Avtor: Tine Velikonja

Iz Užic sva se nameravala peljati naravnost v Višegrad in naprej v Sarajevo. Na zunaj je mesto neurejeno in promet po njegovih ozkih in strmih ulicah kaotičen. Kako je z nekim krajem zares, izveš na pokopališču. Na največjem od njih naletiva na grobarja, ki ravnokar kopljeta jamo, srbska begunca iz Konjica. Da ju v rodnem kraju ne bodo več videli: »Tamo su svi ustaše!« Pa se spomnim na Justina, ki mi je že lani prigovarjal, zakaj si ne bi, ko se že vozim po tistem koncu nekdanje Jugoslavije, šel ogledat tudi Srebrenico. Ženi Igi ni prav všeč, da si daljšava pot proti morju, vendar imava jaz in avto večino in obvelja najina. Prva je na vrsti Kadinjača, s katero skušam obogatiti svoj album propadajočih spomenikov. Po lepo speljani gorski cesti sva hitro na tem 800 metrov visokem hribu in prelazu. Spomenik branilcem Užiške republike je mogočen, vendar ga hudo načenja čas in sameva. Glasba iz propadajočih uslužnostnih hiš zaman vabi v goste.
Bajino Bašto prevozim v enem dihu. Pozna se, da njeni prebivalci niso lačni kruha in imajo varno streho nad glavo, saj jih redi hidrocentrala na Drini. V ušesih mi zvenijo imena Srebrenica, Bratunac in Gornji Potočari. Že prej sem preveril, ali jih imam napisane na karti, zato skozi Bratunac kar zapeljem. Prepričan sem, da se tako velika stvar na desetih kilometrih poti ne more skriti in je ni mogoče zgrešiti, pa sem se motil. Nobenih informacij o spominskem parku, nobenih kažipotov, dolina se hitro zoži in kot bi mignil, sem v Srebrenici, bosenskem rudarskem mestecu, ujetem v soteski sredi strmih gričev. Druga Idrija, z razbitim središčem, kot iz škatlice novo džamijo in obnovljeno pravoslavno cerkvijo na bregu. Nikjer sporočil o dogajanju pred desetimi leti. Pač Republika srpska, ki jo podobno kot pri nas zanimajo slavne bitke in zmage, tudi mrtvi v lastnih vrstah, nočejo pa slišati za umrle na sovražni strani, zlasti ne za grobišča oz. pokopališče, posvečeno osemtisočim pomorjenim med 11. in 19. julijem 1995.
Nazaj proti Bratuncu. Lahkomiselno planem na razdrapano makadamsko cesto, ob kateri naj bi bili Gornji Potočari, Jaglići in Šušnjari. Nekje med njimi naj bi bila po moji predstavi iz TV nenavadna livada, na kateri so uredili pokopališče za pobite leta 1995. A tam zgoraj ni nič. Naletiva na dve domačinki, muslimanki. Povesta, da sta bili tudi oni v množici 25.000 ljudi, ki so jih pred enajstimi leti segnali na polje in v tovarno med Bratuncem in Srebrenico. V okviru mirovnega programa sta se lani vrnili v domači kraj. Potrdita nama to, kar mi je Iga razlagala ves čas, da Potočari gor ali dol, vendar po njenem tu zgoraj med hribi ne more biti nič. Naj me vendar že sreča pamet in naj obrnem nazaj ali pa koga vprašam. Po ureditvi takega parka, kot so nam ga kazali po TV, ne bi pustili za seboj poti, ki je bolj podobna hudourniški strugi kot pa cesti. Domačinki nama razložita, da je spominski park spodaj v Potočarih, tam za tisto ograjo, mimo katere sva se iz Bratunca peljala proti Srebrenici.

Avtor slike: Tine Velikonja

Opis slike: Spominski park Potočari Tine Velikonja

Nazaj in nekaj sto metrov proti Bratuncu. To je pravi prostor, na zahodni strani ceste opuščena tovarna akumulatorjev, nekaj takega kot naš Litostroj, na vzhodni spominski park. Na tem kraju se je je dogajalo nekaj podobnega kot na Teharjah ali v Škofovih zavodih. Najprej enotedenska ofenziva, s katero so prebivalstvo mednarodno varovanega ozemlja Srebrenice, ki v premeru ni merilo več kot deset kilometrov, segnali v samo mesto, sledilo je obstreljevanje s hribov, s katerim so ljudi prisilili, da so se odločili za beg do glavne baze mednarodnih sil, na poti do Bratunca, kjer sva sedaj. Na površini nekaj hektarjev zgnetena množica, brez vode in hrane, nobenih sanitarij. Samo nekaj dni potrebuješ, pa imaš pekel. Avtobusov, ki so odvažali proč, je bilo petdeset, od 12. do 17. julija 1995, potem je prostor onemel, podobno kot izpraznjeno taborišče na Vetrinjskem polju junija 1945; nekaj tednov je vladalo varljivo tihožitje, dokler preživeli, pa tudi nizozemski vojaki, 450 po številu, ki bi morali ščititi varovano področje, niso spoznali, da odpeljanih moških ne bo nazaj. Pri nas smo začeli razmišljati o tem šele po amnestiji 3. avgusta 1945, ko smo bili preživeli pritavali iz taborišč.
Vedno se kdo reši, izjema sta ukrajinski Katyn in pri nas Brezarjevo brezno. Vezali so jih s trakovi ali vrvjo in ne z žico, prav tako roke zadaj, tudi slačili so jih do spodnjega perila, niso streljali vsakega posebej, ampak je šlo bolj hitro. Od Bratunca in načrtovanega morišča je bilo največ 60 km, povsod neka šola ali drugo javno poslopje, podobno kot za transporta iz Vetrinja 28. in 29. maja 1945 vojašnica v Slovenj Gradcu, kjer so jih natlačili tako na gosto, da se ni dalo ležati. Avtobusi so pripeljali naravnost na morišče. Ko so obstali, so oddvojili skupine po deset, na livadi so se morali postaviti v vrsto, se nato uleči z obrazom proti zemlji, potem pa po njih sprožili rafale. Morda še to: čez nekaj ur so nadzirali, če je še kdo ostal živ, tako, da so poslušali stokanje in tipali, koliko so se trupla oz. telesa postreljenih ohladila.
General Radislav Krstić, poveljnik Drinskega korpusa, na procesu, ki se je odvijal proti njemu od 13. marca do 2. avgusta 2000, na vsako vprašanje odgovarja: »Ne vem nič!« in: «Ni me bilo zraven, ne mene in ne mojih vojakov!« »Za poboje muslimanskih ujetnikov sem izvedel konec avgusta ali v začetku septembra«. Kako podobno je njegovo govorjenje zagovoru najbolj slavnega osumljenca, ki da je »za poboje maja in junija 1945 v Sloveniji izvedel šele, ko so postala trupla higienski problem«. Nič več mu niso dokazali, kot mi našemu Ribičiču. Izhajali so iz dejstva, da je bil takrat poveljnik Drinskega korpusa in da so poboje izpeljali njegovi vojaki. Naložili so mu 46 let zapora, če prištejemo njegovih 47 let, je malo upanja, da bo še kdaj zagledal beli dan.

Avtor slike: Tine Velikonja

Opis slike: Spominski park Potočari Tine Velikonja

Glavni tožilec Mark Harmon je takole pospremil svojo obtožbo:
»Želel bi, da dobite predstavo, kaj vse akcija takih razsežnosti zahteva. Enote, ki so udeležene, morajo prejeti povelje, ki ga je treba prevzeti in razdelati – način ubijanja, pokopa in prekopa žrtev. Na razpolago mora biti dovolj avtobusov, tovornjakov in drugih transportnih sredstev, s katerimi bi tisoče žrtev prepeljali iz kraja, kjer so jih zajeli oziroma so se predali, do taborišča blizu kraja ustrelitev. Poskrbeti je treba za bencin. Opozoril bi vas, da je bila takrat zapora za goriva in zato bencin izjemno drag.
Potrebne so bile varnostne sile, vsak transport proti severu je moral biti varovan. Kraji, kamor so ujetnike pripeljali, so morali biti dovolj veliki, zastraženi in dovolj blizu kraja eksekucij. Do morišč so morale biti na razpolago ustrezne ceste. Priskrbeti je bilo treba dovolj blaga za rute ali trakove, s katerimi so ujetnikom pred ustrelitvijo zavezali oči in dovolj blaga ali vrvi za vezanje rok. Za varovanje taborišča je bilo potrebno veliko stražarjev, saj so morali biti ujetniki tiste dni ali ure pred ustrelitvijo pod strogim nadzorom. Vozila za prevoz od taborišča do morišča so morala biti brezhibna.
Priskrbeti in prepeljati je bilo treba težke stroje za kopanje množičnih grobov in kasneje poiskati ljudi, ki so tisoče mrtvih prekopali. Ko so namreč septembra istega leta mednarodne inštitucije in vsa mednarodna javnost izvedele, da je na tisoče muslimanov iz Srebrenice pogrešanih in pomorjenih, so se general Radomir Krstić in njegovi sodelavci lotili sistematične akcije, s katero so skušali svoje ravnanje prikriti. Vojaki njihovih enot so mrliče izkopavali in zažigali ali zakopavali na skritih krajih.«
Spominski park je velik nekaj hektarjev, v njem je pokopanih tri tisoč identificiranih žrtev, na najnovejših grobovih gomile zemlje in leseni nagrobnik s podatki, drugi so že urejeni, vsi običajne velikosti s skrbno izpisanim nagrobnikom. Šele sedaj izvem, da muslimani ne dovolijo kremiranja, za drugih nekaj tisoč je skupna grobnica, zraven molilnica. Delavci se ne pustijo motiti. Eni s strojem kopljejo jarek za zaglavje, drugi vlivajo beton, tretji postavljajo značilne nagrobnike iz belega marmorja. Edina obiskovalca sva. Najdlje se zadrživa na centralnem spomeniku, krogu s premerom 40 metrov iz granitnih blokov, na katerih so izpisana imena vseh osem tisoč žrtev. Varnostnik naju opazuje od daleč. Ko spozna, da naju zanima prav vse, pride zraven. Šerif Begić, fant izrazitih potez in resnega obraza. Med žrtvami je tudi njegov 21-letni brat, pokaže na njegovo ime na spomeniku, vendar njegovega trupla še niso našli. Dovoli, da ga slikava. Podava se v muzej. Razstava je začasna. Fotografije ob izkopavanju: roke, zvezane z vrvjo, lobanja s strelno luknjo, razdrapani vojaški čevlji …
Za povratek iz Srebrenice v Bajino Bašto izberem hribovsko cesto naravnost proti jugu, ker je najkrajša. Kaj hujšega kot to. Vmes je osem kilometrov makadamske ceste, zaradi katere poslušam očitke prav do morja. Da so bili že Gornji Potočari poglavje zase, zdaj pa še zaprašeni avto, kot bi snežilo. Spet se mi dogaja krivica v zakonu, pa se ne bo nihče potegnil zame. Na vsej poti po Jugoslaviji, od vseh dva tisoč kilometrov samo deset makadama za Gornje Potočare in osem proti Bajini Bašti, pa je videti, kot da se je podrl svet.

Avtor slike: Tine Velikonja

Opis slike: Tako se je poslovil komunizem v Bosni Tine Velikonja