Avtor: Vanja Kržan

Naše življenje sestavljajo srečna, manj srečna in žal tudi zelo nesrečna naključja in okoliščine. Ko je bilo med vojno življenje zgoščeno in so si dogodki bliskovito sledili, so bili mnogi vrženi v okoliščine, ki jih niso izbirali sami.
Videli bomo, kako je nesrečno naključje zaznamovalo domobranca na oklopnem vlaku Cirila Musarja (1923). Njegova izpoved se bo morda v marsičem razlikovala od mnogih drugih, ki jim sledimo v Zavezi. Nesreča ni v njem pustila sence zagrenjenosti, nobenega ‘zakaj’, nobenega ‘če ne bi’. Danes je prepričan je, da je bilo nesrečno naključje zanj – milost.
Oče Cirila Musarja je bil učitelj in šolski upravitelj v Zidanem mostu. Leta 1939 se je upokojil, kupil hišico v Vodmatski ulici v Ljubljani. kjer je odslej živela družina. Ciril je imel štiri sestre in brata.
V tem letu se je Ciril vpisal na učiteljišče. Vojni dogodki so puščali sledove tudi med učiteljiščniki. Sprva so bili vsi proti okupatorju, ko pa so zvedeli za poboje, ropanja in požige po Dolenjski, Notranjski, Suhi krajini in Beli krajini, so se začeli opredeljevati. Ljubljana sama je postala žarišče nasilja OF. Učiteljiščnike so pretresli umori bana Natlačena, Ehrlicha, Kiklja, Peršuha in streljanje talcev – poštenih in zavednih Slovencev – in razvedelo se je, da je OF posredovala sezname teh talcev italijanski policiji. Posebno močno jih je prizadela smrt študenta četrtega letnika učiteljišča Ivana Pavčiča iz Bizovika, ki je bil tam organist, igralec v prosvetnem domu in režiser otroških igric. S petimi drugimi iz Bizovika so ga sredi maja 1942. aretirali, odgnali na Polico in jih tam vse zverinsko pobili. Leto kasneje so domači našli njegove posmrtne ostanke in ga pokopali na domačem pokopališču v Bizoviku. Na pogrebu so se zbrali mnogi učiteljiščniki, tudi Ciril. Razumljivo, da je moral škof Rožman v posebnem pismu opozoril na brezbožni komunizem OF, zato naj verni Slovenci ne sodelujejo s komunisti in njihovo – za slovenski narod – pogubno ideologijo. Večina učiteljiščnikov je vedela za vsebino škofovega pisma.
Med vojno je prijatelj povabil Cirila v mladinski oratorij k salezijancem na Kodeljevo. Tam so igrali namizni tenis, nogomet in šahirali, pa tudi duhovnosti niso zanemarjali. Njihov duhovni vodja je bil salezijanec Ludvik Novak s Primorske. Ko je šel obiskat domače, so ga na Primorskem likvidirali. Kdo, zakaj, so se spraševali mladi v oratoriju. Njegova smrt jih je ponovno razcepila: nekateri so bili za OF, nekateri proti, mnogi pa niso vedeli, da se pod krinko OF skriva komunistično nasilje in borba za oblast. Ciril z ideološko opredelitvijo ni imel težav. Z OF se ni mogel strinjati, pa najsi so njeni somišljeniki po ljubljanskih ulicah še tako vneto raztresali lističe z napisi: Živela OF. Ljubljančani so se pokoravali njenim ukazom, ko je npr. od njih zahtevala, da ob določeni uri zvečer ni nobenega na ljubljanskih ulicah. Prebivalci so počasi doumeli, da s takimi ukazi komunisti preverjajo svojo moč.
Razumljivo, da je na komunistično propagando in nasilje na različne načine odgovorila italijanska oblast. Da bi preprečila mladim vstop v OF, je zgodaj zjutraj konec junija 1942 izvedla temeljito racijo na Vodmatu in v Zeleni jami. Zajeli so mnogo mladih fantov in jih poslali v Gonars, tudi Cirila. Odšel je s transportom dva dni pred tistim, ki so ga partizani napadli in ustavili na Verdu pod pretvezo, da osvobajajo fante in može. V Gonarsu sta se srečala z bratom, ki je bil tja poslan eno leto pred Cirilom. Študente, tudi Cirila, so spustili decembra domov, brata so poslali v taborišče v Arezzo.
Ciril se tudi zdaj ni mogel navdušiti za OF. V šolskih počitnicah poleti 1943 so salezijanci za mlade v oratoriju organizirali delo na opuščenih kmetijskih posestvih kočevskih Nemcev, na t. i. Emonskem posestvu pri Stari cerkvi. Njihov vodja je bil salezijanski duhovnik Blatnik. Delo je bilo še posebej dobrodošlo štajerskim študentom, da bi si prislužili kakšen dinar. Tu jih je presenetila italijanska kapitulacija. Partizani so jih takoj mobilizirali, le dvanajst jih je odšlo proti Ljubljani, med njimi tudi Ciril.
Italijani so se umikali iz Kočevja proti Ribnici in se pri Dolenji vasi zapletli v boj s partizani. Italijani jim niso hoteli izročiti orožja. Dvanajsterica salezijanskih mladincev se je nehote znašla sredi napada. Nekateri so prišli do Ribnice skupaj s partizani, nekaterim, tudi Cirilu, se je zdelo bolj varno, da so se skupaj z vaškimi stražarji prebili do Ribnice. Čez nekaj dni, ko se je italijanska vojska umaknila, so partizani »osvobodili« Ribnico in »zavzeli« prazne postojanke italijanskih vojakov.
Kako oditi iz Ribnice proti Ljubljani? Blatnik, ki se je poznal s partizanskim komandantom dr. Brilejem, je od njega izposloval, da je dal dovoljenja za dvanajst salezijansih »tovarišev«, da so lahko odšli proti Ljubljani. Bali so se, da bi morali ostati pri partizanih. Ti so jih nič kaj prijazno pregovarjali: »Kaj se greste kmetijske delavce, boriti se je treba!« Nekateri so se takrat pridružili partizanom, saj jih je navdušil govor partizana z imenom Blisk. Govoril je o zmagi, o bratski Sovjetski zvezi, pa tudi o anglo-amerikanskih zaveznikih.
Preostali salezijanski »tovariši« so se kljub dovolilnicam takoj ob odhodu iz Ribnice napotili v hribe. Tudi ponoči jih niso zapustili. Tukaj so bili zdaj varni, kajti partizani so se zadrževali v dolini. Previdno in skrivoma so 16. septembra pripešačili do Ljubljane in spet sedli v šolske klopi.
Toda mirnega in utečenega šolskega pouka je bilo za Cirila za vedno konec. Decembra 1943 je dobil poziv, da se pridruži domobrancem. Domobranski pozivi so bili bolj vabilo kot ukazi, zato niso zavezovali, ampak se je vsak sam prostovoljno odločil za vstop k domobrancem. Ciril je čutil dolžnost, da udejani svojo protikomunistično opredelitev, zato je poziv sprejel. Brez kakšnega predhodnega tečaja so ga poslali na oklopni vlak na Dolenjsko. O vlaku ni vedel drugega kot to, da nadzoruje železniško progo.

Na oklopnem vlaku

Po kapitulaciji Italije in ustanovitvi domobranstva so Nemci oskrbeli tri oklopne vlake, ki so nadzorovali proge pred partizanskim miniranjem in drugimi okvarami tračnic, ki so onesposabljale promet. Večkrat so partizani tračnice razstavili in jih npr. speljali v drugo smer kot nekoč pri Čušperku, da je ves oklopni vlak razen lokomotive zgrmel navzdol v dolino.
En vlak je varoval progo med Ljubljano in Rakekom, drugi med Grosupljem in Višnjo Goro, tretji med Ljubljano in Kočevjem. Proge niso potrebovali le Nemci za oskrbovanje vojaštva, ampak tudi civilno prebivalstvo, ki je bežalo iz Dolenjske, Suhe krajine in Bele krajine v Ljubljano. Velikokrat so se morali potniki ob partizanskih »napadih« na vlak skriti pod klopi, da jih ne bi zadele krogle in ranile razbitine šip. Progo so potrebovali tudi domobranci, da so oskrbovali svoje posadke v Ribnici in Kočevju z množico pribežnikov, predvsem žensk, otrok in starejših, ki so jih partizani izselili iz njihovih domačij, jih povsem oropali ali zažgali. »Kar k svojim v Kočevje pojdite!« so jih zasmehovali.
Za lažje razumevanje Cirilove pripovedi in nevarnega položaja domobrancev na oklopnem vlaku naj na kratko opišem sestavo vlaka in dolžnosti domobranskih vojakov na njem.
Parna lokomotiva je bila vedno na sredini kompozicije. Obstala je na progi, čeprav so vagoni levo in desno od nje iztirili. Na skrajni levi in skrajni desni kompozicije sta bila po dva nizka tovorna vagona, imenovana slepa, da sta bila ob iztirjenju ali aktiviranju mine prva poškodovana in opozorila na nevarnost. Sledil jima je na vsaki strani po en oklopni vagon brez strehe, da so lahko vojaki videli preko. Vse stranice in dno vagona so bili obloženi z debelo plastjo hrastovega lesa, čezenj so bile pritrjene močne železne plošče, ki jih niso mogli prebiti niti izstrelki mitraljeza. Na vsaki strani je bila odprtina za mali minomet, s katerim se je lahko streljalo dokaj nizko. Vrat vagon ni imel, le odprtino v podu. Tema dvema vagonoma sta na vsaki strani sledila po en oklopni vagon s streho, obložena na enak način in z več strelskimi linami za težke strojnice. Služila sta tudi za prevažanje orožja: strojnic, brzostrelk in zabojev s strelivom. Bila sta v celoti zaprta, odprtina v podu je služila za vrata. Enako zavarovana je bila na prednjem delu tudi lokomotiva, da je ščitila strojevodjo. Vlak je običajno ostal v isti sestavi, najsi je vozil v eno ali drugo smer.
Oklopni vlak, ki se je premikal v obeh smereh med Ljubljano, Šmarjem, Grosupljem, Ribnico in Kočevjem, se je uradno imenoval Tretji vod železniške baterije. Na njem je bilo od trideset do štirideset domobranskih vojakov. Bili so samostojna vojaška enota sredi partizanskega ozemlja. Progo so morali imeti vedno pod nadzorom. To jim je uspevalo, ker so bili vsi zanesljivi in odgovorni, pa tudi mladostno zagnani. Če je komandir vprašal: »Ali greš?« so bili fantje veseli, da lahko izpolnijo povelje in v tistem trenutku na nevarnost niti niso pomislili. Njihovi komandirji so bili naprej Kozina, nato Miro Seibitz in na koncu vojak stare jugoslovanske vojske oficir Pipp.

Opis slike: Del oklopnega vlaka – prvi z desne Stane Štrbenk

Mine, ki so jih uporabljali partizani, niso bile mine v pravem pomenu besede: bile so podobne topovskim kroglam, napolnjene z razstrelivom in so eksplodirale samo takrat, če so bile po žici zvezane z napravo za aktiviranje, ki jo je moral nekdo sprožiti. Lahko je bila žica napeljana na tir, da se je mina sprožila, ko je vlak zapeljal čez žico. Kadar so na pohodu ob progi domobranci naleteli na mine z žico, so zbežali, ker so vedeli, da so v bližini partizani, ki jih bodo aktivirali. Če so bile brez žice, so razkopali gnezdo in tisti, ki je bil tega vešč, je odstranil detonator. Pozorni so bili tudi na tračnice, ki so jih partizani poškodovali tako, da je vlak iztiril. Velikokrat so ob progi naleteli na lesene drogove. Na koncu so bili privezani šopi slame, namočeni z nafto. A do požara na progi ni prišlo.
Običajno so domobranci vedeli, kje so mine najbolj pogosto nastavljene. To je bilo v okolici Šmarja, kjer so se lahko partizani hitro razbežali in poskrili. Nekoč so domobranci zvedeli, da bodo partizani zaminirali enega od obeh predorov na progi med Šmarjem in Škofljico. Domobranci so se pripeljali s svojim vlakom do odseka med obema predoroma. Vnela se je huda borba, domobranci so naredili izpad iz vlaka, partizani so zbežali, ujeli so le konja komandanta Dakija, ki je nosil njegovo usnjeno torbo z zemljevidi in poročili.
Partizani so vlak z domobranci napadali ponoči, redkokdaj podnevi. V vlaku so bili domobranci omejeni v gibanju, velikokrat so morali narediti izpad kot takrat, ko so jih napadli partizani iz gradu pri Mlačevem. Padli so v osir partizanov, nobenega niso videli, niso prepoznali drug drugega, krogle so jim dobesedno frčale nad glavami, bili so brez zaščite. Ob vsakem izpadu iz vlaka ali ob vsakem koraku po progi je prežala nanje negotovost, nevarnost in smrt. Konec vojne je iz tega oklopnega vlaka dočakalo le kakih deset domobrancev.
Nič čudnega ni, da so partizani tudi na oklopnem vlaku imeli svojega vohuna, živahnega, mladega fanta, ki je velikokrat odhajal v vas blizu Grosuplja, češ da ima tam svoje dekle. Dražili so ga s tem dekletom, nihče pa ni pomislil, da v tisti vasi obiskuje terence in jim nosi poročila o premikanju vlaka. Le to se jim je čudno zdelo, da kopni zaloga ročnih bomb, ki so jih malokdaj rabili. Nemci so izvohali, da fant izdaja, aretirali so ga, postavili pred vojaško sodišče in obsodili na smrt z ustrelitvijo. Ustreliti so ga morali domobranci z oklopnega vlaka. Ustreliti sovražnika v boju je bilo nekaj čisto drugega kot pa streljanje iz dolžnosti nekdanjega kolega. V vodu so izbrali štiri, ki so vanj ustrelili, toda krogla je bila le v eni puški. Čigavi, niso vedeli.
Izdajal jih je tudi postajenačelnik iz Grosuplja, ki je bil komunist. Vanj so kmalu posumili, saj so večkrat dobili vtis, da so se pripeljali z vlakom partizanom v naročje kot naročeni.
Eden od Cirilovih kolegov na oklopnem vlaku je bil Stane Štrbenk (1927), ki je sedemnajstleten pristopil k domobrancem, se izuril za minometalca in bil poslan na oklopni vlak. Od njega smo izvedeli zgoraj navedene podrobnosti o vlaku in življenju na njem. Do konca vojne je bil na vlaku, na tirih in v napadih. Vojaško življenje je nanj močno vplivalo.
Svoje vtise o tistem času je Stane Štrbenk takole strnil: »Vojska je nekaj posebnega. Vojak se kar naprej sooča s smrtjo. Privadiš se na ranjence, mrliče, na nevarnosti, vedno manj si paničen, vedno manj občutljiv. Vojak se brani, tako da ubija, ker je ogrožen in v nevarnosti. Svojo človečnost ponovno najde, ko je nevarnost mimo in je borbe konec.
Še danes se s posebnimi občutki spominjam našega srečanja z ranjenim partizanom. Po napadu s partizani med Šmarjem in Škofljico smo ob progi v cevi za odtok vode opazili ranjenega partizana. Nismo ga hoteli ustreliti. Vabili smo ga ven. Ni si upal. Na naše prigovarjanje je končno le prilezel ven. Takrat sem prvič videl partizana od blizu. Saj je vendar običajen mlad fant kot vsak od nas! Vedno bolj nas je navdajalo čustvo simpatije, naklonjenosti do fanta. Kar nismo vedeli, kako bi mu čim bolje obvezali rano ali mu kako drugače ustregli. Ali je morda žejen? Bi pil vodo? Ni dosti govoril, verjetno nam ni zaupal. Z vlakom smo ga odpeljali v vojno bolnico v Ljubljano. Kaj je bilo kasneje z njim, ne vemo.

Opis slike: Ciril Musar

»Škoda, da je bilo v vojni toliko sovraštva. Morda bomo prav zato do konca življenja ostali vsak na svoji strani, kot da bi si bili še vedno nasprotniki v boju,« razmišlja danes gospod Stane Štrbenk.
»Ciril je bil drugačen od nas. Ves čas je ostal mehak, blag, dobrosrčen, sanjav, ustrežljiv in ubogljiv. Tak je še vedno. Morda so te lastnosti botrovale nesrečnemu naključju, ki ga je doletelo na oklopnem vlaku.«
Prepustimo zdaj besedo Cirilu Musarju.

Eksplozija mine na progi

»Tiste noči, 22. marca 1944. smo šli pred vlakom štiri fantje in z baterijo pregledovali progo. Vračali smo se iz Škofljice proti Grosuplju. Tam smo imeli svojo postojanko s kuhinjo in nekaj ležišči. Močni žarometi vlaka so nam bili v pomoč, bili pa smo zato dobro vidni iz bližnjih partizanskih zased. Z menoj so šli še Kogej Pavle, Stane Štrbenk in Mrvar. Če so kje nastavljene mine, jih bomo našli na odseku v okolici Šmarja. Gor grede nismo našli nobene.
Pričakovali smo, da nas bodo v Šmarju zamenjali, a so nas pregovorili, da gremo še naprej do Cikave. Pričel se me je lotevati občutek, da vlak vozi hitreje. Proga se na tem delu nekoliko spušča. Tudi jaz sem hitreje prestopal robove pragov ob tračnicah. Ali bom zmogel tako hitro? Koliko časa še? Zdelo se mi je, da nam je vlak vedno bliže za petami. Ali nas bo kar povozil, saj vseh strojevodja niti ne vidi dobro.
Odločil sem se, skočil vstran in dal strojevodji znak z baterijo, tako da sem z njo zaokrožil po zraku. To je bilo med nami dogovorjeno znamenje, da je na progi mina. Jaz sem dal znak zato, naj vlak ustavi, ker preveč pospešuje hitrost. Mina pa je resnično bila, a je nisem opazil. Nenadoma je silovito počilo, me vrglo na tla in obsulo s prstjo in kamenjem. Mislil sem, da me je povozil vlak. Šele potem so mi fantje povedali, da je eksplodirala mina, ker so partizani mislili, da z baterijo dajem strojevodji znamenje, ker naj bi opazil mino.
Sprva nisem občutil nobene bolečine. Verjetno sem bil nekaj časa v nezavesti. Potem pa me je vedno bolj žgalo v obraz in v oči. Slišal sem streljanje, ne vem več, kako dolgo je trajalo. Ležal sem na tleh, tudi ostali trije so zaradi napada ležali. Ko se je umirilo, sem se s težavo pričel pobirati. Toda groza, nič nisem videl! Povsod sama tema! Kje je vlak, kje ostali fantje? ‘Ne vidim! Nič ne vidim,’ sem obupan ponavljal in taval proti vlaku, vsaj mislil sem tako. Negotovo sem stopical, toda proč od vlaka, v smeri proti partizanom, so mi potem povedali.
Pritekli so fantje in me zavlekli v vagon. Tudi Pavleta je ob eksploziji vrglo v zrak, a je bil le lažje ranjen. Povedal mi je, da je na progi našel okvire mojih očal.« Ob tem spominu se Ciril toplo nasmeje, saj očal ni nikoli več potreboval …
Stane Štrbenk ne more pozabiti Cirilovega pretresljivega ječanja, ko so ga prinesli v vagon. »Nič ne vidim! Ne vidim! Ali bom še kdaj videl?« Kako naj mu pomagajo? Tolažili so ga, naj počaka, da mu izmijejo z obraza plast zemlje in prahu. Za silo so ga zmili in se z grozo zastrmeli v njegov obraz: Bil je ožgan, zmaličen, ožgane so bile tudi oči, ki so mrtvo strmele vanje in spraševale: Ali bom še kdaj videl? Nič ne vidim!
Z vlakom so ga odpeljali v Ljubljano, prav pred bolnico na Zaloški so se ustavili. Te vožnje in prihoda v bolnico se Ciril ne spominja, ker se je ponovno onesvestil. Ve le to, da se je oddahnil, ko so ga skopali in mu očistili obraz. »Zdaj sem v dobri oskrbi,« se je oddahnil in upal, da mu zdravniki vrnejo vid.
»V bolnici so mi skrbno zdravili obraz in vlivali upanje, da bom morda nekoliko videl na eno oko. Verjetno so me s tem hoteli tolažiti. Omenili so, da so mi ob eksploziji drobci leč ranili in uničili očesni zrkli.

Opis slike: Ciril Musar pri učenju

Maja so me premestili v Mladiko. Nihče več ni govoril o upanju, da bom še kdaj videl. Dobil sem le temna očala. Moja sestra je bila zdravnica in naročili so ji, naj me pripravi, da bom ostal slep. Čudila se je, da sem tako vdano sprejemal slepoto. Danes se tudi sam temu čudim. Nikoli nisem očital partizanom, nikoli obžaloval trenutka, ko sem se pridružil domobrancem na oklopnem vlaku, nikoli krivil zle usode, ki se je znesla nad mano, in si s tem grenil življenje.
Domov sem se vrnil slep in brez mature. Bilo je konec šolskega leta. Za starše je bila moja slepota velik udarec, čeprav mi tega niso pokazali. Očeta sem nekoč slišal, ko je rekel prijatelju, da bi namesto mene rajši on oslepel. Kolegi so mi dopovedoval, da moram končati zadnji letnik in narediti maturo. Ravnatelj učiteljišča Ivan Prijatelj me je prav tako spodbujal in mi veliko pomagal, tudi nekateri drugi profesorji. Požrtvovalna petnajstletna sestra mi je na glas prebirala učno snov. Bila je zelo nadarjena za pedagoški poklic. Zelo hudo mi je bilo, ker je po vojni niso hoteli sprejeti na učiteljišče, tudi ne na slavistiko, le administrativni t. i. ‘Krištofov tečaj’ je lahko opravila in z dekretom so jo nastavili v Kropi. Moje domobranstvo je zaznamovalo vso našo družino.
Pismenega dela mature sem bil oproščen. Nikoli ne bom pozabil izpita iz pedagogike in psihologije pri plemenitemu človeku in velikemu strokovnjaku prof. Stanku Gogalu. Ko sem pri izpitu sedel predenj, me je najprej vprašal, če ga vidim. Odgovoril sem, da ga vidim, saj mi je njegov obraz takoj stopil pred oči. Odgovora je bil vesel. Takoj je navezal pogovor na nepristne predstave in že me je popeljal v psihologijo in me še naprej imenitno spraševal. Ves izpit sem opravljal v obliki pogovora. Tega izpita se najbolj spomnim, ostalih ne več. Pri matematiki smo morali obvladati metodiko poučevanja matematike in sestavljati npr. uporabne naloge.
Avgusta so me poslali v gluhonemnico, v poslopje na Zaloški, ker takrat slepi še nismo imeli svojega zavoda. Oddelek za kasneje oslepele je bil kar v gluhonemnici. Takoj so me začeli učiti Braillove pisave in kmalu sem osvojil pisanje in branje. Obiskala me je ravnateljica zavoda za slepo mladino iz Kočevja in 20. septembra 1944 so me poslali s t.i. ‘kolono’ v Kočevje. Poleg vlaka je na Dolenjsko od časa do časa vozila kolona tovornjakov, ki so jo organizirali Nemci, šoferji so bili domobranci in tudi cesto so pred partizanskimi napadi varovali domobranci. 1. oktobra 1944 so me nastavili kot kandidata za učitelja slepih v zavodu. Za pomočnico in spremljevalko so mi dali vzgojiteljico v zavodu Tilko Juvančič.

Opis slike: Ciril Musar in žena Tilka Jovanovič

Novembra 1944 je bil partizanski napad na Kočevje. Zadnjega novembra se je celotno osebje zavoda s ‘kolono’ odpeljalo v Ljubljano, kjer nas je sprejela gluhonemnica. Takoj smo nadaljevali s poukom, kolikor je bilo zaradi vojnih razmer sploh mogoče. Tilka je prišla v Ljubljano kasneje, ker ni hotela zapustiti zavoda v Kočevju. Zelo sem jo pogrešal, bila je plemenita in blaga duša. Ni me motilo, da je sedem let starejša in 2. aprila 1945 sva se poročila. Dobila sva podnajemniško sobo v škofijski hiši v Šenpetru. Ravnatelj gluhonemnice Mirko Dermelj je bil ženina poročna priča, njegov sin violinist Ali Dermelj nama je v cerkvi zaigral Ave Marijo.
Konec vojne sva oba dočakala v strahu. Vse je bežalo. »Gremo čez mejo!« je bilo povsod slišati. Za naju beg ni imel smisla, tudi žena bi težko odšla. Zelo tesno nama je bilo pri srcu, ko sva kar naprej poslušala kričanje s ceste: »Kri za kri!« »Dol z izdajalci!« in podobno. Potem je prišel razglas, da se moramo javiti »bivši domobranci bivše domobranske vojske.« V zavodu sta bila poleg mene še dva domobranca, ki sta ob koncu vojne oslepela, eden je bil tudi brez roke, Klobčar in Kovačič Lojze. Vedeli smo, da se nam naša slepota ne bo štela za olajševalno okoliščino, pobili bi nas, kot so ranjene domobrance. Ravnatelj gluhonemnice nas je vse tri poklical v svojo pisarno in nam rekel: »Ni se vam treba javiti. Zdaj niste več pripadniki ‘bivše vojske,’ ker bivše vojske ni več! Čez nekaj časa sem ponovno dobil poziv, naj se javim v neki kasarni. Zdi se, da je spet nekdo posredoval zame, kajti že na poti v kasarno, ne vem v katero, mi je nekdo javil, da mi nikamor ni treba hoditi. Čutil sem, kot da me spremlja božja roka.
Januarja 1946 smo se slepi preselili v hišo na Mirje, ki je bila last sester notredamk. Tako smo dobili svoj Zavod za slepo mladino. Sestre so smele v pritličju ohraniti nekaj prostora in kapelo zase, vendar so se pred hišo tolikokrat zvrstili pohodi z vpitjem: »Nune ven! Nune ven!«, da se niso počutile varne in so se kmalu izselile še iz teh prostorov.
Po vojni sem takoj naredil nostrifikacijski izpit, žena pa še različne izobraževalne tečaje. Izpopolnjeval sem se tudi sam, tako da sem dobil naziv učitelj tiflopedagog. Na Ljudski univerzi sem opravil tečaj za tuje jezike in v zavodu poučeval še angleščino in nekaj časa slovenščino.
Prišel sem v okolje, kjer sem imel mir. Nikoli nisem silil v ospredje, dobro sem se zavedal, da bom vse življenje ‘bivši domobranec’. Učiteljem kolegom je v zavod večkrat nosil priznanja, odlikovanja in napredovanja sodnik Zoran Kržišnik. Njegovo ime mi je bilo znano s kočevskega procesa. Kakšnih priznanj nikoli nisem pričakoval in v svojem poklicu sem bil najbolj zadovoljen brez njih.
Leta kasneje me je obiskal bivši partizan, pisal se je baje Žigon in je verjetno potreboval podatke o oklopnem vlaku. Imel je domobranski zapisnik o njem. Tam nisem bil omenjen, zame mu je povedal ravnatelj našega zavoda France Rožanc s katerim sta bila dobra znanca. Hotel je zvedeti vse podrobnosti našega življenja na oklopnem vlaku: kako smo varovali progo, kakšne zveze z Nemci smo imeli itd. Ni se mogel načuditi, da smo bili brez telefonskih zvez in na kako preprost način smo nadzorovali in skrbeli za progo.

Opis slike: Učitelj Ciril Musar

Ob tej priliki mi je tudi povedal, da ima dnevnik, ki ga je pisal moj prijatelj na oklopnem vlaku Franci Šef. Le kako je prišel Žigonu v roke? To bi bili domači po vojni srečni, če bi ga dobili! Žigonu se je zdel zabaven zapis v Francijevem dnevniku, kako je nekje sunil jajca in sem ga potem zaradi tega opomnil, da to ni prav. Kako pošteni in iskreni fantje smo bili!
Razen mladoletnih so bili vsi moji domobranski znanci po vojni pobiti, tudi Franci. Jaz sem bil polnoleten, zagotovo bi bil ubit. Imel sem srečo, da sem oslepel. Tako sem ostal živ in dobil zaradi slepote službo. Slepota me je zaščitila. Mnogi so me pomilovali, toda sam nikoli nisem imel občutka, da sem prikrajšan.«
Med pogovorom s Cirilom Musarjem, sem se sama večkrat zalotila, da bi ga pomilovala ali bi namesto njega izlila srd na nesrečno naključje, ki ga je, enaindvajsetletnega fanta, za vedno oropalo vida. Namesto odlikovanj, priznanj in številnih bonitet, ki so si jih za pogumna dejanja in zvestobo domovini podeljevali borci, so domobranci prejeli smrt in prezir, Ciril pa slepoto. Toda uvidel je, kako dragocen dar je življenje in kako bogato se ga lahko izpolni. »Da mi je bila dana slepota, vzamem kot neke vrste milost,« pravi s tako gotovostjo, da o tem ni mogoče za hip podvomiti.

Opis slike: Ciril Musar na sprehodu