Avtor: Terrence Des Pres

stran: 046

Objavljamo prvo nadaljevanje besedila Preživeli, s podnaslovom O etosu preživetja v skrajnosti. Zelo nas bo veselilo, če mu bodo bralci posvetili toliko časa, da bodo razumeli, da gre tu za našo prihodnost: kako preživeti skrajnost in ostati človek, če ne kot narod, pa vsak kot posameznik. Ali ni bilo nekoč že tako?


(Besedilo je prevedla dr. Katarina Bogataj, ki se ji zato tu še enkrat zahvaljujemo.)

Vzdržati

Rilke je strnil v svojem sonetu o Apolonovem antičnem torzu naše odzivanje na umetnost v verzu Du musst dein Leben ändern. Zdaj pa, in to do stopnje, ki je ni mogoče prezreti, so tisto, kar nas v Rilkejevem smislu izziva k globokemu dojemanju, manj ustvarjena dela in bolj trpljenje, ki ga prenašamo. Množični pomori in koncentracijska taborišča so vpeljali nova merila presoje v naše premišljanje o človekovi usodi in igri domišljije se vsiljuje konkretna veljava trpečih ljudi. To se vidi v velikem delu povojnega pripovedništva. Ko se domišljija srečuje s skrajno stisko, razkriva težnjo, in to dostikrat na škodo umetnosti, da ostaja zvesta nerešeni grozi dejstev – razmer, ki nas odtrgajo od umetnosti in vržejo v življenje, kakor če se človek prebudi iz prikazni in nočne more v temnejšo svetlobo dneva. Pričakovanje strahot se kakor oster veter zareže v naše leposlovje kakor tudi v naše življenje.


Zgled za našo postavko je Popravljavec (The Fixer)Bernard Malamud, The Fixer (London, Eyre&Spottiswoode, 1967; New York, Farrar, Straus&Giroux Inc.)., roman, ki se trdovratno in brez olepšav drži meja dogodkov, o katerih pripoveduje. »Dandanes imamo opraviti,« pravi Malamudov junak, »s pokolom velikega števila ljudi in še hujše bo.« To je svet pogromov, natančneje svet razvpitega Beilissovega procesa v Kijevu leta 1913. Mendel Beiliss, obtožen, da je obredno umoril otroka, je bil dve leti zaprt v ječi, kjer so nad njim izvajali vse vrste pridska na življenje in duha razen odkritega umora. Ta primer je razvnemal edinole pobesneli antisemitizem in tako se je vlada, ki se je bala javnega sojenja Beilissu, odločila, da mu zlomi duha in izsili priznanje, istočasno pa je uredila razmere v zaporu tako, da sta bolezen in nezgoda postali verjetnejši – v upanju, da bo tudi tokrat smrt rešila položaj, ki je bil sicer nerešljiv. To so bile razmere, ki jih je moral prenašati Beiliss, in zmaga njegovega preživetja je tisto, kar poveličuje Malamud. Junakova naloga v tem primeru je ta, da se ne zlomi, da ne prizna in ne zblazni in da ne potrdi s smrtjo svoje žrtvene vloge, ki mu je bila vnaprej določena; skratka, da s preživetjem zagotovi, da bo protičloveški položaj ostal nerešen, dokler se ne bo sam sesedel.


stran: 047

Popravljavec odide iz svojega okolja, gre v Kijev in se kmalu znajde v rokah sovražnikov, »po krivici obtožen, nemočen, da bi predložil dokaze ali da bi mu verjeli.« Njegova usoda je enaka vsesplošni usodi Judov.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Zahvalna nedelja – Tihožitje s sadjem in vinom Mirko Kambič

Čez noč se rodi norec, ki misli, da je judovska kri voda. Čez noč življenje izgubi vrednost. Nedolžni se rodijo brez nedolžnosti. Človekovo telo je vredno manj kakor snov, iz katere sestoji. Oseba je drek. Tisti Judje, ki ostanejo živi, živijo v bolečini spomina. Kaj torej more Jakov Bok narediti glede na vse to?
Če umrje, nič, in da bo umrl, je verjetno: »Bilo je naravno, da so jetniki v zaporu umirali. Umirali so ko muhe sirom po Rusiji.« Popravljalca držijo v osamitvi, tako da nima pojma o političnem položaju, ve pa, da če bi se vladi posrečilo »dokazati«, da je neki Jud umoril ruskega otroka, bi bile Črne stotnije upravičene in krvava povodenj bi spet preplavila judovske četrti. Zoper to bo naredil, kar je v njegovi moči. Če umre v zaporu, bi to pomenilo, da sprejema vlogo žrtve in priznava krivdo, ki mu je pripisana. Zatorej mora ostati živ in s tem, da noče izginiti v smrti, prisiliti vlado, da ga postavi pred sodišče. Njegovo poslanstvo, tako naposled spozna, je preprosto to, da preživi.

stran: 048

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Zahvalna nedelja – Deček in kruh Mirko Kambič

stran: 049

Zato mora zdržati do procesa in pustiti, da s svojimi lažmi potrdijo njegovo nedolžnost. Nima druge prihodnosti kakor to, da vztraja, da dočaka.
Vztrajati. Čakati. Zapovedi, ki opredeljujejo boj preživelega, ampak boj proti čemu? Proti okoliščinam, sovražnim krhkemu območju civiliziranega življenja, okoliščinam, ki naredijo življenje odurno, surovo in kratko; se pravi, proti tistim okoliščinam, za katere si civilizacija prizadeva, da bi jih premagala in nam, srečnežem, preprečila, da bi vnovič zdrseli v – naključno smrt in duhovni vakuum, v telesno stisko in izpraznjeni čas.
Popravljavec živi v neolajšanem stanju telesnega neugodja: zimskega mraza in poletne sluzavosti, nepotešenih potreb po hrani, zraku, gibanju in svetlobi, kakor tudi hujših trenutkov bolezni, pretepanja in skrajne izčrpanosti. To so razmere telesne nadloge, sklenjen krog telesno-duhovnega spodjedanja, o katerem tragični junak, ko je njegov trenutek agonije premagan v slavi smrti, ve prav malo. To je nedramatična, neslavna bolečina nespametnega telesa, razčlovečevalni položaj, ki ga je žrtev od nekdaj poznala, ki pa ga je večina od nas prezrla v prid »notranjemu« trpljenju – kakor da bi bila duh in telo ločena svetova. Ločevanje duha od telesa je ena tistih iluzij, ki se zdijo potrebne za civilizacijsko ravnotežje, a kakor druge iluzije tudi ta ne zdrži preskušnje skrajnosti. Bolečina, ki traja in traja, prenika skozi telo in duha in zožuje razpon zavedanja na telesne zadeve. Bivanje postane ranljivo meso in duh je prisiljen priznati svojo golo odvisnost.
V tem kakor tudi v drugih pogledih preživetje preobrača civilizacijske vrednote: telesa ni več mogoče zanikovati kot nekaj, kar je nevredno duhovne pomembnosti. Zares, vse je odvisno od skrivnostne moči kosti in krvi in v skrajni sili se morata volja telesa in volja duha združiti za skupno stvar.
Preživeli bojuje bitko, zavoljo katere je bila sezidana stavba civilizacije, da bi jo bojevala. Strukturirani čas je eden velikih darov civilizacije, podarjeni temelj za mero in smiselno delovanje. Skrajnost pa je nasprotje tega, golo zanikovanje vseh človeških zadev in v skrajnih položajih se oblike časa razkrojijo, ritem sprememb in časovnega potekanja je izgubljen. Dnevi minevajo, letni časi, leta minevajo in popravljavec nima pojma, kako dolgo se bo njegova preskušnja nadaljevala: »Čas je vel kakor stepni veter v prazno prihodnost. Ni bilo konca ne kakega dogodka, obtožnice, sojenja.«

Njegov položaj ni kriza v normalnem pomenu besede, tudi ne kak določen razpon v vzorcu pomembnega časa. Je praznina, popolna sama v sebi, zastoj v enoličnosti popolnoma enakih dni, zadušljivo dolgočasje, ki bi lahko trajalo eno leto ali pa vse življenje. Ruski zapori so bili razvpiti po takem življenju in popravljalec bi bil lahko ostal v svoji celici in iz mladeniča postal starec, ne da bi bila vsaj obsodba izmerila, koliko njegovega življenja je bilo zapravljeno. Smrt časa uničuje krepilni občutek rasti, cilja in razgibanega življenja; grozi zatreti vero v možnost, da lahko kar koli dosežeš že samo s tem, da ostaneš živ, in tudi s tem se mora preživeli spopasti in to prestati.
Pri tem, ko vztraja, mora popravljavec vedno znova spoznati, da »kadar koli je prebil najhujše, je zmerom prišlo še kaj hujšega.« Element duha je prostor in med drugim je civilizacija stvaritev trdnega prostora, v katerem se naša človeškost lahko svobodno poraja in uspeva. To je prostor spodbudnega izobilja, mreža pomena in izmenjave, matrica človeške skupnosti. Zagotovo to ni prazen prostor, saj dobro vemo, da nič ne more živeti v vakumu. Ampak popravljavec živi tako; ko je priklenjen na svojo celico in drhteč od bolečine, je praznota časa dopolnjena s praznoto popolne osamitve. Edini človek, s katerim je bil v stiku, je bil umorjen. Edini drugi ljudje, ki jih videva, so njegovi ječarji in preganjavci. Nobenega stika nima z zunanjim svetom in zato ne ve nič o tem, da je njegov težavni položaj del večje celote. Njegovo življenje, njegovo trpljenje se zdi odrezano od smisla in človeških vezi in prisiljen je vztrajati z mislijo, da »ne trpi za nikogar razen samo zase.«
Popravljavec je nevernik in noče sprejeti tolažbe, da bo žrtev deležna pravičnosti ob koncu časov. Ne more pa zanikati trpljenja svojega ljudstva. Sprva vztraja pri tem, da »ni politična oseba«, toda njegovo lastno trpljenje mu predoči bolečino vseh ljudi, ki so v skrajni stiski; spomin na pogrome ga vzdigne iz osame in naposled spozna, da tedaj, ko se oblast uveljavlja tudi s smrtjo nedolžnih ljudi, »nepolitičnega človeka ni«.
»Politična oseba« v čistem pomenu, kakor si jo zamišlja Malamud, je človek, ki se zaveda posameznikovega implicitnega razmerja do človeške skupnosti, in zato človek, ki se loti razumnega delovanja, da bi to povezavo enega z vsemi naredil eksplicitno in učinkovito. Za popravljavca je razumno dejanje preživeti in s svojim neodstranljivim bivanjem, z zavračanjem tega, da bi odšel ali postal kratko malo žrtev, izsiljevati obstoječo oblast. Prekoračil bo protičloveško praznino; napolnil bo svoje preživetje s človeško vrednostjo in tako preobrazil praznino v koridor pomembnega prostora.

stran: 050

Odporništvo in duhovna rast

Po drugi svetovni vojni je pojem »vrednota preživetja« pridobil v naših presojah ustanov, oseb in človeških dejanj nasploh tolikšno veljavo, kakor bi le nekaj let prej povzročil strah in zavrnitev. Da premišljamo o preživetju na tak način, naznanja spremembo v zavesti, premik k mejam in temeljem, k previdnosti in novi ponižnosti, ki je zakoreninjena v pešanju in občasnem neuspehu civilizacije kot učinkovitega mehanizma. Zasidrana je tudi v ozračju okrutnosti in v ritmu uničevanja, ki sta postala značilna za naše stoletje; in v razkritju smrti kot tistega, kar tudi je, nekaj, kar nas preprosto in neizprosno čaka, nepristopna za mite in razumske razlage, ki so ljudem tisočletja pomagale proti grozi in brezupnosti. Ko se znajdemo pred mračnimi dogodki in še bolj mračnimi možnostmi, se približujemo ozaveščenosti tiste vrste, ki jo David Rousset opisuje v svoji analizi preživetja v nacističnih taboriščih kot pozitivni nasledek svoje preskušnje:

Dinamično zavedanje moči in lepote golega dejstva samega, da živiš, surovega, oluščenega vseh nadgradenj – da preživiš skozi najhujše kataklizme in najbolj pogubne zapreke. Hladno, čutno drhtenje od veselja, odprtega na najpopolnejše razumevanje propada, in zato predirnost v delovanju in trdnost v odločitvah, skratka, širša in silnejša ustvarjalna moč.David Rousser, The Other Kingdom (tr. Guthrie, 1947).

V drugačnem kontekstu bi bila trditev, kakršna je Roussetova, lahko propaganda za še eno barbarstvo. Toda kot spoznanje pomembnega preživelca (Rousset je sodeloval pri organiziranju odporniških skupin v nemških taboriščih) je to globoko človeški odziv na blagoslov in čudež, da si živ. Dejansko je to uvid tiste vrste, kakršnega kak grabežljiv preživelec nikoli ne bi mogel doseči; in je tudi nekaj, kar ima Rousset skupnega z drugimi preživelimi, ki so taki kakor on.
Preživetje, kakor ga opredeljujemo, je dejanje zavrnitve in odpora in zmožnost preživelega, da prenaša nečloveške tegobe, njegove male zmage zoper uničevalni monolit so oblike trmoglavosti, ki jo spodbuja življenje. Iz tega zornega kota je boj preživelega večidel negativen. Lahko pa ima pozitiven izid; s tem, da preživi neki položaj, utegne le-tega spremeniti, vendar preživeli na ta cilj ne računa. In so tudi položaji, kakor tisti Solženicinovih junakov, ki so povsem nedostopni za posameznikov vpliv. Vendar ni treba, da bi ta okoliščina omejevala pomembnost preživelega. Kakor nakazuje Roussetov komentar, obstaja nekaj, neka oblika spretnosti, ki jo je še treba upoštevati; nekaj, kar se najde, ko je človek prignan do dna, onkraj pomoči in upanja, prignan skozi ponižanje in nemočno trpljenje do stanja popolne golote. In tukaj, prav zaradi tega, ker ne umre in ne odneha, se preživeli jaz sreča sam s seboj in s svojo globino, kakor se ne bi bil nikoli mogel srečati, dokler je še užival iztanjšano, cvetoče izražanje lastne osebnosti, kakršno ustvarja in spodbuja civilizacija.
Preživelega smo videli v boju take vrste, ki mora zaslužiti naše spoštovanje; pa tudi narava njegove preskušnje, njen značaj kot subjektivno izkustvo vsebuje odkritje vrednot in zmožnosti, ki še dodatno uveljavljajo pravico preživelega do dostojanstva. Iz njegove izkušnje izvira neka posebna celovitost in jasnost videnja in še več, nekaj, kar je blizu tistemu, o čemer govorimo kot o religioznem izkustvu, tista enkratna osvobojenost in izbrana izpolnjenost svetnikov – tistih, ki so v bolečini zapustili družino, imetje in lastno voljo, potem pa so se srečali iz oči v oči, v veselju in miru z numinozno silo življenja samega. To, ali nekaj temu podobnega je tisto, kar je odkril Rousset, in to je tudi tisto, kar zaposluje Solženicinovo najglobjo pozornost: duhovne in transcendentalne razsežnosti v izkustvu preživelega; nepričakovana, neprecenljiva vrnitev.
Preživeli ne izbere svoje usode; skrajna stiska se zgrne nadenj kakor nad milijone ljudi v našem stoletju. Rad bi ji ušel, ko bi mogel, vendar se znajde na kraju, kjer izbruhne zlo in ga od vseh strani žene smrti naproti. Solženicin nas vodi k bistvu tega izkustva in prav v njegovem delu je junaštvo preživetja poveličano na najbolj prepričljiv način.

Solženicinov preživeli je človek, ki goreče ljubi svoje ljudstvo in njegovo stvar; človek, ki se je postavil po robu nacističnemu vdoru, nato pa je odgnan v sibirsko taborišče; prav isti človek, nebogljen, vendar zagrizeno nesprijaznjen z vlogo žrtve, ki je odločen, da bo ostal človeško bitje, nedolžen in nezlomljen v razmerah, ki so načrtovane posebej za to, da bi strle življenje in duha. Njegova energija žari v namerjenem besu skrajne razpetosti med voljo do življenja in voljo, da ostane čist – med skoraj mističnim vrednotenjem življenja na eni strani in na drugi med neomajnim zavračanjem, da bi se vdal, se prodal ali na

stran: 051

kakršen koli način postal pomagač sistema, ki ljudi pomanjšuje na lutke in meso. To je težavni položaj preživelega in v njem Solženicin z notranjo avtoriteto človeka, ki je popolnoma pretrpel snov svojega pisanja, zariše podobo moža, kateremu boj za to, da bi ohranil živo dušo v živem telesu, postane sine qua non moralnega bitja – in v tem popolnem pomenu odločilno človeško dejanje.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Zahvalna nedelja – Igra večernih oblakov Mirko Kambič

Solženicinov svet ima vse značilnosti skrajne stiske, koncentracijsko taborišče, ki je izvir in referenčna točka strahovlade, kot popek totalitarne nočne more. Tudi ni ustrezno, če rečemo, da so taborišča in zapori metafore za družbo; so stvarnost onstran videza, temno srce v telesu življenjskega početja, prav kakor so v Prvem krogu tovornjaki, v katerih prevažajo zeke, popleskani tako, da so videti kakor dostavni vozovi za zelenjavo. Izvajanje strahovlade povezuje površje s stvarjo samo in človek utegne pasti – danes še diplomat, jutri že zapornik – tako zlahka, kakor da vzdigneš telefonsko slušalko. V tem svetu so načini življenja in moralne drže, ki jih spremljajo, merjeni po standardu, ki izhaja iz izkušnje preživelega. Solženicinovi junaki so prestali »vajenstvo« taborišč in njihova veljava izvira neposredno iz dejstva, da so preživeli. In kadar so človeška bitja prisiljena sprejemati in ubogati red, ki se vzdržuje z umorom in namernim razčlovečevanjem, tedaj ni brezkompromisni moralni uvid preživelega nič manj skrajen, kakor so razmere, katerim se upira. V skrajnosti je točka, onkraj katere postane kompromis sokrivda; onkraj katere postane ironija hinavstvo; in onkraj katere dobi čistost preživelega prednost pred drugimi težnjami po moralni avtoriteti.


Namen totalitarnih metod je nadzorovati človeka v množici in zato tudi uničiti posameznikovo neodvisnost, se pravi, odstraniti neukrotljivi človeški element iz družbene organizacije. Ljudje morajo živeti po načrtu, in če človeški duh noče biti programiran – ne v prid kake stvari ne vojaškega pohoda ali povečane storilnosti – prav, tedaj ga bo treba odstraniti. Rusija v tem pogledu ni edini, temveč po nacistični Nemčiji le najhujši primer vsesplošne prakse.
Vsepovsod si namreč ljudje zastavljajo nalogo, da bi sistematično stopnjevali težnjo, ki je stara toliko kakor človeška usoda, da bi podredili človeške cilje tehničnim sredstvom, in v našem času si vlade prizadevajo, da bi celotno prebivalstvo podredile raznim vrstam višje organiziranosti, ki bolj učinkovito služijo sredstvom (ne ciljem) vojskovanja, proizvodnje in organizacije same. Hitri napredek tega podjetja, značilnega za dvajseto stoletje, pospešeno omogoča uničevanje posameznih oseb in končno človeka kot človeškega bitja; kajti ne glede na to, kakšne so metode, nadzorovanje meri na celoto in zato terja konec svobode in nedotakljivosti, zasebne moralne vizije samostojno usmerjenih ljudi. Prav mogoče se zdi, da se oblikujejo nove svetovne razmere, v katerih bo celotno človeštvo ob velikanskem trpljenju potegnjeno pod nadzor dveh ali treh vlad – se pravi, mi vsi v roke maloštevilnih ljudi, ki so, naj jih že imamo za zle ali dobronamerne, neumne ali orodje neobvladljivih sil, v vsakem primeru predstavniki vodenja, ki je usodno za take človeško bistvene stvari, kakor so spoštovanje življenja in dostojanstvo, ki si ga človek ustvarja, ko ohranja svojo nedolžnost s pomembnimi odločitvami. Kakor je opozorila Hannah Arendt:

stran: 052

Tako je, kakor da bi se bilo človeštvo razdelilo na tiste, ki verjamejo v človeško vsemogočnost (ki mislijo, da je mogoče vse, če človek ve, kako je treba v ta namen organizirati množice) in na tiste, katerim je nebogljenost postala poglavitna izkušnja v njihovem življenju.Hannah Arendt: The Origins of Totalitarianism (1951).

Etos preživelega se tiče samo teh slednjih, saj nemočni človek še vseeno lahko odkloni in ne sprejme svoje vloge žrtve; odkloni lahko ugodnosti umika in se, čeprav nemočen, odloči, da ne bo sklepal kompromisov – in da bo že z dejstvom, da obstaja, postal očitek sistemu, koščica v grlu oblasti. Če pomislimo, kakšnim gigantskim silam se postavlja po robu, bo njegovo dejanje mučno in zelo majhnih razsežnosti, vendar bo z njim v svojem lastnem telesu in osebi postal nepogrešljiv in poživljajoč dokaz, da človekov duh noče biti zatrt. Preživeli deluje zato, da bi ostal zvest sam sebi, vendar kakor pri svetniku njegov zgled izžareva moč, ki tudi druge ljudi spodbuja k premisleku in navdihu.