Avtor: Anton Drobnič

»Vsi vaščani so se dvignili, celo vaške straže so pripravili, kot da gre za ne vem kakšno nevarnost.«
Dr. Janez Drnovšek, 28. 11. 2006

Nenadoma so v Dečji vasi, v Ambrusu, v Zagradcu, v Ivančni gorici, v Šentvidu, v Grosupljem, v Sostrem, v Kočevju, v Trebnjem, na Igu, v Grčaricah in še kje nastale nove vaške straže. Fantje in možje so zaprli ceste, ki vodijo v njihov kraj, zastavili so jih s traktorji in s svojimi telesi. Pridružili so se jim starci, žene, otroci, vsi, ki so začutili nevarnost. Nevarnost za svoje domove, za svoje premoženje in za svoje vasi, celo nevarnost za svoje zdravje in življenje hočejo odpraviti s svojimi dejanji.
Da, razlog za nastanek vaških straž je nevarnost, ogrožanje. Tudi predsedniku Janezu Drnovšku se je končno posvetilo. Nobeni škofje niso bili potrebni, nič organizatorjev iz Ljubljane, nobeni tuji agenti, še Mahničevega kulturnega boja ni bilo treba. Ogroženi ljudje so se kar zbrali, brez pridig in govorov, brez programov in načrtov, samo z voljo, da se branijo. »Jaz se bom branil!« je spomladi 1942 zaklical nenadoma osiroteli mladec na Notranjskem. Mi se bomo branili, so odločni vaščani Dečje vasi, ko je eden od njih ranjen obležal v krvi. Samo nevarnost in odpor proti nevarnosti!
Vaščanom v Suhi krajini danes grozi neprilagojena, necivilizirana, kriminalu vdana ciganska družina, ki se je nezakonito utaborila v bližnjem gozdu. Dolgo so prebivalci prenašali njihovo nadlegovanje, številne tatvine, ustrahovanje njihovih otrok in žena, divje vožnje z neregistriranimi vozili, grožnje z ognjem in s strelnim orožjem. Ob napadu na enega izmed vaščanov, ki je še vedno v kritičnem stanju, jim je prekipelo. Postavili so barikade in jih zastražili. Nastala je vaška straža, ki ne napada, vendar pa nevarni ciganski družini ne pusti več v bližino vasi.
Spomladi 1942 je bilo za nastanek vaških straž potrebno mnogo več in hujših stvari. V vojnih razmerah in na pogorišču okupacije so bili ljudje manj zahtevni, prenesli so neprimerno več hudega, kot so to pripravljeni prenesti danes. Oboroženi razbojniki, ki so taborili v bližnjih gozdovih, so prihajali ponoči, jih ustrahovali, jim jemali kruh in živino, jih vodili v gozd, jih mučili, morili in metali v brezna. Niso se spravljali samo nad moške, sebi enake. Mučili in morili so starce in žene, dekleta in otroke, pobijali so cele družine, ne samo slovenske, ampak tudi ciganske, vendar nobene okupatorske. Celo leto so ti morilci nemoteno prihajali iz gozda po svoj plen in po svoje žrtve, celo leto so slovenske vasi in družine trepetale v smrtnem strahu in nemočne čakale na svojo usodo.
Šele potem, ko so oboroženi razbojniki iz gozda samo v t. im. Ljubljanski pokrajini umorili že čez tisoč neoboroženih Slovencev in Slovenk vseh starosti in poklicev, ko je slovenska domovina ječala v žalosti in grozi, laž in nasilje »osvoboditeljev« pa je postajalo vedno hujše in se mu je pridružilo še strašno nasilje okupatorja, je ljudstvo obupalo, zgubilo je zaupanje v obstoječi red in poleti 1942 samo zagrabilo orožje in se začelo samo braniti. »Nastale so samoobrambne vaške straže«, je mnogo kasneje suhoparno zapisal zgodovinar, ki mu partijska znanost še ni zameglila pogleda.
Mi se bomo branili, so bili odločni fantje pri Sv. Vidu nad Begunjami, ko so jim partizani aprila 1942 v enem večeru umorili domačega župana, občinskega tajnika in še tretjega domačina. Nikogar niso spraševali, poiskali so skrito orožje in postavili straže. Mi se bomo branili, so maja 1942 po prvi partizanski oblasti sklenili fantje na Hribu v Loškem potoku. Iz skrivališč so prinesli orožje in se brez kakšne višje odobritve postavili v bran proti vračajočim se plenilcem. Mi se bomo branili, so razglasili fantje in možje pri Šentjoštu nad Horjulom julija 1942 po tednu krvavih partizanskih noči, ko je v soju gorečih domačij trepetala in za umorjenimi domačini jokala vsa fara. Mi se bomo branili, so konec meseca julija 1942 zaklicali fantje in možje v Begunjah na Notranjskem, ko so se vračali s pogreba najboljših fantov, ki so jih gozdni nasilniki umorili potem, ko so v enem samem dnevu vrgli v brezno kar pet deklet in žena iz te fare, in potem, ko jim je okupator pomagal z umorom več deset domačinov.
Podobno kot na Notranjskem je bilo na Dolenjskem, pod Gorjanci, v Suhi krajini v Beli krajini, v okolici Ljubljane. V strahu in grozi zaradi številnih ropov in umorov, ki so jih ponoči izvrševali komunistični partizani, podnevi pa dopolnjevali fašistični okupatorji, so se dvignili vsi ogroženi in spontano postavili vaške straže, najprej ilegalno, kasneje z odobritvijo okupatorske oblasti, da bi varovali in branili svoje življenje in premoženje, svoje družine, svoje domove in vasi. V nekaj mesecih je nastalo čez 100 postojank vaških straž, v katerih je bilo čez 6100 domačih slovenskih vojakov s slovenskimi poveljniki. Te postojanke so bile javno legalizirane pri okupatorski oblasti, na skrivaj pa so bile mimo okupatorja povezane v treh legijah, Slovenski, Narodni in Sokolski, ki so sestavljale Slovensko narodno vojsko. Z nastankom vaških straž se je občutno zmanjšalo tako nasilje komunističnih partizanov kot nasilje fašističnih okupatorjev.
Dvomljive upravičenosti sedanjih vaških straž nikakor ni mogoče primerjati z nujnostjo in upravičenostjo vaških straž v letih italijanske okupacije in partizanskega revolucionarnega nasilja. Sedaj gre za odvračanje nezaželene družine iz soseščine, tedaj je šlo za varstvo pred številnimi, vojaško organiziranimi in mednarodno povezanimi teroristi, ki so že izkazali svojo uničevalno moč in nasilje nad neštetimi Slovenci in neštetimi slovenskimi vasmi. Skupaj jih omenjamo le zato, ker nastanek sedanjih nazorno kaže družbene vzgibe, ki so povzročili nastanek vaških straž med drugo svetovno vojno.
Vaške straže torej nastanejo takrat in tam, kjer ljudem grozi neka nevarnost ali proti njim že deluje. Nevarnost sama po sebi pa še ne zadošča, da bi se ljudje odločili za vaške straže. Do tega pride, kadar ob grozeči ali delujoči nevarnosti ljudje nimajo potrebnega varstva in zaščite, kadar pristojna oblast prebivalcev in njihovega premoženja ne more, ne zna ali noče varovati in braniti. Še posebej ugodno za tak razvoj je, kadar poklicani varuhi prebivalcem, ki so jim zaupani, obrnejo hrbet in se bolj povežejo z napadalci kot z napadenimi. Občutek osamelosti prebivalcev se združi z ogorčenostjo in nerazumevanjem, s spoznanjem, da so ljudje v nevarnosti prepuščeni sami sebi in svojim dejanjem.
Tako se je zgodilo v Dečji vasi, kjer je država desetletja dopuščala samovoljo, nered in protizakonito delovanje močne ciganske družine. Na videz je tu in tam ukrepala, vendar ni nikoli nič učinkovitega ukrenila. Šele ob zadnjem napadu in hudi poškodbi enega od vaščanov je policija resno nastopila, vendar predvsem v zaščito ciganske družine in zaradi njenega varstva.
Še mnogo bolj izrazito je bil tak razvoj viden leta 1942. Okupator je nezakonito odpravil domačo oblast, njene ostanke pa so načrtno uničevali še partizani z umori zadnjih domačih županov, orožnikov, sodnikov in drugih funkcionarjev. Za varnost domačih prebivalcev bi po mednarodnem vojnem pravu moral skrbeti okupator. Ta pa za to ni skrbel, številni znaki govorijo za mnenje, da tega ni hotel. Aprila 1942 se je celo umaknil s podeželja in oblast prepustil boljševikom, ki so tako prišli do prvega »osvobojenega ozemlja«. Še več, nezavarovanost domačih prebivalcev je izkoristil za to, da jih je še sam laže preganjal. Dopuščal je, da so oboroženi teroristi prihajali iz gozda, ropali po vaseh in ugrabljali domačine. Nato pa je prihajal okupator in z obtožbo, da vaščani podpirajo kriminalce, še sam izvajal nesorazmerno hude represalije z zapiranjem, izgonom ali tudi z ubijanjem vaščanov.
Prebivalci so po obeh krvavih ofenzivah, boljševiški od aprila do julija in okupatorski od julija do septembra 1942 uvideli, da so predmet uničevanje z obeh strani, zgubili so upanje v kakršnokoli pomoč in spoznali, da se morajo sami braniti. V krvavečih in požganih vaseh so se preživeli možje in fantje sklenili braniti. Braniti pred napadalci iz gozda, s čimer bi vzeli razlog tudi za represalije okupatorjem iz mesta.
Vzeli so orožje, najprej lastno in nato so ga zahtevali še od okupatorja. Sami so postavili vaške straže, moralno in organizacijsko pomoč so lahko iskali samo pri domačih Čedrmacih. Drugi izobraženci in veljaki so se v večini rajši poskrili, niso si hoteli »mazati rok« ali se zameriti mogočnim zločincem iz gozda.
Takšen je bil nastanek vaških straž v t. im. Ljubljanski pokrajini leta 1942. Edini razlog je bila nujna obramba življenja in premoženja svojih domačih ljudi. Nobenih programov ali načrtov za prihodnost, nobene ideološke, politične ali verske vojne, nobenega Mahniča ali kulturnega boja ni bilo tedaj v trpečih slovenskih vaseh. Bila je samo žalost in ranjen ponos ob padcu lastne države, na katero so se komaj navadili, bila je groza in kri po boljševiškem nasilju, bil je strah in kljubovalnost pred tujimi preganjalci. Bila je samo obramba, včasih še manj – samo straža. Vse drugo je prihajalo in se dodajalo kasneje.
Drugačno govorjenje in razlaganje nima nobene podlage v dejstvih. Je pa zelo trdovratno in brezobzirno, kot so bila trda in brezobzirna zločinska dejanja, ki naj jih takšno govorjenje zakrije in opraviči. Vsaka velika laž pa se vendar nazadnje utrudi in spotakne tudi ob majhen kamen, ki jo nato razkrije in pokaže v vsej njeni goloti in gnusobi. Tudi današnje vaške straže so tak kamenček, ki razmišljajočim ljudem razkriva in kaže, kako in zakaj prihaja do takšnih pojavov v družbi. Ključna beseda je: upor proti nasilju. »Jaz se bom branil.«