Avtor: Branko Rebozov

stran: 043

stran: 044

Pišete mi, zakaj se ne vrnem,

da je tujina kot mačeha

in domovina kakor zdravje …

Zakaj se ne vrnem?

Domovina je zdaj hujša od mačehe

in tujina mi reže meden kruh svobode.

Ne bom se več vrnil.

Tukaj tostran morja bom ostal

na drugem koncu sveta,

kamor meje zanesla ladja

krivičnega izgnanstva,

na katero sem se moral vkrcati s tisoči,

nesoč s seboj v svet culo svojega otroštva in mladosti

kot mrtvega otroka,

ki ste ga vi umorili.

Ne bom se več vrnil,

tukaj bom živel, delal,

se staral in tukaj umrl

in tukaj bom pokopan;

ne na pokopališču svoje rodne Sevnice,

v gaju vrh sončnega hriba nad Savo,

ki teče po dolini mojega otroštva

med sadovnjaki in vinskimi goricami,

kjer se iz objema bujnih gozdov zliva v večnost;

ne bom slišal v grobu njenega šumenja,

pritajenega, važnega in svetega

kot je šepet umirajočega,

ko dragim sporoča skrivnosti

svojega življenja in smrti.

stran: 045

Ne bom se več vrnil.

Na pampski ravnini bo moj grob,

med osatom kot drevje visokim me bodo zagrebli,

med samotnimi ombuji* bo moja gomila,

med kriki neznanih ptic moj tihi dom;

ne med grobovi babic in dedov

mojega rodu, oh, mojih ljudi,

med kostmi in lobanjami nesrečnih Indijancev in kreolov

in španskih osvajalcev, ubežnikov in pustolovcev

in bednih izgnancev, kot sem jaz, bom ležal

in še mrtev mislil nate, domovina,

čakal tvoje ljubezni in tolažbe,

sanjal o vrnitvi in snidenju,

hrepenel, da se spet mojega prahu

dotakne kri mojega rodu.

Ne bom se več vrnil,

moje poslednje domovanje bo tukaj,

kjer se v dolgih samotnih nočeh

izpod zemlje slišijo vzdihi domotožja in izgubljenosti,

kriki poslednjih pozdravov,

tulež nasilnih slovesov za vedno,

kjer med zapuščenimi rušami blodijo

angeli izgubljenja z odsekanimi perutmi,

z izvotljenimi prsi in ugaslimi očmi,

oblečeni v črne halje žalosti,

tako črne žalosti, dragi rojaki,

kot je bila pod mrtvaškim prtom

mati, joj, njeno belo obličje,

ko sem se od doma za vedno poslovil.