Avtor: Anton Stres

Drage sestre in dragi bratje!
Kakor vsako leto na prvo nedeljo v oktobru smo ponovno zbrani na tem žalostnem kraju teharskega taborišča, odkoder so bili po koncu druge svetovne vojne tisoči ljudi odpeljani na razna bližnja morišča. Tam so bili pobiti, ne da bi kdo njihovo domnevno krivdo dokazal. Zato veljajo do današnjega dne za nedolžne, saj ima vsak človek pravico, da velja za nedolžnega, dokler mu krivda ni dokazana.
Zgodil se je zločin in krivci za ta zločin so se dobro zavedali, kaj delajo. Drugače si vsa desetletja po tem ne bi tako krčevito prizadevali, da bi to ostalo zakrito in prikrito za vedno. Tako se je na poseben način potrdila Jezusova beseda iz evangelija po Janezu: »Kdor namreč dela húdo, sovraži luč in ne pride k luči, da se ne bi pokazala njegova dela. Kdor pa se ravna po resnici, pride k luči, da se razkrije, da so njegova dela narejena v Bogu.« (Jn 3, 20).
Evangelij, ki smo mu prisluhnili, pa nas opozarja, da je vsako tako prizadevanje in prikrivanje zaman in je obsojeno na neuspeh. Seveda misli Jezus najprej na poslednjo sodbo, ko bo On kot sodnik živih in mrtvih dokončno vzpostavil merila pravičnosti in ljubezni za vso večnost. Merila pravičnosti in ljubezni, ki jih rušijo in teptajo vsa naša velika ali majhna zla in grešna dejanja.
Toda ni dovolj samo čakati na poslednjo sodbo, na sodni dan. Če so moralna načela pravičnosti in spoštovanja človeškega dostojanstva sleherne osebe poteptana, je treba nemudoma ponovno vzpostaviti njihovo veljavo. To je namen in naloga človeških sodišč, celotne sodne veje oblasti. Ne zaradi maščevanja ali sovraštva, kakor nas opozarja apostol Janez v drugem berilu, kajti sovraštvo vodi v ubijanje in ponovne zločine. Pravico in resnico je treba terjati zaradi naše moralne zavezanosti do spoštovanja človeškega dostojanstva in življenja, ki je neprimerljivo, kakor poudarja tudi Jezus v evangeliju s prispodobo o številnih vrabcih. Če Bog skrbi za sleherno živo bitje, koliko bolj mu lahko zaupamo, da bo poskrbel za nas, svoje otroke. Na poslednji sodbi bo Bog vzpostavil in ponovno uveljavil teptano pravičnosti in ljubezen v siju svojega neskončnega usmiljenja in odpuščanja, pa tudi v siju božje vsevednosti in nezmotljivosti. Na človeških sodiščih pa žal ni vedno tako, a vendar je to njihov pravi namen in dolžnost. Zato je vsako prikrivanje zločina, kakor smo mu bili skozi desetletja priče tukaj na Teharjah, sodelovanje z zločinom in pritrjevanje zlobnemu dejanju.
Teharje pa so tudi primer in dokaz, kako resnice ni mogoče utišati. »Nič ni zakritega, kar se ne bo razodelo, in skritega, kar se ne bo spoznalo«, pravi Jezus. Resnica in pravica sta močnejši od teme in noči, od molka in pozabe, v katero bi radi zločinci zakopali svoje žrtve in svoja dejanja. Toliko drugih grobišč vstaja zadnje dni iz izsiljene pozabe v kristalno jasno in grozljivo svetlobo njihove nečloveškosti. Pri tem še posebej mislim na grobišča, ki so bila desetletja zamolčani zadnji zemeljski dom nemočnih ranjencev, invalidov in bolnikov. Ta odkritja zadnjega časa, ki samo materialno potrjujejo, kar se je vseskozi vedelo, tudi dokazujejo, kako se komunistična totalitarna in revolucionarna strategija ni ustavila pred nobenim, še tako gnusnim dejanjem, če je šlo za doseganje njenih perverznih ciljev. Kako bi mogli zdravi in mladi fantje, ki so bili tukaj na Teharjah zaprti, pričakovati pravico in sočutje, če ga niti nemočni ranjenci in bolniki niso mogli najti v očeh in srcih od zmage in sovraštva pijanih revolucionarjev.

To je naša zgodovina, to je naša preteklost, na katero pa se ne smemo navaditi v tem smislu, da bi postali brezbrižni in moralno otopeli in se ne bi znali več zgroziti nad grmado gorja in trpljenja, krivic in zločinov, ki so se dogajali na naših tleh. Bojim pa se, da se ravno to dogaja. Javno mnenje je komaj zaznalo nove dokaze o zločinu pobitih ranjencev, bolnikov in invalidov. Zaradi naše odgovornosti za sedanjost in prihodnost, moralne zavesti in dovzetnosti za to, kar je prav in kar ni prav, se ne smemo notranje sprijazniti s preteklimi zločini. Naša naloga je, da pridemo do dna: ne samo do dna prepadov in brezen, iz katerih še danes prinašajo raziskovalci na dan otipljive dokaze nasilja in bratomornega zločina. Naša naloga je, da pridemo do dna zločina samega, da ga v celoti zavržemo, da pridemo torej do dna moralne odgovornosti in tistih, ki to odgovornost nosijo.

Avtor slike: Tine Velikonja

Opis slike: Škof Stres blagoslavlja romarje Tine Velikonja

To je v prvi vrsti naloga sodne veje oblasti v naši državi. Temeljna naloga vsake države vredne tega imena je, da jamči vsem državljanom – tudi mrtvim – pravico do pravice in poštene razsodbe. Vendar pa v naši državi na to izpolnitev njene naloge tukaj in drugod pobiti med drugo svetovno vojno in po njej že predolgo čakajo.
Za srečo naših rajnih sicer ni odločilno, ali bo sodna veja oblasti zmogla potrebno politično in ideološko nepristranskost in poklicno odgovornost, da bo nazaj vzpostavila merila moralnosti in človečnosti, ki so bila poteptana na vseh povojnih moriščih v naši domovini. Naši rajni so namreč svojo pravico že našli v Božjem sočutju in Božjem usmiljenju.
Toda za našo lastno prihodnost je to usodnega pomena. Kajti z nemarnim odnosom do zločinov, ki so jih zagrešili komunistični revolucionarji, bi si naše pravosodje napisalo zelo hudo lastno moralno obsodbo. »Nič ni zakritega, kar se ne bo razodelo, in skritega, kar se ne bo spoznalo,« pravi Jezus v evangeliju. Naše pravosodje ima samo eno izbiro: ali da stori vse, da poišče, poimenuje in obsodi prave krivce ali pa bo Božja in človeška obsodba padla enkrat tudi nanj.
Gre za to, ali bomo ostali do konca zavezani temeljnemu moralnemu načelu, da je treba absolutno spoštovati vsako človeško življenje. Na to opozarja Jezus v evangeliju. »Kajti veliko več kakor mnogo vrabcev ste vredni vi … « Vrednost vsakega človeškega življenja je neprecenljiva: tudi življenje nerojenega človeka in življenje ranjenca ali bolnika, invalida ali ostarelega človeka je absolutna vrednota, zato ga tudi Bog ščiti z vso svojo močjo in oblastjo, če ga že ljudje ne zmoremo vedno dovolj spoštovati in varovati. S svojim vstajenjem od mrtvih je Jezus to potrdil na najvišji način, zato nam odpira pot v nesmrtnost, v katero smo skupaj z njim poklicani vsi.

Avtor slike: Tine Velikonja

Opis slike: Škof Stres in minister Drobnič Tine Velikonja

Od mrtvih vstali Jezus pa hkrati utemeljuje naše upanje, da bo kljub vsemu zamolčevanju in izkrivljanju zgodovinskih dejstev, kljub vsemu zastraševanju in krivicam nastopil dan vesoljne sprave in zmage pravičnosti nad krivico in dan zmage resnice nad molkom in lažjo. V Jezusu Kristusu je smrt ob svojo najvišjo moč, posebej pa še ob tisto moč, v katero upajo vsi zločinci in krivičniki tega sveta, ko računajo, da bodo njihova zla dejanja enkrat dokončno pozabljena in v poslednjem niču izničena, se pravi izravnana z najbolj plemenitimi in občudovanja vrednimi dejanji nesebičnosti in svetosti. V interesu poštenega in pravičnosti zavezanega človeka ni nihilizem, ki pravi: Boga ni, zato bo na koncu koncev vse en sam nič, vse ena sama črna noč, v kateri bo vse, kar je bilo najboljše in kar je bilo najslabše, enako črno, enako ena sama tema. Mi kristjani, ki verujemo v Jezusa Kristusa, od mrtvih vstalega, verujemo, da bo na koncu ena sam svetel dan, dan Božje pravičnosti, usmiljenja in ljubezni. Zadnjo besedo bo imel živi Bog, ki je pravičen, usmiljen, ki odpušča in ljubi vse, kar je ustvaril. »Tisti, ki vanj zaupajo, bodo spoznali resnico … «, smo slišali v prvem berilu. Zato nas Jezus vzpodbuja: »Ne bojte se!« Amen.