Avtor: Janez Škulj

Ko se je to dogajalo, je bila italijanska ofenziva v polnem teku. Že nekaj dni smo gledali, kako se po naši, Mišji dolini, umikajo partizani na vozilih in peš ter bežijo nekam proti Sv. Gregorju. Kasneje sem bral, da se je ofenziva začela 16. julija 1942 ravno na severnem koncu Ljubljanskega barja ter nadaljevala z obkolitvijo Mokrca in Krima. Vedeli smo, da se bodo prej ali slej za njimi prikazali tudi Italijani, in res so 24. julija zjutraj preplavili našo dolino. Nekaj dni prej so bili naši terenci v španoviji s partizani prisilil vaščane sosednje Ulake, da so prekopali cesto med Velikimi Laščami in Mišjo dolino. Domačin Franc Gruden, zaposlen na velikolaški sodniji kot sodni kurir in izvršitelj je naletel na zapreko in je ljudi prepričal, da je to nevarno, ker se bodo Italijani maščevali, in so jarek zasuli.
Rdeči so imeli Grudnove že dolgo na piki. Nemirni čas okrog ofenzive je jim je prišel kot naročen. Prišli so 23. julija ob 10 uri zvečer. Grudnovi so spali pri sosedih. Pred mesecem dni so jim namreč Italijani s topovi razdejali hišo, na vas in okolico je v pol ure padlo kar 65 granat. Zakaj se partizani in terenci niso spravili samo na očeta in premoženje, ne ve nihče. Ustrelili bi ga lahko kar v hiši, kot so župana Tekavca v Tavžljah, ali ga odpeljali in z njim opravili na skrivaj, a ne. Pobrali so vse, tako ljudi kot živino. S postelje so vzeli mater, ki ni mogla hoditi, z njimi je morala tudi Anica, stara komaj 15 let. Samo Jožeta niso dobili, ker se je mudil na drugem koncu vasi. Ko je fant opazil, da se okrog hiše, kamor so hodili spat, nekaj dogaja, se je priplazil zraven, vendar ni mogel narediti nič. Do polnoči so naložili voz z družinskim imetjem, vanj vpregli domača vola in zadaj privezali še drugo živino. Ni jih motilo, da so Italijani že na Rašici. Ko je šel žalostni sprevod skozi Adamovo, našo vas, je bila še noč. Naš Jože jih je videl, ker je bedel ob ogenjci, da ne bi pregorela. Grudnovo mamo sta sinova peljala na vozičku. Odšli in odpeljali so se naprej proti Karlovici. Za drugo smo izvedeli kasneje. V Pungertu, dober kilometer od Karlovice, so opravili z njimi. Mudilo se jim je. Pokradeno z živino vred so hitro spravili na varno, mater kar na vozičku potolkli s sekiro, druge pa postrelili. Mrtvih je obležalo pet, ranjena, a živa, je ostala samo Anica. Obvaroval jo je oče, ki je mrtev padel čeznjo.
Vodila sta jih Jože Bavdek s Kaplanovega in Janez Centa (Centek) z Male Slevice, pomagalo pa najmanj deset partizanov. Jožeta so imeli vsi radi, po italijanski okupaciji pa se je spremenil. Pomagal je že pri prejšnjih umorih po dolini, ki jih je izpeljala Dakijeva skupina, zdaj so bili na vrsti Grudnovi. Nedaleč od Ulake je potegnil s sprevoda Grudnovo Marijo in se z njo vrnil v vas in na njihov dom. Upal je, da bosta skupaj našla denar, za katerega je bil prepričan, da ga ima stari Gruden nekje skritega. Pa ni bilo nič. Razočaran in utrujen ni šel za sprevodom, ampak se je z Marijo vrnil domov na Kaplanovo, dekle zaklenil v klet, sam pa se kar oblečen vlegel na peč in zaspal. Kaj je mislil napraviti z njo, nihče ne ve. Njegovo dekle je bila Angela Škulj, ki je kasneje zaradi njegove smrti grozila z maščevanjem in so jo septembra istega leta pravkar ustanovljeni vaški stražarji ustrelili.
Bil je dan pred sv. Jakobom, 24. julija, ko se je navsezgodaj z Rašice proti Robu vila kolona Italijanov. Pri Kneju so se obrnili v Mišjo dolino in se razcepili. Prva skupina je šla čez Podsmreko v našo vas, druga pa mimo Logarjev obkolila Kaplanovo. Lahko, da so nekaj vedeli. Stali smo pred našo hišo in jih opazovali, kako skačejo okrog Bavdkove kmetije. Kmalu smo zagledali ogenj. Plezali so po lestvi in zažigali slamo po strehah. Kako je bilo z drugimi, so nam pravili Matičkovi, njihovi sosedje, Škulj so se pisali, tako kot mi. Bavdkov oče, ki je bil v hlevu, je prvi zagledal tuje vojake in Jožeta zbudil. Fant je skočil skozi okno, ki je gledalo proti hribu, tam pa zagledal sovražno vojsko in se zapodil na drugo stran. Tekel je po travniku proti cesti in polzelskemu hribu. Ker se na poziv ni ustavil, so nanj streljali in ga, ko je bil že sto metrov daleč in blizu ceste, smrtno ranili. Pustili so ga ležati kar tam in se spravili na domačije. Matičkovim sta zgorela skedenj in štala, Bavdkovim pa hiša, kozolec in štala. Ko je bilo že vse v ognju, so pri Bavdkovih zaslišali iz kleti Marijine klice na pomoč in jo rešili. Gospodarja so hoteli pri priči ustreliti, pa jih je dekle preprosilo, naj tega ne delajo, in so ga skupaj s sosedom odpeljali s seboj. Čim so odšli, sta Bavdkova mama in sestra prišli po mrtvega Jožeta, ga naložili na dvokolesni voziček in odpeljali za štalo. Tam sta izkopali jamo in ga pokopali.

Opis slike: Eden od enobejevskih praporov (zastava Kamniškega part. bat. – Iz knjige Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem 1941–1945. 2. izdaja, 1977)

Takrat ni bilo nobene bele garde in zato pri Jožetovi ustrelitvi niso mogli imeti nič. Pač pa so čez dva ali tri dni domači fantje, med njimi naj bi bil tudi Grudnov Jože, Bavdkovo mater in hčer odgnali v Velike Lašče in izročili Italijanom, ti pa so ju ustrelili. Čez dva tedna je Gorjupov Nande iz Borovca iz zasede ustrelil še Janeza Cento. Skupina fantov je šla k Italijanom po orožje. Dobili so ga. Rodila se je vaška straža, Nande pa postal njen prvi poveljnik.