Avtor: Anica Štih

stran: 014

stran: 015

V noči med 6. in 7. avgustom 1942 so partizani v njeni hišici v Šentjurju pri Grosuplju ustrelili Marijo Debelak, Debelakovo Mici, kot so ji rekli domačini. Očividka in priča njene smrti je bila tudi enajstletna Anica Štih, ki jo je Marija kot triletno dekletce po smrti njene mame vzela k sebi. Na svojo krušno mamo je bila zelo navezana, zato je ohranila v spominu veliko podrobnosti iz časa, ko je živela pri njej, še posebno si je pa zapomnila njeno smrt. Sedaj že pokojna Štihovaje nekaj teh spominov tudi zapisala. Njen zapis nam je posredoval gospod Franc Doblekar iz Šentjurja, za kar se mu lepo zahvaljujemo.

Mici Doblekarjeva je bila rojena 27. aprila 1884 leta v Tržiču na Gorenjskem. Meščansko šolo je končala v takratnem Lichtenturnu v Ljubljani, gospodinjsko šolo pa v Avstriji. Želela je nadaljevati šolo za ročna dela in se zaposliti kot učiteljica ročnih del. Pustila je šolo in svoje sanje ter upoštevala željo strica Debelaka, ki je bil župnik v Št. Juriju. Stara komaj 18 let je prišla k njemu za gospodinjo. Za takratni čas je bila zelo razgledana. Aktivno in pasivno je obvladala nemščino in brala knjige in revije v »gotici«. Z vso inteligenco se je dobro poznala, posebno z domačimi učitelji. Samske učiteljice so bile navadno pri njej na hrani. Stric jo je še spodbujal, češ da je to njen zaslužek, kapital za stara leta. Res je denar skrbno hranila in ga nalagala v Mestni hranilnici v Ljubljani.
Učiteljice so se pogosto menjavale. Z vsemi se je dopisovala in jih obiskovala. Vso pošto je skrbno hranila. Kasneje sem jo jaz prebirala in marsikoga in marsikaj spoznala preko pisem.
O dogodkih pred letom 1936 vem le iz njenega pripovedovanja in njenih pogovorov z različnimi znanci in obiskovalci. Pomembne dogodke si je Mici tudi zapisovala. Vse zapise sem večkrat prebrala in jo včasih vprašala, če je spet kaj novega zapisala. Mislim, da je bila to najina edina skupna skrivnost. V zvezek je v začetku pisala v nemščini, saj so takrat v meščanskih šolah večinoma poučevali v nemščini. Takoj po končani šoli pa je vse zapisovala v slovenskem jeziku. Po njeni smrti tega zvezka nisem več našla. Predvidevam, da je bil »zasežen«, ampak za tiste, ki so ga takrat vzeli, povsem neuporaben. Ne v zvezku in ne v Micinem srcu ni bilo najmanjše sledi izdajstva. Obtožbe o izdajstvu, zaradi katerih je morala umreti, so bile neutemeljene.
K župnišču v Šentjurju je spadalo tudi nekaj zemlje. Redili so konja, kravo in prašiče, zato so potrebovali tudi deklo. Zelo blizu so jo dobili, na Povšiji – Križmanovo Micko. Bila je dve leti starejša od Debelakove Mici. Kmalu sta bili kot sestri. Dekla Micka je bila pridna kot mravljica. V poselsko knjižico, ki jo še vedno hranim, je župnik napisal: »Pri delu je neprekosljiva in nedosegljiva!«
V sosednji fari, v Želimljah je nekaj let župnikoval Fran Šaleški Finžgar. Zelo rad jo je peš primahal čez Gradišče v Šentjur. Večkrat se je pošalil, da rad pride zaradi dobre gospodinje. Prav v tistem času je pripravljal osnutke in začel pisati roman Pod svobodnim soncem. Že prve zapise sta z Mici predebatirala. Vsako napisano poglavje ji je prinesel kot prvemu kritiku v oceno. Naročal ji je: »Preberi počasi in skrbno. Vse pripombe pa zapiši.« V njenih zapisih sem kasneje prebrala, kako je bila navdušena. Zapisala je dobesedno: »To je biser slovenskih romanov!«
Pozneje je roman izhajal kot ilustrirani podlistek v dnevniku Slovenec. Mici je vsa poglavja skrbno izrezala in spravljala in na koncu z močnim sukancem zvezala v zvezek. Bila je vesela, ker sem roman tudi jaz rada brala. Naročala mi je, naj pazim, da ga ne strgam: »To je slovenska svetinja.« Žal tudi ta zvezek ni preživel vojne, drugače bi ga skrbno hranila še danes.
Mici in Micka sta se tako navadili ena na drugo, da sta še po smrti župnika Debelaka živeli skupaj. Mici je v vasi kupila starejšo hišo z vrtom in majhno njivico. Tudi Micka je nekaj vložila v svoj »štibelc«, pozneje pa kupila še svojo njivo. Micka je pridno obdelovala njivice in redila kravico in pujska. Mici pa je še naprej kuhala za kakšno učiteljico. Po popravilu hišice, ko so naredili še eno sobico, pa so učiteljice tu tudi stanovale. To je bil Micin dodatni vir sredstev za preživljanje. Nekaj denarja je imela v hranilnici, nekaj ga je tudi posodila. Vse pa je izgubilo svojo vrednost z okupacijo in menjavo v lire.

stran: 016

Približno deset let, do leta 1920, sta tudi moja stara mati in mama živeli v Šentjurju. Moj stric je hodil tja le na počitnice. Stanovali sta v hiši za župniščem in se kot sosedje dobro razumeli. Župnik Debelak je denarno pomagal mojemu stricu Jožetu Ovnu pri študiju bogoslovja. Leta 1918 mu je omogočil novo mašo v Šentjurju. Dve leti kasneje sta se stara mati in moja mama preselili v Šentvid pri Stični k beneficiatu Jožetu Ovnu. Po nekaj letih se je moja mama poročila in pri sedmem otroku na porodu umrla. Kot peti otrok še nisem bila stara polna tri leta. Mici in Micka sta šli na pogreb. Že doma in po poti sta se pogovarjali, da bi vzeli kakšno punčko: »Otroci so sirote, medve pa sva sami in nama je dolgčas.« Petletna sestra je zbežala in ni hotela z njima, jaz pa sem se kar stisnila Mici v naročje. Potem smo šle v Šentjur. Srečna leta mojega otroštva. Mici je imela zlato srce, Micka pa kot bi bila njena sestra. Obe sem klicala teta. Bilo je lepo vse do začetka druge svetovne vojne.

Opis slike: Središče Šentjurja s farno cerkvijo

V Šentjurju, kot smo po domače rekli in s tem mislim celotno šentjursko dolino ali faro, so imeli že pred časom, do kamor seže moj spomin, svoje kulturno društvo. Mici je od vsega začetka v njem sodelovala z velikim veseljem. Bila je organizatorka, režiserka in šepetalka. Prepisovala je tekste, ker je zelo lepo in čitijivo pisala. Takrat ni bilo pisalnih strojev, kaj šele kopirnih. Tudi kulise je pomagala barvati in ročno risati in pisati plakate. Šivanje oblek in garderobe pa je bilo sploh njena skrb. Redko so si tudi kaj sposodili pri drugih društvih ali celo v Ljubljani. Rada si je tudi kakšno predstavo ogledala v Grosuplju ali v Ljubljani. Po pripovedovanju Mici so postali v društvu še bolj dejavni v letih učiteljevanja Ane Galetove. S šolskimi otroki je pogosto pripravila predstave za materinski dan, Miklavža, ali ob zaključku šolskega leta. Spominjam se je tudi jaz, saj je k nam hodila na kosilo. Bila je zelo prijazna. Včasih sva šli skupaj na sprehod, pozimi pa sva se sankali. Vse delo se je nadaljevalo tudi z učiteljico, ki je nasledila Ano.
Poleti je zaradi dela na kmetijah društvo mirovalo. Pozno jeseni pa je imela Mici že veliko dela s pripravo za Miklavža. Prireditev je ponavadi spremljal vsaj kakšen kratek program. V predpustnem času pa je bila glavna »igra«. Predstavljali so predvsem drame domačih piscev: Finžgarja, Linharta in Jurčiča. Dvorana ni bila velika, vedno pa je bila nabito polna. Pozimi je bila dvorana mrzla, zato so bile prve bralne vaje kar pri nas doma. Zadnja predstava je bila drama »Podrti križ«. Po vsakem srečnem zaključku sezone se je Mici veselila uspeha in navdušenja gledalcev, le pri zadnji drami je imela solzne oči. Razumela sem jo šele pozneje.

stran: 017

V šolskem letu ³⁷⁄₃₈ smo dobili novo učiteljico. V šoli ni bilo prostora in jo je upravitelj napotil k nam. Spremljal jo je oče. Predstavil jo je tako, kot so jo klicali doma: »To je moja hčerka Maja.« Sama se je predstavila: »Marija Ternikova.« Ko je še meni dala roko, sem pogledala v njene lepe in nasmejane oči in že me je držala v objemu.
Ko je oče odhajal, je rekel: »Potolažen sem, ker vem, da bo moja Maja v dobrih rokah.«

Opis slike: Šentjurska igralska družina po igri Podrti križ

V našo hišo je učiteljica Maja prinesla novo sonce, smeh in petje. Kljub njenemu domotožju smo bile kmalu vse štiri kot ena družina. Delile smo si veselje, skrbi in tudi žalost. Od vsega začetka je sodelovala pri prosvetnem društvu. Prevzela je veliko Micinega dela in postala tudi glavna igralka. Bila je skromna in varčna. Vso učiteljsko plačo je namenila za nakup posteljnine, porcelana in vsega, kar je menila, da bo potrebovala za svoje gospodinjstvo. Z Mici sta velikokrat vezli, kvačkali in šivali. Kadar je šla v Ljubljano, sem ji šla daleč naproti. Pomagala sem nositi nakupljeno blago. Doma pa mi je takoj vse pokazala. Počasi je napolnila omare. Nazadnje je bila »bala« že kar v zabojih. Kasneje se je izkazalo, da je bila tako priročno pripravljena za krajo.
Prvič sem videla Mici neutolažljivo jokati ob kapitulaciji Jugoslavije in okupaciji. Kar naprej je ponavljala: »Ubogi slovenski narod, komaj smo dobili svojo državo, pa nas bo spet tlačil tujec« Vse do smrti se ni navadila na besedo okupator, zanjo je bil tujec in naš sovražnik.
Po zasedbi Nemcev na Gorenjskem in Štajerskem sta pribežala iz Leskovca pri Krškem učiteljica Ana Galetova domov v Grosuplje in kaplan Lojze Breznik v Ljubljano k frančiškanom. Kmalu je bilo pri frančiškanih že veliko beguncev. Pri nas doma se je oglasila Ana Galetova. Iskala je prostor za kaplana. V župnišču begunca Lojzeta takratni župnik žal ni bil pripravljen sprejeti. Mici pa, dobra duša, je takoj pristala: »Malo se bomo stisnile, če bo Micka spraznila štibeljc (mala sobica). Zdaj kuham za štiri, še malo vode dodam pa bo dovolj hrane za pet.«

stran: 018

Tako nas je bilo pet. Kasneje se je nekdo spomnil in se šalil: »Pet nas je kot prstov na roki, pa se vsak drugače piše.« Tista pripomba o dodani vodi ni zalegla in smo bili s hrano kmalu zelo na tesnem. Dobri ljudje, farani, kmetje, so nam kar sami pripeljali krompir, fižol, žito in moko. Mici se je srečna in vsa solzna zahvaljevala: »Bog vam povrni, če vam ne bom mogla sama. Rešili ste me velike skrbi.« Meni pa je rekla: »Poglej, kako je dobro delo poplačano.«
Pojavili so se prvi partizani. Mici je večkrat rekla: »To so pa pogumni fantje. Kar sami se bodo uprli premoči tujcev.« Ko je bil prvi ranjenec v bližini, je začela nekaj iskati po omarah. »Ja kaj pa iščeš?« sem jo vprašala. »Veš kaj, stare rjuhe in srajce bomo razrezale, prekuhale in prelikale, če bodo potrebni povoji za ranjence. Tudi prevzela bi kakšnega v oskrbo, če bi bilo potrebno.«
Z Micko naju je poslala v gozd po smrekovo smolo. Znala je skuhati posebno mazilo za hitrejše celjenje ran. Tako mazilo je bilo od nekdaj pri hiši in je marsikomu in marsikdaj prav prišlo. Mici je bila vedno pripravljena vsakemu pomagati.
Kaplan Lojze ni imel prave zaposlitve. Veliko je bral in hodil na dolge sprehode. Včasih je šel do Škocjana, Želimelj, Grosuplja ali v Ljubljano. Kmalu je poznal vse poti in okoliške vasi. Pri večerji je vedno pripovedoval, kod je hodil in koga je srečal. Obiskov je imel zelo malo, razen če je kdo naročil mašo. Oba z učiteljico Majo sta pogrešala stikov z domačimi, saj pošta preko meje ni potovala. Njeni domači pa so bili daleč, blizu sedanje avstrijske meje. Učiteljica Maja med počitnicami ni mogla domov. Tudi ona se je rada odpravila, kot se je pošalila, na potep. Včasih jo je kdo tudi obiskal. Spomnim se, da jo je enkrat obiskala sošolka, tudi učiteljica, s spremljevalcem Italijanom. Maja ju je zagledala skozi okno in tiho rekla: »Mene ni doma!« nato se je zaklenila v stranišče. Mici je odprla vrata in rekla Majini sošolki: »Vi ste zaželjeni, vendar sami, brez tujca.« Vidno razburjena sta nato oba odšla in ni ju bilo več. Meni pa je nato Mici večkrat rekla: »Nikdar in nikoli ne pozabi, da si Slovenka! Ko boš odrasla in če ne bomo prej rešeni tujcev, tudi takrat ne smeš pozabiti in zatajiti slovenske krvi.« Skupaj smo zapele, kot že neštetokrat: »Slovenka sem, Slovenka čem ostati, rodila mene je slovenska mati … «

Opis slike: Marija Debelak z birmankama Anico Štih (levo) in Justino Benedičič

Vsa ta dogajanja pa so nekateri videli in jih razlagali po svoje. Začutili smo nekakšno napetost, nezaupljive poglede in prikrita vprašanja. Povedala sem Mici. »Vse lahko poveš po pravici, če te kdo kaj vpraša. Saj veš, da ničesar ne skrivamo. Nikomur ne želimo nič žalega.« Micko so spraševali, kaj se pogovarjajo. V dobri veri, da ji bodo potem dali mir, je odgovorila: »Nič ne vem, ker govorijo nemško.« Do svoje smrti je hudo obžalovala te nič zlonamerne besede. Kmalu se je zaslišalo po vasi: »Izdajalci so. Vse je treba pobiti, le Micke in Ančke ne.«
Še pred tem se je zgodilo nekaj pomembnega. V mrzli zimski noči, 23. februarja, je Micka ob pol štirih zjutraj zakričala: »Jezus, gori, pri nas gori štalca.« Obe z Micko sva si nataknili copate in v samih srajcah tekli reševat kravico. V globokem, malo pomrznjenem snegu sva izgubili vsaka en copat. Ozeble in krvave noge nama je kasneje Mici pozdravila s svojim mazilom. Prišli so sosedje in vaščani, da bi gasili. Pa ni bilo več česa gasiti. V snegu so ujeli par kokoši in dva zajca. Vse je kazalo, da je bil požar namenoma podtaknjen. Teta Mici je bila pretresena. Vsi smo se spraševali: »Zakaj?« Kaplan Lojze je rekel: »Mici, vas ne more sovražiti nihče. Če je to zaradi mene, grem takoj od hiše.« Pregovorila ga je, naj kljub temu ostane.

stran: 019

Mici se je takoj z vso močjo lotila obnove pogorišča, saj je bila naša kravica nekaj časa v gosteh v sosedovem hlevu. Za ostrešje so dobri ljudje podarili smreke. Opravkov je bilo veliko in povsod sem jo spremljala. Spominjam se še snega in hladnega dne, ko sva šli v Medvedico k logarju zaradi nakupa preostalega lesa za deske. Vračali sva se že skoraj v mraku. Nedaleč od pota sem zagledala v podrastu pod gosto smreko tri partizane. Eden je položil prst na usta in dal znak z roko, da naj greva naprej. Bili sva skoraj že doma, ko sem ji povedala, kaj sem videla. »Ja zakaj mi pa nisi takoj povedala,« je rekla, »uboge reveže bi povabila na čaj in jim skuhala večerjo. Gotovo jih zebe in lačni so.«
Konec maja leta 1942 pridem opoldan iz šole in pri kosilu vprašam teto Mici, kam je šel kaplan Lojze na sprehod. »V Ljubljano, mislim, da bo ta sprehod malo daljši,« je odgovorila. Postopoma sem izvedela, zakaj je odšel za dalj časa. Pri maši ga je nekdo v spovednici opozoril, naj se umakne, ker je obsojen na smrt. Takoj po zajtrku se je poslovil. S seboj je vzel samo torbo, s katero je običajno hodil okoli in še brevir, par nogavic in robcev. Odšel je po stezi za vasjo, čez Kobiljek in naprej po dolini Trnovca proti Grosuplju in naprej v Ljubljano. To pot je dobro poznal, saj jo je večkrat prehodil. Tudi drugi domačini so radi hodili po tej stezi, da so se izognili prašni cesti.
Mesec pozneje je odšla v Ljubljano še učiteljica Maja. Nameravala je ostati pri sorodnikih le nekaj dni, pa je prejela opozorilo, naj se ne vrača v Šentjur.
Me pa smo zopet ostale same. Preselila sem se v prazen »štibelc«. Mici je bila vedno bolj tiha in zamišljena. Spominjam se nedeljskega popoldneva. Bilo je na moj god, 26. julija. S sosedom, Barličevim atom, se je tiho pogovarjala. Ne vem, kaj sta govorila. Jaz sem se veselo igrala z njegovo hčerko. Prisluhnila pa sem, ko je teta Mici rekla: »Nikamor se ne bom ukanila. Kam pa naj grem. Stara sem, pa še sladkorno imam. Veš tudi, da nisem niti najmanj kriva za vse tisto, kar me obtožujejo.« Utihnila je, ko je zagledala moj prestrašeni pogled. Nasmejala se je in rekla: »Nesi punčko spat.« Zvečer se je z mano dolgo pogovarjala, da me je strah skoraj minil.
Prišel je četrtek, 6. avgusta, malo po 11. uri zvečer. Nekdo se je spotaknil ob vedru pri vodnjaku, ki je bil tik ob hiši. »So že tukaj,« je zajokala Micka in hlastnila, »Mici, pojdiva hitro k Anici, da je ne bo strah.« Obe sta planili v mojo sobico in znotraj zaklenili vrata. Takrat pa so že vdrli skozi zadnja vrata in se razkropili po hiši. Pod okno se je postavil stražar s puško. Zaslišal se je ropot in škripanje starih omar in predalov. Od kleti do podstrešja se je razlegalo topotanje čevljev. »Le kaj iščejo toliko časa?« Ura v zvoniku je odbila dvanajst. Minila je polnoč. Bil je že prvi petek, 7. avgusta. Ropot, glasno govorjenje, zaletavanje v omare in vrata, kot da bi prenašali tovor, pa se je še kar nadaljevalo.
Teti nista govorili. V strahu sta čakali, kaj bo. Micka je nekoga spoznala po glasu in vprašala Mici: »Ga poznaš?« »Ja, poznam ga, pa še ta je in ta tudi.« Vmes so se slišali tudi ženski glasovi.
Ves ta čas sem jaz mirno spala. Ura je odbila eno ponoči. Kmalu je nastala gluha tišina. »Šli so,« je šepnila Micka, »stražar pod oknom je izginil.« »O, ne, konec prihaja … «, je zavzdihnila Mici.
Zbudila sem se ob močnem trkanju in razbijanju po vratih sobice. Imeli so pripravljeno sekiro, če ne bi hoteli odpreti. Zaslišal se je glasen poziv: »Odprite, odprite!!!«
Nato je sledil sledeči dvogovor:
Partizan: »Odprite, takoj!!!«
Mici: »Jaz vam že odprem, a nam pustite vsaj to, kar imam tukaj. Že Italijani so nam veliko pokradli.«
P: »Italijani vam niso nič pobrali.«
M: »Vi pa veste.«
P: »Kje imate denar?«
M: »Denar od teleta je v nočni omarici.«
P: »To smo dobili. Kje je drugi denar?«
M: »Drugega denarja nimam. Pozimi mi je pogorel hlev in svisli. Denar sem porabila za obnovo, pa tega otroka sem posvojila.«
Takrat se je ozrla nazaj in se z žalostnim pogledom poslovila od mene: »Kdo bo sedaj skrbel zanjo?«
P: »Zanjo bomo že mi skrbeli.«
M: O, to pa.«

stran: 020

P: »Ustrelil vas bom!«
M: »Vi me kar ustrelite, če sem kaj zagrešila. Moji računi z Bogom so poravnani. Vi pa le glejte!«
Medtem sem zaslišala glas drugega moškega, ki je držal svečo. Izza priprtih vrat sem videla le roko. Lastnik roke je osorno dejal: »Daj naredi že, kar misliš! Kaj mečkaš?« Likvidatorju se je roka vidno tresla. Naboj mu je padel na tla. Pobral ga je in ponovno napolnil pištolo. Prisloni jo je na Micino uho in hitro sprožil …
Mici se je zrušila brez glasu. Sveča je ugasnila. Nastala je tema in smrtna tišina, prežeta z neizmerno grozo in nepozabno bolečino …
Partizan, ki je Mici ustrelil, ni niti z eno besedo omenil izdajstva. Izdajstva tudi ni bilo. Mici ga ne bi mogla zagrešiti. Preveč je ljubila svojo domovino. Imela je rada vse ljudi. Njeno geslo je bilo: »Če ljudem ne moreš pomagati, jim še želeti ne smeš nič slabega.«
Noč je bila še dolga. Z Micko sva bili tako prestrašeni, da nekaj časa, zdela se mi je cela večnost, niti jokati nisva mogli. Skozi okno sva pobegnili k Barličevim. Nisva si upali v temi mimo trupla, ki je v krvi ležalo na tleh.
Zjutraj sva videli posledice nočnega ropanja. Vse je bilo razmetano in prevrnjeno. Odnesli so praktično vse: hrano, obleko, posteljnino, odeje, jedilni pribor, zlatnino … vse, kar je komu prav prišlo. Noč je vzela tudi vso prelepo balo učiteljice Maje. Nekaj malega hrane je ostalo v krušni peči, kar so najbrž spregledali.

Opis slike: Anica Štih pozdravlja škofa Rožmana

Micka je šla prosit Doblekarjevega Toneta, da je krvavo Mici umil in počistil veliko lužo na tleh. Meni je bilo slabo in sem bruhala. Prišlo je še nekaj drugih. Napravili so oder in nanj položili mrtvo Mici. Kmalu je bilo okoli nje veliko rož. Rože v avgustovski vročini, duh po krvi ter stalen strah so mi povzročali neprestano slabost. Rada bi bila ob mrtvaškem odru, pa nisem dolgo zdržala. S tresočimi nogami sem hodila ven na zrak in spet nazaj. Vrtelo se mi je, kot da ne bi bila popolnoma pri sebi. Mislila sem si: »To je mora. To ni res. Zbudila se bom in teta Mici se mi bo nasmejala.«
Kropit so prišli le bližnji sosedje. Ostali vaščani in drugi, ki so se hoteli posloviti od Mici, pa šele proti večeru, kot da bi se bali, kakšne posledice bo to njihovo dejanje imelo zanje.
Na pogrebu je bilo veliko ljudi. Župnik je pokazal neverjeten pogum. V svojem poslovilnem nagovoru umrli je odkrito obsodil umor nedolžne žrtve.
V nedeljo po pogrebu je k Micki v cerkvi prisedla Moharjeva mama s Cerovega. Po maši sta se šepetaje pogovarjali, zato sem sama odšla domov. Kmalu je Micka prijokala domov. Zaslutila sem, da je izvedela nekaj, kar jo je prizadelo. Po dolgem prigovarjanju mi je le povedala, kaj je izvedela. Moharjeva mama ji je povedala, da se je prejšnji večer pri njih oglasil mlad partizan. Izza škornja je potegnil srebrno žlico z monogramom, iz žepa pa zlato verižico in zlato uro – obesek k narodni noši. »Vidite, mama, farška baba tega ne bo več nosila,« se je pohvalil. Mama ga je zgrožena vprašala: »Pa ja nisi bil ti?« »Seveda,« je rekel, »taki so vsi za pobit. Škoda, da sta onadva pobegnila.« Mislil je na g. kaplana in g. učiteljico.
Pokojna Mici je bila po prvem navdušenju nad fanti, ki so se uprli tujcu, zelo prizadeta, ko je izvedela za prve likvidacije duhovnikov in nekaterih inteligentov v takratni ljubljanski pokrajini. Veliko je brala. Še pred vojno je prebirala dnevnik Slovenec, tednik Domoljub in razne mesečne revije. Poznala je zlo, ki ga je v sosednji Italiji povzročal fašizem in v Nemčiji nacizem. Brala je tudi o revoluciji v Rusiji. Od tu njen strah, ko so se podobne parole pojavile tudi pri nas. Odkrita in poštena, kot je bila, je svojo bojazen verjetno komu tudi omenila. Skrb in bojazen za domovino pa še ne pomeni izdajstva in narodnega sovražnika, za kar so jo po vojni označili v odločbi o zaplembi premoženja.

stran: 021

Še enkrat poudarjam: Mici nikdar in nikoli ne bi izdala Slovenca tujcu. Sama je izdajstvo najbolj obsojala. Kadar sem prebrala kakšno povest, npr. Miklovo Zalo, me je vselej vprašala: »Kdo je bil Judež-izdajalec?«
Za vse trpeče Slovence je sama molila. Kdaj, kako in komu naj bi izdajala??? V Grosuplje in v Ljubljano je od začetka okupacije šla le nekajkrat po opravkih za naročilo opeke in ostalega materiala, ki smo ga potrebovali za obnovo pogorišča. Vedno sem z njo šla tudi jaz. Če sem imela pouk, me je opravičila. Niti za trenutek ni bila sama na poti. Dobesedno sem se je držala kot klop. Na vso moč sem se bala, da bi se izgubila in bi me vzeli tujci. Na poti sem jo spremljala tudi zato, da sem ji namazala in zmasirala zviti gleženj in ga potem trdno povila. Malo se je odpočila. Potem pa sva pot nadaljevali. Zadnje mesece pa je bila vsa njena pot le v cerkev in na pokopališče.
Takšni so moji spomini na Mici Debelakovo. Nič ni dodano, nič izmišljeno. Veliko je že pozabljenega, vse pa je bilo resnično doživeto.
S temi svojimi otroški spomini ne želim nikogar obsoditi ne prizadeti. Želim le ohraniti spomin na Mici Debelakovo, ki je bila globoko verna in neizmerno poštena. Svojo domovino je nadvse ljubila. Slovenije in Slovenca ne bi izdala niti za ceno lastnega življenja.