Avtor: Tine Velikonja

V nedeljo 22. oktobra 2006 sta končno prišli na vrsto tudi farni spominski plošči na Suhorju in v Radovici. Ko se je pred desetimi leti pokazalo, da pri Treh farah pri Metliki ne bo mogoče žrtev vojne in revolucije iz teh dveh župnij napisati na skupno farno spominsko ploščo in smo na to rešitev pristali, smo računali, da z dvema ploščam s po dvajsetimi imeni ne bo težav. Nismo si predstavljali, da smo si nakopali toliko napornega dela in potov. S farnimi ploščami ni tako, kot pri drugih rečeh, da se vse začne in konča pri denarju. Ko so enkrat postavljene in blagoslovljene, se denar zanje vedno najde. Pri ljubljanski nam je na koncu zmanjkalo kar pet milijonov. Obljubil nam jih je bil Rupel, pa predčasno odložil županstvo. Čeprav sta imeli njegovi naslednici Vika Potočnik in Danica Simšič denarja na pretek in ga razmetavali na desno in levo, za spoštljivi pokop svojih prebivalcev nista imeli posluha. Pa se je na lepem po zaslugi našega prijatelja ing. Jožeta Hubada našla v ZDA čudežna dediščina in dolg je bil poplačan.
Večji problem kot denar je lokacija. Na Suhorju smo iskali prostor na pokopališču, vendar je zasedeno do zadnjega kotička, ploščo smo poskušali pripeti na steno mrliške vežice, pa se hitro znašli v slepi ulici. Nazadnje se nas je usmilil župnik Franc Šifrar in nam ponudil stranska vrata na pročelju župnijske cerkve. Vrata so namreč navidezna, zunaj nakazana, a znotraj jih ni. Na Radovici bi se našel prostor na pokopališču. Pokazalo se je, da smo z našimi poizvedovanju dregnili v sršenje gnezdo. Čeprav uradno še ni bilo nič, so se oglasili metliški borci in poslali županu opozorilno pismo, kako se širijo »govorice o nameravani postavitvi farnih spominskih plošč v teh dveh župnijah, ki oživljajo in odpirajo že pozabljeno sovraštvo iz druge svetovne vojne med tistimi, ki so se borili proti okupatorju in za osvoboditev Slovenije, in tistimi, ki so bili na strani okupatorja in pomagali pri nasilju nad slovenskim prebivalstvom in njenim uničenjem. Odpirajo se že povsem zaceljene rane in sovraštvo … «
Pismo je za tri leta zamrznilo vsa prizadevanja. Župan se je tako prestrašil, da je dvignil roke in še bolj zvesto hodil na borčevske procesije in slavja. Glavno slavje je prav vsakoletno praznovanje padca postojanke vaških stražarjev na Suhorju 27. novembra 1942. Spodaj na pokopališču je pokopanih 21 vaških stražarjev, padli so v boju, njihov grob ni označen, tam zgoraj pod Petrovići v Ikovi Dragi pa počivajo mučeni in umorjeni stotnik Dobrivoje Vasiljević in njegovih sedem tovarišev, med njimi p. Klemen Norbert. Tamle pol kilometra severno v Gornjem Suhorju je Zakotka, njivica, na kateri smo pred dvema letoma izkopali p. Rajnerja Erklavca in še tri, umorjene pozimi leta 1944. Ravno ob žalni slovesnosti ob 60-letnici padca Suhorja smo se z domačini in župnikom dogovorili, da tudi v teh najbolj severno ležečih belokranjskih župnijah postavimo farni plošči. No, pravšnjega prostora na pokopališču v Radovici nam ni uspelo najti, zato smo prav tako prosili župnika, naj spet pomaga in dovoli, da pripnemo ploščo na steno farne cerkve, s čimer se je strinjal. Zataknilo se je z dovoljenjem Umetnostno gradbenega sveta ljubljanske nadškofije. Njena sestava se je menjavala, naša prošnja obtičala. Šele novoimenovana komisija pod predsedstvom škofa Andreja Glavana je s pomočjo njenega tajnika Francija Petriča našla posluh in srce za naše želje in 15. maja 2006 izdala privoljenje. Potem je steklo kot namazano. Načrte je bil že prej napravil arhitekt Franc Popek, plošče izklesal kamnosek Bojan Doltar iz Gradca.
Ob 15 uri slovesnost najprej na Suhorju. Plošča iz belega marmorja iz Carrare pomeni obogatitev domače cerkve. Namenjena je, kot beremo na vrhu »Žrtvam vojne in revolucije!« Sledi seznam z 22 imeni po vaseh in nič več. Samo še: »V letu Gospodovem 2006 postavili župnija Suhor in Nova slovenska zaveza«. Farna cerkev je bila napolnjena kot že dolgo ne tako. Mašo je vodil in ploščo blagoslovil škof novoustanovljene novomeške škofije Andrej Glavan ob asistenci metliškega dekana ter suhorskega in drugih belokranjskih župnikov. Med mašo je ubrano prepeval suhorski cerkveni pevski zbor. V kulturnem delu petje, recitacije, govori. V imenu odbora je nastopil domačin Anton Šuklje in se zahvalil prisotnim, sodelujočim in darovalcem, glavni govornik je bil Justin Stanovnik:

Dragi prijatelji!
Zbrali smo se k slovesni blagoslovitvi nove farne spominske plošče. Zakaj pravimo farne spominske plošče? Zato, ker z nobenimi drugimi tremi besedami ne bi mogli izraziti pomena in značaja zgodovinskih dejanj, ki jih že šestnajst let opravljamo po Sloveniji. To so najprej plošče, ker so ljudje vse od davnine stvari, ki so hoteli, da ostanejo za zmerom, zapisovali na plošče. Plošča ima to v sebi, da je najpreprostejši in hkrati najslovesnejši dokument kakega časa. Tudi ko bi imeli denarja, da bi se v njem valjali, ne bi postavljali spomenikov, ampak plošče, ki so v svoji slovesni enostavnosti najbolj ganljive priče človekove volje biti v zgodovini. Ko pa pravimo, da so to farne plošče, nočemo samo geografsko zajeti določenega administrativnega področja Cerkve, ampak želimo povedati, da je sporočilo, ki ga tako objavljamo, dano v last skupnosti, ki je v zgodovini vzdrževala krščansko kulturo vere in upanja. S to besedo hočemo povedati, da to, kar tu piše, ni samo moja ali tvoja stvar, ampak stvar vseh ljudi, ki naj bi tudi v prihodnosti vedeli, kar vemo sedaj: za kaj je nekoč šlo in za kaj v nekem osnovnem in bistvenem pomenu vedno gre. Zato za te plošče pravimo tudi, da so spominske. Spomin ima namreč to vlogo in to dostojanstvo v sebi, da se na njem človek postavlja. Človek brez spomina ni nič, narod brez spomina ni nič. Narod brez-spominaje lahko karkoli, če pa ne ve, kaj je, nazadnje neha biti narod.

Avtor slike: Tine Velikonja

Opis slike: škof Andrej Glavan blagoslavlja farno spominsko ploščo na Suhorju Tine Velikonja

Farne spominske plošče, ki jih mi postavljamo, pa imajo še to izjemnost, da govorijo o nekem času, ki ga ne dosega noben drug slovenski čas. Sredi stoletja, ki je minilo, se je v naši domovini zgostil čas, ki se ni napovedoval v nobenih sanjah in nobenih slutnjah in nobenih prerokbah. To je bil čas, ki se je zapisal v to deželo s pisavo, za katero smo morali izumiti posebno ime: grobišča; ne grobovi, ampak grobišča. Vsa Slovenija je popisana s pisavo grobišč in v vsakem ležijo ljudje: po eden, po dva, po pet, po deset, po sto, po tisoč. Še nikoli nismo Slovenci doživeli kaj takega. Poznali smo »boj Vitovca in ropanje Turčije«, a je to bilo zunaj nas in ni bilo od nas. Naši ljudje so padali na Soči in na Piavi na Mazurih in v Karpatih, a je to bilo zunaj nas in ni bilo od nas. Ljudje, ki so ustvarjali čas, ki za sabo ni pustil ničesar razen grobišč – tisti, ki jih štejejo, so prišli že do številke petsto – pa so bili od nas in iz nas. Kaj so bili ti ljudje in kaj je bilo v njih, še danes ne vemo. Ne vemo, kaj so bili. Vemo, da so bili vserazpoložljivi pripravljeni na vse in verjeli so, da je svet do kraja manipulabilen, da je z njim mogoče narediti in doseči karkoli, le pripravljen moraš biti na vse. To so imeli ti ljudje v sebi in vero, da jih je zgodovina izbrala za oblikovalce dokončne prihodnosti. To vemo, v resnici pa jih še danes ne razumemo. V Ljubljani imamo vrsto institutov, ki bi si lahko vzeli za nalogo, da raziščejo fenotip boljševika, a tam delajo doktorate in trasirajo svoje akademske kariere, bistvenih nacionalnih vprašanj pa si ne postavljajo. Življenjsko vprašanje slovenske kulture je, kako so ti ljudje sploh mogli nastati; na vsak način moramo to dognati, si pravimo, a smo tudi v tem kot v mnogih drugih rečeh sami.
Slovenci pred drugo svetovno vojno nismo imeli nobene pete kolone, ne italijanske ne nemške, še manj fašistične in nacistične. Imeli pa smo ljudi, ki so se, ko so na nebu zagledali določena znamenja, ko so slišali za določen nauk in prebrali določene knjige, ustavili in rekli: »To sem jaz.« Kar pa je ob tem čudno in nenavadno, je to, da so, ko so to rekli, tudi že vedeli, kaj morajo narediti. In naredili so vse, kar jim je ukazal duh, ki je stopil vanje – pred ničimer se niso ustavili Polastiti so se domovine – vsi veste, kako so to dosegli – potem pa so po pol stoletja morali oditi. In ko so odšli, so ostala za njimi samo grobišča – tistih petsto krajev, za katera smo Slovenci morali izumiti novo in strašno besedo: grobišča. Ko so odšli, je za njimi ostala samo duhovno
opustošena domovina in teh petsto mest v njeni novi geografiji.
Danes je vsem jasno, danes se je iz vse megle že toliko pokazala pokrajina preteklega dogajanja, da človeku normalne pameti, človeku navadne pameti, ne dovoljuje, da ne bi videl osnovne reči: ko teh ljudi ne bi bilo, tudi teh petsto grobišč ne bi bilo. Jasno je postalo, nad vsak dvom je postalo jasno, da je 6. aprila 1941 Nemčija napadla Slovenijo in ne Slovenija Nemčije; jasno je, da je 6. aprila 1941 Italija napadla Slovenijo in ne Slovenija Italije; tako jasno je tudi, da so po 22. juniju 1941 boljševiki napadli slovenske katoličane in ne katoličani boljševike. Nemški nacisti in italijanski fašisti so nas napadli od zunaj, prišli so nad nas kot ujma, kot suša, lakota in kuga, boljševiki pa so bili Slovenci in so nas napadli od znotraj. Z Italijani Slovenci nismo imeli nikoli nič, tudi z Nemci ne, razen redkih izjem, zato pred vojno v Sloveniji ni bilo italijanske in nemške pete kolone, pač pa je v Sloveniji obstojala močna komunistična peta kolona z mednarodnimi, torej zunanjimi povezavami – ni vam neznano, da je imela močna oporišča tudi v Beli krajini – in ta je, ko je prišel čas, udarila z vso silo, ki je izhajala iz spoznanja, da je vojna njena edina možnost.
V strategiji, za katero so se boljševiki odločili, je Suhor igral važno vlogo. Nekaj je dokazal. Ne bom vam sedaj držal zgodovinske učne ure, dve tri stvari pa moram, ker stojimo tu, le povedati. Boljševiki so vedeli, da morajo, če hočejo uresničiti svoj prevratni projekt, uprizoriti rezistenco ali upor proti okupatorju. Samo tako so lahko upali, da bodo pritegnili v svoj krog svobodoljubne in nič hudega sluteče Slovence in pridobili simpatije zaveznikov. Pri tem pa so morali doseči še to, da tega boja ne bo organiziral še kdo drug in da bodo sami. Zato so z odlokom OF z dne 16. septembra leta 1941 proglasili vsakogar, ki bi to poizkušal, za narodnega izdajalca in ga obsodili na smrt. Zato pravimo, da je 16. september 1941 začetek slovenske državljanske vojne. Začelo se je izvajati to, kar je v nekem pismu iz tega časa ukazal Edvard Kardelj: »Na ozemlju Slovenije ne sme bili drugih čet, razen partizanskih. Likvidirajte, če treba z orožjem, vsak drug poizkus.« (Janko Maček, Zaveza 27, str. 15)

Avtor slike: Tine Velikonja

Opis slike: Razbita in onečaščena farna spominska plošča na Suhorju Tine Velikonja

Kar je bilo ukazano, se je tudi zgodilo. Ko so se na pomlad leta 1942 po Dolenjskem začela pojavljati oborožena in neoborožena jedra demokratske Slovenske legije ali pa so tja začela prihajati iz Ljubljane, so jih komunistični gverilci začeli napadati tako silovito in tako dosledno, včasih tudi skupno z Italijani, da je tej skraja maloštevilni vojski kmalu postalo jasno, da se bodo mogli obdržati le tako, da bodo začeli sami uporabljati boljševiške teroristične metode. Popolnoma razumljivo je, da vojaki, ki so prihajali iz katoliških fantovskih odsekov, tega niso bili v stanju vzeti nase. Ni jim preostalo drugega, kot da svoj boj legalizirajo pri italijanskih oblasteh. Posadka na Suhorjuje bila prva realizacija tega novega obstajanja. Suhor, s tem, da je sploh bil, pa tudi s tem, kako je padel, obtožuje in bo vedno obtoževal Komunistično partijo Slovenije, tiste ljudi, ki so bili iz take snovi, da so mogli v sebi uresničiti boljševiškega človeka, pa tudi vse tiste, ki so partiji pomagali, da je izpeljala svoj projekt, slovensko liberalno malomeščanstvo in leve katolike, kocbekovce in krščanske socialiste, pa tudi vse druge, ki so z različnimi računi pri tem sodelovali, vse te ljudi Suhor obtožuje za svojo in vseslovensko usodo.
A sedaj smo dežela petstotih grobišč. Koliko jih je samo v Beli krajini! Če hočete o tem kaj natančnejšega izvedeti, vam svetujem, da preberete katero od besedil Janka Mačka v Zavezi 15, 27 in 28. Kaj si boste rekli, ko boste prebrali zgodbe o Marici Nartnik, o Karolini Jakša, o Mariji in Anici Lončarič, o idealnem profesorju Antonu Ovnu, o velikem patriotu agronomu Antonu Starcu, potem pa o tolikih duhovnikih, o Omahnu, Erklavcu, Salmiču, Kofaltu, o župniku Janezu Raztresenu, ki so ga 21. julija 1942 odpeljali iz tega župnišča, o patru Norbertu Klementu, ki so ga skupaj s kapetanom Vasiljevićem v noči na 27. november 1942 odpeljali na Popoviče pod Gorjanci. Koliko bolečine, si boste rekli, ko boste o tem brali. Ali ko boste v duhu obšli Mavrlen in Brezovo Reber, koliko slovenske bolečine, si boste rekli. In kakšna bo vstala pred vašimi očmi Slovenija? Ali boste rekli, da je oskrunjena od toliko zločinov? Ali pa boste raje rekli, da je sveta od tolike bolečine? Kaj boste rekli za to našo zemljo?
Kaj pa slovenska duša, kaj pa boste rekli zanjo? Kakšna je po petdesetletnem nasilju? Ali si bo sploh kdaj opomogla? In ali smo še normalni? Upravičeno se tako vprašamo. Ko so odprli brezno Pri konfinu, ali je kdo kaj rekel? Kaj se je zgodilo s Slovenijo? Ali je zakrknjena? Ali je postala le tako brezčutna? Koliko časa bo še trajal njen zlovešči molk? Duhovna elita v središču Slovenije, ki bi v svojih antenah morala loviti najfinejše vzgibe časa, je tiho, kakor da se ne bi nič zgodilo, in žene naprej svoj rutinirani kulturni biznis.
Zakaj o tem govorim? Zato, da bi mi, ki sedaj skupaj tu stojimo, zbrani v eni misli, začutili, da bi ob tem česar se spominjamo, morali postati boljši ljudje. Da bi to začutili v sebi in da bi to, kar bi se spočelo v nas, povedali tudi drugim. Da bi Slovenci, ki smo šli skozi vse te hude plavže, morali postati boljši ljudje. In da ljudje, ki jim je bilo to naloženo, da so morali odigrati vlogo žrtev, ne bi bili tako sami.

V Radovici ob 17 uri blagoslovitev, v imenu krajevnega odbora je govoril njegov predsednik, v kulturnem delu je program slikovito popestrila šestčlanska pevska družina Nemanič iz Božakova. Prav na koncu so nam v slovo zapeli celo Cigansko violino. Elipsasta plošča z 20 imeni, zgoraj spet samo »Žrtvam vojne in revolucije«.
V noči med 5. in 6. novembrom se je zgodilo tisto, česar so se nekateri bali, pa jih nismo verjeli. Razdejanje je prvi opazil domači župnik, da je namreč farna plošča razbita na koščke. S hudo slutnjo v srcu je pohitel v Radovico. Ni se zmotil. Tudi tam so poskušali neznanci odtrgati ploščo z zidu, pa jim ni uspelo, odbili so samo spodnji del, do koder so s svojim orodjem lahko segli. Ploščo na Suhorju bomo postavili na novo, ko berete poročilo, se je to že zgodilo, staro bomo obnovili in jo skušali postaviti poleg Kočevskega lesenega križa v Muzej novejše zgodovine, če se bo dalo. Na Radovici smo prilepili odbiti del. Plošč nalašč nismo zavarovali, saj nismo na Divjem zahodu, in tudi v bodoče jih ne bomo. Tudi plošče nasprotne strani bomo pustili na miru, saj to ne vodi nikamor. Potrdilo se je, da je Suhor za borce NOV božja pot. Nič neposvečenega se ga ne sme dotakniti. Župnišče, ki stoji zraven farne cerkve uradno ni na Suhorju, čeprav stoji tik zraven cerkve, njegov naslov je Bereča vas 9A. Na šoli in v njeni bližini so kar štirje borčevski spomeniki: prvi priča, da je »15. januarja 1944 od tu odšla na legendarni pohod na Štajersko XIV. divizija«, druga plošča je posvečena žrtvam okupatorja s Suhorja, tretjo je dobil narodni heroj Martin Južna, četrta, ki je najbolj zanimiva, je posvečena ustanovitvi italijanske brigade Fontanot, kar je zgodilo prav na Suhorju v jeseni leta 1943 po kapitulaciji Italije.
Samo še v Adlešičih in Podzemlju bomo postavili plošči, pa bo Bela krajina pokrita. Na zunaj idilična slovenska dežela, ki ji ob osnovanju prve Jugoslavije ni veliko manjkalo, da je niso prisodili Hrvatom, znotraj pa odrinjena na drugi strani Gorjancev z mehkim trebuhom izpostavljena proti Hrvaški, pred katero jo suvereno varuje počasna Kolpa. Upamo, da bo z zgraditvijo predora pod Gorjanci našla svojo srečo in mir.

Avtor slike: Tine Velikonja

Opis slike: Poškodovana farna spominska plošča na Radovici Tine Velikonja