Avtor: Janko Maček

V Dnevnikovi Zeleni piki je bil 7. oktobra letos objavljen intervju z nekdanjim predsednikom Milanom Kučanom. Malo pred tem so jamarji ob prisotnosti strokovnjakov za ekshumacijo iz brezna pri Konfinu nad Grčaricami dvignili posmrtne ostanke 88 žrtev – med njimi tudi večje število ranjencev, ki so jih tja pometali knojevci v noči na 25. junij 1945. Novinarja Brstovšek in Rogličeva sta zato gospodu Kučanu v omenjenem intervjuju zastavila tudi nekaj vprašanj o povojnih pobojih in na novo odkritih grobiščih.
Seveda je nekdanji predsednik za te poboje izvedel šele s Kocbekovo izjavo sredi sedemdesetih let; kot vprašanje, ki zahteva opredelitev in rešitev, pa so se začeli pojavljati prav v času njegovega vodenja partije. »Takrat so nastale opredelitve, da je to zločin in da se je treba zavzeti za to, kar je Spomenka Hribar imenovala slovensko spravo.« Vendar po Kučanovem mnenju danes nismo tam, kjer smo želeli biti in kar je želel tudi sam ob nastopu na spravni slovesnosti v Kočevskem rogu leta 1990. »Ne zapiramo tega mračnega obdobja s pieteto in spoštovanjem mrtvih. Način prikazovanja kosti na televiziji ne vodi k temu. Surovost pobojev je skoraj enaka surovosti prikazovanja ostankov njihovih žrtev. Komu to služi? Pieteti do mrtvih ali živim, da netijo stara sovraštva? – Mi in še mlajši smo dediči vsega, kar se je zgodilo – upora in kolaboracije in povojnega časa vse do danes. Žal (pri odkrivanju grobišč in medijskem prikazovanju vsega tega, op. J. M.) ne gre za odnos do žrtev, ampak za politične manipulacije z njimi. Če bi šlo res za pieteto, bi bila stvar že končana.« Tako nekdanji predsednik.
Ne mislimo se spuščati v analizo njegovih trditev, ampak prepuščamo bralcu, da se ob njih ustavi in razmisli njihov pomen. Kako naj bi izkazali spoštovanje do žrtev v globokem breznu? Mar tako, da bi nanje nasuli še nove kubike vejevja, kamenja in blata? Kakšna surovost je v tem, če se na ekranu pokažejo kupi belih kosti ob temnem žrelu brezna, kjer so ležale več kot šestdeset let? Predvsem pa se je treba vprašati, kakšen upor proti okupatorju je bil to, da je za seboj pustil take kupe kosti, pa ne kosti okupatorskih vojakov, ampak domačih mož, žena in celo ranjencev, ki so jih po koncu vojne pomorili domači uporniki. Mar je res politična manipulacija, če trdimo, da je treba vzroke za povojne poboje iskati v letih 1941 in 1942, ko so komunisti začeli svojo revolucijo in jo zamaskirali z uporom proti okupatorju?
Naša današnja zgodba govori o Povšetovi družini iz Goriške vasi pri Mirni Peči. Videli bomo, da nikoli niso bili za okupatorja, pa so jih tako imenovani uporniki že v začetku proglasili za izdajalce in kolaborante, med drugim tudi zato, ker se je eden Povšetovih sinov spomladi 1942 odločil za nedovoljen način upora, za upor zunaj Osvobodilne fronte.

Mirna Peč v prelomnem času

Za začetek poglejmo nekaj stavkov iz uvoda h knjigi Antona Pusta Mirna Peč z okolico nekoč in danes, ki je izšla leta 1987. Takole piše: »V prijazni dolini reke Temenice je že dolgo Mirna Peč križišče poti in upravno središče, od pokristjanjevanja naprej pa tudi cerkveno središče. Vsaka vas ima svojo zgodovino in svoje posebnosti. Tod so živeli veliki ljudje, ki jih nobena zgodovina ne omenja. To so bili skrbni očetje, ki so nesebično garali in v potu svojega obraza pridelovali vsakdanji kruh številni družini. To so bile matere mučenice, ki so zmogle ob težkem kmečkem delu roditi, oskrbeti in vzgojiti tudi več kot deset otrok. S tem so reševale svoj narod propada in si nekatere izčrpane izkopale prerani grob.« V poglavju Težki in temni dnevi opiše Pust večje naravne in druge nezgode, med katere šteje tudi prvo in drugo svetovno vojno. Dodanih je nekaj podatkov o žrtvah prve in druge svetovne vojne, ki pa so se avtorju že tedaj zdeli preskromni. Zato je do konca leta 1999 pripravil še drugo knjigo z naslovom Da bi se jih spominjali in v njej opisal vseh 392 smrtnih žrtev druge svetovne vojne, revolucije in povojnih pobojev mirnopeške fare, ne glede na to, kakšnega prepričanja je kdo bil in kje ga je doletela nasilna smrt. Zgovoren je podatek, da je po koncu vojne izgubilo življenje 158 Mirnopečanov: 154 domobrancev, 2 orožnika in 2 civilista. Med 154 je bilo osem ranjencev, ki so se maja 1945 – ob koncu vojne – zdravili v bolnišnici in bili od tam odpeljani v zapor in v smrt.

Opis slike: Kozolci pri Goriški vasi

Kako je prišlo do te nerazumljive morije? Zakaj je bila ravno Mirna Peč med občinami, ki so plačale tako visok krvni davek? Če pogledamo sliko živahnega gospodarskega, verskega in društvenega življenja v občini in fari v zadnjih letih pred drugo svetovno vojno, se nam zdi skoraj neverjetno, da se je v kratkem času vse spremenilo. Leta 1924 je bilo v Mirni Peči ustanovljeno Orlovsko društvo. Veliko zaslugo za to je imel kaplan Jože Poje, ki je prišel v faro kmalu po prvi svetovni vojni in že prvo leto svojega kaplanovanja dosegel, da so na župnijskem svetu postavili lesen in s slamo krit prosvetni dom. Ta dom je kmalu postal pomembno središče mirnopeškega društvenega življenja, takorekoč drugi dom mnogih mladih Mirnopečanov. V Globodolu, ki je bil od farnega središča oddaljen poldrugo uro hoda, pa so prirejali igre in pevske nastope kar pod kozolci. Zaradi diktature so bila orlovska društva za nekaj časa prepovedana, po odpravi diktature pa se je njihovo delovanje obnovilo v Zvezi fantovskih odsekov in dekliških krožkov. Ni dvoma, da je sodelovanje v teh odsekih članom in članicam ter tistim, ki so se udeleževali njihovih prireditev, dalo poleg splošne razgledanosti tudi svetovnonazorsko usmeritev, ki je bila kasneje pomembna pri njihovi opredelitvi za revolucijo ali proti njej.
7. avgusta 1938 so v Mirni Peči priredili celodnevni Prosvetni tabor. Največ dela za pripravo in vodstvo tabora je opravil takratni predsednik društva Ivan Makše, njegova desna roka je pa bil dijak 5. razreda gimnazije Franc Jarc iz Hrastja. Jarca bomo kasneje še srečali pri skupini Mirnopečanov, ki so maja 1942 odšli v ilegalo.
Treba je povedati, da so v Mirni Peči v tem času imeli tudi Sokolsko društvo in Društvo kmečkih fantov in deklet. Med vidnimi pripadniki in stebri teh društev so bili Rupenovi, Osterčevi in Potočarjevi iz Mirne Peči, Alojz Povše in sin Jože iz Podboršta, Jože Udovč iz Vohovega, Jože Šali iz Orkljevca in zlasti v času diktature tudi večina učiteljev. Zaradi razumevanja takratnih razmer pobrskajmo nekoliko po njihovih življenjepisih. Mara Rupena pripoveduje, da je bil oče Anton Rupena istrski Hrvat, mati Marija, rojena Rutar, pa Dolenjka. Oče je trgoval z lesom, pravzaprav so bili trije bratje lastniki gozda in so izdelovali oglje ter ga pošiljali v Trst, zato se je menda tudi otrok držalo, da so oglarji. Mati je poskrbela, da sta hčeri Mara in Katja dokončali gospodinjsko učiteljišče: Mara v Novem Sadu, Katja pa v Prokuplju. Po dokončani šoli je Mara nekaj časa službovala v Olovu v Bosni, kjer se je srečala z naprednim gibanjem. Po dobrem letu je bila prestavljena na Koroško Belo in tako prišla v krog jeseniških komunistov Jaklja, Osvalda in drugih. Leta 1940 so jo zato zaprli in izgubila je službo. Do ponovnega zapora oziroma odhoda v partizane, poleti 1942, je bila potem doma v Mirni Peči, povezana z Jožetom Slakom, Jakljem, Povšetom, Šalijem in drugimi. (Arhiv republike Slovenije, osebni fond Frančka Sajeta, šk. 45) Adolf Osterc je bil rojen leta 1918 v Št. Jakobu pri Celju kot sin trgovca. Leta 1928 je prišel s starši v Mirno Peč. Obiskoval je gimnazijo in bil kasneje načelnik Sokola v Mirni Peči. Preko Društva kmečkih fantov in deklet se je spoznal z Jožetom Slakom, ki je bil eden prvih komunistov na tem koncu. V šolskem letu 1939–40 je bil zaradi prepovedanega političnega udejstvovanja izključen iz vseh šol v Jugoslaviji, vendar je jeseni 1940 naredil privatno maturo in se vpisal na tehnični oddelek ljubljanske univerze. (ARS, OF FS, šk. 2)

Opis slike: Orliči, sinovi Leopolda Povšeta iz Goriške vasi

Stane Potočar v knjigi Zvestoba takole opiše svojo mladost: »Doma smo imeli kmetijo, mesarijo in gostilno. Oče in mati sta začela dom ustvarjati povsem na novo. Mati je rodila trinajst otrok, deset nas je ostalo živih. Jaz sem bil osmi. Oče nam je umrl, ko sem imel sedem let, najstarejši brat pa devetnajst. Brez njega smo se težko prebijali. Jaz sem pomagal bratu v mesariji in mami v kuhinji. Po končani osnovni šoli sem se učil za mesarja v Ljubljani. Tam sem dobil pravo sliko o izkoriščanju delavcev, zato se mi pozneje v življenju ni bilo težko odločiti. Včlanil sem se in deloval v Sokolu, zlasti pa v Društvu kmečkih fantov in deklet. K vojakom sem šel leta 1940. Med služenjem kadrovskega roka mi je umrla mama. Ko sem se leta 1941 vrnil domov, sem moral prevzeti vlogo gospodarja v hiši, ker so Nemci starejšega brata odpeljali v vojno ujetništvo.« (Zvestoba, Intervju s Stanetom Potočarjem, str. 19.)
Omenimo še Povšetove iz Dolenjega Podboršta. Oče Alojz se je v Podboršt priženil, bil je pa doma pri Povšetovih, po domače Špančkovih v Goriški vasi. V nasprotju s tradicijo rojstne hiše je bil liberalno usmerjen. Ko je bil v času med obema vojnama prvič izvoljen za župana, je bila mirnopeška občina močno zadolžena. Da bi omogočil normalno poslovanje, je nagovoril brata Karla, da je za poravnavo dolga dal precej denarja, ki mu nikoli ni bil vrnjen. Sodeloval je pri Sokolu in pri Društvu kmečkih fantov in deklet. Njegovo drugo županovanje je bilo v času italijanske okupacije. Z Italijani je kar shajal, bil je pa seveda povezan s partizani, saj je pri njih imel sina Jožeta, maturanta novomeške gimnazije. Tudi sin je deloval pri Sokolu in v Društvu kmečkih fantov in deklet in tako prišel v stik z Jožetom Slakom. V času okupacije se je skupaj z že omenjenimi Mirnopečani takoj vključil v OF in postal tudi član partije.
Nas seveda zanima, kako je bilo v Mirni Peči po 18. aprilu 1941, ko so kraj zasedli Italijani. Prve mesece okupacije ni bilo opaziti kakih večjih sprememb. Župnik Anton Petrič je ostal na svojem mestu, županske posle pa je spet prevzel Alojz Povše, kot smo že omenili. Po nemškem napadu na Sovjetsko zvezo se je začelo šušljati o odporu. Nekateri vidnejši člani Sokola oziroma Društva kmečih fantov in deklet so se redno sestajali, večinoma kar v gostilni pri Rupenovih. V gozdarski koči na Frati nad Globodolom se je zadrževal Jože Slak, od časa do časa so šli tja na izlet člani Rupenove druščine, prihajali pa so tudi povsem “neznani turisti”. Junija 1941 je prišel v Mirno Peč za drugega kaplana novomašnik Anton Šinkar. Poleg župnika in kaplanov je bilo v fari še nekaj duhovnikov, ki so pribežali z nemškega zasedbenega področja. Za versko življenje je bilo tako poskrbljeno in tudi kaka protikomunistična pridiga je bila tej skrbi dodana. Kaplan Šinkar, doma iz Selc nad Škofjo Loko, je bil odločen nasprotnik okupatorja in je v začetku zagovarjal vsak odpor proti okupatorju ter sodeloval z organizatorji OF v Mirni Peči. Konec leta 1941 je pomagal pri miklavževem in božičnem zbiranju darov za partizane. Bral je Slovenskega poročevalca. Njegov brat Janez je bil tedaj pri partizanih na Gorenjskem. Treba je pa povedati, da je Šinkar že tedaj opozarjal na previdnost, da odpor ne bi povzročil preveč žrtev. Župnik Petrič je o tem takole zapisal v kroniki: »Priznajmo, da je g. kaplan silno gorel za idejo osvoboditve, iskal celo zveze s partizani in jim v svoji neizkušenosti malo preveč verjel. Nekaj časa je kolebal in domneval, da je v tem času narodno vprašanje pred verskim.« Se je pa kaplan ves ta čas družil s fanti – nekdanjimi člani Fantovskega odseka, ki se zaradi okupacije niso več sestajali v Prosvetnem domu, ampak so se srečevali na različnih krajih, nekajkrat tudi v Srednjem mlinu ob Temenici pri Antonu Gnidovcu. Obsojeni in zaprti Franc Pelko v 15 tipkanih strani obsegajočem odgovoru na vprašanja, ki mu jih je junija 1950 zastavila Ozna, omenja skupino mirnopeških fantov, ki naj bi jih 4. februarja 1942 poslal kaplan Šinkar v Novo mesto, da bi se dogovorili glede odhoda v ilegalo – seveda v povezavi s Slovensko legijo. Pelko tudi trdi, da je bila Slovenska legija v Novem mestu in okolici zasnovana že v novembru 1941, potem pa o njej precej dolgo ni bilo nič slišati, kar daje misliti, da njena organizacija tedaj še ni bila do konca izpeljana. (ARS, OF FS, šk. 33.)
Nismo raziskali, ali ima Pelko prav, vemo pa, da z mirnopeško nekomunistično ilegalo tedaj še ni bilo nič in vemo tudi, da je dober mesec kasneje, 17. marca 1942, odšla k partizanom na Frato večja skupina Mirnopečanov. Število partizanov se je na pomlad 1942 kar hitro večalo, predvsem pa so že v mnogih vaseh imeli svoje zaupnike, svoje oči in ušesa, kar jim je omogočalo pregled nad vsem dogajanjem in temu primerno ukrepanje.

Povšetovi iz Goriške vasi

Ko se z vaške ceste povzpnemo na prostrano dvorišče Povšetove, po domače Špančkove domačije v Goriški vasi, takoj opazimo, da je bil nekoč tu trden kmečki dom. Našo ugotovitev potrjuje tudi drevo Povšetove rodbine, ki nam ga s ponosom pokaže sedanji gospodar 78-letni Rudi Povše. Zvemo, da je priimek Povše prišel v Goriško vas s Trebelnega.
Na Povšetovem dvorišču so se pred več kot šestdesetimi leti zgodili dogodki, ki spadajo v središče naše zgodbe. Prav o binkoštih 1942 – tisto leto je bil ta praznik 24. maja – je od tu odšla v ilegalo skupina mirnopeških fantov, med njimi tudi domači sin Jože, rojen leta 1923. Bili so oboroženi z orožjem, ki so ga skrili ob razpadu jugoslovanske vojske aprila 1941. Tudi obleko in drugo opremo so si sami pripravili. Organiziral jih je kaplan Šinkar, ki je do tedaj temeljito spremenil svoje gledanje na OF in partizane, saj je le malo manjkalo, da ga slab teden pred tem niso ubili. Nekateri so se že dva ali tri dni pred tem skrivali na s slamo kriti drvarnici na koncu dvorišča.
Samo nekaj dni po njihovem odhodu je Jože Povše neki večer ves prestrašen pribežal domov in povedal, da so jih tisto jutro blizu Potovega Vrha napadli Italijani – menda hkrati s partizani. Enega od tovarišev, ki je ravno napajal konje pri bližnjem potoku, je zadela italijanska krogla in je tam umrl, drugi pa so se razbežali. Jože je naredil velik ovinek in čakal večera, da se je pretihotapil do doma. Bal se je Italijanov, čutil pa je, da je v nevarnosti tudi pred partizani. Res so že naslednji dan spraševali zanj, zato je odšel na Hmeljčič na dom svojega dekleta. Kmalu potem so prišli partizani v Goriško vas in zagrozili, da bodo pobili celo družino, če se fant ne bo javil. Ko je Jože to zvedel, se je sam javil. Tri dni so ga brez hrane imeli privezanega pri hmeljniškem kozolcu in ga hudo pretepali. K sreči je od nekod prišel bratranec Srečko Povše, ki je tedaj že imel neko funkcijo pri partizanih. Dosegel je, da so Jožeta odvezali in mu dali jesti. Potem je bil dva ali tri mesece pri njih, toda puške mu niso zaupali. Jožetu so končno dovolili iti domov, ko je zdravnik ugotovil njegovo slabo zdravstveno stanje. Kmalu je pa sprevidel, da doma ne bo mogel biti, zato je odšel v Trebnje k vaški straži. 17. februarja 1943 je potem prvič prišel na obisk. Mislil je, da se mu ne more nič zgoditi, če se za kako uro oglasi doma, nato pa spet vrne v postojanko. Toda ni bilo tako, kajti domača obveščevalna služba je delovala hitro in brezhibno. Neka partizanska skupina, ki se je slučajno mudila v Malem Vrhu, je takoj odhitela v Goriško vas. Ko jih je Jože zagledal pred domačo hišo, se je odločil za beg. Skočil je skozi okno na zadnji strani hiše in nameraval steči preko dvorišča in mimo drvarnice v svobodo, toda že po nekaj korakih ga je iz neposredne bližine zadela dumdumka. Hiša je bila namreč obkoljena in partizan, ki je prežal na dvorišču, je brez pomisleka streljal. Jože je bil smrtno zadet in čez nekaj ur je umrl. Pokopali so ga v Mirni Peči.

Opis slike: Člani fantovskega odseka, sinovi Leopolda Povšeta iz Goriške vasi: od leve Milan, Jože, Srečko, Franci, Cvetko in Leopold

Tako se je končala pot enega od članov mirnopeške nekomunistične rezistence. Preden se pa lotimo pripovedi o tej rezistenci, bi radi povedali nekaj o Povšetovi družini iz Goriške vasi, ki je bila že v začetku tesno povezana z rezistenco. 20-letni Jože Povše, ki je imel srečo v nesreči, da ga je zadelo prav na domačem dvorišču in je tako umrl v krogu domačih, je bil eden od šestih sinov Karla Povšeta, po domače Špančka, in njegove žene Marije. Alojz, ki je prijokal na svet isti dan kot Jože, bila sta namreč dvojčka, je edini od Povšetovih sinov postal študent. Leta 1942 je dokončal gimnazijo v Novem mestu. Ob razpadu Italije je z legijo Vuka Rupnika odšel v Zameško in postal domobranec. Bil je v Meničaninovem bataljonu in maja 1945 odšel na Koroško. V Vetrinju je bilo tedaj tudi njegovo dekle, doma iz Trebnjega. Ko je bil Alojz konec maja s svojimi tovariši že na kamionu za odhod v »Italijo«, se je od nekod pojavila njegova Trebanjka in ga takorekoč potegnila na tla. Ostal je na Koroškem, potem študiral v Grazu in postal gradbeni inženir. Življenje je naneslo, da se ni poročil z dekletom, ki ga je rešilo s kamiona, ampak z neko Avstrijko. Pred petimi leti je umrl v Avstriji.
Prvorojenca so pri Povšetovih dobili leta 1921. Po očetu je dobil ime Karel. Malo pred vojno je bil nekaj časa načelnik Fantovskega odseka. V času italijanske okupacije je bil zaposlen v trgovini mirnopeške kmetijske zadruge. Italijani so ga ob neki raciji prijeli in odpeljali v internacijo. Kasneje je bil tudi on v šentviškem bataljonu, šel na Koroško in bil po pričevanju nekaterih preživelih vrnjen na Teharje.
Polde je bil rojen leta 1925. Malo pred božičem 1942 so ga mobilizirali partizani. Grozili so mu, da bo moral ubiti brata Jožeta, ko ga bodo dobili v roke. No, potem so ga ubili sami na domačem dvorišču. Maja 1943 je Polde prišel domov in se pridružil legionarjem. Septembra 1943 je z Vukom Rupnikom šel v Zameško, postal nato domobranec in bil v Meničaninovem bataljonu. Konec maja 1945 je bil tudi on vrnjen – verjetno na Teharje.
Oče Karel je razumel, kaj pomeni revolucija in komunizem, saj je bil med prvo svetovno vojno na vzhodni fronti in je več let preživel v ruskem ujetništvu. Gotovo se mu je tudi smrt sina Jožeta febrauarja 1943 močno vtisnila v spomin. Sicer so pa partizani večkrat šli skozi Goriško vas ali vsaj v bližini. Vedno so se jih bali in skrbelo jih je, kako bodo ob tem reagirali Italijani. Ko je 14. marca 1943 šla preko proge cela partizanska brigada, so se Italijani v bunkerjih ob progi potuhnili, kot da jih ne slišijo; ko so bili partizani že na varnem, je pa začelo topništvo iz Novega mesta tolči po okolici proge in ena od granat je zadela Slapničarjevo hišo v Dolenjem Podborštu. Pri tem sta bili v postelji ubiti sestri 8-letna Slavka in 10-letna Zinka. Tik pred božičem 1944 je oče Povše nekje zvedel, da bo v kratkem šla mimo večja partizanska enota. »Sedaj bo spet nevarno«, je rekel sinu Rudiju. »Najbolje bo, da se odpraviva v Trško goro.« Tam so namreč imeli zidanico. Na Štefanovo dopoldne sta res odšla tja, oče pa se je proti večeru vrnil, ker ga je skrbelo za dom, kjer sta ostala mama in mlajši sin. Še isti večer so v Goriško vas prišli partizani. Pri Povšetovih so pobrali vse: živino, živež, konje in vozove, očeta pa odpeljali s seboj in ga potem v Črnomlju postavili pred sodišče. Domačim so čez precej časa slučajno prišle v roke Novice, glasilo OF za Dolenjsko in Notranjsko, ki so 15. februarja 1944 poročale o očetovi sodbi kot sledi:
»Dne 10. t.m. se je vršila pred vojaškim sodiščem VII. korpusa celodnevna javna razprava proti štirim obtožencem, ki jim je obtožnica očitala težka zločinstva zoper narod in njegovo vojsko. Razpravno dvorano je napolnilo občinstvo do zadnjega kotička in z velikim zadoščenjem občudovalo demokratičnost sodnega postopanja, tekom katerega je bila dana obtožencem neomejena možnost, da vpričo občinstva navedejo v svojo obrambo, karkoli se jim zdi primerno.
Najprvo je sodišče razpravljalo o zadevi Povšeta Karla, posestnika iz Goriške vasi, ki ga je obtožnica obtožila, da je dajal okupatorju podatke o partizanih in somišljenikih OF, da je širil sovražno propagando in odvažal hrano v okupatorjevo postojanko. Njegovo sovraštvo do osvobodilnega gibanja je šlo celo tako daleč, da je izdal svojega lastnega brata Alojza. Povšetovi sinovi so vsi zagrizeni domobranci in obtoženec pove, da nameravajo oditi z Nemci, ako bi se bilo treba umakniti s tega ozemlja.« Na koncu poročila je povedano, da so bili Karel Povše in še dva druga obsojeni na smrt.
Domači kljub prizadevanju niso zvedeli za očetov grob. Mati je zaradi tega še posebno trpela. Neprestano je mislila na moža in tri sinove, ki so jim nasilno vzeli življenje, četrti sin je pa ostal v tujini. Cele noči je prejokala in premolila. Izgledalo je, da bo od žalosti shirala. Šele po nekaj letih se ji je obrnilo na bolje in začela je spremljati življenje preostalih otrok. Danes sta živa še dva: Rudi na rojstnem domu, kot smo že povedali, France pa v Globodolu.

Nekomunistična rezistenca je bila že vnaprej obsojena na smrt

Ko so med poljansko vstajo na Bukovem Vrhu prav na sveti večer zaprisegali novince, je bil glavni govornik predvojni komunist Stane Žagar. Možje in fantje so raztreseno poslušali, saj so bili v mislih doma pri svojih družinah, vendar jim ni ušlo, da je bolj kot o boju proti okupatorju govoril o delavskih pravicah in o komunistični partiji. Nekateri so takoj po zaprisegi povedali, da se niso prišli borit za komunizem in odšli domov. (Zaveza, št. 19, str. 15.) Ob miklavževi in božični nabirki v Mirni Peči, ki jo je podpiral tudi kaplan Šinkar, še ni bilo vidno, da iz ozadja vlečejo niti te akcije komunisti. Ljudje na splošno niso marali Italijanov in so bili pripravljeni podpreti odporniško gibanje. S približevanjem pomladi 1942 pa je postalo očitno, da imajo tisti na Frati in za Hmeljnikom v načrtu še marsikaj ali predvsem kaj drugega kot pa izgon okupatorja. O tem je zgovorno pričala tudi rdeča zvezda na njihovih kapah in zastavi. 17. marca 1942 je odšla na Frato večja skupina mirnopeških fantov. Večinoma so bili iz vrst nekdanjega Sokola oziroma Društva kmečkih fantov in deklet. 27. marca so Italijani naredili pohod proti Globodolu. Do Frate sploh niso prišli, so pa pri Globodolu zajeli tri mlade fante, med njimi 19-letnega Lojzeta Potočarja, ki so se le nekaj dni prej pridružili partizanom. Kar tam na njivah med Srednjim in Dolenjim Globodolom so jih ustrelili.
Ni dvoma, da so se fantje, ki so se zbirali okrog kaplana Šinkarja, pogovorili tudi o teh in podobnih dogodkih. Baje je Šinkar vsaj nekatere zaprisegel za delo v Slovenski legiji. Kakšna in čigava navodila je imel za to? V že omenjenem poročilu, ki ga je leta 1950 pod pritiskom Ozne sestavil nekdanji domobranec Franc Pelko, je precej govora tudi o predstavnikih Slovenske legije in Slovenske zaveze v Novem mestu. Našteta so imena kot Veble, dr. Kalan, Pavlič, Rataj in Benedičič, med prvimi pa dr. Kek. Pelko sam naj bi zaradi spora z dr. Kekom odklonil sodelovanje. Prav dr. Kek naj bi »pred majem 1942 pomagal ustanoviti ali sam ustanovil razne organizacije, ki so bile v začetku sovražno razpoložene proti okupatorju, ki pa so pozneje organizirale četnike in bega«. (ARS, OF FS, šk. 33.) Kaj je hotel prisiljeni poročevalec s tem povedati? Ali ne to, da je bil namen skupine, v katero so se za binkošti 1942 odpravili Mirnopečani s kaplanom Šinkarjem, odpor proti okupatorju?
Iz pisem, ki jih je dobil v arhivu kaplana Babnika, je Franček Saje sestavil nekakšno kroniko Stamenkovićeve skupine. Verjamemo, da je, vsaj kar se tiče datumov in številčnega stanja skupine, kolikor toliko točna. Aktivni kapetan nekdanje jugoslovanske vojske Miroljub Stamenković je po nalogu majorja Novaka z vlakom prišel v Novo mesto in se ustavil v šoli na Grmu pri svojem znancu Pavliču. 24. maja – na binkoštno nedeljo popoldne – je v dogovoru s kapetanom Debeljakom in kaplanom Babnikom odšel na dogovorjeno mesto blizu Velikih Škrjanč, kjer so ga čakali fantje iz Šmihela in iz Mirne Peči. Pelko pripoveduje, da je bil Stamenkovič že v Novem mestu nezadovoljen, saj so mu v Ljubljani napovedali, da ga bo ob prihodu pričakal odred osemdesetih oboroženih mož, dejansko pa jih je bilo komaj dvajset in še ti nekateri brez orožja. Ko so mu zagotovili, da bo mobilizacija šele z njegovim prihodom zares stekla, da bodo še prišli fantje iz Podgrada, Šentjerneja in drugi, se je pomiril in kljub negotovosti odšel v gozd. V naslednjih dneh se je izkazalo, da je položaj še bolj zapleten, kot si je novi poveljnik mogel predstavljati. Le redki vpoklicani so se odzvali, pa še nekateri izmed teh so pobegnili, ko so videli težke in neurejene razmere. Napovedane hrane iz Novega mesta ni in ni bilo. Turkova dva – brat in sestra – sta sicer z veliko nevarnostjo pripeljala iz Šmihela nekaj orožja, ki pa ni zadoščalo za vse.
V noči na 28. maj je Stamenković s svojo četico zapustil tabor pri Škrjančah in odšel proti Potovemu Vrhu. Spotoma so hoteli pobrati nove soborce v Boričevem, pa niso dobili niti enega. Ko so po težkem pohodu proti jutru prišli na Potov Vrh, so bili spet razočarani, ker jih nihče ni čakal, čeprav je bilo obljubljeno. Ivko Lah, mizarski pomočnik iz Šmihela in navdušen prosvetar, ki ga je Stamenković določil za svojega pomočnika, je hotel odgnati konja k bližnjemu potoku, da bi ju napojil. Prav tedaj se je nepričakovano pojavila italijanska patrola in odprla ogenj na utrujeno četico, ki si je urejala taborišče. Ivka je zadelo in bil je takoj mrtev. Po čudnem naključju se je v bližini znašla še skupina partizanov, ki so tudi začeli streljati. Stamenkovićevi fantje na kaj takega sploh niso bili pripravljeni in so se brez odpora razbežali na vse strani. Največ se jih je zateklo v Novo mesto. Stamenković se je preoblekel v civilno obleko in se z vlakom odpeljal v Ljubljano. (F. Saje, Belogardizem, 1952, str. 279.)
Nas posebej zanima usoda mirnopeških fantov. O Jožetu Povšetu že vemo, da je še isti večer po velikem ovinku prišel domov v Goriško vas in se skril. Zaradi partizanskih groženj, da bodo pobili celo družino, če ga ne najdejo, se jim je po nekaj dneh sam javil. 17-letni Alojz Mavec iz Čemš je na begu prišel v roke partizanom. Mučili so ga, da bi od njega čimveč zvedeli, nato pa ustrelili. Njegov brat Anton je bil ob napadu ranjen, vendar mu je uspelo zbežati tako pred Italijani kot pred partizani. Ker pa njegova rana ni bila primerno oskrbljena, se je zastrupila in dober mesec kasneje je umrl v novomeški bolnišnici. Brata France in Jože Mavec – kar štirje bratje Mavec so bili v skupini – sta se 28. maja rešila in se kasneje priključila Štajerskemu bataljonu. Franca Jarca so aretirali Italijani in odpeljali v internacijo. Za Šinkarja vemo, da se je nekaj časa skrival v Novem mestu, nato pa vstopil v Štajerski bataljon.
Vprašajmo se tukaj, zakaj se je Šinkar odločil za nekomunistično rezistenco. Namenoma to rezistenco tako imenujemo, ker smo prepričani, da je bil odpor proti okupatorju glavni namen mirnopeških fantov, ki so na binkoštno nedeljo 1942 odšli v gozd, ne pa kakšen protikomunizem. »Če imajo nekdanji Sokoli in Kmečki fantje svoj odpor, zakaj ga ne bi imeli tudi mi. Ko bodo komunisti videli, da v gozdu niso sami, bodo začeli razmišljati in prenehali s svojo izključevalno taktiko. Saj smo vendar vsi Slovenci in nam gre za obstoj našega naroda.« Seveda se je kmalu izkazalo, da je to nemogoče in nekomunizem se je moral spremeniti v protikomunizem. Toda vrnimo se h kaplanu Šinkarju. V začetku maja so partizani izropali grad Hmeljnik in pri tem delu so jim pomagali tudi nekateri domačini. 12. maja se je Šinkar odpravil na Hmeljnik, da bi iz grajske kapele rešil slike, cerkvene obleke, kelihe in podobno. Vse to je nameraval z vozom prepeljati v podružno cerkev na Karteljevem, toda partizani so ga prijeli in odpeljali v svoje taborišče. Njegovi nekdanji dobri odnosi z njimi se niso več poznali. Zasliševali so ga in nič dobrega se mu ni obetalo, potem pa so ga vendarle izpustili. Ravno na praznik vnebohoda se je vrnil v Mirno Peč. O tem, kaj je doživel na Hmeljniku oziroma v partizanskem zaporu, je le malo povedal, ni pa mogel skriti zaskrbljenosti. Zasliševali so ga tudi Italijani. Gotovo je vse to veliko pripomoglo, da se v Mirni Peči ni več počutil varnega in je s fanti, ki jih je dobro poznal, odšel v ilegalo.

Opis slike: Povšetova hiša v Goriški vasi

V naših razmišljanjih Kako se je začelo smo večkrat omenili Odlok o zaščiti slovenskega naroda, ki ga je 20. septembra 1941 objavil Slovenski poročevalec. Po tem Odloku je bilo prepovedano kakršnokoli organiziranje izven OF in vsak poizkus takega organiziranja je bil proglašen za narodno izdajstvo, ki bo kaznovano s smrtjo. Komunisti s svojo VOS so že leta 1941 jasno pokazali, da mislijo s tem odlokom popolnoma resno, medtem ko ga protirevolucionarna stran do pomladi 1942 skoraj ni opazila. Mnogi ljudje so še verjeli, da je glavni cilj partizanskega gibanja odpor proti okupatorju in da se bodo glede tega Slovenci prej ali slej dogovorili. Niso še vedeli, da s komunisti ni možen sporazum, ampak da pride v poštev le popolna podreditev. Verjeli so, da morajo tudi sami nekaj pokazati v smislu rezistence, in ko bo druga stran to videla, bo mogoč dogovor za sodelovanje. Partiji je medtem uspelo tako med partizani kot med prebivalstvom po vaseh in mestih pridobiti somišljenike in vzpostaviti kontrolo tako rekoč nad vsako hišo, nad vsakim posameznikom.
Nič čudnega torej, da je Partija spomladi 1942 takoj vedela, da se v Novem mestu in okolici pripravlja nekaj, kar je treba obsoditi in kaznovati po Odloku o zaščiti slovenskega naroda. Omenili smo že, da je bilo eno od zbirališč nekdanjih članov Fantovskega odseka v Krevsovem mlinu pri Biški vasi. Nekega zimskega dne so prišli v mlin tudi partizani in naredili preiskavo. Od tedaj so bili domači fantje previdni in so le še posamično prihajali k mlinarju Tonetu. V tednu pred binkoštmi, ko je mlinar že čakal na odhod v ilegalo, je sredi dopoldneva opazil, da se mlinu spet bližajo partizani. Hitro je zgrabil pripravljeni nahrbtnik, se spustil skozi okno na drugi strani v Temenico in zlezel na drugi breg. Streljali so za njim, vendar jim je ušel in se potem pridružil skupini, ki je odšla na Škrjanče. Če bi ga dobili v roke, bi njegovo ime gotovo prišlo na Razglas o obsodbi in ustrelitvi članov belogardistične organizacije, ki ga je v začetku junija izdal in podpisal Urban Velikonja (dr. Marjan Dermastja), komandant Dolenjskega odreda.

Opis slike: Poroka mamine sestre – druga levo spredaj mama Marija, desno oče Karel Povše s sinčkom Karlom – zadaj stoji župnik Zore

Štab Dolenjskega odreda je namreč 28. maja 1942 izdal posebno Naredbo in z njo ukazal »vsem partizanom, narodnim zaščitnikom in poštenemu prebivalstvu, da takoj uničijo oboroženo belogardistično tolpo, ki se je pojavila na področju odreda«, hkrati pa zagrozil, da bo »vsakdo, ki bi bil član te tolpe, ki bi zanjo vršil kakršnekoli usluge ali zamolčal nje pojav, po kratkem postopku ustreljen, njegovo premoženje pa zaplenjeno.« (F. Saje, Belogardizem, 1952, str. 290.) Zakaj je ravno 28. maj, ko so Italijani, skupaj s partizani ali vsaj v prisotnosti partizanov, napadli Stamenkovićevo skupino, datum Dermastjevega povelja? Ni skrivnost, da se je preganjanje »belogardistov« začelo že prej. 25. maja so partizani v Dolenjskih Toplicah odpeljali 58-letnega bivšega orožnika Ivana Žvana in ga nekaj dni kasneje po hudem mučenju umorili. Istega dne so prijeli Jožeta Turka iz Gornjih Sušic, ki se je vračal od maše na Gorici pri Kočevskih Poljanah. Bil je namreč binkoštni ponedeljek in fantje ter dekleta iz Sušic so kot običajno na ta dan šli k Mariji Pomočnici na Gorico. Na povratku so se ustavili v neki zidanici, le Turk je hitel domov, češ da se mora pripraviti za odhod v ilegalo. Nikoli več ga niso videli. Kmečkega gospodarja Antona Škedlja z Vrha pri Ljubnem in njegovega soseda Franca Jakšeta so odpeljali že 24. maja. In imena vseh omenjenih so se znašla na razglasu. Poleg njih je bil napisan tudi Alojz Mavec, ki je sicer bežal pred Italijani. Ubili so ga, ker so ga imeli za belogardista!
V noči na 28. maj se je Stamenković spotoma ustavil na Boričevem, da bi pobral fante, ki so dobili pozive. Nekateri so se poskrili, drugi so imeli kopico izgovorov, z njim pa ni šel niti eden. Nekaj noči kasneje so prišli partizani in odpeljali krojača Antona Mišjaka, njegovega sina Alojza in pomočnika Lojzeta Kristana. Tudi ti trije so prišli na razglas. V Petanah so odpeljali šmihelskega podžupana Alojza Hrovata, ker je bil baje pri njem neki sestanek v zvezi z mobilizacijo za ilegalo. Na usodni razglas je prišel tudi 21-letni Miha Turk iz Velikih Škrjanč. Ustrelili so ga 31. maja zjutraj v domači hiši, ko se je komaj vrnil iz pripora, kamor so ga strpali Italijani zaradi suma sodelovanja z ilegalo.
Čeprav so partizani v tistih tednih v Mirni Peči zagrešili še več umorov, bomo tu omenili le še Marijo Makše, rojeno Mavec, z Vrhpeči, mater petih otrok. 22. julija 1942 so jo prišli iskat in jo peljali po globodolski dolini. V gozdu pri Dolenjem Globodolu so jo mučili in umorili. Ne vemo zakaj, saj o njeni obsodbi niso napisali razglasa, vemo pa, da je Marija bila Mavčeva iz Čemš, sestra štirih bratov, ki so bili konec maja v Stamenkovićevi skupini. Morda bi bil to lahko odgovor na gornje vprašanje.

Opis slike: Povšetova drvarnica – leta 1942 je bila še s slamo krita

Še enega dejstva pri obravnavanju Stamenkovićeve rezistence ne moremo prezreti, namreč kako so nanjo gledali Italijani. Znano je, da so bili v Mirni Peči zlasti karabinjerji od začetka povezani s partizani. Stane Potočar v svoji knjigi pove, kako je marešalo pred roško ofenzivo poslal v gozd njegovo sestro, da bi jih opozorila na nevarnost. Prav gotovo pa to ni bila edina taka zveza v Novem mestu in okolici. Zato res ni čudno, da so Italijani tako hitro vedeli za “belo gardo”. Le nekaj ur po smrti Miha Turka v domači hiši na Škrjančah so Italijani že pisali, da je bil pripadnik bele garde. Od kje jim to ime? Mar so Italijanom to povedali Mihovi domači? Mar je o beli gardi govoril Jože Povše, ko je 28. maja zvečer pribežal domov? Prav gotovo ne, pač pa so njegovi zasliševalci pri hmeljniškem kozolcu govorili o beli gardi in nekaj dni kasneje izdali Razglas o obsodbi in ustrelitvi članov belogardistične organizacije. Torej sta proti Stamenkovićevemu odredu bili usmerjeni dve sili: partizanska s posebno naredbo štaba Dolenjskega odreda in italijanska, ki bi prej ali slej ukrepala načrtno, če morda dogodek 28. maja vzamemo bolj kot slučaj. Obstoj neke nekomunistične rezistence v takih razmerah je bil torej nemogoč in mirno lahko rečemo, da je bila že pred ustanovitvijo obsojena na smrt. In pri tem bi še slepec lahko videl, da niti Stamenkovićeva skupina niti oni, ki so jih v tistih dneh odpeljali od doma in pomorili, niso imeli prav nobene zveze z Italijani. Njihov greh je bil v tem, da so bili »belogardisti«, to pomeni, da niso bili za komunizem. Dermastjeva naredba od 28. maja o tem zgovorno priča.

Veliko bi še bilo treba povedati

Komandant Dolenjskega odreda, ki je izdal razglas o ustrelitvi devetih »belogardistov«, postrelil pa jih je v resnici še več, je bil najbrž prepričan, da je temeljito opravil svoje delo. Ni vedel, da je le nekaj ur po razpadu Stamenkovićeve skupine v bližino Novega mesta prišel odred iz Ljubljane pod vodstvom Milana Kranjca in Dobrivoja Vasiljevića. Kljub težavam in razočaranju, da nikjer niso dobili obljubljene okrepitve, so vztrajali in nadaljevali pot. Ivan Korošec – tudi sam eden izmed njih – o tem takole piše: »V četrtek, 28. maja, zjutraj je odred prečkal Krko pri Dvoru in nadaljeval pohod po cesti mimo Soteske do Podturna, nato pa prek Sušic, mimo Drganjih sel in Birčne vasi do Težke Vode, od tu pa v okolico Šentjošta pri Stopičah. Pri Birčni vasi je odred dobil zvezo z Novim mestom in sporočilo, da je Stamenkovićeva skupina pri Potovem Vrhu in da jo napadajo Italijani.« (Ivan Korošec, Prva nacionalna ilegala, str. 52.)

Opis slike: Kaplan Šinkar s svojimi fanti

Ob prihodu v taborišče pri Šentjoštu je Kranjčev odred še vedno štel samo okrog 20 borcev. Ko je preko Stopič vzpostavil zvezo z Novim mestom, je lahko natančneje ocenil situacijo: okrog njega na tej strani Gorjancev je bilo blizu 200 partizanov Dolenjskega odreda, ki so že izvajali posebni ukaz o uničevanju »bele garde«, onkraj Gorjancev pa najmanj sto mož Belokranjsekga bataljona, da o Italijanih niti ne govorimo. Na to področje so občasno pribežali pred Nemci razbiti oddelki štajerskih partizanov in prav to je Kranjc odločil obrniti v svoj prid. Natančno je poizvedel o vseh podrobnostih in posebnostih dolenjskih partizanov in ukazal, da se njegove patrole izven taborišča prav tako obnašajo in predstavljajo kot oddelki Štajerskega bataljona. Upal je, da bo tako nekaj časa imel mir, medtem pa se bo odred okrepil. Korošec piše, da ime Štajerski bataljon »ni bilo usmerjeno proti partizanom, temveč v lastno kritje zaradi tedanje premoči partizanov ter ukaza njihovega poveljstva, naj uničijo vsako gibanje proti okupatorju zunaj OF«. (I. Korošec, Prva nacionalna ilegala, str. 71.) Dodajmo, da je bilo tako maskiranje možno, ker je Kranjčeva skupina prišla od drugod in bila na terenu popolnoma nepoznana. Seveda pa ni mogla živeti brez povezave s terenom in vodstvom v Novem mestu. Kljub strogi konspiraciji se je tako od časa do časa zgodila kaka nepazljivost in vzbudila pozornost nasprotnika, ki je bil neprestano buden. Po šestih tednih zato ni bila več skrivnost, kdo se skriva za imenom Štajerski bataljon.
V pripovedi o tragični usodi Jožeta Povšeta iz Goriške vasi se pojavi njegov bratranec Srečko kot partizan, pripravljen pomagati »belogardistu«. Kdo je bil ta nenavadni partizan in kaj je bilo kasneje z njim? Rojen je bil leta 1919 v Žužemberku kot tretji od devetih otrok Leopolda Povšeta, Špančkovega iz Goriške vasi in njegove žene Jožefe. Oče je najprej kot orožnik, kasneje pa kot sodni uradnik služboval po raznih krajih, od leta 1924 pa je imel stalno službo na sodišču v Novem mestu. Med devetimi otroci je bilo po vrsti šest sinov, nato pa tri hčere. Srečko ni kazal veselja za učenje. Poslali so ga k salezijancem v Veržej, pa se je kmalu vrnil domov, poskusili so v Stični, pa tudi ni šlo. Ker se niti učenja obrti ni oprijel, je ostal brez poklica in opravljal razna priložnostna dela. Takoj v začetku okupacije je bil zavzet za odpor proti okupatorju. Povezal se je z OF, ki je do tedaj na tem področju edina nekaj pokazala. V začetku marca 1942 je odšel k partizanom, vendar je kmalu postal nezadovoljen, ker je spoznal, da imajo vse v rokah komunisti. V začetku junija 1942 je na Hmeljniku rešil bratranca Jožeta, 2. julija pa se je s še 15 drugimi partizani znašel v taborišču Štajerskega bataljona pri Šentjoštu. Franček Saje v Belogardizmu piše, da so »Štajerci« Srečkov vod zajeli, Korošec je prepričan, da so partizani sami prišli k njim, po tretji varianti pa naj bi jih poslalo partizansko poveljstvo, da bi ugotovili poreklo Štajerskega bataljona. Korošec piše, da so vseh 16 partizanov razorožili. Po zaslišanju so jim pojasnili, da so na preizkušnji in jim niso vrnili orožja. »Le vodniku Srečku Povšetu je bila po dveh dneh vrnjena njegova karabinka in pištola. Udeleževal se je naših akcij, patrulj in zased, vendar je bil ves čas pod nadzorom. Drugi možje so bili dodeljeni komori.« (I. Korošec, Prva nacionalna ilegala, str. 84) Dobrih deset dni kasneje so »Štajerci« Srečka Povšeta obsodili na smrt in ga pri Tihaboju blizu Mirne ustrelili. Baje so dobili dokaz, da je še vedno povezan s partizani.

Opis slike: Na tem dvorišču je padel Jože Povše

Prvorojenec družine uradnika Povšeta je bil Leopold. Po dokončani gimnaziji v Novem mestu je vstopil v ljubljansko bogoslovje in leta 1943 pel novo mašo. Pastiroval je po raznih župnijah, nazadnje 25 let v Soteski pri Novem mestu. Drugi Povšetov sin Jože je študiral glasbo in postal operni pevec. Celih 18 let je tudi poučeval slepe. Preživel je vojno. – Milan je bil rojen leta 1921 v Trebnjem. Po meščanski šoli v Novem mestu je obiskoval Srednjo gradbeno šolo v Ljubljani. Leta 1942 so ga Italijani odpeljali v internacijo. V jeseni 1943 je postal domobranec. Njegov prejšnji profesor inženir Škof, tedanji poveljnik Tehničnega oddelka Slovenskega domobranstva, ga je povabil, naj pride k njemu. Potem je do konca vojne delal v njegovi pisarni v Ljubljani. Maja 1945 je imel srečo, da je ostal na Koroškem in kasneje obiskoval begunsko gimnazijo. Ko je zvedel za smrt brata Cvetka, se je odrekel študiju gradbeništva, ki je bilo že nekaj časa njegova tiha želja, in se odločil za duhovniški poklic. Novo mašo je imel leta 1952 v Argentini. Po letu 1973 vodi župnijo Mar de Ajo 420 km južno od Buenos Airesa. Tudi peti sin France je postal glasbenik in preživel vojno ter revolucijo. – Najmlajši sin Florijan – Cvetko je bil rojen 1924. Po dokončani gimnaziji v Novem mestu se je vpisal v prvi letnik bogoslovja, vendar ni začel študija, ker se je odločil za odhod k domobrancem. Ob vrnitvi iz Vetrinja je bil pri poizkusu bega iz prehodnega taborišča v Kranju ranjen. Niso ga dali v bolnišnico, ampak so ga še videli med drugimi jetniki v Škofovih zavodih v Šentvidu, od tam pa je izginil neznano kam.
Za šestimi fanti so pri Povšetovih prijokale na svet še tri hčere: Zinka, Mara in Marjeta. Skrbna oče in mama sta tudi za njihovo vzgojo in izobrazbo dobro poskrbela. Naša zgodba nas seveda spet spomni na partizana Srečka. Nehote se nam vzbudijo dvomi, ali je bila sodba »Štajercev« nad njim upravičena. Tem dvomom pritrjuje dejstvo, da »osvoboditelji« po vojni niso pokazali nobenega zanimanja za njegovo usodo in ga tudi niso napisali na spomenik svojih padlih in umrlih.

Opis slike: Milan Povše v Argentini

Marsikaj bi lahko še povedali o Mirni Peči v letih med vojno in takoj po njej ter o mirnopeških domobrancih, ki jih je bilo za najmanj dve stotniji, čeprav v domačem kraju niso nikoli imeli postojanke. Lahko bi razmislili tudi o kaki senci, ki je padla na njihovo delo. Vendar bomo vse to prihranili za drugo priliko, današnji Kako se je začelo pa zaključili z nekaj podatki o treh udeležencih prve novomeško-mirnopeške rezistence.
O Francu Jarcu smo že govorili, kako je kot petošolec novomeške gimnazije vneto pomagal pri pripravi prosvetnega tabora v Mirni Peči. Bil je eden tistih, ki so maja 1942 na Povšetovi drvarnici v Goriški vasi čakali na odhod v ilegalo. 28. maja 1942 se je rešil tako pred Italijani kot pred partizani, vendar so ga Italijani kasneje prijeli in odpeljali v internacijo. Po povratku je bil legist in domobranec. Maja 1945 je šel z drugimi na Koroško, bil vrnjen in potem se je njegovo mnogo obetajoče življenje končalo v enem izmed množičnih grobišč.
Kaplan Anton Šinkar je postal kurat Štajerskega bataljona. Ko bataljon ni več vzdržal v ilegali in se je preimenoval v Legijo smrti, je bil Šinkar kurat na njenih postojankah v Beli Cerkvi in v Gracarjevem Turnu. Avgusta 1943 je prišel k Novakovemu četniškemu odredu, ki je bil spomladi 1943 ustanovljen v Dolomitih in se je malo prej premaknil na Dolenjsko. V začetku septembra so partizanske brigade s pomočjo italijanskih topničarjev strle četniško obrambo v Grčaricah in med zajetimi četniki je bil tudi kurat Šinkar. Na kočevskem procesu je bil potem obsojen na smrt in 12. oktobra 1943 z drugimi obsojenci ustreljen v gozdu pri Mozlju. Zapustil je poslovilno pismo na brata Alojza, kjer je med drugim zapisal: »Poslavljam se od tega sveta. Ni mi težka ta pot, saj tudi ne bom nikdar tako pripravljen na smrt kot sedaj. Na tem svetu itak nisem užil posebno dobrega in lepega. Rad bi samo videl bodočnost velike Slovenije in nove naše države. Ne žalujte za menoj!« (Tamara Griesser Pečar, Cerkev na zatožni klopi, str. 58.)
Miroljub Stamenković je proti koncu leta 1943 vstopil v Slovensko domobranstvo. Nekaj časa je bil poveljnik višnjegorskega udarnega bataljona. Pred koncem vojne je bil povišan v majorja in imenovan za poveljnika Zaščite okraja Novo mesto. V začetku maja 1945 se je s svojo enoto umikal proti Zidanemu mostu. Ko so ugotovili, da je pot naprej zaprta, je bila enota razpuščena, Stamenković pa je okrog sebe zbral kakih sto prostovoljcev in se z njimi skozi gozdove in čez hribe prebil na Koroško. Umrl je leta 1966 v Sao Paulu v Braziliji. (Enciklopedija Slovenije, 12. zvezek.) 30. aprila 1945 je novomeški domobranski list Za blagor očetnjave poročal, da so dan prej v Šmihelu pokopali Ivka Laha, enega od borcev prve Stamenkovićeve skupine, ki je padel 28. maja 1942 ob italijanskem napadu pri Potovem Vrhu. Ob grobu mu je spregovoril tudi njegov takratni komandir Stamenković. V govoru je spomnil navzoče, kako se je pred tremi leti pri Škrjančah zbrala majhna, vendar hrabra četica in Ivko je bil med najboljšimi njenimi borci. Ker je vedel, da so ogrožene njegove največje vrednote, je prijel za puško, pa ne tiste od okupatorja, ampak shranjeno iz boljših časov. V roki je nosil puško, v srcu pa željo, da pomaga svojemu narodu, da mu pokaže pravo pot.
Ob tem poslovilnem govoru nehote pomislimo tudi na Jožeta Povšeta iz Goriške vasi in njegove tovariše, ki so se maja 1942 pridružili Stamenkoviću. V čem se je njihov upor – pri tem seveda mislimo na upor proti okupatorju in ne na upor proti veljavnemu družbenemu redu – razlikoval od upora tistih na Frati ali na Hmeljniku? Do kdaj bo kljub več kot petsto uradno priznanim grobiščem še veljal lažni mit, da so bili eni junaški uporniki, drugi pa obsodbe vredni kolaboracionisti?!