Avtor: Franc Ložar

Uradno pisanje

V obsežni kroniki Sv. Urh, Borec, 1966, Ljubljana, je Štefanija Ravnikar-Podbevšek napisala sledeče (609–610):
Dne 28. aprila 1948 je bil v večernih urah v Bizoviku množični sestanek v hiši morilca Antona Jakoša. Večina vaščanov se ga je udeležila. Med sestankom je prišel domov v Bizovik, nedaleč od kraja sestanka, Frenk Mojškerc, tajnik okrajnega ljudskega odbora za ljubljansko okolico in poslanec ljudske skupščine LRS. Utrujen od celodnevnega dela je z družino sedel k večerji. Komaj so sedli, je stopil skozi kuhinjska vrata neznan moški z brzostrelko v rokah. »Roke kvišku!« je ukazal Frenku. Frenk se je nasmehnil, misleč, da so člani notranje uprave, ki so še vedno iskali zločince po vaseh. »Niste prišli na pravi naslov,« je dejal. Neznanec je odgovoril, da je že pravi naslov in Frenka vpričo žene, ki je v kratkem pričakovala otroka, in v navzočnosti 3-letnega sinčka s strojnico prerešetal. Eden od strelov je zadel tudi ženo in ji je prestrelil prsni koš. Opotekla se je za morilcem in v veži nezavestna omahnila.
Morilca Jagodic in Pičman sta po izvršenem zločinu pobegnila. Nekaj dni pred umorom sta se skrivala v Židanovem bunkerju in čakala na pripraven trenutek. Obveščala ju je domača hči Angela Jakoš. Z njo so sodelovali še drugi nasprotniki ljudske oblasti, ki jih v Bizoviku ni manjkalo.
Dne 3. julija 1948 je okrožno sodišče v Ljubljani obsodilo Angelo Jakoš in še štiri sodelavce Frenkovih morilcev, ki so po Sloveniji zagrešili še več drugih zločinov, na smrt z ustrelitvijo, več Bizovičanov pa na dolgoletni zapor. Mati Angele Jakoš je prišla k Frenkovi ženi, ki je okrevala, in jo prisilila, naj bi podpisala prošnjo za pomilostitev njene hčerke.
Tako Podbevškova. Njen zapis ni značilen samo za pisanje partizanske strani med državljansko vojno, ampak tudi za čas njenega 45-letnega totalitarnega režima. A zdaj imamo parlamentarno demokracije in je napočil čas, da se znebimo te navlake. Razumljivo je, da so dediči totalitarnega režima proti in hočejo, naj ostane zgodovina taka, kot je bila v 50-ih letih zapisana. Protestirajo proti vsakemu poizkusu, da bi jo po njihovem prevrednotili. Knjiga o Urhu je izšla 20 let po koncu vojne in spada med deset tisoč knjig, pisanih po istem kopitu, podobnih kot jajce jajcu, kot da jih je pisala ista roka. Podrobneje se bom ustavil pri poročevalki in njeni različici Mojškerčevega uboja. Rekel bi lahko, da je z njo podobno kot s tole šalo:
Srečata se znanca, pa prvi pobara drugega, ali je res, da je na tomboli zadel sto jurjev. Odgovor: »Načeloma da, le da jih ni bilo sto ampak deset in nisem jih dobil, ampak so mi jih ukradli!«
»Laž je nesmrtna duša komunizma!« je trditev poljskega filozofa Leszka Kolakowskega. Ne samo, da so se laži posluževali v času totalitarne oblasti, celo danes, kadar njene dediče ujamemo na čisti laži in jim predložimo dokaze, niso pripravljeni priznati, da so se zmotili. Gre za zdravo pamet in nič drugega. Tudi Mojškerčeva zgodba šepa. Čemu naj bi namreč trije Gorenjci, nekdanji domobranci, tri leta po koncu vojne prekoračili nevarne Karavanke, se prebili do Bizovika, pod varstvom teme vstopili v Mojškerčevo hišo, Frenka vpriča žene pokosili z brzostrelko, potem pa odbrzeli nazaj čez mejo. Res je bil Frenk Mojškerc pomemben partijski funkcionar in celo republiški poslanec, vendar samo na lokalni ravni, takih pa je bilo v Sloveniji na tisoče. V zgodbi gospe Štefanije drži samo to, da so Frenka Mojškerca prerešetali streli iz brzostrelke, da je bila ranjena tudi njegova žena Marija, in žal tudi res, da je bila Židanova Angela obsojena na smrt in ustreljena. Vse drugo je izmišljija, zaradi nje pa se je sto prebivalcev Bizovika in okoliških vasi za več mesecev znašlo v zaporu, 24-letna Angela pa bila postavljena pred strelski vod.

Opis slike: Mojškerčeva hiša v Bizoviku

Frenka Mojškerca sta ubila udbina oficirja

Zgodilo se je takole. Podrobnosti je po obrokih in z veliko zamudo razkrila edina priča dogodka, Frenkova žena Marija. Bilo je 28. aprila 1948, dan po državnem prazniku OF. Tudi tega dne je podobno kot vsak dan prišel ponj in ga pripeljal nazaj temni Buick, pšeničnik; tako smo pravili avtomobilom, ki so bili kupljeni z denarjem, ki ga je komunistična oblast iztržala za ameriško pšenico. Ob pol desetih zvečer se je z ženo usedel za mizo, da bi povečerjal. Dveletni sin Franci je že spal. Kar vstopita skozi hišna vrata dva udbovca, gresta skozi vežo in obstaneta na kuhinjskih vratih. Frenk ju pozdravi, saj ju je poznal. Pogosto so mu hodili poročat o položaju. A v tem zavpijeta: »Roke v vis!« in naperita vanj orožje. Prvi hip je mislil, da gre za neslano šalo, in jima je odvrnil: »Kaj se delata norca!« Potem se je zgodilo nekaj nepredvidenega, gospa Marija ni vedela povedati kaj, padli so streli in Frenk je obležal mrtev, ob njem pa ona kot živa priča. »Še njo!« Takrat je že vstala od mize in se naslanjala na nizko okensko polico, okno pa odprto. Čim sta dvignila orožje, se je prevrnila skozi okno in padla v jarek ob hiši. Ni se poškodovala, le ena od krogel jo je oplazila. Storilca sta zbežala. Njiju in njunega avta ni opazil nihče. Marija je priklicala pomoč, zaslišali so jo sosedje. Takoj so jo odpeljali v bolnišnico. Ko je prišla k sebi, ni vedela povedati, kaj se je zgodilo in zakaj, zlasti pa ne, katera sta bila skrivnostna obiskovalca, čeprav ju je njen mož poznal. Strah je bil tako velik, da je onemela. Kasneje pa je počasi prihajala na dan s podrobnostmi, a samo za domačo rabo. Člani Mojškerčove družine so ji verjeli. Ko je, denimo, okrog leta 1985 umrl Frenkov starejši brat Jaka, je njegova žena dovolila samo pogreb v družinskem krogu. Čeprav je bil Jaka med vojno partizanski oficir, je zavrnila ponudbo predstavnikov Zveze borcev, da bi bili zraven pri pogrebu, kaj šele, da bi sodelovali z govori in godbo. Pogreb je bil ob 12 uri, na njem pa res samo najbližji.
Čudna reč, saj je prav Jaka po uboju zavzel Francetov položaj in prevzel njegove funkcije. Opravljal jih je do leta 1952–1953, potem pa se je nekaj zgodilo. Po mojem je šele takrat izvedel za resnico o bratu. Nič nismo vedeli, kaj se dogaja z njim. Potem pa me je čakalo presenečenje. Po odsluženem vojaškem roku leta 1952 sem postal avtoprevoznik. Imel sem tudi lastno gramoznico. Leta 1954 sem prejel naročilo za pesek, ki naj ga pripeljem v Hribarjevo tovarno na Zaloški cesti. Takrat so je že prekrstili v Pletenino. Nekaj so popravljali in dozidavali. Pesek sem izsul in zahteval delovodjo, da mi potrdi dobavo. Odvrnili so, da ga ni, da pa to običajno opravi preddelavec. Poklicali so ga in ko sem ga zagledal, sem mislil, da me bo kap. Bil je Jakob Mojškerc. Tak funkcionar, zdaj pa navaden delavec! Iz bizoviškega konca je bilo veliko zidarjev in skoraj vsi so simpatizirali z režimom. Za nagrado so postali delovodje, čeprav so bili brez ustrezne izobrazbe. A Jakob je ostal pri svojem in bil zaposlen kot delavec prav do upokojitve. Z borci ni hotel imeti nobenih stikov, tudi z njihovo zvezo je opustil vsako sodelovanje. Temu podobna je bila tudi ženina jeza ob njegovem pogrebu, ki sem jo že omenil. Šele nedavno sem zvedel, kako je bilo z njim. Zgodilo se je 12. decembra 1984. Takrat se je že govorilo in pisalo, da komunistični režimi v Sovjetski zvezi in drugih državah Vzhodne Evrope, pa tudi v Jugoslaviji ne bodo dolgo zdržali in prerokovali so njihov skorajšnji propad. Opazoval je, kako so se ljudje začeli obračati po vetru, tisti, ki so imeli največ zoper njega in strašili po vasi s srpom, kladivom in rdečo zvezdo, so začeli hoditi k maši in se križati za vsakim vogalom: „Me morem gledati teh ljudi, ki se obračćajo po vetru!“ Vzel je pištolo in se ustrelil.

Opis slike: Prva postojanka vaške straže v Bizoviku po napadu

Moje ječe

Takrat sem bil star 18 let. Pri Židanovih 28. aprila 1948, dan po prazniku OF, zvečer ni bilo nobenega sestanka. V resnici smo se fantje in dekleta zbrali pri Mežnarjevih na Lazarjevem griču. Dekleta so pletla vence in trakove, da bi z njimi za Marijin praznik 1. maja okrasila cerkev, fantje smo jim pa delali družbo. Zasedeli smo se in kasno odpravili domov. Naša skupina je šla na dobrunjski konec vasi. Bilo je enajst, ko smo se ustavili na glavnem križišču. Pogled sem vrgel tudi dol po vasi na cesto, ki pelje v Dolino, blizu tam Mojškerčeva hiša na levi in kvart na desni strani ceste, vse v temi. Ko sem dekleta oddal, sem se čez nekaj minut vračal in opazil, da sta Mojškerčeva hiša, cesta pred njo in kvart polno osvetljeni. Čudno se mi je zdelo, a sem raje odhitel domov. Nisem še dobro zaspal, ko so me vrgli iz postelje. Bila je polnoč. Okrog mene udbovci v vojaških uniformah, sami oficirji. Vpili so, da moram z njimi, ker da so umorili Frenka Mojškerca. Gnali so me na Babnikovo dvorišče, kjer se je trlo ljudi, samih moških iz Bizovika in okoliških vasi. Nabrali so nas čez sto. Postrojili so nas v dve vrsti in tam smo morali stati do šeste ure zjutraj. Enega za drugim so klicali v hišo in zasliševali. Mene so vpraševali, kje sta starša, oče kot bivši podžupan je bil v zaporu, sestra se je bila komaj živa vrnila s Teharij, hoteli vedeti, ali sem Frenka poznal, podrobno sem jih moral opisati, kje sem bil ta večer, zlasti pa, kaj smo počeli Mežnarjevih. Zjutraj so nas izpustili z opozorilom, da se čez dan ne smemo oddaljevati od doma.
Drugo jutro 30. aprila sta prišla ob pol petih zjutraj k nam dva udbovca v oficirskih uniformah z našitki na ramenih, vstopila v mojo sobo in zahtevala, naj grem z njima. Vzeli so tudi mamo in hoteli sestro Faniko, ki pa se je bila začasno zatekla k maminim sestram na Ježico. Od dne, ko se je julija 1945 vrnila s Teharij, je niso pustili pri miru. Prisilili so jo, podobno kot tudi druga dekleta, ki so bila izpuščena s Teharij, da je hodila čistit prostore v vojno bolnišnico in na policijsko postajo, česar ni hotelo biti konca. Pravo suženjsko zastonjsko delo. Rešila se ga je tako, da je odšla proč.
No, mene in mamo so odpeljali na kvart, tako smo rekli hiši, v kateri je bil krajevni urad, in zaprli v veliko sobo. V sobo so postiskali vedno nove ljudi in v eni uri je bila nabito polna. Po 7. uri so nas začeli odvažati na Karlovško cesto v poslopje, kjer je bil kasneje Zavod Janeza Levca: tam je imela Udba svoje prostore. Zaprli so nas v klet. Popoldne so nas začeli zasliševati, mene med prvimi, tega dne dvakrat. Na prvem zasliševanju so me vpraševali, kaj vem o Mojškercu, jaz pa odgovarjal, da ne vem. Za vsak odgovor sem prejel klofuto, vmes pa mi je tiščal pištolo v usta in grozil s smrtjo, češ da mi bo kmalu skozi nos zelje raslo, kar se je ponavljalo celi dve uri. Ko so me po tistem peljali nazaj v klet, sem videl v pritličju ženske, ki so čakale pred straniščem. Med njimi je bila tudi moja mama. Nisem je opazil, ona pa mene je, kot je pravila kasneje, bil sem ves krvav po obrazu. Zvečer naslednjega dne so nas odpeljali na Povšetovo v prostore nekdanje Prisilne delavnice. Soba št. 45, v katero so me dali, je bila v 1. nadstropju ravno nad glavnim vhodom. Skozi okno se je dobro videla čuvajnica pri vhodu na dvorišče. Soba je bila velika, vseeno pa premajhna za nas. Kar 48 ljudi so nas spravili vanjo. Ležali smo na golih tleh, brez odeje ali drugega pokrivala, pri spanju smo si pod glavo podložili čevlje. V kotu je stala kibla, za vodo smo imeli dve italijanski porciji, nismo se umivali in ne menjavali perila, ves čas v civilnih oblekah, v tistih, v katerih so nas pobrali. Za hrano smo dobivali vodeno juho s kuhano špinačo, kruha, ki so nam sicer dajali vsak dan, je bilo komaj za mali krof. Cigarete, kolikor smo jih imeli, smo prižigali z naočniki, z očalno lečo, kar se je seveda dalo samo ob sončnem vremenu. Zaprt sem bil štiri mesece, vse zaradi Mojškerca, potem pa brez opravičila izpuščen.
Poveljnik zaporov Franc Krese-Čoban je bil prava surovina. Takole sem se srečal z njim. Možakar, ki so ga zaprli z nami, je prišvercal s seboj otroški pipec in z njim smo si na italijanske menažke, ki smo jih imeli za vodo, zarezali svoja imena in številko sobe, da bi ženske, ki so jih aretirali skupaj z nami, vedele, da smo še živi. Prvi sem se podpisal jaz, za menoj Albin Dimnik, Jože Hočevar je napisal na dno: »Po krivem sedim v zaporu!« in se podpisal. Na dno druge porcije je Danijel Vončina posrečeno napisal po njegovem globoke misli: »Narod kam glediš, krivica se godi!« Teden dni prej se je bil vrnil iz vojske. Skoraj tri leta je kot vojak Knoja varoval mejo, pa so ga vseeno pobrali in njegovega očeta tudi. Še to, od Dimnikovih niso zaprli samo mojega prijatelja Albina, ta je bil rojen leta 1928 in je kot mladoletni domobranec preživel Teharje, ampak tudi njegove brate, Pavla, letnik 1931, Feliksa, letnik 1932, Rudija, letnik 1934, in njihovo mamo, tako da se je na Povšetovi znašla vsa družina. Doma pa kmetija brez gospodarjev! Sosedi so poskrbeli za žival.
Ko smo menažke oddali, da bi dobili vodo, je našo pisarijo opazil paznik. Zdaj pa bo nekaj. Res uprava ni oklevala. Sredi popoldneva smo se morali postrojiti v sobi. Odprla so se vrata in slovesno je prišepal Čoban. V partizanih je bil težko ranjen in dobil leseno nogo. Sobni starešina mu raportira, da je v stroju 48 mož. Zarohni: »Kakšnih mož, pripornikov!« Zahteva, da se pri priči javijo tisti, ki so pisali na menažke. Stopim iz vrste, za mano še drugi štirje. Zapišejo naša imena in nazaj v stroj. Čez pol ure me pokličejo v poveljniško sobo. Čoban pošlje paznika ven, potem se zakadi vame, da bi me s pestjo po licu. Pravočasno odskočim, izgubi ravnotežje, zadnji hip ga prestrežem, da ne bi padel. Hitro pride k sebi in me udari, vendar ne več s tako silo. Pokliče stražarja, ki me žene globoko v klet in po dolgem hodniku v samotno celico, osem čevljev po dolgem in pet počez. Tam se mi pridružijo še drugi štirje. Tri dni ob sami vodi, pol litra na dan za vseh pet.

Opis slike: Bizoviška cerkev, nad njo Lazarjev grič s postojanko vaške straže

Po dveh ali treh tednih so nas začeli izpuščati iz zapora, takole na dva tedna nekaj žensk, med prvimi našo in Dimnikovo mamo, pa tudi moške, ne vem, zakaj mene med zadnjimi, štiri mesece so me imeli notri. Za mano sta ostala v sobi samo še dva, Jože Cankar in Štefan Grum iz Dobrunj. Kdaj sem izvedel za Židanove. Po dveh mesecih zapora so nas začeli dvakrat na teden voditi na dvorišče na sprehod. Ko smo se ob taki priliki vračali s sprehoda, vodila sta nas dva paznika, eden spredaj, drugi zadaj, smo zagledali skupino žensk, ki so se spuščale po stopnicah. Da se ne bi srečali z njimi, so nas potisnili pod stopnišče. Za paznikovim hrbtom sem se toliko pomaknil na rob, da sem jih lahko videl. Ko so se na zavoju stopnic pokazali obrazi, sem presenečen zagledal Angelo Jakoš, Nado Lampič in našo sosedo Ivanko Jager. Z Angelo sva se srečala z očmi in ni bila videti potrta. Ko smo prišli v sobo, sem povedal, koga sem srečal. Vedel sem, da te ženske niso bile aretirane z nami, kar je pomenilo, da so napravili še eno racijo po vasi.

Družina Jakoba Mojškerca st.

Mojškerci so bili krščanski ljudje. Pri Smukarju se je reklo pri hiši. Oče je bil zidarski mojster, starejši otroci so imeli že poklic, mlajša je hodila v šolo. Vse se je obrnilo na glavo, ko so Italijani ob raciji v nedeljo 27. septembra 1942 ustrelili gospodarja Jakoba. Takole se je zgodilo. Partizani so malo prej pobrali kmetom vse žito in ga odpeljali v mline v Podlipoglavu. Ostalo ga ni niti za obvezno oddajo. Namenili so ga svojim terencem, takrat še ni bilo živilskih kart in kdor ni pridelal sam, mu je trda predla. Italijani so nekaj izvohali, obkolili vas in preiskovali po hišah. Mojškerčeva fanta Jakob in Frenk ter njihov sosed so se zaradi varnosti skrili in prespali na Žabarjevem kozolcu, na katerem so hranili seno. Tam so ostali ves dan, dokler italijanske racije ni bilo konec. Opazovali so dogajanje na vasi. Zavladala je groza, ko so ustrelili pet vaščanov. To so bili Jakob Mojškerc st., Rudolf Loboda, Emil Hlebš in Lojze Janežič. Lado Mojškerc je ob streljanju zbežal proti Dobrunjam in se skril na prvi kmetiji pod pod. Izdal ga je domači pes, ki je trdovratno lajal, da so šli vojak gledat, kaj se dogaja. Našli so ga in kar tam ustrelili. Mrtvega so pripeljali v Bizovik in položili poleg prej ustreljenih.

Opis slike: Bizoviški domobranci na Slivnici leta 1944

Očetu Jakobu je namreč zmanjkalo časa in se je zatekel v prostor v hiši, ki so ga bili uredili kot skrivališče. Odkrili so ga slučajno, nobenega izdajstva ni bilo treba, tudi ni res, kot piše Podbevškova, da bi se po Bizoviku sprehajali vaški stražarji: Ti so prišli v vas šele čez teden dni, tudi ni bilo nikogar od vaščanov, ki bi bil oblečen v italijanske uniforme, in Mojškerčevi še niso bili v partizanih. Očeta Jakoba in še tri so čez nekaj ur ustrelili na travniku za Židanovo hišo.
Šele po tistem so šli Mojškerčevi Jaka, Marija, Frenk in njihov sosed Lojze Leben v partizane, mama in Ana pa v varstvo nekam v hribe pri Javoru. Frenku v partizanih ni bilo treba nositi orožja. Zanj je skrbel birt v Šmartnem pri Litiji. Tam je bistri fant, sicer pleskar po poklicu, požiral klasike marksizma in leninizma. Po vojni je postal velika šarža, poslanec republiške skupščine in tajnik okrajnega odbora Ljubljana-okolica. Gorel je za Sovjetsko zvezo, Lenina in Stalina in tega ni skrival. Ob resoluciji Informbiroja se ni znašel in še naprej trdil svoje. Sploh se ni zavedal, kako nevarna je njegova igra. Udbovci so ga prišli aretirat. Ker je bil na bizoviškem koncu dobro poznan in med partizanskimi ljudmi priljubljen, so hoteli opraviti na skrivaj, pa jim je spodletelo. Iz hude zadrege in blamaže so jih rešili Židanovi, saj so jim prišli kot naročeni. Podobno, kot so bili dve leti prej obesili kurata Petra Križaja in Svetka, kljub temu, da nista imela z Urhom nič, so se spravili zdaj nad Židanovo Angelo, čeprav Mojškerčevih ubijalcev sploh ni poznala.

Skrivnostni neznanci pri Židanovih in urhovec Filip Lampič

Židanovi, kot se je reklo pri hiši, pisali so se Jakoš, so imeli večjo kmetijo in z njo dobro gospodarili. Anton Jakoš, doma iz Dobrunj in kmet po poklicu, se je vrnil iz Amerike z debelo mošnjo denarja in se poročil z mlado vdovo. Hiši, h kateri se je priženil, je prizidal velik hlev. V njem naj bi bil slavni bunker, v katerem se je skrivala prva ilegala, v resnici so spali na podu na slami. Okrog 20. aprila 1948, dober teden pred napadom na Mojškerca, so se pri Židanovih oglasili trije neznanci in prinesli pismo, ki jim ga je iz taborišča na Koroškem poslal oče Anton. Tja se je zatekel maja 1945. Sin Tone je bil kot domobranec vrnjen in je izginil na Teharjah, danes vemo, da je bil umorjen na Starem Hrastniku. Doma so ostale gospodinja Marija s hčerkama Marijo in Angelo. Skrivnostni prišleki so se pisali Brodar, Jagodic in Pičman, sami nekdanji gorenjski domobranci. Povedali so, da so prišli po Filipa Lampiča, za katerega so izvedeli, da je resno bolan.
Kdo je bil Filip Lampič? Ob koncu vojne so se na Blekarjeve, tako smo rekli Lampičevim po domače, spravili z vso silo. Najstarejši sin Avgust, rojen leta 1923, je bil ranjenec na sanitetnem vlaku, zajet in ubit, najverjetneje ostal v Koščevem breznu na Krimu, prav tako kot sodrugi z istega transporta; Nada, soseda Angele Jakoš, rojena 1927, je bila na Mojškerčevem procesu obsojena na 6 let zpora in jih tudi odsedela, Filip Lampič, zdaj Filip Orel, o katerem bo tekla naša zgodba, je bil rojen leta 1926. Z vsem žavbami je bil namazan. Postal je eden najbolj razvpitih vaških stražarjev oz. domobrancev na Urhu. Maja se je 1945 umaknil na Koroško, bil vrnjen in prišel na Teharje. Tam je navedel lažno ime in lažno letnico rojstva, 1927. Zato so ga avgusta 1945 kot mladoletnega izpustili. Na poti domov je med postajama Zalog in Devica Marija v Polju skočil z drvečega vlaka in se pretihotapil domov. Skril se je v seno nad hlevom. A njegov nekdanji prijatelj in sosed Franc Anžič mu je hitro prišel na sled in ga prijavil. Vojaki Ozne so ga dobili in odpeljali v Podlipoglav do gostilne pri Andrejčku. Zaprli so ga v drvarnico, postavili stražarja in šli pit. Filip je vedel, da mu trda prede in spoznal, da zdaj ali nikoli. Prosil stražarja, naj ga spusti na stranišče. Ta ni vedel, s kom ima opravka. Odpeljal ga je do lesene kolibe s straniščem na štrbunk, mu odklenil lisice in se postavil pred vrata. Čim so se vrata zaprla, je Filip zlezel skozi straniščno odprtino in se spustil v greznico, brodil po jarku s smrdljivo godljo, neopažen zlezel na skedenj, toplar, ki je stal tik ob stranišču, in se skril v seno. Stražar je čakal in čakal, nazadnje odprl vrata in presenečen zagledal prazen prostor. Dvignili so alarm, iskali begunca v tisti megli vsepovsod, na skedenj pa pozabili.

Opis slike: Domobranci in dekleta iz Bizovika na protikomunističnem zborovanju v Sostrem

Filip je zjutraj pred svitom pritaval domov. Računal je, da ga tam ne bodo iskali, in ni se zmotil. Po vseh hišah in gospodarskih poslopjih sorodnikov in znancev v Bizoviku in celo v Črni vasi so ga čakali. Preiskali so vsa poslopja, da je pa tako predrzen, da se je skril doma, jim ni prišlo na um. Skril se je v svinjski hlev in tam prebil tri leta. Ko so nosili hrano prašičem, so jo še njemu. Niso mu prišli na sled. Nekajkrat je poskušal priti čez mejo, pa ni šlo. Spomladi leta 1948 je zbolel. Začel je kašljati in hirati. Po nekih zvezah so svojci sporočili na Koroško, da je slabo z njim in prosili za pomoč. Ker je ni bilo od nikoder, se je Filip odločil za obupni korak. Sam mi je pravil o tem, ko je prišel leta 1992 na obisk v domovino. Kasneje so se namreč širile govorice, da je na poti omagal in so ga morali »v deki nesti čez mejo«. V resnici je vse opravil sam. Zavedal se je, da gre za vse ali nič. Na kolesu se je odpeljal na Gorenjsko, kolo spravil pri znancih, se vsedel na vlak in do Jesenic. Čez Karavanke je šel kar na pamet, hodil samo ponoči, niti vedel ni dobro, kdaj je prekoračil mejo. Na drugi strani se je predal avstrijskim oblastem. Bil je na koncu moči. Spravili so ga v bolnišnico, kjer so hitro odkrili, ima odprto pljučno tuberkulozo, ga sprejeli in zdravili celo leto. Ker se prve tedne ni nikomur oglasil, kurirji seveda niso vedeli zanj in so se zgrešili.

Usodno pismo

Židanove ženske so za prišleke poiskale skrivališče v domači štali. V tem času je Angela napisala očetu pismo in po nekaj dneh so se kurirji poslovili. Vse bi teklo gladko, če ne bi na prehodu čez mejo nekje na Karavankah padli v zasedo. Brodar in Pičman sta ušla, Jagodica pa so smrtno ranili. Ni jasno, pri komu so našli Angelino pismo, pri Jagodicu ali pri Brodarju, morda Brodarja sploh ni bilo zraven. Marjan Brodar je bil kot mladoletni domobranec izpuščen iz Škofovih zavodov in je kmalu pobegnil v Avstrijo, kjer sta bila njegova starša. Zdaj je bežal skupaj z dekleti, dve sestri je pospremil na njun dom, Majeršičevo iz Tržiča pa je peljal s seboj h Kristančevim (gostilna Na jami) v Šenčur. Oznovci so izvedeli zanj in 2. maja 1948 obkolili hišo. Pozvali so ga, naj se vda. Da ne bi izdal in spravil v nesrečo še drugih, pri katerih se je skrival enajst mesecev in se zatekal k njim, ko je prihajal s Koroškega, se je raje ustrelil. Kako lahkotno se je odmerjala pravica, nam govore zaporne kazni, ki so doletele vse, ki so kakorkoli prišli z njim v stik. Tako so bile obsojeni vsi Kristančevi iz Šenčurja: dekleta in mati, pet po številu, so dobile po deset do petnajst let zapora, Brodarjeva Slavica je bila obsojena na štiri leta, njen mož Jože Eržen na šest: Kepicevi (Avmanovi) iz Cerkelj na deset do sedemnajst let. Kalanovim iz Gosteč, teti Tonci v Lipici, Žebretovemu na Klancu in Forminu Novaku z Žerjavka so zaplenili tudi premoženje (Zaveza, 31, str. 45).
Našli so tudi pismo Matije Kepica, zato so tudi pri njih zaprli in obsodili vso družino. Zgodbo o družini Kepic sem že objavil v Zavezi (33, str. 22). Preiskava je zasledovalce pripeljala v Bizovik in do Židanovih. Takrat se je že zgodilo tisto z Mojškercem, zaradi česar so pozaprli pol Bizovika. Kaže, da je bilo šele pismo povod, da so se spravili tudi na ženske. Takrat so zaprli tudi Koroščeve in jih obsodili na dolgoletne zaporne kazne: očeta Nikolaja na 16 let zapora, mater Katarino na 9 let, hčerka Terezija pa na 2 leti, čeprav je bila stara komaj šestnajst let. Udbovski preiskovalci so z Angelinim pismom v rokah vrtali naprej in hitro izbrskali, da je vedela za Filipa. Po kolo, ki ga je pustil na poti, je namreč šla skupaj s sosedo Nado Lampič. Na procesu 3. julija 1948 na okrožnem sodišču v Ljubljani je bila Angela obsojena na smrt, njena mati, sestra Marija in Lampičeva Nada pa na 6 oz. 8 let zapora. Za 21-letno Angelo ni bilo milosti. Kaj piše o njej v spisku »obsojenih oseb, nad katerimi je bila izvršena smrtna kazen«:
60. J a k u s Angela, hči Antona, roj. 12. 7. 1924. na Bizoviku pri Ljubljani, gospodinja, Slovenka, državljanka FLRJ, obsojena od okrožnega sodišča v Ljubljani K ⁴²⁴⁄₄₈ od 3. 7. 1948. kot belogardistična obveščevalka in ovajalka članov OF na smrt s streljanjem. Kazen izvršena 25. 11. 1948. v Ljubljani.
Še to, eden od udbovcev, ki naj bi sodelovala pri uboju, se piše Janez Frank. Večkrat se je hvalil, da je on tisti, ki je počil Mojškerca. Našli ga boste v Zeleni jami v ljubljanskih Mostah, Društvena ulica 2. Upamo, da bo 60 let po dogodku prišel z besedo na dan.