Avtor: Neznani avtor

Krka teče v krnicah počasi in leno in nič ne poje. Tam je globoka in potuhnjena, težka in modra. Čez slapove teče vsa razigrana in poje. Njena pesem je vedno enaka. Najmočnejša je pod večer in takrat prisluhnejo kmetje šumenju valov, gledajo zvezde in ugibajo o vremenu. Včasih so fantje na mostu peli globoko v noč in njihova pesem je hitela z valovi vse dalje. Zdaj ne pojo več in valovi so čudno otožni.
Ob Krki sta dva bregova. Včasih v strmino in tam so poveznjene koče, tihe in s slamo krite, skoraj boječe, včasih v zelene in pisane trakove, ravne in rodovitne travnike, ki jih na spomlad ali na jesen tako rada poplavi in samo vrhovi črnih jelš gledajo iz vode ob strugi. Če pa poplavi v poletju, je kmetom hudo, da bi kleli. Uniči jim najboljšo košenino, kajti senožeti in strmine rode tako slabo pašo. Ljudje ob Krki so dobri kakor pšenični hleb, ki jim ga zemlja tako malo rodi, da sanjajo o njem in gredo za njim daleč, daleč … Kdo bi jim zameril, zakaj v tistih nizkih hišicah zraste polno otrok, ki hočejo kruha, in zemlja iz svojih poapnenih in okamenelih prsi ne more dojiti. In ko dorastejo, gredo, ustnice stisnejo, grenko jim je, a morajo iti.
Zdaj že dolgo niso šli, kajti ob Krki je polno grobov, velikih in majhnih, največji je tisti štiridesetih mučenikov v Ajdovcu. Tam počivajo fantje, ki so včasih prepevali na mostu, ki so prepevali dekletom pod okni, ki bi morali v svet, pa so padli za vero in dom. Še edinci so med njimi. Kako hudo je materam! A niso prenehale upati. Roženkranci zvečer so še toplejši, s solzami spremljani, dobri Bogec v kotu še vedno visi, gleda na vse in vidi vse; tudi on je trpel. Ej, nekoč bo ob Krki spet lepo, fantje bodo spet peli na vasi in na mostu. Da, zdaj tudi mostu ni več. Podrli so ga partizani. Matere so črne pod očmi, dekleta se nič več ne smehljajo po vasi, starci so zlezli v dve gube in bi radi umrli. Fantov ni in mož, otroci so lačni. Materam je hudo, ne morejo jim dati kruha. Zima je že, snega ni. Polja so pusta in mnogo je neposejanih. Njive Koškega Miha so neobdelane, mrtve. Z Mihom so zamrle. Ljudem je tesno in še nikoli niso tako iz srca molili. Kako čuden je ta svet in kaplja za kapljo znoja in solze zarišejo globoke sledi.
Ob zadnjem napadu na Žužemberk je padel Miha. Bil je zadnji Koškega rodu, edinec matere Marjete in očeta Janeza. Ni padel sam, še več jih je padlo, fantov pesti in pesmi, fantov ljubezni v svojo poapneno grudo. Matije znorela od žalosti, oče pa je umrl en mesec za njim. Težko je bilo z njim ob dvojni bolečini. Zaprl se je v zidanico in pil, pil … Jesti ni mogel in ga je vrglo. Ležal je teden dni, potem je umrl. Se pred smrtjo je vedno ponavljal: »Miha, Miha, moj sin!« Jokati ga niso nikoli videli, sam s seboj je hotel biti trd. Potem je Marjeta hodila na njuna grobova, nosila jima je rož in sveč, včasih je skuhala skledo žgancev in nesla na grob: »Da ne bosta lačna,« je govorila. Ljudje se ji niso smejali, niso ji mogli pomagati, čutili so z njo in smilila se jim je v dno duše. Ponoči se je večkrat zavila v belo rjuho in strašila po vasi. Tulila je kakor razjarjen vol ali jokala na ves glas. Takrat so se otroci v nemi grozi stiskali k materam, strah jih je bilo. Še matere so se bale strašne noči, kadar je nora Marjeta, mati Koškega Miha, tulila na vasi.
Bog večni ve, zakaj je to prav, da kadar človek trpi, mora trpeti do konca, tako dolgo, da je napolnjena čaša njegovega trpljenja. Že prej so ljudje trpeli, a še ni bilo dovolj. Takrat po 8. septembru so fantje odšli, morali so oditi, kajti rdeči so grozili od vseh strani. Ko je padel Turjak, so matere hodile oblečene v črno, razklanih duš in izkrvavelih src, in niso se znale utolažiti. Rdeči so jih zasmehovali in jim grozili. Tudi izropali so jih. Nora Marjeta pa je hodila med njimi, s pestmi jim je grozila in jih psovala: »Kje imate mojega sina? Ste ga ubili? Hudiči! Satan vas bo trgal z razbeljenimi kleščami!« Tako jim je govorila, vpila je, da se je slišalo po vsej vasi. Rdeči pa so jo zasmehovali in pretepali. A ni se dala ugnati. Nekega dne, prej je bilo že dva dni deževje, so otroci na vasi strašno zavpili. Nora Marjeta je planila na enega rdečih, mu s koščenimi prsti pulila lase in vpila: »Ti si ga, ti!« Potem so jo rdeči podrli na tla in ustrelili. V ljudeh je vstala groza, starke so se bale nove Sodome in Gomore. Govorili so, da straši na vasi, in že v mraku so se zaklepali v koče. Kadar je slap najmočneje šumel, se jim je zdelo, da tuli Marjeta na koncu vasi. Kadar je burja majala hraste v Prelesju in bukve v Hribu, da je šumelo kot v povodnji, so videli vstajati strahove. Niso mogli spati.
Krka teče počasi in leno v krnicah, čez slapove pa je vsa razigrana. Njena pesem je temna in težka, grozeča. Koliko strašnejša od tiste, ki so jo fantje peli na mostu: Oj zdaj gremo … Takrat je v materah ostalo vsaj malo upanja. V bregu so koče, ponižne in tople. V njih ni več smeha in pesmi. Za kočami so njive, mnogo je neobdelanih. Cesta skozi vas je ravna in pelje na vse strani. Tam, kjer stoji poštna hiša, se razcepi. In v ovinku je njiva, Koška je, župnica so jo klicali. Tam je včasih rasla najboljša koruza, najboljši krompir. Naprej so stale njive, potem vinograd, nad njim še lepa senožet in gozd. Tudi to je Koško. Kdo bo obrezal trte, kdo bo oral? Nihče ne sprašuje več tako. Prej je Miha tam med delom prepeval pesmi in zemlja je rodila. V procesijah je župnik dajal blagoslov za vse, tudi za trto.
Zdaj župnik že dolgo ni maševal. Zbolel je in ne more vstati. Moli pa za vse, za vse. Za one, ki so umrli, čedalje daljša vrsta jih je, kmalu jih več ne bo mogel prešteti. Za te, ki še živijo in so kot okostnjaki. Ve, da so njegovi ljudje dobri, zato mu je še težje in bi jim rad pomagal. Tako slab je, da ne more. In prosi Boga, naj v odkupnino vzame njega. A Bog ve, da bo ljudem potem še mnogo težje.
Vse je tako težko, samo Krka ja vedno enaka. Slapovi, krnice, jelše in vrbe, šumenje. Ko bo nov most in bodo fantje zapeli in bo šla pesem na valovih daleč naprej, bo v ljudeh spet dobro in luč, prižgana v njihovih zasanjanih očeh, bo še lepše svetila.