Avtor: Tamara Griesser-Pečar
stran: 066
Nagovor upokojenega beograjskega nadškofa Franca Perka v Kočevskem rogu, na kraju, kjer je bil pobit del iz Koroške vrnjenih domobrancev, je dvignil veliko prahu. Med drugim je nadškof Perko poudaril, da lahko upravičeno pričakujemo, da bo v svobodni Sloveniji končno prišlo do revizije Rožmanovega procesa, »da bi se mogle njegove relikvije častno vrniti v domovino … «. Na to se je oglasila med drugim tudi Spomenka Hribar v Mladini (Politika ob grobiščih. »Cerkev je soodgovorna za bratomorijo pri nas. Doslej se za to še ni opravičila« 8. 7. 2006), ki je škofa Rožmana celo obtožila, da je s svojim delovanjem »’zaslužen’ le za večje prelitje krvi«, ob koncu vojne pa da se je izmaknil odgovornosti. Zaradi teh trditev in selektivnega citiranja iz knjige Rožmanov proces (objavila sva jo s kolegom prof. dr. Francetom M. Dolinarjem in vsebuje znanstveni ekspertizi, ki ju je naročil generalni javni tožilec Anton Drobnič za obnovo procesa), pri katerem je izpustila vse, kar ne podpira njenih tez, si na kratko oglejmo, na podlagi česa je t. i. »ljudska oblast« 30. 8. 1946 ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana v odsotnosti obsodila na 18 let zapora s prisilnim delom, na izgubo državljanskih pravic za dobo 10 let po izteku zaporne kazni in zaplembo celotne imovine. Po pritožbi zagovornika po službeni dolžnosti dr. Alojzija Vrtačnika je Vrhovno vojaško sodišče FLRJ v Beogradu istega dne sodbo v celoti potrdilo. Dodatno ga je obsodilo na izgubo državljanstva. Kazen izgube političnih in državljanskih pravic pa je znižalo na pet let, pri tem pa ni pojasnilo, kakšne državljanske pravice naj bi po odvzemu državljanstva sploh še imel (Rožmanov proces, str. 13, 195).
Kot kaže sodba, namen sodišča sploh ni bil resno ugotoviti škofovo krivdo. Na sodno klop so postavili zelo raznoliko skupino ljudi, ki ni imela skupnega imenovalca – obenem so sodili namreč predsedniku pokrajinske uprave med nemško okupacijo Leonu Rupniku, višjemu policijskemu in SS vodji SS-generalu Erwinu Rösenerju, jugoslovanskemu podpolkovniku Milku Vizjaku in nekdanjemu upravniku policije dr. Lovru Hacinu, v odsotnosti pa še ljubljanskemu škofu dr. Gregoriju Rožmanu in ministru vlade v begunstvu dr. Mihi Kreku. Skupna obtožnica je kot v drugih procesih, npr. v božičnem, hotela ob sramotilni steber postaviti in obsoditi cele ustanove, organizacije in prepričanja. S škofom je na zatožni klopi sedela Cerkev kot institucija. Da bi senca nedvomne krivde nemškega okupatorja padla tudi na škofa in ministra Kreka, zadnji je s kraljevo vlado emigriral in celo vojno deloval na strani zahodnih zaveznikov, so vključili v proces tudi nemškega SS-generala Erwrina Rösenerja. Z raziskavo motivov, na podlagi katerih v pravnih deželah odločajo o krivdi posameznika, se sodišče sploh ni ukvarjalo.
Da so bili tako različni obtoženci sploh lahko obtoženi pred istim sodiščem, je omogočala Uredba generalštaba o vojaških sodiščih z dne 25. 5. 1944. Tako je vojaško sodišče razen vojaškim osebam sodilo tudi vsem civilistom, ki so jim očitali, da so podpirali okupatorja ali na kak drug način škodovali NOB. Vendar za Rožmana to sodišče ni bilo pristojno, ker bi Vrhovno vojaško sodišče v tem primeru moralo izdati posebno odločbo, kot je to storilo za druge civilne osebe v tem postopku. To pa je bila samo ena od kršitev procesualnega postopka – bile pa so še druge kršitve procesualnega in materialnega prava, npr. obtožba bi morala slediti preiskavi, sojenje v odsotnosti je bilo možno samo v izjemnih primerih, česar pa sodišče ni ugotovilo itd. – , ki bi že sama po sebi morala prispevati k temu, da bi sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo. Tega se je menda zavedala tudi prejšnja generalna javna tožilka Zdenka Cerar, ki je takoj po svojem nastopu umaknila zahtevo za varstvo zakonitosti z za pravno državo nesprejermjivim argumentom, da ni v interesu države.
stran: 067
Opis slike: Škof Rožman na evharističnem kongresu leta 1935 v Ljubljani
Sodišče je kar povprek in pavšalno obtoževalo obtožence za isto krivdo, da so namreč »izvršili neštete vojne zločine nad slovenskim narodom: ubijanje in izročanje ranjencev okupatorju, umore in pokole, zapiranja, mučenja, odvajanja v koncentracijska taborišča in na prisilno delo v korist okupatorja, prisilno mobilizacijo, požige, ropanja in uničevanje javne in privatne imovine, posilstva in druge vojne zločine … « (Rožmanov proces, str. 17– 8, Cerkev na zatožni klopi, str. 140). Kolektivno je obtoževalo skupino ljudi za delovanje protikomunistične strani med vojno, tako kolektivno obsodbo pa pravo v demokratičnih državah enoglasno odklanja. Krivda je lahko samo subjektivna, kar pomeni, da posameznik lahko odgovarja samo za dejanja, ki jih je sam storil ali povzročil. Do konca procesa pa se ni izkazala, kakšne vojne zločine nad slovenskim narodom naj bi Rožman izvršil, koga naj bi ubijal, katere ranjence naj bi izročil okupatorju, koga naj bi zapiral, mučil ali pošiljal v koncentracijska taborišča, kje naj bi požigal, ropal, uničeval imovino, posiljeval itd.
V drugem delu obtožnice sledijo za vsakega posameznega obtoženca konkretni očitki. Obsodba je te povzela skoraj dobesedno, prišlo pa je celo do novih obtožb, kar je po kazenskem postopku vprašljivo. Škofu Rožmanu je sodišče očitalo, da se je postavil »v odkrito službo italijanskega in kasneje nemškega okupatorja« in da je škofija postala »center zbiranja in izdajalskega delovanja združenih kvizlinških elementov v Sloveniji ves čas sovražne okupacije.« Poleg tega pa da je svoj položaj kot ljubljanski škof izkoristil in poslal »protiljudski del slovenske duhovščine« v službo okupatorja. (Cerkev na zatožni klopi, str. 141) Za vse te očitke tožilstvo ne nudi nobenih dokazov, brez teh pa ni mogoče govoriti o kaki krivdi obtoženca. Obtožnica in sodba govorita o »poštenih« in »nepoštenih« duhovnikih, kaj to pomeni, ne pove. Sodba ne upošteva, da je Rožman odklanjal sodelovanje z »brezbožnim komunizmom« iz verskih razlogov, kot je to bilo začrtano v okrožnici papeža Pija XI. Kljub temu pa ni kaznoval duhovnikov, ki so oskrbovali partizane, temveč je, prav nasprotno, partizanskemu verskemu referentu Metodu Mikužu pomagal priskrbeti mašno posodje – ne glede na to, da je ta zapustil svoje službeno mesto brez škofovega dovoljenja. Škof je bil očitno mnenja, da tudi partizani potrebujejo dušne pastirje.
Po sklepu Vrhovnega plenuma OF, ki je 16. 9. 1941 z revolucionarnim aktom prevzel oblast na Slovenskem in monopoliziral upor, so lahko vsakega, ki je deloval zunaj OF, pa četudi proti okupatorju, imenovali za izdajalca. Ubijali so na cestah in domovih narodno zavedne Slovence – in ne okupatorjev. Škof Rožman tega ni mogel in ni smel odobravati. Več kot absurdno je nekoga, ki odklanja komunizem in umore med vojno, obtoževati, da je sokriv za povojne umore.
stran: 068
Sodišče je škofu očitalo, da je visokemu komisarju Emiliju Grazioliju zagotavljal »popolno sodelovanje duhovščine s fašistično Italijo« in da je 3. 5. 1941 poslal Mussoliniju posebno spomenico, »v kateri izraža popolno lojalnost in prosi blagoslov za okupatorjevo delo.« (Cerkev, str. 141) V tej obtožbi je res samo to, da je bil pri visokem komisarju – in to šele po devetih dneh in z odporom, kot verdostojno priča njegov tajnik Lenič. Škof se je ravnal po cerkvenem zakoniku.
Opis slike: Škof Rožman blagoslavlja Dom duhovnih vaj v Lichtenturnu leta 1936
Kljub temu, da je bila že zdavnaj objavljena avtentična izjava, ki jo je Rožman poslal Grazioliju, se v tisku še vedno pojavlja Graziolijeva ponaredba. Tanja Lesničar–Pucko v Dnevniku 20. 6. 2006 zaradi te ponaredbe celo odreka škofu Rožmanu, da bi bil zaveden Slovenec. Pri tem seveda zamolči, da je zaradi svojega udejstvovanja v času pred plebiscitom moral zapustiti svojo koroško domovino. Tudi Mladina je objavila celotno ponaredbo ob članku Spomenke Hribar. Oba časopisa sta – in to je nekaj novega v slovenski publicistiki – v naslednji številki objavila pojasnilo, da objavljeno besedilo ni »identično z besedilom«, ki ga je napisal škof (Mladina, 24. 6. ) oz. da je škof poslal »nekoliko drugačno izjavo« (Dnevnik, 21. 6. ). V popravku oba omenjata tudi, da je škof poslal izjavo Grazioliju in ne Mussoliniju. Medtem ko je Mladina objavila izvirno izjavo »zaradi zgodovinske korektnosti« in tudi pristavila, da je ponaredba na ljudi vplivala porazno, ker niso imeli priložnosti prebrati popravka, pa je bila v Dnevniku le zelo naivna izjava, da Rožman objavljene inačice ni demantiral. Kako bi to med okupacijo bilo sploh mogoče? Po potvorjeni verziji naj bi škof »z velikim veseljem« zvedel, da je bilo zasedeno slovensko ozemlje priključeno k Italiji, govoril o »brezpogojni vdanosti in sodelovanju« ter da naj »božji blagoslov pride na Vaše delo, nad ves veliki italijanski narod ter nad slovensko ljudstvo, ki bo pod okriljem Rimskega imperija lahko živelo in se razvijalo«. V originalni verziji pa je škof priključitev zasedenega ozemlja jemal samo na znanje, se zahvalil, da je vsaj na po Italijanih zasedenem teritoriju škofije še naprej omogočen razvoj v kulturnem in verskem oziru, in upal, da se bo avtonomija narodnega življenja v korist vere in morale še izgradila. Izrazil je lojalnost v smislu cerkvenih predpisov in prosil Boga, »da blagoslovi Vaše in naše prizadevanje za dobrobit našega ljudstva.« (Rožmanov proces, str. 52)
Škofu sodba tudi očita, da je svojimi nastopi v javnosti »meril na razbijanje narodne enotnosti in odporne moči ter podžigal k sodelovanju z okupatorjem izdaji in zločinom proti narodu«. (Cerkev, str. 141) V resnici pa je kot najvišji predstavnik Katoliške cerkve kot nepolitične ustanove zaradi svojih vernikov, do katerih je čutil odgovornost, gojil določene stike z okupatorjem. Že v času italijanske okupacije je premišljeval o tem, da bi s prižnice napadel okupatorja: »Morda bi bilo res najboljše, da bi pretrgal vsake zveze z Italijani. Velikokrat na to mislim, da bi javno nastopil v stolnici in obsodil vse njihove krivice. Pa spet pomislim na potoke solz, ki jih matere in žene pri meni prelijejo, ko me prosijo za intervencije, in ne morem. Če enkrat prekinem bo vsaka intervencija zastonj.« In: »Nekoč me bodo morda obsojali zaradi mojih zvez z Italijani. Vem a nikjer ne bo zapisano, koliko notranjega odpora sem moral premagati vedno, kadar sem se odločil, da grem k njim na obisk. Pa če zahtevajo obči interesi moram.« (Stanislav Lenič. Življenjepis iz zapora, str. 77 in 150). O tem je govoril tudi s papežem, ki mu je javno kritiko odsvetoval, češ da ga bodo Italijani internirali nekje v notranjosti Italije in potem ljudem ne bo nihče več mogel pomagati.
stran: 069
Sodišče sploh ni upoštevalo dejstva, da je škof pomagal številnim ljudem, ki so iskali pri njem pomoč, in to ne glede na njihovo politično prepričanje. Včasih je sprejel kar 50 prosilcev. Škofovo delovanje med vojno in njegovi kontakti z okupatorjem so razumljivi, če upoštevamo njegove številne intervencije za pregnane duhovnike, talce, zapornike, internirance, jude, otroke itd. Seveda ni bila vsaka prošnja uspešna. V začetku je bil uspešnejši, ko pa so Italijani ugotovili, da prosi za vsakogar, je visoki komisar Grazioli izdal navodilo, naj škofova posredovanja obravnavajo kot posredovanja zasebnikov. Rožman je bil, in to kaže celotno njegovo delovanje od prvega trenutka, ko je postal škof, v prvi vrsti dušni pastir in ne politik ali diplomat, ko je pomagal ljudem, ko ni hotel pustiti svojih fantov na cedilu pred domobransko prisego in je z njimi ob odsotnosti nemških vojakov celebriral mašo. Po vsem, kar nam je znano, je bil prepričan v zmago zaveznikov in da bo nemški poraz odločen drugje in ne v Sloveniji. Menil je, da nasilen upor ljudstva ni prava pot, hotel je namreč, da slovenski narod preživi vojno s čim manj žrtvami. Prepričan pa je bil, da je komunizem še večje zlo kot nacizem in fašizem in da bo dalj časa vladal, če bo prišel na oblast.
Opis slike: Škof Rožman blagoslavlja Dom duhovnih vaj v Lichtenturnu leta 1936
Spomenka Hribar v Mladini omenja med drugim spomenico, ki je bila napisana kot dogovor na hude grožnje generala Roatta in Robottija škofu avgusta 1942 (teh seveda ne omenja), da bodo Italijani, če bo potrebno, požgali še več vasi in izselili vso Ljubljansko pokrajino. Po izkušnjah zadnjih mesecev so bile bojazni politikov in škofa, da bi Italijani te grožnje lahko uresničili, povsem utemeljene. Zato so se na seji 12. septembra 1942 na pobudo škofa sestali bivši tradicionalni politiki in predstavniki kulture. Izid sestanka je bil nejasen, odgovoriti pa so morali, saj sta italijanska generala s svojo grožnjo praktično namerila škofu pištolo na prsi. Vendar je avtorstvo odgovora Robottiju nerazčiščeno (škof?, predvojni politiki?), ker nam je na razpolago žal samo nemški prevod originalne spomenice, kjer podpisnik ni naveden. Zato moramo biti pri svojih trditvah previdni. Še večja previdnost pa je na mestu pri citiranju Robottijevih pripomb, ki niso samo prevedene, podajajo namreč tudi subjektivno interpretacijo iz italijanskega zornega kota. Nekaj dni pozneje, 26. septembra 1942, tudi to moramo omeniti, če hočemo prikazati celovito sliko, je škof nesel Grazioliju formalno pritožbo zaradi nedopustnega delovanja Italijanov. Ta je ves divji pripomnil, da bi dal zastopnike političnih strank zapreti, če bi drznili priti s tako vlogo (Rožmanov proces, str. 60–70, 242–245). Že 24. 10. 1941 pa je v pastirskem pismu duhovnikom svoje škofije in gostujočim duhovnikom, torej tistim, ki so pred Nemci pobegnili, odkrito spregovoril proti nasilju nemških okupatorjev.
stran: 070
Spomenka Hribar zamenjuje policijo in vaške straže. Ne glede na to, da z enim in drugim škof ni imel ničesar, so seveda vaške straže – in to je nesporno v zgodovinopisju – nastale spontano v krajih samih, ki so bili izpostavljeni italijanskemu in slovenskemu nasilju. Tragično je seveda, da so bile prisiljene vzeti orožje iz rok Italijanov. Sodišče je leta 1946 Rožmanu očitalo, da so se pod njegovim vplivom in zaradi njegovega »protinarodnega delovanja pričele ustanavljati grupe izdajalcev«. Omenja sestanke vaških straž v škofijskem dvorcu in imena navzočih, ne omenja pa ničesar konkretnega in tudi ne ponuja prič. Podatkov o tem, da bi Rožman kdajkoli organiziral take ali podobne edinice, ni. Rožman je seveda bil mnenja, da vojaki potrebujejo dušno oskrbo, bil pa je proti temu, da bi kurati nosili orožje. Tako je napisal proštu dr. Karlu Čerinu v Novo mesto leta 1944: »Duhovniki roke proč od vsakega orožja, to je hudičevo delo« (Rožmanov proces, 146).
Sodišče je Rožmanu očitalo tiho mašo pred domobransko prisego 20. 4. 1944 na stadionu v odsotnosti nemških vojakov. Po lastnih besedah in Leničevemu pričevanju je to naredil z zelo težkim srcem. Bil je v strašanski dilemi. Na eni strani je hotel vsakemu posameznemu domobrancu pokazati, da ima oporo v Cerkvi, in ni želel dati povoda Nemcem, da bi edinice razpustili, na drugi strani pa se je zavedal politične eksplozivnosti svojega nastopa. Dejstvo seveda je, da sta prisega domobrancev in škofov nastop pri zahodnih silah izzvala negativen odmev. Vsekakor pa ni imel maše, da »pokaže, da popolnoma soglaša z nacistično politiko«, kot je napisano v sodbi (Cerkev, str. 142)
Rožman je bil obsojen, da je »ostro obsojal osvobodilno gibanje slovenskega ljudstva in ga prikazoval kot borbo proti veri in Kristusu kralju«.
Tukaj sodba enači NOB in revolucijo, kar je pravzaprav ozadje celotnega procesa. Rožman ni nikoli govoril o NOB, obsojal je »brezbožni komunizem«, komunistično nasilje, revolucijo, brezversko delovanje, predvsem pobijanje in preganjanje ljudi. Rožmanove kritike partizanskih zločinov trezen človek ne more oceniti za »lažno propagando«, kot je to storilo sodišče.
Obnova za revizijo Rožmanovega procesa je bila že trikrat zavrnjena kljub temu, da so bila predložena nova dejstva, nova zgodovinska dela in omenjeni ekspertizi. Posebno absurdno je argumentiralo zavrnitev sodišče 27. 9. 2000 (3. sklep), ko je na eni strani trdilo, da ni naloga sodišča ugotavljati ali spreminjati zgodovine, ker je to naloga zgodovinarjev, na drugi strani pa je zavračalo strokovna mnenja zgodovinarjev z izgovorom, da so subjektivna. Podobno kot revolucionarno sodišče leta 1946 je tudi Okrožno sodišče v Ljubljani v vseh treh sklepih imelo »boj proti komunizmu« za boj proti NOB. Tako npr. leta 1996: »Ker … se je pretežen del prebivalstva odločil za boj proti okupatorju v okviru osvobodilnega gibanja, se je obsojeni Rožman z odločitvijo za sodelovanje z okupatorskimi silami pri zatiranju osvobodilbega gibanja, odločil tudi za boj proti delu lastnega naroda … « (Cerkev, str. 149) Sodišče čisto v stilu revolucionarnega sodstva ni predložilo nobenih dokazov za svoje trditve. Tudi nesporno dejstvo, da se je Rožman zavzemal za bolj človeško ravnanje s prebivalstvom in interveniral za izpustitev zaprtih in interniranih ali vsaj omilitev kazni, sodišče ni upoštevalo, ker »po oceni senata škofove humanitarne dejavnosti pač ni moč šteti kot boj proti okupatorski sili, pač pa le kot ravnanje, ki je običajno in se od škofa pričakuje tudi po cerkvenih pravilih in načelih … Razen tega pa ta dejavnost ni v ničemer zmanjšala niti ovirala bojnih zmogljivosti okupatorja oz. preprečevala njegovih ciljev, pač pa le v manjši meri blažila že nastale posledice.«