Avtor: Marija Črnilogar

Takrat sem bila takrat stara komaj eno leto in je razumljivo, da se medvojnih dogodkov ne spominjam. Vendar smo kasneje pri nas v Šebreljah o njih veliko govorili, o tem namreč, kako je pogorela naša vas. Z datumi je križ, vendar so mi pravili, da so Nemci prišli na planoto v petek, to pa je bilo 10. junija 1944, naslednjega dne, to je bilo v soboto 11. junija dopoldne, so požgali vas in se popoldne pojavili v Idrijskih Krnicah in zagrešili zločin. Oče, ki so ga vzeli s seboj za talca, mi je pravil, da je videl, kaj se je dogajalo pri Sedeju. Pobegnil je in se v nedeljo 12. junija 1944 vrnil domov. Vem, da je z datumi križ, vendar med vsemi najbolj drži sobota 11. junij, ko je bila požgana naša vas. To je nedavno potrdila tudi naša soseda Cilka, por. Hvala. Če je tako, z drugimi datumi ne bi smelo biti težav.
Nekaj dni prej, moralo je biti 7. junija 1944, kot lahko razberemo v kroniki Gradnikove brigade na str. 252–253 (S. Petelin, Gradnikova brigada, Nova Gorica 1966), so na Nemce, katerih kolona je šla globoko spodaj po cesti od Idrije proti Luciji, s Šebrelj s položajev pri cerkvici sv. Ivana streljali iz zasede partizani Vojkove brigade. Tam piše, da naj bi imeli Nemci kar 20 mrtvih. No, vem kako je s temi številkami. Če bi držale, bi bila Nemčija premagana že v Sloveniji in ne bi bilo ruske fronte in invazije v Normandiji. Toliko nemških vojakov naj bi padlo v boju s partizani. Nemci so se prišli maščevat. Bilo je 10. junija 1944, ko so se povzpeli na planoto, verjetno so prišli skozi Jagršče. Pojavili so se namreč najprej v Gorenji vasi. Bila je to enota Kraških lovcev (po Petelinu z njimi tudi bataljon Heine), 100 do 200 vojakov, nosili so črne uniforme. Z njimi so bili tudi italijanski vojaki, bersaljeri, vendar v manjšem številu. Enota je imela s seboj tolmača, ki je govoril slovensko, morda je bilo med njimi tudi nekaj Slovencev iz avstrijske Koroške. Domobrancev med njimi ni bilo. Kaže, da so partizani sovražno kolono pravočasno opazili in se približno pol ure prej brez boja umaknili iz vasi. Nemška enota se je nastanila po hišah. V soboto 11. junija zjutraj so začeli Nemci sistematično požigati hiše od Dolenje vasi navzgor, tako da smo bili v Gorenji vasi med zadnjimi na vrsti. Ko so naši opazovali, kaj se dogaja na vasi, in je oče vprašal poveljnika, ali zares mislijo požgati vse, mu je ta odvrnil: »Alles!« Ko so Nemci in njihovi spremljevalci zgodaj popoldne odhajali iz požgane vasi proti Idrijskim Krnicam, niso izbrali nove ceste, ampak šli po stari. Tako sta jim padla v roke dva domačina, moj oče Črnilogar Janez (1894–1977), ki se je uračunal in si dal opravka na stari cesti. Ko se je nekaj obiral, je eden od vojakov sprožil rafal, krogle so se ustavile tik pred njim. Za talca so vzeli še enega od domačinov, ga kasneje poslali v koncentracijsko taborišče, kjer je umrl. Tako so popoldne prišli v Idrijske Krnice in se ustavili pri kmetu Sedeju. Oče je pravil, da so Nemcem padli v roke trije partizani. Pripeljali so jih na kmetijo. Kaj je bilo s tretjim partizanom? Domačin, gozdni delavec, je pozabil plenkačo. Pustil jo je naslonjeno na zid pri vhodu v hišo oz. hlev. Kraški lovci so se odločili za zločinsko grdobijo. Partizanoma so enemu za drugem odsekali glavo in prizor celo fotografirali. Prisotni so bili tudi italijanski bersaljeri-fašisti Salojske republike. Prizor so opazovali tudi domačini in oba talca iz Šebreljske planote, torej tudi moj oče Janez Črnilogar. Nemci so po tem dejanju domačijo zažgali. Takrat se je že zmračilo. Oče je izkoristil priložnost, se delal, kot da rešuje reči iz ognja, pograbil neko odejo in izginil v noč. V nedeljo 12. junija zjutraj se je vrnil domov na našo požgano domačijo v Šebreljah. Pri dejanju pri Sedeju so sodelovali izključno SS vojaki, Kraški lovci, ki so prej požigali vasi. Da ponovim, med njimi pa ni bilo domobrancev, pač pa tolmač, ki je znal slovensko in kot kaže, nekaj Slovencev iz avstrijske Koroške. Kot je verjetno vam bolj znano kot meni, teče proces proti storilcem.
Zanimivo je, da naj bi bila verodostojna priča Anton Pagon – Ogarev, v resnici gre za Andreja Pagona – Ogareva (1907–1994), o katerem najdete podatke tudi v Enciklopediji Slovenije. No, domačini so vedeli o tej družini marsikaj povedati. Čeprav je bil oče kmet, so bili tako on, zlasti pa njegovi trije sinovi, zagrizeni pristaši fašizma. S svojimi črnimi čepicami s cofki so strašili po planoti do kapitulacije Italije, potem pa so se spreobrnili. Franc je bil čevljar in ta je dal pred vojno krstiti svojega sina za Benita. Po vojni je prišel k župniku, naj spremeni ime. Do tega cerkveno ni prišlo, so pa fantu dali ime Rafko. Bil je duševno prizadet in je umrl mlad. Drugi po vrsti je Andrej, ki je postal novinar in o katerem je govora, tretji pa Viktor, ki je bil kasneje uradnik na občini. Vsem domačinom je seveda najbolj padla v oči njihova spreobrnitev po vojni: ko je bil pogreb njihove matere, nihče o teh treh ni šel v cerkev; čakali so zunaj.

Opis slike: Spopad dveh totalitarizmov – Delo 1942, ponatis 1947