Avtor: Terrence des Pres

Premik onstran obupa

Šukov, preprosti junak romana En dan v življenja Ivana Denisoviča Alexander Solzhenitsyn, One Day in the Life of Ivan Denisovich (tr. Ralph Parker, 1963) je tak človek. Bil je po krivici zaprt in je živel leta ob takih dnevih, ko je bilo vreme pod ničlo, brez spodobne obleke ali toplega prostora za spanje, vstajal je vsak dan pred sončnim vzhodom za dvanajst ur težaškega dela ob stradalni prehrani. Svoje življenje krmari skozi bolezen in izčrpanost, skozi slepo brezsrčnost taboriščnih postopkov ter izdajstva sojetnikov, pripravljenih prodati dušo ali življenje drugega za nekaj gramov kruha. In vendar ga to ni zlomilo: »Niti osem let zaporništva ga ni spremenilo v šakala – in dalj ko je prebival v taborišču, močnejši je postajal.«


Šukov je voljan popuščati drugim zekom, rediti uslugo ljudem, ki jih spoštuje, noče pa sklepati kupčij z oblastjo ali s premočjo, nikoli ovajati, nikoli delati uslug kuharjem ali jih prositi zanje. Razvil je posebno zmožnost zekov, da je izigraval uradnike in taboriščne predpise in je v tem varčeval s svojo močjo in sem ter tja dobil dodatno skledo juhe (to so bile glavne zmage), ni pa hotel goljufati drugih, ki so bili v enakem položaju kakor on sam. In z vsem tem si je ohranjal temeljni občutek samospoštovanja:


Vsak živec v njegovem telesu je bil napet, vse njegovo koprnenje je bilo uperjeno v tisti ostanek cigarete – ta mu je zdaj pomenil več, tako se je zdelo, kakor svoboda sama – vendar se ne bi bil nikoli ponižal kakor tisti Fetjukov, nikoli ne bi gledal človeku v usta.
Šukov je zavoljo svojega položaja kakor tudi zavoljo svojega značaja močno napredoval v preprosti modrosti. Naučil se je črpati neznansko zadovoljstvo – nekakšen občutek živalskega ugodja, ki ga rešuje iz samopomilovanja in obupa – iz drobnih in redkih trenutkov užitka. Šukova, ki dela s svojim vodom pri gradnji zidu (temperatura je -17), navdaja zadovoljstvo ob delovnem ritmu in vzajemni igri veščin; uživa toploto, ki se mu razliva po telesu, in pozneje še globlje veselje ob dobro opravljenem delu. Skratka, naučil se je v polnosti oceniti vsako ped življenja, ki je presegala bolečino in brezup. V tem pogledu je daleč najpomembnejši dogodek v njegovem življenju obrok hrane, in kakor vsi Solženicinovi junaki je tudi Šukov razvil neki poseben odnos do razvodenele juhe in črnega kruha, s katerima se hrani. Jed postane obredna izkušnja, v kateri vstajenje telesnega veselja – ali bolje, ker nikoli ne dobi dovolj, napetost poželenja, stopnjevana do roba izpolnitve – postane telesna osnova za vero v vrednost življenja. Čas juhe postane »posvečeni trenutek«, razodetje globoko v telesnem ugodju, da je življenje v bistvu in vsemu navkljub močno in vredno svoje bolečine:
Šukov je snel klobuk in si ga položil na koleno. Pokusil je iz ene sklede, pokusil iz druge. Ni slabo – v njej je bilo nekaj ribe …
Zajel je. Najprej je samo pil juho, pil je in pil. Ko je tekla navzdol in mu napolnjevala celo telo s toploto, je celo drobovje zadrhtelo v njem ob srečanju s to čorbo. Dobroooo!
In zdaj se ni Šukov pritoževal nad ničemer; niti nad dolžino svojega zaporništva, niti nad dolžino dneva, niti nad tem, da so jim ukradli še eno nedeljo. Zdajle je mislil samo to: preživeli bomo. Vzdržali bomo, če Bog da, dokler ne mine.
Skrajnost okrepi izkušnjo, jo prečisti, prižene ljudi do bistva njihovih srečanj s stvarnostjo. Samo spolnost (in kako podoben spolnemu vrhuncu je obred Šukova) se ji približa v tem, da prav tako lahko izvira iz telesnega navdiha dobrega, ki je v srcu življenja. Šukov jé svojo juho in blaženost vre na dan kakor božja milost, kakor potraten blagoslov, kakor da bi bila ta druga skleda, za katero je opeharil kuharje, najobilnejši božji dar. Kakor nekateri Tolstojevi liki – Pierre, Levin – tudi Šukov doseže tisti najdragocenejši trenutek, ko je človek preprosto in proti vsem očitnim dejstvom srečen, da živi.
Jasno je, kaj hoče Solženicin povedati: Niste nas zatolkli. Vsa poanta Ivana Denisoviča je tem: da, tak človek obstaja na takem. Če prezremo to, prezremo vse, kar preživelega drži pokonci. Ta mali preprosti človek, obkrožen z združeno nečlovečnostjo ljudi in narave, si je uredil življenje kljub skrajno oviranemu ravnotežju med bolečino in ugodjem, tveganjem in zmago, prikrajšanostjo ter izpolnitvijo. In v majhni, vendar nadvse pomembni meri je to življenje njegovo; vsaka kršitev taboriščnih predpisov, vsak trenutek užitka ga vnovič vzdigne nad golo pomanjkanje, ki so mu ga hoteli vsiliti povzročitelji razčlovečenja. Morda bomo to težko doumeli, ampak Solženicinov junak živi na obrobju sreče. Seveda Šukov trpi; ne smemo pozabiti, daje imel prav tadan izjemno srečo, in da je pravi element, v katerem živi, bolečina, tako navzoča in neusmiljeno vztrajna kakor sibirska zima. Vendar se je s tem sprijaznil, presegel svoj položaj, ko je zavrnil samopomilovanje ali obup ali skušnjavo, da bi upal v kar koli razen v življenje samo, in potem še naprej skušal najti kar je mogoče dobrega v življenju, kakršno ima. Oropan običajnih možnosti je tudi osvobojen iz spleta odgovornosti in neuspehov, ki zasužnjuje in upogiba druge ljudi. In drugače kakor tisti izmed nas, ki uživamo dobrine civilizacije, ima Šukov en sam problem: kako preživeti, ne da bi izgubil nedolžnost.

Avtor slike: Tamino Petelinšek

Opis slike: Težko nebo nad zimsko pokrajino Tamino Petelinšek

Človekova izbira

Nedolžnost je pogoj, ki označuje človečnega preživelca. Seveda so nedolžne žrtve vedno bile; štirje jezdeci Apokalipse skrbijo za to. Toda načrtna viktimizacija v velikem obsegu – od Babjega Jara in na novo poseljenega Baltika do Vietnama in Biafre – je novost že samo zavoljo hitrosti, obsega in natančnosti sredstev. Je novost kot načrtovana naključnost v političnih odločitvah vlad, ki imajo zadostno tehnologijo. In kakor je opozoril Frederich HoffmanFriderick Hoffman, Death and the Modern Imagination (1964)., tu ni več razumskega ali čustvenega razmerja med žrtvijo in napadalcem: viktimizacija je obstraktna, brezosebna, en masse. Tisto, kar doživlja žrtev sama, je nasilje, ki jo obkroža, onkraj doumevanja ali človeške mere, gola »pokrajina kot napadalka.« Nedolžnost v pokrajini popolnega nasilja je bila usoda milijonov ljudi v našem stoletju in posebna naloga preživelega je ta, da kljubuje tej usodi, ne da bi izdal svojo nedolžnost.


Večina kaznjencev v Mrtvem domu Dostojevskega je žrtev, vendar niso nedolžni. Morda se je proti njim grešilo bolj, kakor so grešili sami, a vendar je vsak izmed njih neposredno zagrešil nasilje nad drugo osebo. Solženicinovi kaznjenci pa so politični zaporniki; njihova krivda je abstraktna, opredeljena in uradno razglašena s »členom 58«. Nikomur niso škodili in tudi niso, kakor tragični junak, sami pripomogli k svoji usodi s kako pomanjkljivostjo v moralni zavesti. Podobno kakor Solženicin sam trpijo zato, ker bolj kakor večina ljudi mislijo in presojajo s svojo glavo. Taka je na primer v Rakovem oddelku Alexander Solzhenitsyn, Cancer Ward (tr. Rebecca Frank, 1967). usoda Kostoglotova, ki je bil skupaj s svojimi študentskimi vrstniki obsojen na sedem let in izgnanstvo:

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Drevo po viharju Mirko Kambič

Imeli smo se navado družiti, dvoriti dekletom, plesati; ampak fantje so se pogovarjali tudi o politiki. In o njem. … Dva od nas sva se bojevala na fronti in sva po vojni pričakovala kaj drugega. V maju, ravno pred izpiti, so nas zaprli, in dekleta tudi.

Solženicinovi zeki v taboriščih zato, ker so nedolžni; se pravi, zato ker se ustrahovalni nadzor opira na naključno izbiranje in ker je njihova integriteta nezdružljiva s sistemom, v katerega so ujeti, in jih dela opazne kot posameznike v nasprotju z logiko njihovega okolja. Prvi krog inventar viktimizacije nedolžnih: Gerasimovič zaradi »namere, da zagreši izdajstvo«; Kagan, ker »ni ovajal«; Drysin zavoljo »ovadbe, ki so jo zakuhali neki sosedje, ker so hoteli njegovo stanovanje in so ga potem tudi dobili«.The First Circle (tr. Michael Guybon, 1968). Prav tako se godi v Ivanu Denisoviču; Šukov se je bojeval na fronti, ujeli so ga Nemci in pobegnil je nazaj na svoje bojne črte, tam pa so ga pri priči zaprli zaradi naslednjega hudodelstva: »Da, vdal se je Nemcem z namenom, da izda svojo domovino, in iz ujetništva se je vrnil zato, da bi opravil posebno nalogo za nemško obveščevalno službo. Kakšne vrste nalogo, nista vedela povedati ne Šukov ne njegov zasliševalec« Pa nič za to. Iz totalitarnega zornega kota je krivda »zgodovinska« in »objektivna«; z drugimi besedami, je stvar forme in teorije, ali v najboljšem primeru posrednega dokaza po sklepanju iz okoliščin. Z istega stališča vsakdo, ki ga izbereta naključje ali odločitev, avtomatično greši zoper ureditev, v kateri je posamezna oseba že s samim dejstvom, da kot taka obstaja, subverzivna. In zgodba Šukova je bila dejansko usoda tisočev ruskih vojnih ujetnikov – žrtev vojne in zločinske nezadostnosti ruske obrambe, še posebej pa Stalina in sistema nasploh.





Totalitarni red, utemeljen na strahovanju, je najočitnejši zgled skrajnega položaja, v katerem je preživeli postal preživeli predvsem zato, ker se ni hotel ločiti od svoje nedolžnosti. Dolgotrajna skrajna stiska postane za večino ljudi počasna, obupana odpoved pogumu in samospoštovanju; pripravljenost popuščati in molčati, gledati proč, ko drugi umirajo. Pod Stalinom je bil ta proces močno razširjen, zajel je (to omenjam, ne da bi si domišljal, da bi se od nas samih dalo pričakovati kaj boljšega, če bi prišli pod strahovlado) do neke mere skoraj vsakogar – vsakogar razen zekov. In to je Solženicinovo najvišje priznanje ljudem v taboriščih: samo oni se niso uklonili. V Rakovem oddelku Šulubin, zagrenjen, ker je tudi on gledal in molčal, navaja Puškina:


V tem našem gnusnem veku
… Je dano biti človeku
Tiran, izdajalec ali jetnik!

Avtor slike: Vlastja Simončič

Opis slike: Stari do konca Vlastja Simončič

Nedvomno, nobena izbira ni bolj bridka, in vendar se tej izbiri v skrajnosti ni mogoče izogniti. Kadar strahovanje in množične krivice postanejo politika oblasti, kadar so ljudje pomorjeni v velikem številu, kadar so zapori polni ljudi, za katere lahko vsakdo pove, da so nedolžni, tedaj civilizacijske prednosti – ironija, dvoumnost, kompromis – izgubijo veljavo. Vpletenosti ni mogoče uiti: ko si notri, človek počenja zlo, ga dopušča ali pa ga trpi. In še posebej v totalitarnem redu je znamenje zmage nad človekovim duhom ravno to, če zlo dopuščamo, se mu ogibljemo in ga pomanjšujemo, če opazujemo in ne spregovorimo. V takem položaju samo preživeli, ko je pahnjen v taborišča in je njegovo tveganje, da bo umrl, večje, prebije (če prebije) z nedotaknjeno nedolžnostjo. To pomeni, če je človek v skrajnosti odločen, da bo ostal človeško bitje, tedaj mora biti pripravljen, da sprejme nase tveganje in trpljenje preživelega.

Vedno lahko odkrivamo upravičene vzroke – družbene, psihološke, gospodarske – da bi razložili, zakaj en človek izvaja nasilje nad drugim. Toda dejstvo, da obstajajo pravi in zadostni vzroki, še ne razloži neodvisnega dejstva, da se mora človek odločiti, kakršni koli že so njegovi razlogi, da se bo ravnal v skladu z njimi; odloči se, da bo sprejel ali zavrnil pogoje, ki naredijo nasilje za logično posledico njegovega položaja. To je morda jasno pri šolskem pouku, ampak v koncentracijskih taboriščih, kjer ima človek vse razloge, ki bi upravičili darwinsko vedenje, je vendarle še nekaj ljudi – David Rousset je bil eden, Solženicin drugi od njih – ki si kratko malo ne dovolijo kršiti svojega čuta za temeljno spodobnost. Ti ljudje pristajajo na kompromise; so brezobzirni do sebe in do drugih do neke meje; ampak čez to mejo ne bodo stopili, če bi namreč storili to, bi v sebi pokončali tisto globoko nedolžnost, ki omogoča vero v človekovo vrednost. Sodeč po dokumentih iz taborišč, je bilo število takih ljudi majhno, in vendar glede na okoliščine, čudežno veliko.

Lahko bi dejali, sklicujoč se na mit, da je človek padel iz raja, ki ga je Bog ustvaril, v svet bolečine in smrti. Padel je torej iz nedolžnosti v položaj žrtve, iz božje milosti v razmere izvirnega greha. Toda ta druga nujnost s tem, da zanikuje prvo, odpira pot tretji možnosti. Ciklus človeštva je gibanje duha od nevedne nedolžnosti skozi žalost izkušnje proti tisti višji nedolžnosti svetništva. Izvirni greh je položaj izkušnje, bivanja kakor v svetu ljudožerstva, v katerem eno življenje živi na račun drugega življenja.
Tu je že samo preživetje izvirni greh – mračna tema v romanih Williama Goldinga. Sprejeti kot nekaj dokončnega običaje ljudožerca, pomeni živeti kot žrtev in storilec, in večina od nas ostaja v večji ali manjši meri v teh mejah. Vendar obstaja, vsaj tu in tam, tudi možnost za drugačno preživetje. Biti v svetu, kakor je človek primoran, in vendar ne od sveta, kar človek lahko izbere, pomeni, da si lasti tisto višjo nedolžnost, ki je najbolj zahtevna in po kateri nekateri ljudje najbolj vroče hrepenijo