Avtor: Tine Velikonja

Ko premetavamo zapiske o dogajanjih pri nas v času druge svetovne vojne, smo kljub nasprotovanju toliko napredovali, da je sicer v pogrošnih razpravah ali pismih bralcev še vedno dopustno govoriti in pisati črnobelo o uporu proti okupatorju na eni in narodni izdaji na drugi strani, v strokovnih krogih pa ni mogoče več zanikati, da je šlo predvsem za revolucijo in zaradi revolucionarnega terorja izzvano državljansko vojno. Vojna je vojna, sredi bojnega hrupa in jeze nobena stran ne izbira sredstev in se za propagando poslužuje neresnic, če so ji le v prid. Ko potihne orožje, spet pišejo zgodovino predvsem zmagovalci, od njih pa je odvisno, koliko se bodo soočili z resnico in je bodo pripravljeni sprejeti. Naši se niso!
Zdaj, ko je minilo dobrih petnajst let, odkar se je obrnil svet. Upali smo, da bo šla partizanska stran vase in v želji po spravi revidirala svojo zgodovino, najmanj, kar smo pričakovali od nje, pa je bilo seveda, da se bo znebila najbolj gorostasnih laži in podtikanj. Žal se to ni zgodilo. Niti za milimeter ni odstopila od svojega videnja in svojih zgodb. Ko primerjamo, kaj se je deset let po dogodku zgodilo okrog Srebrenice, ko imamo resnico čisto kot solza, krivce z izjemo Ratka Mladića kaznovane, mrtve pa popisane in spoštljivo pokopane, in kaj pri nas, se upravičeno čudimo. Nenavadno je namreč, da ni bil pri nas zaradi povojnih pobojev obsojen še nihče, čeprav računamo, da živi še nekaj tisoč ljudi, ki so pri njih sodelovali. General Radomir Krstić je julija 1995 poveljeval Drinskemu korpusu. Niso ga dobili, ko bi držal v roki »smoking gun«, da bi se mu kadilo iz orožja, proti njemu niso imeli nobenih direktnih dokazov, vendar so haškemu sodišču leta 2000 zadoščali tudi posredni, predvsem dejstvo, da je bil poveljnik enote, ki je poboje opravila. Čeprav mu je priznalo, da je izvrševal samo povelja Ratka Mladića, mu je prisodilo 46 let zapora. Major Mitja Ribičič je bil leta 1945 v času pobojev namestnik poveljnika Ozne Ivana Mačka – Matije in vse je šlo skozi njegove roke, pa nič! Sploh nismo prišli do obtožnice, sodišče je zavrnilo celo predlog tožilstva za preiskavo, pri kateri bi zaslišali priče. Zavrnitev pomeni, da smo v tekmi s časom pravdo izgubili, saj nobena od prič ni mlajša od 80 let!
Za nekdanje borce smo opravili opis treh dogodkov iz časa druge svetovne vojne in po njej. Samo za zgled, kako je treba pisati zgodovino, če se je že lotiš. Če nimaš povedati nič novega, molči. Zgodbe povezuje samo to, da je komunistična stran zločine pripisala svojemu idejnemu nasprotniku, čeprav so jih zagrešili italijanski okupator, nemški okupator in komunistična oblast oziroma njena podaljšana roka, Ozna. Poiskali smo ljudi, ki so bili zraven ali zelo blizu, in od njih izvedeli, kaj se je zares zgodilo.
V prvi zgodbi opisuje Janez Škulj iz Adamovega smrt Jožeta Bavdka, kmečkega fanta iz bližnjega Kaplanovega, ki je bil ustreljen 24. julija 1942. Ko se je v času Roške ofenzive italijanska vojska z Ljubljanskega Barja mimo hribov in gora, ki ga obdajajo z južne strani, razlila po Dolenjski in Notranjski, se je zjutraj tega dne ena od njenih enot z zahodne strani približala naselju Kaplanovo v Mišji dolini pri Velikih Laščah. Bavdek je skušal uiti, pa so ga ustrelili. Gre pač za to, da ga komunistična stran opisuje kot prvo žrtev »bele garde« na velikolaškem koncu in skuša na neki način oprati okupatorja. V tistem času je bila uradno priznana samo vaška straža v Šentjoštu nad Horjulom, ustanovljena komaj deset dni prej, vendar partizanskih piscev taka podrobnost ne zanima.
Druga zgodba se je odvijala dve leti kasneje na Primorskem, slabo leto po italijanski kapitulaciji. O njej piše domačinka po pripovedovanju očeta, sama je bila takrat stara tri leta. Zgodba je zelo znana, saj so nemški vojaki ujetima partizanoma odsekali glavi in se pri svojem dejanju dali fotografirati. Še več, mrtvima so v posmeh vtaknili v usta cigareto. Slike so obkrožile svet. Seveda jih je objavil tudi Silvo Grgič v prvi knjigi svoje obsežne monografije Zločini okupatorjevih sodelavcev (Društvo piscev zgodovine NOB, 1995, 364–365). Z Grgičem je prav v zvezi s tem dogodkom polemiziral Boris Mlakar in mu dokazal neresnico. Ko je Mladina poročala o knjigi, je objavila prav te fotografije, izključno samo te. Skratka, manipulacija prve klase. Zločin je zagrešila nemška enota imenovana Kraški lovci, izvežbana za vojskovanje proti gverili. Vojaki so bili zvečine avstrijske narodnosti. Že pred leti se je v Salzburgu začel proti njim proces, izida ne poznamo, kaže pa, da je zadeva potihnila. Avstrija žal še ni korenito obračunala s svojo nacistično preteklostjo. Ne diši ji prati umazanega perilo, raje se razglaša za vojno žrtev. Kako pomembna je resnica in kakšne so posledice nedognane zgodovine, dokazuje trpljenje Slovencev na avstrijskem Koroškem, ki zaradi laži še danes ne morejo uresničiti pravic, ki jim jih zagotavlja 7. člen meddržavne pogodbe.
Tretja zgodba, najbolj obsežna med njimi, nam podrobno prikazuje, kakšna je bila atmosfera v Titovi Jugoslaviji prva leta po »osvoboditvi«. Franca Mojškerca iz Bizovika sta leta 28. aprila 1948 na njegovem domu ustrelila oznovska agenta, zločin pa so pripisali protikomunistični strani. Nedavno je zlagano verzijo v svoji monografiji o Matjaževi vojski lahkomiselno objavil Ivan Premik, kar je spodbudilo Franca Ložarja iz Bizovika, da je dogodek raziskal in nam ga opisal. Mojškerc je bil eden od številnih partijskih funkcionarjev, njegov uboj sam po sebi ni bil pomemben, imel pa je hude posledice za domačine, saj so zaprli polovico vasi, 24-letno Angelo Jakoš pa zaradi dogodka celo obsodili na smrt in ustrelili.