, ampak za marsikateri slovenski kraj. Vemo, da morja trpljenja in predvsem uničenih življenj v času revolucije in državljanske vojne ni mogoče kar tako pozabiti. Toda ali se ne obnašamo včasih, kot da smo jih že pozabili, in s tem pomagamo, da nasprotna stran še naprej prikazuje medvojne umore in poboje kot osvobodilni boj?
Morda pa slika le ni tako temna? V Žvirčah je iz ruševin prejšnje cerkve s pomočjo dobrotnika Jožeta Kastelica in ob požrtvovalnem sodelovanju soseščanov zrasla nova cerkev. 26. novembra 1973 je bila blagoslovljena in posvečena blaženemu mučencu Maksimilijanu Kolbeju, ki je bil tudi sam priča vojnih grozot in je v nemškem uničevalnem taborišču žrtvoval lastno življenje, da je rešil svojega sojetnika. Pred nekaj leti so na pokopališču pri novi cerkvi blagoslovili spominsko ploščo, na kateri so izpisana imena vseh vaščanov, ki so med vojno in po njej umrli kot žrtve komunističnega nasilja. S tem so se tudi tisti iz Roga in s Hrastniškega hriba in tudi Lužarjev Jože iz Poloma vsaj simbolično vrnili v domačo vas.
24. junija letos pa je pravkar ustoličeni novomeški škof Glavan v Hinjah blagoslovil nove bronaste zvonove. Farna cerkev v Hinjah je bila zgrajena že leta 1972. Novi veliki zvon je »zvon spomina« na 175 žrtev komunističnega nasilja v fari. Farna spominska plošča tem žrtvam je bila postavljena že prej. Zvon spomina naj bi ob vsakem zvonjenju spominjal farane na njihove mučence in jih opominjal k zvestobi izročilu prednikov. Nekdo je ob tej slovesnosti nekoliko ironično pripomnil, da bi bilo bolje, če bi na zvonik namesto zvona pritrdili velik napis: Ne zatajite žrtev komunističnega nasilja – saj dandanes ljudje na splošno premalo prisluhnejo zvonjenju. Upajmo, da v Hinjah in Žvirčah še ni tako in da bo zvon spomina uspešno trkal na srca faranov in vseh, ki ga bodo slišali.