Avtor: Božidar Fink

Gospod urednik!
Prebral sem knjigo Slovenija 1945, ki jo v Zavezi priporočate. Tudi jaz menim, da je delo pomemben prispevek k pravilnemu ocenjevanju dogajanja v bližnji preteklosti, in sem vesel, da se knjiga v angleškem izvirniku in slovenskem prevodu tako dobro prodaja, da je v obeh jezikih že doživela ponatis, v slovenskih knjigarnah pa je sploh med najbolj prodajanimi knjigami.
Leta 2002 sem se z enim od avtorjev, Marcusom Ferrarjem, in njegovo soprogo na njuno povabilo srečal v Argentini. V daljšem pogovoru se nismo dotikali konkretnih dogodkov. Od mene sta želela slišati, kako ocenjujem odločitve v vojni dobi na naši strani. Pogovor je tekel tako, da je vprašanja in odgovore v angleščini in slovenščini gospa Evelina prevajala skoraj simultano, gospod Ferrar pa je pogovor sproti beležil. Povzetki pogovora so zato v knjigi samo približni, a v glavnem zadovoljivi, nekaj pa je vendar takega, da me sili k pojasnjevanju.
V obliki premega govora med narekovaji se mi pripisuje stavek: »Prisega zvestobe je bila škodljiva.« (Str. 296). Te formulacije tako nisem uporabil. Mojemu razumevanjuje namreč povsem tuje stališče, da naj bi domobranci s prisego obljubili zvestobo okupatorju. Zvestobo smo prisegli samo slovenski bojni formaciji in domačim nadrejenim. Ta zaobljuba sama po sebi ni mogla biti škodljiva. Res pa je, da je prisega zbudila pri zaveznikih še večje nerazumevanje takratnega položaja, komunisti pa so jo izrabljali v propagandne namene ter se temu niso odrekli prav do tega časa. S prisego nismo ničesar zagrešili. Nikakor pa nam ni bila oportuna – posebno zaradi spremnih okoliščin – a se ji nismo mogli izogniti. Samo tako bi bilo torej treba razumeti gornji stavek, če bi ga bil izrekel.
Na drugem mestu (str. 301) se mi pripisuje, da sem sicer kot zagovornik domobranstva skromno vprašal: »Ali mislite, da smo prav storili?« Stavek je mogoče razumeti kot da dvomim o pravilnosti takratnega ravnanja. V resnici vedno dopuščam resno stvarno debato o primernosti tedanjih odločitev, sam pa sem prepričan, da glede na objektivne okoliščine in osebne pripravljenosti vodilnih kadrov ni bilo alternative domobranskemu odporu proti terorističnim akcijam komunistov. Nikoli nisem podvomil nad svojim pristopom k domobranstvu in obsojam komunistično vodstvo, da nas je primoralo k skupni samoobrambi v skrajno neugodnih okoliščinah, kijih nismo iskali.
S tem pojasnilom želim javno obnoviti svoje prepričanje, obenem pa ponovno spomniti na nevzdržno zamegljevanje zgodovinske resnice v zavesti dela slovenske javnosti.
Božidar Fink