Avtor: Jožica Koželjnik

Zakaj prihajam leto za letom sem, ko ne jaz ne moji bližnji sorodniki nismo neposredno občutili grozot, ki so se tu dogajale?
Za Teharje sem slišala že kot otrok – kakor za Kočevski rog in Turjak in Rab … Starši niso molčali, čeprav so se zavedali, v kako nevarno tveganje se spuščajo. Skoraj šepetaje so nam govorili o grozljivih pobojih in nas bolj prosili kot ukazali, naj molčimo. Še zlasti v šoli, kjer je bilo vse nasičeno od pretiranega poveličevanja zmagovalcev. Ob takih pogovorih mi je bilo vedno tesno pri srcu, bilo je tako strašno in nezdružljivo z mladostno radoživostjo in veseljem. Vendar sem čutila in verjela, da starši govore resnico. V času odraščanja sem prebrala pretresljivo lepo Mauserjevo knjigo, Ljudje pod bičem. Prebrala sem jo enkrat in dvakrat, trikrat – s čudno silo me je prevzela, ob njej je postajala krvava zgodovina mojega naroda tudi moja zgodovina. Nenadoma sem se zavedela, da ne morem brezbrižno mimo vsega, kar se je dogajalo v medvojnih in povojnih letih in se je tako krčevito zažrlo v naše narodno telo, v dušo in duha naroda, ki mu tudi sama pripadam in ga srčno ljubim.

Avtor slike: Bogomir Štefanič

Opis slike: Jožica Koželjnik Bogomir Štefanič

Tako sem nekoč sama obiskala Teharje. Pred mano so zaživele podobe iz knjige g. Janeza Zdešarja, Spomini na težke dni. Tu je bilo torej taborišče. Mučilnica nedolžnih ljudi, sestradanih, žejnih, prezeblih, bolnih, ponižanih. Trpečih do skrajnih meja. Vsa njihova krivda je bila v tem, da so hoteli ostati zvesti Bogu, vrednotam katoliške vere in svojemu narodu. Med njimi so bili betežni starčki, zgarani od trdega dela – to je bil njihov pokoj. Tu so bili očetje – vsi njihovi načrti za prihodnost so bili na silo pretrgani in ograjeni z bodečo žico novega, krutega sistema. Pa matere – že brez mučenja so dovolj trpele, odtrgane od svojih ognjišč, v boleči skrbi za svoje sirote, ki so ostale Bog ve kje. Tu so bili duhovniki in bogoslovci, ki ob lastnem trpljenju niso pozabili na svoje posebno poslanstvo. Vzpodbujali in bodrili so svoje sotrpine ter jim delili božjo tolažbo. Tu so bili tudi in predvsem mladi ljudje, obetavni cvet, žlahtna mladika našega naroda. Nikoli se niso vrnili na svoje domove, k svojim nevestam, da bi obudili nov rod dobrih ljudi. Taborišče je pogoltno pilo njih nadebudno moč, ubijalo fantovski ponos in surovo poteptalo nežno hrepenenje dekliških src. O, celo dojenčkom niso prizanesli! Vzeli so jih materam iz varnih, toplih naročij in pustili, da so v lakoti in vročini, zapuščeni umirali.
Veter otožno potegne čez planjavo in me zdrami iz zamišljenosti. Pretresena sem. Kaj je res mogoče, da so se peklenske sile razbesnele v taki meri in s tako strahotno močjo, da še zemlja ne more pozabiti tega trpljenja in krivic in se oglaša, kadar veter zaveje preko nje?!
Kako bi potemtakem mogli zakopati vse to brezdanje trpljenje pod debele plasti strupenih odpadkov in utišati nikoli izkričane bolečine z vodami umetnega jezera?! Saj ne more biti vsa ta kri, v potokih tekoča, pozabljena do sodnega dne! To je vendar moja, naša kri, ki teče tudi po naših žilah in nas veže z njimi, ki so tu trpeli in ostali zvesti. Ki so med petjem odhajali v smrt in so umirali z molitvijo na ustih, da, celo z besedami odpuščanja.
S tem so si prislužili palmovo vejico mučeništva.
Oni so naši, slovenski mučenci. Zato je zemlja, na kateri stojimo, sveta zemlja. Kraj, kjer je nekoč divjal krvavi peklenski ples, je posvetila kri teh naših pogumnih ljudi, ki sta jim Bog in narod pomenila več kot lastno življenje. Oni so priprošnjiki, naši varuhi in pomočniki v trdem boju za vrednote, ki so nam svete in so bile svete tudi njim. Zato bom spet in spet romala s svojo družino na ta sveti kraj, da jih počastimo, se jim zahvalimo in jim priporočimo sebe in ves naš narod, tako zelo potreben njihove priprošnje.

Avtor slike: Tine Velikonja

Opis slike: Teharje 2006 Tine Velikonja