Avtor: Justin Stanovnik

stran: 060

stran: 061

Ko je ljubljanski Dnevnik v sredo, 9. avgusta, opozoril svoje bralce in javnost na pisanje dr. Tineta Velikonje, v katerem je izrazil svoje mnenje o perspektivah, ki jih imajo svojstvene strategije, h katerim sta se zatekla dva znana slovenska politika, predsednik države dr. Janez Drnovšek in evropski poslanec Lojze Peterle, da bi premagala vsak svojo bolezen, je človek – zaradi aranžmaja, v katerega je bilo opozorilo vpeto in zaradi značaja odzivov, ki jih je povzročilo – samodejno pomislil na dva referenčna pojma, ki sta ju v slovenskem jeziku izdelala Fran Milčinski in Ivan Cankar in ju večina Slovencev pozna. Sama po sebi se je v človeku oglasila ta misel, a jo je nemudoma zavrgel, ker je začutil, da sega zgodba s svojimi izsevki na področja, ki jih ni mogoče odpraviti s sredstvi, s katerimi razpolaga satira. S čimer seveda nikakor ne mislimo samo na vrsto bolezni, s katero sta povezana oba navedena gospoda. Stvar torej nikakor ni bila taka, da bi jo človek odpravil z vzklikom: Mar ni dovolj hudo že to, da imamo vsak večer opraviti z Našo malo kliniko, kaj nam je bilo treba še tega. Gre namreč za to, da Slovenci, ne da bi zaslutili, da je v tem kaj narobe, mirne vesti mislimo in delamo nekaj drugega od tega, kar bi morali. Gre za specifični slovenski quid pro quo: za zamenjavo resnega s trivialnim in trivialnega z resnim. To pa preneha biti nedolžna reč tisti trenutek, ko postane oblika nacionalne kulture.

Sem pa pridejo še druge stvari. Na primer to, da je Dnevnikovo opozorilo prišlo dobra dva meseca po tem, ko je Velikonja v publikaciji Nove Slovenske zaveze Mi med seboj objavil svoje poglede. Malo verjetno, da gre ta zamuda na račun pomanjkljive ažurnosti Dnevnika, ampak sta bili obe nastopajoči novinarki na Velikonjo od nekod ali nekoga opozorjeni. Toda od kod in od koga in s kakšnim namenom? Zanimivo, da nihče od tistih, ki so bili pozneje pritegnjeni v zgodbo, ni postavil tega vprašanja. Vsi pa so pričakovali in terjali – tudi s policijo, tožilstvom in sodstvom – da Velikonja odkrije svoje vire. Za vsem so torej zelo verjetno stali določeni cilji in človek bi pričakoval, da bodo ravno ti cilji zanimali novinarje in razmišljujočo javnost. Nič takega. Vsi so se vdano pokorili iztočnicam obeh novinark in odigrali vloge, ki jih je predvidel skriti načrtovalec. Pomemben je torej tudi motiv, kakor nas opozarja Agatha Christie.

Predvsem in v prvi vrsti pa je seveda važno to, da so se vsi vpletli v neki banalni primer, kot da bi bil najbolj resna reč. Primer je bil banalen predvsem zato, ker je bil že dolgo razglašan, oznanjan in politično izrabljen. Bolezen obeh politikov je bila javna, oba sta bila že kar nekaj časa nacionalna bolnika: zaradi značaja svoje bolezni in zaradi načina odločitve, kako jo ukrotita. Dejstvo je, da smo imeli vsi bolj ali manj določeno mnenje o tem načinu. Velikonja se od nas razlikuje samo v tem, da je zdravnik in je svoje mnenje zato lahko izrazil s tremi ali štirimi strokovnimi besedami. To je res vse. In ta banalna in trivialna stvar je postala slovenski problem prvega reda. Kako človek ne bi padel v skušnjavo, da pomisli na Milčinskega in Cankarja?
Ta okoliščina nam bo še bolj živo stopila pred oči, če jo primerjamo z odzivom, ki ga je sprožil primer Petek. Primer Mirana Petka ni bil banalen ali trivialen, kot je bil Velikonjev. Tu so neki zlikovci skoraj ubili človeka, ki je imel tako službo, da je moral biti, če jo je hotel prav opravljati, vest družbe. Miran Petek je to bil. Obravnava njegovega primera je pokazala nič manj kot to, da država ne deluje; da država v važnih, morda najvažnejših nosilnih točkah, v policiji, tožilstvu in sodstvu ne deluje. Celotno politično telo bi se ob tem moralo vznemiriti, vsi centri družbene zavesti bi si morali začeti postavljati vprašanja, če tudi sami ne veljajo za neoporečne zgolj zato, ker še niso bili izpostavljeni empiričnemu preizkusu, kot so bili policija, tožilstvo in sodstvo. Za tako pomembne stvari je šlo, a je bil odziv kompetentne in splošne javnosti sporadičen in medel. V Velikonjevem primeru, ki je bil, ne zaradi svoje narave, ampak zaradi svoje konkretne neaktualnosti, zanemarljiv, pa je vse planilo in začelo razkazovati politično in moralno prebujenost in tenkočutnost. Prišlo je do zamenjave med stvarmi, ki so v središču, in stvarmi, ki so na obodu: med centrom in periferijo. Vsi pa vemo, da je ob tem pred nami nemudoma vprašanje zrelosti.
Na središčnost in zrelost je dr. Drnovšek zadel tudi s pojmom obskurnosti, s katerim je opremil kirurga Tineta Velikonjo in revijo Zaveza. (Čeprav smo se zelo trudili, da bi uveljavili dejstvo, da je pohujšljivo besedilo objavil društveni bilten Nove Slovenske zaveze, so vsi govorili o reviji Zaveza.) Dr. Tineta Velikonjo ima lahko za obskurnega kirurga samo človek, ki še ni slišal, da je ta gospod pokrpal že na stotine črevesij, ali še ni imel priložnosti iti z njim po cesti, da bi videl, kako mu skoraj vedno kdo, kar tam na cesti, da priznanje za to, kar je zanj naredil.


stran: 062

Tudi z denunciacijo, da je Zaveza obskurna revija, je bil dr. Drnovšek nerazumno krivičen. Če se kot urednik spomnim samo na to, kako ga je po govoru pred dnevom državnosti leta 2004, v katerem je izjavil, da so zasluge partizanov »večne in nesporne«, naša revija skušala umiriti in obdržati v okviru splošne spodobnosti in vsaj za prihodnje obvarovati pred takšnimi in podobnimi blodnjami! (Kako more človek, ki kaj da nase, reči, da je gibanje, ki je postavilo družbeni in politični prostor, v katerem je bilo mogoče – ali pa nujno – prirediti Goli otok, ki je mogoče najbolj rafinirana mučilnica ljudi v zgodovini; ali pa prirediti na desetine sodnih procesov, ki jih je zrežirala in uprizorila tajna policija; ali pa pobiti na tisoče in desettisoče ljudi, ne da bi jim vsaj povedali, zakaj; kako je mogoče reči za zasluge ljudi, ki so svoje »najboljše tovariše«, ko so zašli v stisko, strahopetno prepustili njihovi usodi, kako je mogoče za njihove zasluge reči, da so »večne in nesporne«? Kako more pameten in priseben človek to reči? V kateri osnovni odsotnosti je mogel nastati ta stavek?) Samo obskurna revija Zaveza ga je takrat skušala rešiti in obvarovati vsaj za naprej. Samo Zaveza – od vseh slovenskih medijev! Ali naj zalamentiramo o pozabljanju in nehvaležnosti? A brez haska vse skupaj mogoče le ni bilo.



Po vsem, kar vidimo, se namreč ne moremo ubraniti misli, da je dr. Drnovšek sklenil, da svoj predsedniški finale izvede v slogu komedije. Naj bodo razlogi za to odločitev že kakršni koli, naj je predsednik, striktno vzeto, to že hotel ali ne, se nam zdi dejstvo, da se bo to nazadnje le zgodilo, udejanjenje neke skrite estetske pravičnosti, ki kljub vsemu le deluje v človeških zadevah. Če upoštevamo pragmatiko celotnega predsedovanja slovenski demokratični državi v režiji postkomunistične kontinuitete, se nam zdi, da bodo takšni zaključni akordi dali primeren pečat temu razmeroma dolgemu obdobju, pa naj bodo, kot smo rekli, predsednikovi subjektivni nameni že kakršni koli. Poglejmo, kako nas je to šestnajstletno predsedovanje vlade in države dojmilo.
Dr. Janez Drnovšek je bil predsednik vlade deset let – na specifičen način. Ne dvomimo, da je počel stvari, ki so se od njega pričakovale – da je fungiral kot predsednik vlade – a mu je uspelo to delati na tak način, da je v državljanih pustil prepričljiv vtis, da v resnici ni ničesar naredil in ničesar povedal. Čudno se to sliši, a tak je bil vtis, ki ga je ob koncu te službe zapustil. Ostali smo z dojmom, da se je njegovega vladanja držala nekakšna vzdržnost ali abstinenca. Očitno je čas, v katerega je vstopil, to dopuščal.
Sedaj pa je dr. Drnovšek že četrto leto predsednik države in spet ne dvomimo, da se ne podreja osnovnim zahtevam svoje službe: da prihaja redno na delo, da deli odlikovanja, sprejema uradne obiske in od časa do časa obišče slovensko vojsko. Toda v tem, kako občutimo predsednika države državljani – cives, populus, hoi polloi – pa se zdi, da se v temelju ni spremenil, le da je abstinenco, ki smo jo nekoč videli v njegovem predsedovanju vladi, spremenil v nekaj, čemur bi morda lahko rekli privatizacija. K temu nas navaja občutje, da z njegovega predsedniškega mesta ne prihaja takšno govorjenje in delovanje, da bi v nas rastla zavest, da so v njem problemi države deležni pozornosti objektivnega političnega uma, ampak prihajajo do nas takšni, kakor se lomijo skozi prizmo njegove enkratne in specifične osebnosti. To je nekakšna deviacija – oddaljitev od navedenega in pričakovanega – in prinaša, kot smo rekli, okus po komičnem. Nekateri pravijo, da je omenjene spremembe povzročilo njegovo novo, moralno videnje sveta. Lahko, a vendar.
Glede tega imamo namreč pomisleke. Drnovšek je delal politično kariero na način, ki je bil za takratne slovenske razmere navaden in celo edino možen, za evropske razmere pa popolnoma nesprejemljiv. Do okna svoje ljubice – do oblasti – se je vzpenjal po lestvi, katere sta se držala kri in nasilje. Raznovrstne ideološke službe so sicer skrbele, da je bila lestev redno dezinficirana, barvana in lakirana, a to ni bilo nikoli povsem uspešno in vsak klin, na katerega je Drnovšek stopil, je imel kaj povedati o njeni zgodbi, o tem, kako je bila narejena in postavljena. V tem vzpenjanju je bilo torej nekaj temeljno nedovoljenega – nič osebnega, a vendar nesprejemljivega. In če bi teorija o moralnih vzgonih Drnovškove metamorfoze veljala, bi nam morala biti v stanju postreči z Drnovškovo revizijo svojega vzpona. Nič takega ta teorija ne more pokazati. Predsednik ni nikoli niti z eno besedo omenil, da se zaveda, kje je njegov Rodos.
Celo nasprotno. Ko je za kraj inavguracije svojega političnega gibanja Zbiranje za pravičnost in razvoj izbral Turjak, je – ker tam ni dal nobenih znakov, da se zaveda, kje stoji – s tem naredil nekaj, kar bo zgodovina nekoč označila za blasfemijo. S tem, kakor je tam vse bilo, je bila tako reafirmirana problematičnost njegovega vzpona.


stran: 063

Takšen je videti, v nekaj potezah, quid pro quo v slovenski politiki, kakor ga je realiziral dr. Janez Drnovšek, najprej kot predsednik vlade in potem kot predsednik države. Na njem je mogoče videti nekaj znamenjskega. Za to zamenjavo, ki so jo izumili in se je kot principa oprijeli postkomunistični politiki, pa je značilno to, da je bila sprejeta kot nekaj normalnega domala povsod: na institucijah, v katerih se oblikuje in obnavlja samosvest države, na večini od kulturnih in znanstvenih središč; v večinskem delu medijskega korpusa. Na navedenih mestih, kjer bi se morala stalno samopreverjati veljavnost misli, ki jo ima država o sebi; na krajih, ki so tu zato, da se na njih postavlja kritična presoja politične in moralne orientacije družbe: na vseh teh krajih je tako stanje duha, da nikogar bistveno ne moti zamenjava v velikem slogu med pristnim in nepristnim, med avtentičnim in neavtentičnim. Velikonjev nastop je na nekem banalnem primeru lahkost in nevarnost takega stanja postavil ad oculos.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Kdo sem Mirko Kambič

A zgodba o velikih zamenjavah bi bila zelo pomanjkljiva, če je ne bi kompletirali s tem, kar se je zgodilo aprila 1990. Tedaj sta si stala nasproti predsedniška kandidata Milan Kučan in dr. Jože Pučnik, nekdanji partijski šef in nekdanji disident. In volivci so se s 59 % – mislim, da v drugem krogu – odločili za nekdanjega partijskega šefa proti nekdanjemu disidentu. Velikanskega pomena te izbire ni mogoče izraziti v dveh vrsticah – mogoče tudi v tisočih ne. Mogoče in potrebno pa je reči: tristo let nas bo spremljal spomin na to politično infantilnost, tristo let bo to hodilo za nami. Razume se, a je vendar treba tu povedati, da nimamo nič zoper Milana Kučana. Zaradi nas bi lahko bil čislan tajnik v kaki občini severovzhodne Slovenije ali pa prvi človek advokatske elite v Ljubljani ali Mariboru. Nam je to vseeno. Nas zanima Milan Kučan samo toliko, kolikor se je ob njem – in z njegovo pomočjo – moglo zgoditi temeljno umanjkanje narodove prisebnosti v nekem ključnem trenutku zgodovine. In seveda to, kar je njegovo ustoličenje na mesto predsednika demokratične države pomenilo. Pomenilo je retardacijo procesa narodovega prihajanja k sebi po totalitarnem šoku. Tudi za Kučana ne trdimo, da je morda zanemarjal službo, v formalnem pomenu te besede, tako kot se včasih za koga reče, da ne zasluži plače. Daleč od tega. A vseeno velja, da smo ga kot predsednika, v polnem pomenu besede, začutili samo takrat, kadar je zastavil visokost in dostojanstvo službe za interese kontinuitete. Ko se bo vse, kar ni pomembno, izgubilo v pesku časa, bosta Kučan in Drnovšek – in mnogi, mnogi drugi – v foliantih narodovega spomina stala kot pomembna, morda usodna blokada razvoja, h kateremu je Slovence klicala zgodovina.

stran: 064

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Zamišljeni labod Mirko Kambič

Ko mi je v ponedeljek, 7. avgusta, telefonirala novinarka ljubljanskega Dnevnika Meta Roglič, sem ji razložil, da sem za Velikonjevo besedilo moralno odgovoren tudi jaz, ker je izšlo v eni od publikacij Nove Slovenske zaveze, katere član sem, ne pa funkcionalno, ker ni izšlo v Zavezi, ki jo urejujem. V tem sem bil, kar zadeva Dnevnik, kar uspešen, čeprav so potem vsi drugi, ki so čutili, da morajo o tej stvari kaj reči, govorili o »domobranskem časopisu Zaveza«. Manj uspešen pa sem bil v nekem drugem poizkusu. Gospo sem hotel opozoriti na to, da Nova Slovenska zaveza izdaja svoje publikacije že šestnajst let in v njih govori o rečeh, ki so povsem nove in imajo poleg tega presežen pomen za narodovo preteklost in sedanjost. In vendar Dnevnik, kot ljubljanski dnevni časopis, nikoli ni registriral katere od naših pobud ali analiz, ki so, kot sem ponovil, res pomembne za narodovo kulturo – in povrh ne ravno slabe. (Nekoliko vem, kaj je dobro besedilo.) V pogovoru sem izrazil sum, da to ni naravno in ne more nastajati samo od sebe, ampak mora od nekod ali znotraj časopisa ali od zunaj prihajati pritisk. Novinarka je zavrnila moje rezoniranje s trditvijo, da je ona pri svojem delu »popolnoma svobodna«. Pri tem sem pomislil, da je pri tem nerodno samo to, da so milijoni in milijoni in milijoni modernih sužnjev vedno veseli izjavljali, da so »svobodni«. Tega ji seveda nisem rekel.
Da pa bi Dnevnikovo odločitev, da Velikonjevo gledanje na oba slavna bolnika in njuno zdravljenje sporoči javnosti, postavili v kontekst, bomo opozorili na neko davno kulturno storitev tega časopisa. V začetku junija 1995 je bilo v škofovih zavodih neko strokovno posvetovanje, ki ga je 13. junija istega leta v Dnevniku ocenil Vlado Miheljak. Na to njegovo oceno smo se v Zavezi 18 odzvali takole: »Gre za oceno simpozija o Slovencih v novejši zgodovini, ki ga je organiziral Slovenski spominski odbor. Miheljak ga opremi s polpotovstvom; da je Nova Slovenska zaveza, ki je na njem sodelovala, »oblika organiziranega desnega polpotovstva«; da je simpozij potekal »v najbolj žlahtni polpotovski maniri«; da je bila za to prireditev značilna »polpotovska ekscesnost nastopajočih«. Pol Pot je bil, kot vemo, kamboški marksist, ki se je po nekaj letih bivanja v Vietnamu in na Kitajskem leta 1975 vrnil s skupino profesionalnih revolucionarjev domov in s pomočjo Rdečih Kmerov organiziral teror, ki bi mu – po rafiniranosti, a ne po obsegu – lahko stala ob strani samo Bleščeča pot Abamiela Gouzmana. V dobrih treh letih, od 1975 do 1978, je pokončal več kot milijon ljudi. Ob njegovem prihodu je glavno mesto Kambodže Phnom Penh štelo čez 400.000 prebivalcev. V nekaj mesecih jih je zmanjšal na 30.000. Ostale je pregnal v džunglo, tam so pomrli, ali pa jih je preselil v prevzgajališča, kjer so doživeli enak konec – po dolgih in nepopisnih mukah. Grozote, ki so se v tistih treh letih zgodile v Kambodži, presegajo vse, kar so v tem stoletju, tako nadarjenem za nasilje, uresničili pošastni genialci s komunistično in nacistično poučenostjo.




stran: 065

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Staro in novo Mirko Kambič

Tu nas ne zanima človek, ki je to napisal. To je vprašanje neke osebne higiene in te se iz določenih razlogov – tudi okus ima pri tem nekaj besede – ne bi radi dotikali. Pomembno je tukaj v resnici samo vprašanje prostora, v katerem je mogoče kaj takega napisati. Kakšen prostor je to? To je zdaj vprašanje: Kakšen prostor je to? Kje smo? Po vsem tem moramo prositi bralce, da si odgovorijo na vprašanje, kaj se bo že jutri lahko zgodilo na ulici, ne da bi se ljudje ustavili in izrazili vsaj minimalno nezadovoljstvo. Ali ni tako, da boste izčrpali svojo domišljijo, ne da bi se mogli česa domisliti?«
Če bi Miheljakovo divjanje razumeli kot izraz svobodne odločitve, bi preveč podčrtali moralno deformiranost tega časnikarja. Rajši bi ga nekoliko rešili z odvisnostjo od vpliva ali celo ukaza zunaj njega.
Nad Velikonjo so nekateri vili roke in se pohujševali, nekateri pa so klicali na pomoč državo in njeno represijo. Najbolj pa mu je »strokovna javnost« zamerila, da je obema bolnikoma napovedal čas njunega konca, če se ne bosta začela pošteno zdraviti. Toda dr. Tine Velikonja ni človek, ki bi varal ljudi: »Gospa, samo sekirati se nikar. Še vse bo dobro.« Če si v njegovi družbi – in nekateri smo sedaj v njegovi družbi že lepo vrsto let – boš prej ali slej izvedel, kako je s teboj. To pa je v času, ko znamo vsi tako perfektno manipulirati drug z drugim, osvežilno. Chapeau, dr. Tine, chapeau bas.
(P. S.: Akademsko medicino pa bi vseeno lahko malo relativiral!)
P. S.: Uredništvo Dnevnika ni hotelo objaviti tega prispevka.