Avtor: Franc Perko

stran: 074

stran: 075

Spoštovani sobratje duhovniki, spoštovani predstavniki družbenega življenja, cenjeni člani in podporniki Nove Slovenske zaveze, dragi svojci pobitih vojakov slovenske domobranske vojske in vseh žrtev komunističnega terorja, dragi bratje in sestre, ki cenite krščanske vrednote, za katere so se borili in dali življenje mučenci Cerkve na Slovenskem, žrtve stalinističnega terorja komunistične partije! Pozdravljeni v križanem in vstalem Kristusu!
Slišali smo Jezusove poslovilne besede, ki veljajo vsem njegovim učencem: »Jaz sem z vami vse dni do konca sveta!« Da, On, Božji Sin in križani Odrešenik sveta je bil z mučeniško pobitimi brati in sestrami v njihovih najbridkejših trenutkih v času zločinske morije in nasilja brezbožnega stalinističnega komunističnega terorja.
V zadnjih letih se marsikaj spreminja tudi v slovenskem prostoru. V javnost vedno bolj prihajajo grozovitosti in zločini komunistične partije nad slovenskim narodom. O teh zločinih dolga desetletja ni bilo dovoljeno govoriti. Ljudem so vsiljevali lažne komunistične pravljice o usodnih časih slovenskega naroda in nekateri se kar ne morejo posloviti od teh pravljic. Heroji so bili komunistični pristaši, vsi drugi pa izdajalci in kolaboranti z okupatorjem. Kot pošteni ljudje in kristjani se moramo vedno zavzemati za resnico, za pravičnost, za odpuščanje in spravo med vsemi ljudmi dobre volje. To je naša moralna dolžnost v času in prostoru, v katerem živimo.
V času druge svetovne vojne je bil slovenski narod žrtev treh totalitarnih sistemov: fašizma, nacizma in komunizma. Fašistične in nacistične sile so okupirale slovensko domovino. Slovenski narod se je upravičeno uprl okupaciji in nasilju fašizma in nacizma. To pripravljenost slovenskega naroda pa je zločinsko zlorabila komunistična partija za izvedbo svoje komunistične revolucije. Ne samo, da je prevzela vodstvo upora, ampak je prepovedala vsak upor proti okupatorju, ki ne bi bil pod njenim vodstvom. Tako je jasno pokazala, da ji je pravi cilj komunistična revolucija, osvobodilni boj pa samo sredstvo za dosego tega cilja.

Avtor slike: Tine Velikonja

Opis slike: Govori škof Franc Perko Tine Velikonja

Pri tem ne smemo pozabiti nekaterih dejstev, ki postavljajo delovanje komunistične partije v pravo luč. Vodstvo partije je bilo pokorno komunističnemu centru Kominterne v Moskvi, pravzaprav Stalinu, ki je uvedel prav takrat v Sovjetski zvezi nezaslišani teror v obrambo svoje oblasti in je pospeševal teror tam, kjer se je partija še borila za oblast. Pod njegovim vodstvom so partije ustanavljale po svetu ljudske fronte, v katere so lovili sebi v pomoč tudi druge ljudi. Taka je bila pri nas OF, ki se je v času, ko je Stalin sodeloval s Hitlerjem, imenovala protiimperialistična fronta. OF ni bila nekaj originalnega, bila je od zunaj navdihnjena in vsa v službi mednarodnega komunizma in Stalinovega terorja. Naši vodilni komunisti so kolaborirali s komunistično centralo v Moskvi, bili so zvesti Stalinovi hlapci v času najhujšega terorja v Sovjetski zvezi. Ta teror so pridno uvajali tudi doma.
Pri tem ne smemo pozabiti izrazito protiverske usmerjenosti komunizma, naj so to v začetku še tako skrivali. Aleksander Solženicin v razpravi Kako je komunizem zadušil Rusijo pravi: »Svet še ni poznal takega ateizma, kakor je marksistični: organiziran, militanten, agresiven. Ta ateizem ni obrobni element komunistične politike, ampakje njena osrednja os.«

stran: 076

Komunističnemu terorju in brezboštvu, ki je rušil velike vrednote slovenskega naroda, so se uprli mnogi slovenski možje in fantje. Ko se je začel širiti komunistični teror, po vzoru Stalinovega terorja, so bili prisiljeni braniti svoje življenje in vrednote krščanske vere. Uprli so se kolaboraciji komunistične partije s Stalinovim terorjem. V Sloveniji je resnico o komunizmu in njegovem brezboštvu jasno oznanjala katoliška Cerkev, ki je imela izkustvo komunističnih metod v Sovjetski zvezi, v Španiji in Mehiki in je poznala marksistični ateizem.

Avtor slike: Tine Velikonja

Opis slike: Kdo še je bil letos tam Tine Velikonja

Oznanjevalec resnice in veliki prerok je bil pri nas ljubljanski škof Gregorij Rožman. Doma je bil s Koroškega. Trpel je pod nasiljem nemških nacionalistov. Dobro je poznal nasilje fašizma in nacizma. V svoji dobroti je reševal naše ljudi, tudi komuniste, kolikor je mogel. Videl pa je in potem tudi okusil nevarnost komunističnega terorja. Zato je odklonil sodelovanje z OF, ki je bila podrejena komunističnim ciljem. Učil je resnico o komunizmu, ki gaje Katoliška
Cerkev iz izkustva dobro poznala. Cerkev je okusila ost komunističnega ateizma, zato je že papež Pij XI. komunizem označil kot zlo, s katerim katoličan ne more in ne sme sodelovati. To resnico, ki je bila v tistem času pri nas zelo pomembna, je škof Rožman kot božji glasnik in veliki prerok oznanjal slovenskemu narodu. Po vojni se je umaknil iz domovine. Komunistična oblast ga je v odsotnosti obsodila na 18 let zapora, češ da je vodil izdajalsko dejavnost in služil okupatorju. Škof Rožman je nato živel v tujini, obiskoval slovenske izseljence in umrl v Clevelandu 16. novembra 1959.
V Evropi in tudi pri nas se je pred 15 leti komunistični režim sesul. Končno so zmagali tudi tisti, ki so se borili proti komunističnemu totalitarizmu. Človek bi upravičeno pričakoval, da bo v svobodni Sloveniji prišlo do revizije krivične sodbe o škofu Rožmanu, da bi se mogle njegove relikvije častno vrniti v domovino, saj je s svojim preroštvom tudi on prispeval k osvoboditvi Slovenije od komunističnega totalitarizma in si je zaslužil spomenik v Ljubljani. Toda kljub nekaterim poskusom se ni doslej nič takega zgodilo. Prav tako slovenske protikomunistične vojake – tu pred nami mnogi izmed njih ležijo zločinsko pobiti – še vedno obkladajo z izdajalci in sodelavci okupatorja in jim po krivici jemljejo dobro ime. Njihovi svojci so leta in leta živeli odrinjeni v družbi in so morali pretrpeti mnogo krivic. Zgodovinar dr. Stane Granda pravi: »Po vojni so jih pobijali, ne zaradi kolaboracije, ampak v imenu revolucije.« Zato se upravičeno sprašujemo: Do kdaj bo vladala miselnost komunističnega totalitarizma nad slovenskim narodom? Kdaj se bomo resnično osvobodili? S Hamletom bi lahko rekli: Nekaj gnilega je v slovenski deželi.

stran: 078

Avtor slike: Tine Velikonja

Opis slike: In koliko jih je letos tam bilo Tine Velikonja

Nekaterim slovenskim zgodovinarjem, zlasti mlajšim, gre zasluga, da zgodovinska resnica o dogajanjih med vojno in po vojni postaja vedno bolj oprijemljiva. Komunistične pravljice, ki so nadomeščale zgodovino, bledijo. Evropski parlamentarci ljudskih strank so lani predlagali, naj nekdanje komunistične države obsodijo komunistične zločine. To se pri nas še ni zgodilo, čeprav je Slovenija veliko grobišče žrtev komunističnega terorja.
Razhajanja v ocenjevanju naše polpretekle zgodovine so še velika. Angleški publicist Marcus Ferrar, soavtor knjige Slovenija 1945, so sprašuje: »Kakšne so skupne vrednote Slovencev? Nekega dne bodo morali najti skupno stališče glede svoje zgodovine, ki ne bo nikogar poniževalo, priznavalo strahotne dileme, se odkrito spoprijemalo z resnico in prevzelo polno odgovornost za preteklost, dobro in slabo.«
To bi bilo potrebno, da se dopolni proces sprave, ki v našem narodu tako počasi napreduje. Napredovati pa more le na podlagi resnice in pravičnosti, ne na podlagi lažnih pravljic. Zato je potrebno o teh dogajanjih veliko govoriti, razpravljati, pisati. Obsoditi je treba zločine in zla dela na vseh straneh. Treba pa je tudi drug drugemu odpustiti, kakor je Kristus prosil Očeta, naj odpusti tistim, ki ga križajo. Kristjani moramo za proces sprave tudi moliti, kajti prava sprava je božji dar. Sami moramo biti pripravljeni na spravo, delati zanjo in, kar je morda najtežje – na spravo je treba tudi potrpežljivo čakati. Sprava ostaja, kot pravijo, osrednja vrednota Evropske unije. Lepo bi bilo, če bi mogla Slovenija leta 2008, ko bo prevzela predsedovanje Evropske unije, dati zgled nekdaj razdvojenega, sedaj spravljenega naroda, v katerem sicer ostajajo razlike v stališčih, vendar so spori na podlagi zgodovinske resnice in pravičnosti med seboj poravnani.
Za nas kristjane velja pravilo: Niso zmagovalci tisti, ki delajo nasilje nad drugimi in ponižujejo človekovo dostojanstvo. Pravi zmagovalci so tisti, ki so kakor Kristus znali sprejeti žrtev, ne da bi žrtvovali drugega. Tu pred nami in po mnogih krajih slovenske domovine ležijo taki zmagovalci, ki jih je Bog kot mučence za vero, resnico in pravico sprejel v svoje kraljestvo resnice, pravičnost in miru. Njim se priporočimo in jih prosimo, naj s svojo duhovno močjo pomagajo ohraniti vrednote, za katere so žrtvovali življenja, zlasti vrednote krščanske vere. Tako si bo slovenski narod zagotovil tudi svojo prihodnost.
Sveti Pavel nam danes, na praznik Svete Trojice zagotavlja: »Vsi, ki se dajo voditi Božjemu Duhu, so Božji otroci. Saj niste prejeli duha suženjstva, ampak ste prejeli duha posinovljenja.« Zaupamo v moč Božje ljubezni. Ta skrivnostna in neskončna energija ljubezni naj prekvasi slovenski narod. Bodimo ponosni, da smo Božji otroci in Božji dediči. Bodimo ponosni, da je slovenski narod s sprejemom krščanstva postal izvoljeni Božji narod, ki mu je zagotovljena prihodnost. Slovenski mučenci, ki se jih danes spominjamo, naj pomagajo ohranjati to izvoljenost našega naroda skozi stoletja in tisočletja prihodnosti v slavo Svete Trojice: Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.