Avtor: Justin Stanovnik

stran: 080

stran: 081

Dragi prijatelji!
Naj ta pozdrav velja vsem: tistim, ki predstavljate velike in pomembne ustanove v politiki in kulturi, in tistim, ki prihajate zaradi spomina na dragega človeka, ki ste ga ali poznali ali o njem samo slišali, enako kot tistim, ki vas ni sem pripeljalo nobeno ime, ampak skrivnostna in nedoumljiva velikost tega, kar se je tukaj nekoč zgodilo.
Domobranci so bili mlada vojska. Fantje, ki so tukaj padali v jamo, so bili v povprečju stari 22 ali 23 let. Naravno je, da je v nas sočutje z njihovo mladostjo. To boste bolje razumeli, če vam povem naslednje. Balantič, ki je bil domobranski pesnik – ne da bi to hotel biti ali da bi natanko vedel, kaj to pomeni – je pisal pesmi, za katere se je pozneje izkazalo, da veljajo prav zanje. Dekletu v Jesenskem spevu daje govoriti tele besede:
»Odšel je, ne bo se več vrnil,
nič več ne bova odpirala popja cvetov,
nič več ne bova žgala v poletni noči kresov,
da zasanjani dim oči bi nama očrnil.«
V teh stihih je velika žalost nad neizpolnjenim življenjem.
Druga stvar, s katero se srečamo s prihodom na Rog, pa je posebna kultura, ki so jo domobranci živeli in branili. Tega danes zelo veliko ljudi ne bi več razumelo. Vzgonska sila te kulture ni bila oblast nad svetom, ampak skrb za svet. Spet je Balantič povedal, kako visoke so bile ambicije te kulture. Poslušajte:
»Naj čezme k Tebi hodijo ljudje,
naj mi obraz oskrunijo noge,
ubogih mojih bratov noge gnojne.«
Ali ne pomislimo, ko stopi pred nas pripravljenost na žrtvovanje, ki ga je nosil v sebi ta katoliški idealizem, ali ne pomislimo, da so pomorjeni domobranci ves čas prav do danes opravljali službo, v katero je sebe in, v pesniški viziji, tudi nje posvetil Balantič?
A vseeno, že sedemnajstič smo zbrani na tem kraju, in kakor vsakič se tudi danes nemočni zavedamo, da neznanski konec teh, ki tukaj ležijo, ostaja zunaj našega razumetja. Še največ, si potem pravimo, je to, da smo tukaj. Da smo tukaj, je znamenje, ki pove več, kot bi mogle povedati naše besede, kakor sveča, ki smo jo prižgali na grobu; pove več kot naš spomin in naša molitev. Z znamenji ljudje presegamo sami sebe. To govorim tudi zato, da bi se zavedeli, da smo na svetem kraju, na meji med tem, o čemer je mogoče govoriti, in med tem o čemer ni mogoče govoriti. To je svet kraj in njegova svetost nas ne sme zapustiti tudi sedaj, ko bomo govorili o zgodovini o tem, kar nam je znano in kar smo izkusili.

Avtor slike: Ivo Žajdela

Opis slike: Govori urednik Zaveze Ivo Žajdela

Nedavno je ugleden slovenski pisatelj zapisal, da so Teharje bile tragedija. Teharje niso bile tragedija, ampak zločin. Tudi Kočevski Rog ni bil tragedija, ampak zločin. Storjen je v resnici bil že tedaj, ko so se v Sloveniji pojavili ljudje, ki jih je najbolj označevalo to, da so pripravljeni na vse. V dokumentih, ki so govorili o tej pripravljenosti so že stala zapisana imena Teharje in Kočevski Rog. Ta zgodba pripoveduje pravzaprav o tem, kako nevarno je živeti. A novi ljudje so bili tukaj in dajali vsem možnost neke temeljne odločitve. Ne samo možnost, ampak tudi nujnost.
In ljudje so se res odločali.

stran: 082

Avtor slike: Tine Velikonja

Opis slike: Venci na Kočevskem Rogu Tine Velikonja

V moji dolini stoji na robu gozdov, ki jo ločujejo od Barja, samotna kmetija, s katere je bil eden od fantov v partizanskem šolskem taborišču više gori v hribih. Po nekaj tednih je neke noči potrkal na okno sobe, kjer je spala sestra, in rekel naslednje: »Ali imaš nekaj lir, da grem jutri na Vrhniko. Tam gori ne morem več biti. To niso moji ljudje.« Stavek To niso moji ljudje je ključnega pomena za zgodbo o teh, ki se jih danes na tem kraju spominjamo. Ko pomislimo na ta stavek, ne uidemo ganjenosti. V obliki, v kakršni je prišel do nas, ga je povedal fant, ki je zelo malo hodil v šolo, in zato ni nastal iz učenosti. Iz česa pa potem? Iz kulture, ki je vladala po vaseh in dolinah in izučevala ljudi, kaj si človek sme misliti o sebi. Tisoč let je to trajalo in potem je prišel trenutek, ki je terjal, da se je ta kultura izrazila v stavku: To niso moji ljudje.
Ljudje so se v tej točki torej morali odločati.
Edvard Kocbek je štiri leta preživel v partizanskih taboriščih, z ljudmi, ki so določali vsebino in strategijo boljševiške misli v Sloveniji, a ni začutil, da to niso njegovi ljudje. In Kocbek je naredil vse šole, ki jih ima ta narod. Še to, kakšen je bil njun konec? Ko je bila predlani stoletnica Kocbekovega rojstva, so se na akademijah, simpozijih, omizjih in bralnih maratonih sestajale najboljše glave slovenske sedanjosti – sedanje slovenske kulture – in poizkušale doumeti globino njegove misli. In ko je leta 1981 umrl, ga je pokopal škof. Pavla Rožmanca pa je njegova odločitev nazadnje pripeljala na Hrastniški hrib, kjer je v nedeljo 3. junija 1945 enkrat med enajsto in eno uro ponoči padel v opuščeni rudniški jašek, zadet od brzostrelke enega od tistih, ki jih tri leta prej v imenu svoje kulture ni mogel priznati za svoje ljudi. Nad Pavlom Rožmancem in njegovimi tovariši je šele pol stoletja pozneje opravil katoliški pogrebni obred šentjernejski župnik Anton Trpin. Tako, vidite, grejo te stvari na tem svetu.
Tako so se ljudje odločali in takšna je bila različna cena njihovih odločitev. Pokazala se je velikost majhnih in majhnost velikih.
A danes, leta 2006, moramo v imenu teh, ki tukaj ležijo – in v svojem imenu – povedati tudi to, kako je s tistimi, ki so takrat, ko so se pokazala boljševiška znamenja, vstali in rekli To sem jaz, pa tudi, kako je z njihovimi mnogimi tedanjimi sopotniki in sedanjimi dediči. Potem ko so dobili toliko oblasti da so lahko uprizorili genocid nad slovensko domobransko vojsko in izgnali katoliško duhovno in politično elito; da so na zaigranih procesih pokorili uporne liberalne posameznike; da so za svoje ljudi organizirali Goli otok, edinstveno mučilnico v zgodovini in kraj zadnjega človekovega ponižanja, ko so v slovenske ljudi nagnali strah, ki se v čudnih metamorfozah še sedaj plazi po njih – ko so po vsem tem že mislili, da bodo za zmerom, je nenadoma prišel poraz, ki je oznanil nepreklicen konec. Poraz je prišel v dveh sunkih.
Najprej jih je odslovila zgodovina. Že veliko pred padcem berlinskega zidu je boljševiško elito obšlo uničujoče spoznanje. Postalo jim je jasno, da njihov sistem živi samo še zato, ker na skrivaj uvaja prvine sistema, ki so mu nekoč napovedali tekmo na življenje in smrt. Bolj poraznega spoznanja si ni mogoče zamisliti. Odslovila jih je zgodovina, na katero so se vedno sklicevali kot na prvo avtoriteto. Sporočila jim je, da z njimi nima nič. V tem moramo videti poglavitni razlog, da niso branili berlinskega zidu. Branili ga niso seveda tudi zato, da so lahko ostali, a to je druga zgodba.
Drugi sunek ni bil nič manj jasen in uničujoč. Potem ko jih je izločila zgodovina, jih je izločil še jezik. To se je zgodilo oziroma se dogaja v naših dneh. Vsak dan nam njihovi pooblaščenci za javnost dobavljajo dokaze, da lahko branijo svoje pozicije samo tako, da delajo nasilje nad jezikom. Nasilje nad jezikom so delali sicer ves čas, a sedaj se to vidi. Nekoč se to ni videlo, ker je strah dajal njihovim stavkom nadomestno resničnost, sedaj pa, ko njihove represivne ustanove ne delujejo, vsaj nejavno, in so njihovi stavki odvisni samo od sebe, ni mogoče več skrivati, da jezik njihovega govora ne sprejema. Ko je nekdanji predsednik Milan Kučan v govoru 12. maja rekel, da »obsojamo povojne oblasti, ki niso pristale na politično opozicijo«, smo to govorjenje razumeli kot govorjenje o lesenem železu ali o kamnu, ki ne pade na tla, če ga izpustiš, ampak odfrči v plavo nebo. Boljševizem in pluralna politična demokracija – to je tako, kakor če bi v restavraciji naročil prazen sneg. Od takrat ko boljševiška tajna policija 6. januarja 1918 ni dovolila, da se znova sestane vseruska ustavodajna skupščina in jo je Lenin dan nato uradno prepovedal, od takrat v celotnem boljševiškem kozmosu ni bilo politične opozicije, razen kot kratkotrajni taktični bluf. Ko je aktualni predsednik dr. Janez Drnovšek na najvažnejšem državnem prazniku nekoč rekel, da je »zasluga partizanov nesporna in večna«, je bilo tudi pastirju pod Triglavom jasno, da akcije partizanov, iz katere je izšel svet, v katerem smo se Slovenci pol stoletja bali, ni mogoče šteti za zaslugo, zlasti pa ne »nesporno in večno«. Če bi kdo tako govoril v gostilni, bi rekli, da blebeta, in se presedli k drugi mizi. Ampak v Sloveniji govori tako predsednik države! Govori tako, da uporablja slovenske besede, a iz njih ne dela slovenskih stavkov.

stran: 083

Da to zmoreš, moraš biti iz posebne snovi.
Zgodovina jim je torej povedala, kaj si o njih misli, jezik vpije, da ga boli od njihovih stavkov – in vendar ostajajo in so tu. Edino, kar opažamo, je jeza, ki se v njih dviga in postaja vedno večja. Nekoliko jih razumemo. Ko se je boljševiški imperij sesul, so zavpile in zakričale kosti petdesetih milijonov pokončanih ljudi – samo v njegovih evropskih izmerah. Toliko zločinov za nič, za te ruševine. Od tod ta strašna jeza. Izšolani krasnoslovci jo znajo skrivati, v pismih bralcev pa prihaja na dan s primarno silovitostjo.
Evropsko to ni, evropsko bi bilo nekaj drugega. Za Srebrenico, kjer so Srbi pokončali od osem do deset tisoč Bošnjakov, je bilo potrebnih dvajset tisoč vojakov. V Sloveniji, kjer so jih samo na krajih, ki jih poimenujemo z metaforo Kočevski Rog, pomorili dvanajst tisoč, je tudi moralo biti vključenih vsaj deset tisoč partizanov – če že hočemo vračunati slovensko učinkovitost. In vsi ti so bili povezani z zločinom, kot stoji tudi v postkomunističnem novoreku: eni so ga načrtovali in skrbeli za logistiko, drugi so ga izvajali – tako da so žrtve vezali, streljali tepli, jim izbijali zobe, razstreljevali robove brezen ali pa so bolj od daleč le stražili in nočnim izmenam svetili z leščerbami ali pa vozili tovornjake. Da pa je vsa morija funkcionirala, je na vsak način moralo biti kakih deset tisoč ljudi – vdanih, zanesljivih partizanov, ki jih je vzgojila narodnoosvobodilna borba, kakor se je realizirala samo v Sloveniji.

Avtor slike: Tine Velikonja

Opis slike: Jama Tine Velikonja

Leta 380 pred Kristusom je Platon, eden največjih duhov civilizacije, napisal knjigo, v kateri je dokazoval svoje prepričanje, da je najhujše, kar more zadeti človeka, to, da za zlo, ki ga je naredil, ostane nekaznovan. Ob tem se človeku utrne misel, da bi veteranska partizanska organizacija, njeni predstavniki naredili prav, če bi se odločili za veliko preiskavo, v kateri bi skušali tankovestno dognati, kaj je v tistem strašnem podjetju kdo počel – da bi denar, nemajhen, ki ga dobivajo od demokratične države, namesto da ga zapravljajo za obujanje partizanskih starožitnosti in čudaških ritualov, investirali v to prizadevanje, ki bi mu težko izmerili človeški in politični pomen. Svoje ljudi bi tako osvobodili in odrešili To so jim dolžni, te poslednje usluge jim ne bi smeli odtegovati. Zakaj so morali odhajati in še odhajajo nespokorjeni – v civilnem pomenu te besede – in nekaznovani? Kako so svoje stvari uredili z Bogom ni naša stvar – razen tega, da tudi zanje prosimo, naj počivajo v miru. Mi govorimo o zgodovini in o tem, kar se vidi. V tem vidnem polju pa ni bil še nobeden obsojen, pa tudi nihče ali skoraj nihče nič povedal ni. Veliki zločin je ostal mutast in bremeni ne samo vest storilcev, ampak tudi dušo vsega naroda.

stran: 084

Ta preiskava bi bila tudi ključnega pomena za končanje slovenske državljanske vojne. Neznanska smrt teh, ki se jih danes spominjamo, jim daje pravico, da zahteva, da se ta vojna konča. Tudi zato, ker so pred zgodovino čisti. Zaradi smrti, skozi katero so šli, upamo, da so našli odprta vrata v Kraljestvo; nobenega dvoma pa ni, da so pred zgodovino čisti. Zaradi obojega, zaradi te smrti in zaradi tega, ker so v odločilnem trenutku narodove zgodovine mogli reči To niso moji ljudje, so dosegli tako moralno visokost, da imajo pravico terjati, da se ta preiskava izvede in tako uresniči nujni pogoj za podpis mirovne pogodbe po vojni znotraj slovenskega naroda.
Za končanje državljanske vojne pa je še dodaten razlog previsnega in usodnega značaja. Novoveška Evropa je dosegla nesluten napredek v znanosti in tehniki, a je hkrati zašla v veliko duhovno krizo. Ta kriza je zgodovinskih razmerij. Nastala je z uporom intelektualcev v 17. in 18. stoletju in še traja in nihče ne ve, kdaj bo konec in kakšen bo. S totalitarno zamračitvijo evropskega neba v preteklem stoletju se je ta kriza materializirala v enega svojih vrhov. Toda kaj lahko še pride? Ozrimo se malo okoli sebe. To, čemur pravijo demografski samomor, je samo zunanji znak nekega dogajanja, ki zadeva življenje samo. Včasih se nam zdi, da človek izgublja spoštovanje do tega, kar ga je vso zgodovino nosilo in kar je mogoče edina stvar, ki ga lahko vzdržuje kot človeka. Podoba je, da konstitucija družine, ki jo sestavljata mož in žena ali oče in mati, in nihče drug in nič drugega, že dolgo ni več nedotakljiva. Prihodnost je sicer nenapovedljiva in nihče ne ve, kako se bo svet obrnil, a se vendar ne moremo ubraniti naslednje misli: če je bil totalitarizem napad na človeka in je povzročil tolike smrti, kakor je ta, ki se je spominjamo na Kočevskem Rogu, kakšna smrt pa bo potem legla na narod, če se pokvarijo najbolj notranje stvari življenja. Ali ni tako, da že malo čutimo dotik njenih ledenih rok. Ali ni spet prišel odločilen čas in je treba tistim, ki to smrt kličejo, reči To niso moji ljudje?
To je poglavitni razlog, da se začne vsenarodno gibanje za končanje državljanske vojne; to je pogoj, da pridemo k sebi. Šele če bomo prišli k sebi, bomo lahko mislili nase kot na eno stvar in ne na dve, od katerih se ima to, kar je v korist ene, vedno za škodo druge. Šele tako bomo v vsakem času zanesljivo lahko dognali kaj je tisto, česar za noben denar ne smemo pozabiti, zapustiti, izgubiti, če hočemo »stati inu obstati«. Kljub vsemu in navzlic vsemu, kljub drugačnemu videzu pa moramo ob koncu reči, da smo v tej točki lahko polni dobrega upanja, saj je nemogoče, da ne bi bila na naši strani mogočna zborna molitev teh, ki smo se jih danes spomnili. Krščanska smrt slovenske domobranske narodne vojske bo šla z nami skozi vso zgodovino in nas varovala. Le pozabiti je ne smemo. To je ena od stvari, ki je nikakor ne smemo pozabiti.