Avtor: Ivanka Kozlevčar

Dopisovanje med ljudmi je pomembno pričevanje o ljudeh in času. Daniel Šerko se je tega zavedal in je pomembnejša pisma hranil. Pismi, ki jih je napisal svojemu gimnazijskemu profesorju Francetu Koblarju, in Koblarjevo pismo njemu je dal na razpolago Zavezi za objavo.
Daniel Šerko je iz znane Šerkove družine v Cerknici, ki je dala več izobražencev. Njegov prastari oče Adolf Obreza je bil poslanec na Dunaju, ukvarjal se je z lesno trgovino, kar sta nadaljevala tudi Danielov stari oče France Šerko in njegov oče, ki pa se je ponesrečil na lovu, ko je bil Daniel star dve leti. Očetov brat dr. Alfred Šerko je bil po prvi vojni profesor nevrologije in psihiatrije na Medicinski fakulteti v Ljubljani, drugi brat, Milan Šerko, pa profesor na Poljanski gimnaziji, na kateri je Daniel 1934 maturiral. Po maturi in vojaščini ter enoletni praksi pri Lojzetu Žumru, upravniku škofijskih gozdov v Gornjem Gradu, se je moral posvetiti lesni trgovini, brat pa je nadaljeval študij na univerzi in diplomiral iz kemije. Med vojno je bil do italijanske kapitulacije doma, potem pa se je umaknil v Begunje, kjer so ga po partizanskem uničenju postojanke partizani zajeli in zaprli v Cerknici. Ko so Nemci zavzeli Cerknico, se je rešil in nato odšel v Ljubljano. Konec aprila 1945 se je umaknil v Trst, se pozneje pridružil beguncem in se z bratom in materjo, ki je prišla za njima v Italijo, izselil v Argentino.
Profesor dr. France Koblar je bil pred vojno eden vodilnih izobražencev katoliškega kroga. Uveljavil se je zlasti kot kritik, esejist in urednik Doma in sveta. Bil je naklonjen idejam krščanskih socialistov in je branil Kocbekov članek Premišljevanje o Španiji, ki je izšel 1937 v Dom in svetu in je napisan strupeno proticerkveno. Kocbek za revolucionarno proticerkveno divjanje dolži predvsem Cerkev samo in jo označi za fašistično. V slovenskih kulturnih krogih je nastala razmeroma ostra delitev na pristaše in nasprotnike španske revolucije, ki so se v glavnem pokrivali s pristaši in zagovorniki komunizma. Članki v zvezi s polemiko ob Kocbekovem Premišljevanju o Španiji so zbrani v knjigi Kriza revije Dom in svet 1937, ki jo je uredil Marjan Dolgan leta 2001. Knjigi je dodana študija Matija Ogrina Površje in žarišče krize Doma in sveta leta 1937. V njej prikazuje, kako se je Kocbek uveljavljal v križarskem gibanju (izdajali reviji Križ na gori 1924–1927 in Križ 1928–1930), ki se je zavzemalo za individualno in čustveno doživljanje vere, v družbenem smislu pa miniralo krekovsko socialno delovanje in poskušalo razbiti vse obstoječe organizacije. V drugi polovici tridesetih let se je Kocbekova skupina povezala s komunisti, kar je bilo usodno, kot je bila usodna oznaka katoličanov in Cerkve za fašistične v njegovem članku. Ogrin pravi: »Kot duhovni izvor fašizma je razglasil tradicionalno katoliško vernost, tako oportunistično kot pristno in dejavno. To je v uvodu Premišljevanja zapisal tako, da je veljalo vsem, tudi slovenskim katoličanom. Tako je Kocbek l. 1937 večji del slovenskih katoličanov obtožil, da so fašisti. Ta pomen članka nikakor ni bil preslišan. Nasprotno. Zato je celoten članek deloval kot klin, zabit v slovensko katolištvo. Razpoka, ki jo je bil povzročil, je bila glavna ognjena črta poznejše komunistične revolucije.«
Leva usmerjenost je bila tedaj modna in razen v katoliških krogih se je bolj malo kritično in realistično govorilo o dejanskih razmerah v Španiji in v vzorčni Sovjetski zvezi. Drugo plat španske revolucije je Slovencem pokazalo Skupno pismo španskih škofov škofom vsega sveta zaradi vojne v Španiji, objavljeno v Ljubljanskem škofijskem listu 1937, priloga k št. 10. Evropski pisatelji, ki so se dali povabiti v Sovjetsko zvezo, so do Andrea Gidea pisali v glavnem pohvalno in zavestno zavajajoče, kot so delali socialistično usmerjeni in liberalistični pisci pri nas, vsak iz svojih razlogov: bodisi iz želje po revoluciji ali pa zaradi proticerkvenega stališča in odpora do katoliških norm, ki jih je Cerkev branila.
Koblar je bil med levo usmerjenimi katoliškimi intelektualci zmernejši. V knjigi Moj obračun, ki naj bi bila napisana ob koncu vojne, izšla pa je pri SM 1976, pravi, da se je zavedal razkola, če ne bodo v osvobodilni boj vključili vseh Slovencev. Kocbeku naj bi v jeseni 1942 rekel: »Govorite najrajši vsi o tem, da dosedanjih političnih voditeljev ne marate. Če naj bo ta organizacija vseslovenska, mora zajeti res vse poštene in resnično narodne ljudi. Če ne bo v organizaciji v celoti Slovenske ljudske stranke in njenih voditeljev, se bojim, da se začne nasprotovanje, iz tega nasprotovanja pa pri naših razmerah sledi verski boj.« Atentati na Kiklja, Župca, Erlicha in Natlačena ga niso prizadeli. Erlicha je odklanjal že pred vojno zaradi radikalnega protikomunističnega stališča. Ostro pa je obsojal tiste, ki so stopili na protikomunistično stran, npr. Narteja Velikonjo.
Šerko je poznal Koblarja s Poljanske gimnazije, kjer ga je učil slovenščino. Med njima je bil očitno prisrčen odnos, saj se ga Šerko še po dolgem času z veseljem spominja. Revolucija ju je postavila vsakega na drugi breg. Medtem so se zgodile tako zelo hude stvari, da so mnogi onemeli, toliko jih je po nepotrebnem padlo, toliko je bilo pomorjenih, toliko jih je moralo zapustiti domove, ljubljeno domovino in pri tem je bilo za katoličane najbolj boleče sodelovanje krščanskih socialistov s komunisti. Kot je videti iz Koblarjeve knjige in njegovega pisma, si tudi pozneje ni postavljal vprašanj glede odločitve krščanskih socialistov, ki so vsaj v začetku bistveno pripomogli k uveljavitvi komunistov, in s tem omogočili revolucijo in je njegovo videnje vse tragike bistveno bolj površinsko kot pa Šerkovo.

Velecenjeni, dragi gospod profesor!
V zadnjem pismu mi gospod inž. L. Žumer, po katerem sva si lani izmenjala pozdrave, poroča, da ste konec novembra slavili osemdesetletnico. K petdesetletnici sem Vam lahko pisal še od doma, k osemdesetim letom pa Vam moram poslati pismo kdo ve od kod iz neizmerne Južne Amerike, želeč Vam iz vsega srca k Vašemu prazniku še mnogo zdravih, plodnih in od samega Boga žegnanih let.
Dolga so leta in širok je prostor, ki nas loči; za mene še vedno preširok in prepad preglobok, da bi lahko stopil prek njega in šel domov, pa četudi le gledat srečne kraje svoje mladosti.
Dosti spominov me veže na Vas, segajo prav do leta 1926, ko sem pri sprejemnem izpitu za v gimnazijo pisal po Vašem diktatu Deklica in pasjeglavci. Bili ste nato moj profesor vseh osem let do mature. Še sedaj, po tolikih letih, so mi nepozabne Vaše slovenske ure, predvsem one o Levstiku, ko ste nam pravili, kako brezpogojno in veličastno je prešel življenje. Tedaj ste me odlikovali s tem, da sem moral v spomin na mojega pradeda v razredu prebrati Molčimo. Dalje se živo spominjam Veselega vinograda, ko ste Vi odločno in edini protestirali na obe strani. Tu sem Vam pomagal in bil tepen v Drami, ko smo hoteli razbiti prvo ponovitev predstave. Veselemu vinogradu je sledil krvavi, pri katerem pa nisva več – na mojo veliko žalost – stala na isti strani. Jaz sem bil tepen tudi v tem vinogradu. Po popolni ločitvi duhov ter tudi potem še v evropskem begunstvu in sedaj še vedno, sicer precej odmaknjen, z velikim zanimanjem sledim Vašemu delu, kolikor o njem poročajo naši begunski listi in kolikor mi ve povedati o Vas dr. T. Debeljak, ki ga večkrat obiščem, kadar potujem v Buenos Aires.
Si morete predstavljati, dragi gospod profesor, kako si želim sicer nemogočega pogovora z Vami in kako rad bi Vam vse lepe želje, katere mora sedaj posredovati to pismo, izročil ustno! Ostane mi le še upanje, da Vam te vrstice mogoče narede malo veselja in Vas še prosim, blagovolite sprejeti mnogo pozdravov od Vašega nekdanjega vedno hvaležnega učenca.
11. januarja 1970
Daniel Šerko

Spoštovani, dragi gospod Šerko!
Vaše ljubeznivo in prisrčno pismo z dne 11. januarja, ki sem ga prejel februarja, me je zelo razveselilo in za voščilo k moji 80–letnici se prav lepo zahvaljujem. Dobil sem nekaj čestitk iz Amerike, toda od manj znanih, tudi neznanih ljudi, drugih svojih znancev pa sem se tačas sam živo spominjal. Zasledujem življenje in delo vseh, ki jih ni doma, in si mislim, da bi marsikake bridkosti, ki se je naključila tu doma ali tam zunaj, danes ne bilo in bi je tudi takrat ne bi bilo treba.
Da odgovarjam na Vaše pismo šele zdaj, mi, prosim, oprostite. Ves čas me je tako dušilo razno neopravljeno delo, da se nisem mogel ganiti. Sem še vedno aktiven profesor na Akademiji za gledališče, pa tudi vse drugo delo mi jemlje toliko časa, da sem šele danes prišel nekoliko do sape.
Vaši spomini so me prestavili v moja mlajša leta. Nekaj pa sem občutil kot grenkobo zaradi tega, kar je bilo pozneje. To me je zaskelelo, ker se mi zdi, da ne poznate vse resnice. Bila je revolucija, v kateri sem skušal biti pomirjevalec in posrednik, pa sem ostal nerazumljen in na lastni strani doživel marsikatero sovražnost. Bilo je veliko zmot in usodnih nesporazumov, le z Nemci ali Italijani in tistimi, ki so se opirali na njihovo pomoč, se jaz nisem mogel sprijazniti, četudi so mislili, da z njimi rešujejo svoje narodno ali versko prepričanje. Pač pa sem pozneje ugladil marsikako trdoto, kolikor sem le mogel. Pa ne mislite, da se opravičujem. Vsak po svoje odgovarjamo svoji vesti in se rešujemo v teh zapletenih stvareh. Ko zasledujem novice in položaj slovenskega begunstva, občudujem zvestobo do naših narodnih tradicij, ljubezen do jezika in žrtve, s katerimi se ohranjate. Razumem tudi psihološke posledice, ki prihajajo od tod, da je vsak skusil svojo osebno tragedijo. Čutim pa, da marsičesa pri nas, zlasti pozitivnega, ne poznate. Mene veliko bolj skrbi današnji splošni materializem v svetu, laž in sila, ki gospoduje. Skrbi me mladi rod, ki je čisto drugačen in pozna samo odpor zoper vse, kar je še trdno in urejeno. Ti vplivi pa prihajajo od povsod, zlasti z zapada.
Zelo bi si želel, da bi tudi prepad, o katerem govorite, premagali v sebi – in še kdo drug – in če morete, pridete pogledat domov. Takrat bi Vas bil neizrečeno vesel – tudi koga drugega. Predvsem pa mi pozdravite T. Debeljaka, kadar ga obiščete.
Posebno Vam želim vse dobro
vdani France Koblar.
Ljubljana, 21. marca 1970

Velecenjeni, dragi gospod profesor!
Z velikim veseljem sem prejel Vaše pismo od 21. 3. in se Vam zanj sedaj lepo zahvaljujem. Bržčas se boste začudili, da Vam pišem še, pa skoraj ne morem, da ne bi Vam, svojemu najdražjemu vzgojniku, pojasnil razlogov, ki me drže nazaj, da ne morem sprejeti Vašega vabila k povratku domov, o katerem sem prepričan, da je bilo mišljeno z vso prisrčnostjo in dobrohotnostjo. Vzroki in razlogi pa so naslednji.
Vrnitev domov si predstavljam drugačno od turističnega potovanja in tudi drugačno od obiska domovine izseljenca, ki je nekoč odšel bog ve iz kakega vzroka v svet, in se mu je naenkrat storilo milo ter si je zaželel krajev, iz katerih je izšel. Vrnitev v mojem primeru bi bila popolnoma nekaj drugega. To bi bila vrnitev popotnika, ki ni vseh petindvajset let zdomstva en dan pozabil na dom in bi se vračal domov, željan tolažbe in počitka, katerega mu more dati le domovina, ki se ji ni izneveril en sam trenutek in ki ve, da drži ono, da si »kakor zdravje« in je zgrešeno tisto: »širna, brezmejna si«.
Pa naj si zamislim obisk doma prav konkretno. Le kako naj bi mogel mimo domače hiše, in ne vstopiti in prespati doma, kako srečati nekdanjega prijatelja ter molče požreti psovko »izdajalec«. S povratkom in že s samim potnim listom bi, vsaj na videz, moral priznati oblast, ki je po mojem – kar je pa vsaj za mene najmerodajnejše – uzurpirana, prigoljufana in vrinjena z najkrutejšo silo. Kako naj bi mogel prestopiti neznane grobove dvanajsttisočev premagancev, pobitih s strelom v tilnik ob na hrbtu zvezanih rokah, in nemi grob hromega pisatelja in grob tega in tega in še tega!
Od teh groznih časov je minilo četrt stoletja (prav te dni), pa čas zločina ne izbriše niti ga ne ublaži. Povrhu vsega so pa doma na oblasti še vedno isti in to prav isti ljudje, ki so bili zmožni vseh teh grozot. Kako naj se torej po vsem tem vrnem, kaj ne bi po takem povratku res postal izdajalec?
Omenjate, da mi zunaj marsičesa zlasti pozitivnega doma ne poznamo. Tu vemo, da imate tam mnogo lepih cest, da tiskate razkošne knjige, da je Ljubljana čudovito lepa, da se tehnika da primerjati z drugo evropsko, a istočasno imate premiera, ki je lastnoročno pobijal zvezane premagance svojega rodu. Govoriti in pisati morate, kakor vam ukažejo »uglašujoč slovensko kulturno udejstvovanje s potrebami delovnega ljudstva«. Sam sveti božični dan je robotni dan; izseljevanje in iskanje kruha v tujini je večje kot kdaj koli; število slovenskih rojstev pa je na eni najnižjih evropskih stopenj.
Zahvaljujem se Vam za priznanje naši zvestobi slovenstvu, ki mora doma ostati tajnost (saj je tajnost skoraj naš obstoj), če ne pa vsaj nezaželen doprinos skupnemu narodu, kateremu pa le pripadamo kljub vsemu mi zunaj in vi doma. Sicer pa ni v našem prizadevanju pravzaprav nič posebnega in drugače bi skoraj biti ne moglo; čemu smo se upirali komunizmu in zakaj smo odšli v svet, mar ne prav zaradi zvestobe do naših narodnih tradicij in narodu samemu?
Pa še k pojmu »sodelovati z okupatorjem«, ki ga tudi omenjate. Mnenja sem, da je z okupatorjem sodeloval vsak, ki je (pa četudi zaradi golega preživetja samega) zanj delal, prejemal njegovo plačo in jedel njegov kruh, kakor tudi oni, ki je iz istega vzroka prejel okupatorjevo orožje in z njim branil svoje in svoje družine življenje.
Preresnično rečete: vsak po svoje odgovarja svoji vesti. Ravno radi vesti in še radi najčistejšega spomina nedolžnih pobitih ter še morda radi osebnega ponosa samega mi je pot domov zaprta. V tolažbo pa mi je: čas dela za nas. Nekoč, ko nas ne bo več, ko se bo poslednji zanamec utopil v tujem morju, bo zgodovinar v Ljubljani o nas poročal pravilno.
Zna biti, da se Vam bo zdelo vse prej povedano prenapeto, mogoče celo bolestno, recimo še zagrizeno, veste, pa ni. Če ne bi doživel ničesar drugega kot le, da sem videl jok in slišal tuljenje mater in žena, ko je v treviški begunski kamp dospela potrjena vest o izročitvi in pokolu domobranske vojske, bi bilo že to stokratno opravičilo moji nespravljivosti. Dognal sem, da so v življenju gotove stvari res absolutne, pri katerih je nemogoče vsako glihanje in do katerih mora biti človek, če le količkaj nase da, dosleden do zadnje pike. Hvala Bogu, ni jih mnogo, a nekaj jih je in ta spada mednje z vso krutostjo.
Znam si predstavljati Vaš skopo odmerjeni čas, občudujem Vaše znanje, pridnost in vitalnost ter Vas, dragi gospod profesor, kakor bi si sicer odgovora želel, zanj ne prosim, pač pa prosim, tolmačite to pismo pravilno in iščite v njem ono iskrenost ter željo po resnici, s katero je bilo pisano. Razmišljal sem, naj Vam pišem ali ne, in sem prišel do spoznanja, da Vam moram. Kolikor sem ravnal pravilno, sodite sami in mi oprostite, če sem Vas po vašem nadlegoval po nepotrebnem.
Zahvaljujem se Vam za poslane pozdrave g. Tinetu Debeljaku, ki jih bom, upam, kmalu izročil, pri tem pa Vas prosim, izročite Vi, če imate priliko, moje pozdrave g. inž. Žumru s pripombo, da sem si v svesti dolga glede odgovora.
S prošnjo k dobrodošlemu sprejemu mnogo mojih iskrenih pozdravov in želja za vse najlepše ostajam Vaš vdani in hvaležni
Daniel Šerko
11. maja 1970

Spoštovani gospod!
Čestitka, ki bi je bil moj oče tako vesel, je prispela, žal, šele po njegovi smrti. Bili ste eden tistih njegovih učencev, katerih pozornosti se je vsakokrat iz srca razveselil. Spominjam se, da ga je neko Vaše pismo do solz ganilo. Ob njegovi 85–letnici v novembru nihče ni mogel slutiti, da se bo dober mesec za tem že začel poslavljati. Postajal je samo zložnejši, vendar … opravljal odgovorno delo v Akademiji in Slovenski matici. Ta njegova delovna sila, ki bi je bilo dovolj za več življenj, je zavirala tudi zahrbtno bolezen v njem, da tako rekoč ni imela časa, da bi se do konca prebudila. Ni vedel, da nosi v sebi v prsih velikanski tumor, pod katerim je pričel omagovati šele, ko se je ta razširil v bližino požiralnika. Po tem je bil v enem tednu še na nogah in že na onem svetu. Tolaži me zavest, da ni dolgo trpel, zadnje dni pod uspavali prespal in tako dostojanstveno, kot je živel, tudi umrl.
V imenu mojega pokojnega očeta sprejmite, prosim, moje pozdrave.
Anka Koblarjeva
Ljubljana, 27. 2. 1975