Avtor: Tine Velikonja

Danes smo prišli že sedemnajstič skupaj z namenom, da se spomnimo naših bratov in sestra, ki so na tem kraju trpeli in z njega odhajali v smrt. V taborišču, ki so ga leta 1943 postavili Nemci za predvojaško vzgojo in je bilo v njem prostora za petsto ljudi, se je 31. maja in 1. junija 1945 zgodil svetopisemski čudež, ko so v njegovo južno polovico, na prostor, ki je meril slab hektar, zgnetli pet tisoč iz Vetrinja vrnjenih slovenskih domobrancev in njihovih civilnih spremljevalcev. Kjer stojimo zdaj, kjer stojite zdaj, so stale počez vzporedno poveljniške barake, torej glavna, kuhinja, skladišče, na ravnici pred nami pa šest barak, v dveh vrstah, po tri v vsaki in med barakami levo manjše dvorišče in desno večje. Tu pred nami je bilo zloglasno dvorišče C, tja so dali domobrance, ki so bili določeni za smrt. Barake so bile dolge petdeset metrov, široke okrog deset, in v vsaki je bilo prostora, kot sem že rekel, za največ sto ljudi. Pa se je na tem prostoru, v taborišču znašlo pet tisoč ljudi.
Tu so v dvorišču C v poletnem soncu, nočnem hladu in jutranji megli čakali na zadnjo pot domobranci, ki so bili v to skupino dodeljeni. Torej vemo, ležali so pod milim nebom na grobem kamenju, šodru, – kot se mu reče – pod katerim je bil leš; zato so njihovi obrazi postajali vedno bolj črni, kot da bi prihajali iz rudnika, zaradi lakote in žeje, nočnega hladu in dežja, pa vedno bolj upadli in ostri. Gledali smo, kako so jim z žico vezali roke, videli, kako so se zvezani po dva skupaj vzpenjali na tovornjak, plahto videli, ki jih je zagrnila, in topo opazovali, kako je konvoj izginjal v mraku. Pa se – meni vsaj – ni zdelo nič čudnega. Na delo grejo, na delo grejo, da bodo odslužili za svojo krivdo. Takih transportov je bilo petnajst, šest malih tovornjakov, na vsakem 40 ujetnikov in štirje oboroženi stražarji. Prvi je šel 2. junija, v soboto, sredi noči z oficirji, potem pa na nekaj dni različno, naključno, tako je da zadnji transport šel proti koncu junija in potem je bilo to dvorišče izpraznjeno.

Avtor slike: Andrej Zgonc

Opis slike: Govori Tine Velikonja Andrej Zgonc

Pred nekaj tedni sem se na poti po Srbiji in vzhodni Bosni ustavil v Srebrenici. V Potočarjih ob cesti med Bratuncem in Srebrenico so ogradili prostor, skoraj tako velik kot tale teharski z odlagališčem trdnih odpadkov vred, seveda, vse tole, kar vidimo pred sabo – ne samo to, kar omejuje ta drevored, oziroma ta stena cipres. Na njem je tri tisoč grobov žrtev, ki so jih prepoznali, na vsakem grobu nagrobnik iz belega marmorja in skupna grobnica za druge; na začetku 40 metrov velik krog poševno položenih kamnitih blokov, na njih pa po abecednem redu izpisana imena vseh devet tisoč žrtev pobojev leta 1995. V opuščeni tovarni akumulatorjev na drugi stani ceste, kjer so morili, bodo uredili muzej. Srebrenica in Teharje imata veliko skupnega. Pri obeh je šlo predvsem ali samo za vojake, ki so se predali in položili orožje, pri obeh je sodelovala tuja vojska, ki je predajo sprejela in ki naj bi skrbela za varnost ujetnikov, pri obeh je prišlo do izdaje; v Vetrinju zaradi preračunljivosti britanskih vojakov, v Srebrenici zaradi strahopetnosti holandskih, končno dejanje pa je opravila ista partizanska vojska, leta 1945 slovenska na vrhuncu svoje moči, leta 1995 jugoslovanska ob svojem zatonu. Vojaki, ki so morili leta 1995, so bili prepričani, da jo bodo prav tako gladko odnesli kot njihovi predhodniki pol stoletja prej in da se zločin izplača. Pa so se ušteli. Medtem ko pomorjeni leta 1945 še danes niso uradno mrtvi in nimajo groba ter niti eden od zločincev, ki so ga zagrešili, ni bil postavljen pred sodišče, so deset let po Srebrenici mrtvi pokopani, resnica napisana, zločinci pa z izjemo Radka Mladića odkriti in kaznovani. Teharje s Starim Hrastnikom in Škofovi zavodi v Šentvidu z Rogom imajo s Srebrenico še nekaj skupnega. Če bi bili s poboji ob koncu 2. svetovne vojne opravili na podoben način, kot so v Srebrenici, se pol stoletja kasneje nihče ne bi lotil takega zločina, saj bi vedel, da dejanja ne bo mogel prikriti in kazni ne uiti. Pa še to, da ni v Celju nobene table, ki bi opozarjala na Teharje, ne v Kočevju, ki bi nas pripeljala do grobišč pod Krenom in pod Macesnovo gorico, tudi za Potočare in njihovo pokopališče ne najdeš nobene table ne v Bratuncu in ne v Srebrenici. Tako občina Celje, kot Republika srbska takih spomenikov ne marata.
Zato govorimo o teh dogodkih. Ob njih se namreč vprašujemo, ali smo Slovenci pri sebi, ali vemo, kakšni moramo biti, da bomo obstali v svojem zgodovinskem prostoru in živeli kot narod. Ali sploh vemo, kaj se pravi, živeti kot narod? Najpogosteje ponavljani stavek ob letošnjih junijskih proslavah ob 15 letnici slovenske državnosti, slišati ga je bilo z državnega vrha, je bil: »Ne bomo največji, lahko pa smo najboljši!« Kaj se pravi, biti najboljši v sedanjem času in tukaj? Upali smo, da bo narodova kulturna elita to vprašanje zgrabila in ga napravila za vsenarodno temo, da bo segla do srca slehernemu Slovencu. Ali pomeni biti najboljši, da imamo največji bruto proizvod, najvišji dohodek na prebivalca in najvišje pokojnine, ali to pomeni, da ne bomo več hodili na morje v Slovensko Istro ampak na Kanarske otoke, Sejšele in Bahame, da bomo imeli še večje in hitrejše avtomobile, ali to pomeni biti najboljši, obenem pa je namreč tako, kot je nedavno povedal France Bučar na televiziji, ko je med mnogimi zmedenimi stavki izgovoril tudi enega zelo razumljivega in pretresljivega, »da nas čez trideset let več ne bo!«. Pri tem je mislil na rodnost pri Slovencih, ki je tako nizka, da zasedamo zadnje mesto v Evropi. Mar to pomeni biti najboljši?
Postali smo neresnični, ne vemo več, katere reči so prve in katere druge, ne vemo, katere so tiste, ki ne dovoljujejo nobene debate, kot je, denimo, da je treba razveljaviti sodbo proti škofu Rožmanu in ga s tem oprati vsake krivde, da je to naloga slovenske države, da to mora napraviti, sicer je ne bo več, ker bo nehala biti država. Ostala bo namreč v protislovju, kakor sama v sebi zanikujoča misel, taka bi bila ta država. Ali afera z Ribičičem. Pravijo, da za neko državo ni toliko pomembno, kakšno vlado ima, kakšno šolstvo, kako razvito gospodarstvo, važno je predvsem, kakšno je njeno sodstvo. In v tem primeru je sodstvo padlo na celi črti.
Ljudje, ki poznajo Slovenijo samo od daleč, in gledajo na dvomilijonski narod na južni strani Alp v duhu pod geslom »majhno je lepo«, se čudijo, ko pridejo k nam na obisk, da smo tako sprti med seboj. Že tega ne razumejo, da se ne moremo sporazumeti, kaj početi s tremi najbolj nepotrebnimi rečmi – denimo – v Ljubljani, z vzpenjačo na grad, s spomenikoma Kidriču in Kardelju pred Cankarjevim domom in s svobodnimi sindikati, celo pa jim ne gre v glavo, s kakšno ihto si skočimo v lase, čim je na vrsti državljanska vojna. Skrajni čas je, da pospravimo po hiši in končamo žalostno storijo o komunistični revoluciji oziroma puču, o državljanski vojni, zlasti pa poglavje o povojnih pobojih. Država je tista, ki bi morala priti z resnico na dan, državni zbor bi moral z izjavo izenačiti obe strani, in povedati, da je bila revolucija, bila državljanska vojna. Resnico je treba vnesti v učbenike od vrtca naprej, resnica mora postati del našega vsakdana, da se ne bo nihče drznil strašiti z rdečo zvezdo, podobno kot ni dovoljeno rogoviliti s fašistično butarico ali nacistično svastiko, in da si ne bo nihče drznil zmerjati domoljubov, ki so šli v smrt s tega kraja, kjer stojimo, da so izdajalci.
Vaclav Havel si je za geslo izbral »Živeti v resnici!« Žal mi še vedno živimo v laži. »Laž je nesmrtna duša komunizma«, kar kar naprej ponavljamo. To je rekel poljski filozof Leszek Kolakowski. »Komunizem je sistem organizirane laži!« Mi to doživljamo in slovenska duša je zato zbegana, neorientirana, naša osnovna labilnost, negotovost, moralna, politična in kulturna izvira iz pritiska organizirane laži. Poglejte samo medije. Zakaj se v Sloveniji ne more vzpostaviti resnica? Zakaj je tako? Denimo – o tem smo že slišali pri pridigi – ob izkopavanjih pri Konfinu nad Grčaricami, bi morali nad najdbo ponoreti. Iz brezna so vendar potegnili kosti 88 ranjencev. Junija 1945 so jih pobrali po ljubljanskih bolnišnicah in tja odpeljali. Kot vemo, so ranjeni vojni ujetniki najbolj krhka bitja na svetu. Samo nego jim odtegneš, samo nego nekaj dni, pa se znajdejo v krvi in gnoju. Kakšen svet pa je to bil, kakšni ljudje so bili to, da so nekaj takega počeli z njimi. Če niso mogli skrbeti zanje, bi jih lahko predali svojcem ali pa pozvali mednarodne humanitarne organizacije, naj jih prevzamejo.
Žalostno vlogo igrajo pri tem zdravniki. Pol stoletja smo poslušali hvalospeve o partizanski saniteti kot najbolj svetli plati osvobodilnega boja, pred kratkim je bila ponovno vložena zahteva, da se bolnišnica Franja vpiše v Unescovo dediščino kot spomenik človeški humanosti. A ko je prišla za te zdravnike ura preizkušnje, ko bi se morali odločati po svoji vesti in slediti Hipokratovi prisegi, so odpovedali na celi črti. Dolgo smo mislili, da so samo nemočno prenašali divjanje partizanske soldateske, ko se je izživljala nad ranjenci in bolniki, pred nekaj leti pa smo prišli do dokumenta, ki govori drugače. S pisalne mize predstojnika interne klinike dr. Igorja Tavčarja ga je izmaknila glavna medicinska sestra, sestra Jedrt, Marija Kršmanec, z Bevk pri Ljubljani, zmaknila, ne da bi on to zapazil, predala dokument sorodnikom, ki so ga skrbno čuvali in so ga pred približno desetimi leti izročili dr. Lovru Šturmu. To je s. Jedrt, zato o njej govorim. Bila je izredna žena, ki je zdravila mene in brata, ko sva se vrnila s tifusom s Teharij, zdravila je tudi Janeza Zdešarja, ko se je priplazil kot begunec iz Teharskega taborišča do Ljubljane. In ironija, tragedija, sestre so razpustili, razgnali, šla je v Bitolo in tam čez štiri leta umrla prav za tifusom.
Na tem seznamu je bilo, vidite, 65 ranjencev z najrazličnejšimi poškodbami. Od tega ji je bilo 40 pobranih s stare kirurgije. Imeli so v glavnem strelne in minske rane, pretežno na spodnjih udih. Sedem nadaljnih bolnikov je imelo odprto tuberkulozo, pet je bilo paraplegikov in tako dalje. Vrhunec tega seznama petinštiridesetih ranjencev – to so bili tisti z oznako »povodom naredbe majorja Mitje« – pa je podpis predstojnika interne klinike dr. Igorja Tavčarja, ki je s tem dovolil preselitev in transport.
Teh 65 ranjencev so odpeljali iz ljubljanskih bolnišnic. Odpeljali so jih najprej v prisilno delavnico in so jih tam imeli nekaj časa, potem pa – kot vemo – ponoči 24. junija čez Ribnico, Rakitnico h Konfinu, ampak na koncu – vidite – je podpisan dr. Igor Tavčar lastnoročno, in tole piše: »Za spremstvo pri prevozu težko bolnih pacientov–zapornikov sta potrebni dve sestri. Kar potrjuje in dovoljuje podpisani.« Dve sestri za petdeset težkih, nepomičnih ranjencev.
In kaj je ironija? Igor Tavčar je delal kariero, postal dosmrtni predstojnik interne klinike, postal član Slovenske akademije, in celo kaj se dogaja? Novembra letos bodo že 48. dnevi slovenskih internistov, ki nosijo naziv Tavčarjevi dnevi.

Avtor slike: Tine Velikonja

Opis slike: Teharje 2006 Tine Velikonja

Da končam. Ponavljam, Slovenci ne bomo nikoli največji, kaže pa tudi, da ne najboljši. Znano je, da sicer z mrtvimi ni težav, zadovoljni so že s skromnim grobom in nagrobnim kamnom, pa da se kdo spomni njihovih vdov in sirot, težave so s preživelimi, ti povzročajo zgago. Najraje bi nas ukinili. Lani je bila na tem kraju državna proslava ob 60- letnici dogodkov, na katero nas niso povabili ne osebno in ne skupinsko, čeprav so dobro vedeli, kje nas lahko najdejo. Priznamo, da je težko gledati starčke, ki se gnetejo v prvih vrstah, pa naj spremljamo prenos slovesnosti iz Dachaua, Mauthausna ali Auschwitza, kako se jim iz ustnih kotov cedi slina, kako se opotekajo ob svojih berglah in se jim plešaste glave svetijo kot jajčne lupine, težko poslušati, kako jim v ustih šklopotajo proteze, a taka je pač manira, da se jih na take slovesnosti vabi in jim celo dovoli, da zbranim izjecljajo nekaj besed.
A mi se ne damo. Ravnali bomo podobno kot gospodar, ki ga prepričujejo, naj prepiše posestvo na sina. Zavrača jih in jim pred nos moli palec: »Dokler bo tale migal, grunta ne dam!« In podobno kličemo mi. Hodili bomo na Teharje, pa naj bomo povabljeni ali ne. Hodili bomo z občutkom, da izpolnjujemo obljubo, ki smo jo dali bratom in sestram, odhajajočim v smrt, da jih ne bomo pozabili. Čas je, da tudi ta prostor najde svoj mir! Hvala lepa.