Avtor: Jelka Dolinar-Mrak
stran: 112
Nekoliko pozno po izidu knjige »Dr. Valentin Meršol in slovenski veliki teden« se oglašam, saj prvotno nisem nameravala komentirati pisanja o Jelki in Kristi Mrak v osmih primerih (na straneh 99, 200, 202, 206, 280, 210, 278 in 286). Da bi bilo resnici in korektnemu pisanju ugodeno, me je kar nekaj ljudi nagovarjalo, naj dam naslednje pojasnilo. To pojasnilo pa dajem tudi v imenu svoje pokojne sestre Kriste, ki je bila glavna sila pri odkrivanju mnogih montiranih procesov in velika dobrotnica številnih prizadetih.
Ko je v omenjeni knjigi govor o številu vagonov z ranjenci, naj omenim, da je bil vlak do Kranja daljši, v Kranju pa je bil zaradi sabotaže železničarjev odklopljen del vlaka z vagoni, v katerih so bili civilisti, od tistega z ranjenci. V kompoziciji s civilisti sta ostala tudi moja mati in oče, ki sta šla potem preko Ljubelja na Koroško. V kompoziciji z ranjenci pa sva ostali medve s sestro Kristo. V istem vagonu kot medve pa je bila tudi družina dr. Meršola, dr. Janež in drugi zdravniki, kar tudi dr. Meršol sam omenja. Naš transport, v katerem pa so bili tudi zdravniki, katere s sestro omenjava v Zavezi številka 36, je bil vsekakor krajši. Lahko pa, da je obstajal še drug transport z ranjenci in da je imel, kot je o knjigi navedeno, 60 vagonov, v katerem da je bilo, kot piše, poleg Bajčeve Rože, najine prijateljice iz Most, še devet drugih deklet brez zdravnika. Meni vsekakor tak transport ni znan.
Na str. 269 piše, da so bili vsi ranjenci v zaprtih vagonih. Res pa je, da so bila vrata vagonov odprta, dva vagona z ranjenci pa sta bila brez strehe. Resnici na ljubo pa je treba povedati, da v tistem trenutku še nismo bili v rokah komunistov.
Po 60-ih, potem, ko sva bili s sestro Kristo brez obtožnice obsojeni na 12 let zapora, zaprti pa po raznih taboriščih ob prisilnem delu pet let in osem mesecev, naju s Kristo avtor obdolžuje, da v najini izjavi v Zavezi obsojava zdravnike na transportu, češ da bi jih morala vezati Hipokratova prisega. Medve nikoli nisva nikogar obsojali, dovoljeno pa nama je, da imava o tem, kar sva doživeli, svoje mnenje. Ko smo ostali z ranjenci sami, so bili poleg naju s sestro tam še župnik Janez Jenko, bogoslovca Feliks Zajc in Marjan Pavlovčič, dve diplomirani bolniški sestri Anica Kožar in Marija Popit ter laični dekleti Helena Šušteršič in Magda Dolničar. Župnik Janez Jenko iz Žužemberka, ki nas je kot oče zbral v molitev, nam je dal vesoljno odvezo in dejal, da smo se odločili prostovoljno in da gremo v smrt ali življenje. Nihče ni vedel, kaj bo z nami. Vsi smo bili v Božjih rokah. Svojo mučeniško trpljenje sta kmalu prestala župnik Jenko in bogoslovec Marjan Pavlovčič, kmalu za njima pa še domala vsi ranjenci.
S sestro Kristo doktorja Meršola kot človeka za njegovo dejanje nisva nikoli obsojali. V tistem trenutku težke odločitve mu je bila prva skrb družina. Razumeli sva ga! Kot lahko iz knjige razberem, pa je o tem pozneje razmišljal tudi dr. Meršol sam, saj pravi: »Če bi bil sam, tako pa sem imel družino.« Vsak od tistih, ki so zapustili transport, je v prvi vrsti gledal nase, kako se bo rešil in ušel krvolokom. Med bežečimi pa so bili tudi teže ranjeni domobranci, katerim so pomagali laže ranjeni domobranci, pa čeprav težko – tudi vlekli so jih.
Sicer pa avtor sam pravi na strani 206 o izjavi: »Če ne bi imel družine in skrbi za druge civilne begunce,« da takšna izjava »ni posebno zgledna in ugledna«.
Nadalje tudi ne ustreza resnici, da je pri ranjencih ostalo dosti usposobljenih moči (stran 206). Osebe, ki so ostale pri ranjencih, sem navedla zgoraj.
Kar pa zadeva očitek, češ da sva s sestro Kristo spregovorili šele po 60-ih letih, si dovolim pripombo, da je imel tudi dr. Meršol v tujini več desetletij čas, da bi opisal omenjene trenutke. Vsi pa vemo, da je šele osamosvojitev Slovenije pri nas dala možnost pristopa do resne obravnave in pisanja o omenjeni temi.