Avtor: Blaža Cedilnik

Drobnič je zaradi svojega prepričanja moral hoditi po minskem polju in je bilo že vnaprej jasno, da bo prej ali slej stopil na tako mino, ki ga bo odnesla. Vprašanje je, kako so prejšnji ministri v eldeesovski vladi hodili po tem minskem polju, da se jim ni kaj takega zgodilo. Preprosto. Niso hodili po njem, ampak so stopicali na mestu in pri tem na vse pretege govorili, kaj je treba narediti, se zavzemali za marginalne skupine državljanov, obljubljali, planirali, pripravljali nadaljnje korake. Naredili niso pa nobenega.
Po radiu sem poslušala kontaktno oddajo, kjer so govorili o Drobniču in pričakovali, da poslušalci pokličejo in povejo, kaj si mislijo o njem in o njegovem delu in o tem, ali naj se ga zamenja ali ne in kdo naj ga zamenja. Eden prvih odzivov se je glasil nekako takole:
Drobnič je čisto v redu. Ves cirkus okoli njega počnejo zato, da bi razbili vlado in vladno koalicijo, predvsem pa koalicijo Slovenija. Zato bodo poskušali diskreditirati enega ministra za drugim. Ja, če bi sama poklicala, bi povedala nekaj podobnega.
Pa naj se vrnem k minskemu polju. Vsakomur je, vsaj sama mislim tako, jasno, da mislim s temi minami probleme, ki so se nakopičili v naši družbi, v naši državi; nekateri ali pa kar večina, izvira še iz prejšnje države. Nekaj teh problemov, ki so trenutno na tapeti, bom omenila.
Naj začnem s problemom ciganov – vedno smo jih tako poimenovali in s tem nismo mislili nič slabega, danes pa naj bi bila to neke vrste psovka. Hočejo, da jih imenujemo Romi – rom menda v njihovem jeziku pomeni človek – po drugi strani pa so Romi le eno od plemen ciganov. Kakor koli že, gre za potujoče ljudstvo, ki se seli sem in tja. Stalni naseljenci po Evropi jih skušajo nekako integrirati medse, pa vse skupaj nikakor ni preprosto. Ker uživajo posebno mednarodno zaščito, se vse države na različne načine trudijo, da bi rešile ta problem, pa nikjer ni pravega uspeha, nihče še ni iznašel modela, ki bi pomenil tako rešitev, da bi bili vsi zadovoljni. Pri nas si je oblast ves čas zatiskala oči in reševala problem tako, da zanje niso veljala pravila, zakoni, ki veljajo za nas ostale. Ovadbe so ostajale v predalih, policija ni nikoli ukrepala, družina Strojan je živela v črni gradnji na vodnem zajetju, pa nič. Torej, ta problem je tako kompleksen – posebno sedaj, ko je eskaliral čez vse meje – da bo »možno vreči kar nekaj ministrov sedanje vlade«.
Druga taka reč so homoseksualske poroke oziroma registracije istospolnih partnerjev. Prejšnja vlada se je silno »zavzemala« za homoseksualce in se »trudila«, da bi jih v vseh ozirih izenačila z heteroseksualci. Naredila pa ni nič. Ko pa je Drobnič »spravil skozi parlament« Zakon o registraciji istospolnih partnerjev, je bil hudič. Kako zakon ni dober, kako jih izločuje in jim ne da pravic, ki jim pritičejo. Pa jim je vendar dal bistveno več, kot so imeli prej.
Najhujša reč pa je bilo njegovo urejanje družinske politike in seveda poskus, da bi res nekaj naredil, da bi se povečala rodnost v tej deželi, ki že od leta 1989 ni zadostna niti za enostavno reprodukcijo naroda. Ker je to zelo kompleksna zadeva, se je je lotil tako. Ni se lotil samo tega vprašanja, ampak celotnega področja svojega delokroga. Napisal je strategijo. Pa očitno strategija skoraj v celoti ni sporna. Sporen je očitno en sam stavek in sicer, da bi bilo treba splave plačati. Ta stavek je povzročil pravcato poplavo napadov na rninistra, češ da ženskam krati ustavno pravico, da je to napad na človekove pravice, da je to povratek v razna mračna obdobja, povratek k raznim komisijam, ki ženske, ki so v stiski žalijo, malodane maltretirajo. Naj še enkrat napišem moje mnenje o tej pravici. Pravica ja, vendar bi sama zahtevala, da se ženska, ki je v stiski in se zato odloči za splav, mora pogovoriti s kompetentno osebo, ki ji morda pokaže izhod iz te stiske, morda nakaže možnosti, za katere sama ni vedela in morda se bo zaradi tega pogovora odločila drugače.
Minister Drobnič se je torej vneto in zavzeto in z resničnim namenom lotil vseh teh problemov. Hotel, zares hotel jih je razrešiti in enkrat za vselej spraviti z dnevnega reda. Seveda to ne bi pomenilo dokončne rešitve ampak začetek njihovega reševanja, osnovno rešitev, ki se jo da potem skozi prakso nadgraditi. Ampak enkrat in nekje je treba začeti. Ponudil je neke rešitve, ki so bile bolj ali manj posrečene, vendar je to bila neka osnova za široko javno razpravo. Nekatere njegove ideje bi po taki javni razpravi morda ostale nespremenjene, nekatere bi doživele samo kakšne kozmetične popravke, druge bi se mogoče obrnile na glavo. Ampak, to bi bil pravi začetek reševanja vseh teh problemov. Tako sem vsaj sama razumela njegovo strategijo. Vendar nihče ni hotel tega razumeti tako, čeprav je sam to neštetokrat ponavljal, da se je, vsaj po moje, počutil kot kakšna obrabljena stara plošča v juke-boxu. Očitno ni nihče poslušal, nihče ni hotel poslušati. Vsi so ugotovili, da je napočil ugoden trenutek, ki ga je treba izkoristiti. Začeli so streljati z vsemi topovi in računali, ni hudič, da ga ne bo nekdo zadel.
Namreč, vse te nakopičene probleme so na vse načine obdelovali in prežvekovali toliko let, naredili pa niso ničesar, čeprav so imeli v parlamentu zavidljivo večino.
Zgodba je stara, prastara. Pravilo: Deli in vladaj je staro tisočletja. Komunisti so ga ves čas uspešno uporabljali. Med drugo svetovno vojno, ko je bila Slovenija okupirana, so uspeli razklati narod in zanetiti državljansko vojno, ki so jo uporabili za prevzem oblasti. Po vojni so skrbno gojili »državne sovražnike«, ki so jih uporabili vedno, kadar je kje kaj zaškripalo. Zakaj so šikanirali mladoletnike-domobrance, otroke, žene in druge sorodnike domobrancev? Vsi vemo, zakaj. To so bili »sovražni elementi«, ki so bili vedno pri roki. Pa to sem že stokrat napisala. In, če se je ta taktika vedno izkazala za zelo uspešno, zakaj bi jo sedaj, v času samostojne države, opustili. Sicer je bila Pomladna stran vedno razklana, še v času DEMOSa. Tudi ali predvsem ali morda izključno po zaslugi njihovih krtov. Koalicija Slovenija pa je začuda trdna in vse mogoče mine in bombe, da o polenih ne govorimo, je niso mogle razklati. Zdaj pa se jim zdi, da se jim bo končno obrestovalo minsko polje, ki so ga potrpežljivo gradili že ves čas, odkar imamo samostojno državo, pa najbrž že prej. Na zalogo. Za vsak slučaj. Nič nas ne sme presenetiti. Nihče nas ne sme presenetiti. Ljudje vedo povedati, da obstaja v Ljubljani velik blok, v katerega se vsako jutro že od sestopa z oblasti zgrinja množica politikov in funkcionarjev starega režima, ki pregleduje, študira in analizira vse, kar bi utegnilo koristiti t.i. strankam kontinuitete. Denarja imajo dovolj, saj so pošteno izkoristili svoj položaj v času osamosvajanja. To je razlog, zakaj so v vsem na tekočem in imajo vedno pripravljene vse odgovore. Upajmo, da jim ne bo uspelo zgradbe koalicije Slovenija podreti, da so jo samo malo zamajali.