Avtor: Štefka Bernik Tomac

Večine medvojnih dogodkov iz Škofje Loke in okolice se spominjam po pripovedovanju domačih. Ko sem odraščala, sem v domačem okolju od sorodnikov in znancev poslušala zgodbe o partizanih in domobrancih. Globoko so se mi vtisnile v dušo in pustile sledi za vse življenje. Bolj šepetali so, kot govorili na glas, da je partizanska stran že med vojno umorila veliko nedolžnih ljudi. Poboji so se dogajali v samih partizanskih vrstah, po domovih in gozdovih (gmajnah). Partizane so imenovali gmajnarji.
Iz pogovora o ubojih sem si zapomnila nekaj imen. Pri Bičku v Škofji Loki je pod partizansko brzostrelko padlo pet ljudi, med njimi Bičkova mati in oče. Pri Burjevcovih so ubili očeta in dva sinova. Ubit je bil Kernčkov Tine iz Puštala, živinozdravnik Jože Okorn, Andrej Šink s Svetega Ožbolta, še nekaj fantov iz Puštala, mučena in ubita je bila Jera Lukanc iz Puštala. Krožila so tudi imena o ljudeh, ki so poboje naročali in izvajali.
Ropanja po domovih so zelo prizadela ljudi. Praznili so se hlevi in kašče, čeprav so bile družine številne. Ljudje so živeli v strahu in negotovosti pred partizani in trpeli zaradi nacističnega nasilja.
Šolarji smo obiskovali komemoracije za Kamnitnikom pri Škofji Loki. Tam so Nemci ustrelili petdeset talcev, izbranih Škofjeločanov, zaradi provokacije partizana Gaja, ki je ustrelil nemškega vojaka, ko je ta odhajal od krojača. Zakaj so tako kruto izpostavljali in žrtvovali svoje rojake, čeprav so bili opozorjeni in so dobro vedeli, kako kruto se okupator maščuje? Gaj si je po vojni sodil sam, ustrelil se je sredi trga v Škofji Loki. Stric Tone mi je povedal, da so Nemci na seznam vpisali tudi mojega starega očeta Franca Bernika, vendar so ga z njega črtali, ker so izvedeli, da ima tri sinove v nemški vojski, kot bomo spoznali v nadaljevanju zgodbe.
Ljudje, ki so si vzeli pravico ubijati svoje ljudi, so si vzeli tudi pravico, da so jih ožigosali za izdajalce, čeprav so se ti uprli le njihovemu nasilju in niso hoteli sodelovati z njimi na tak način. Vsak, ki je bil drugačnega mnenja, je tvegal življenje. Grozno je bilo slišati, da so v Sovodnju na obrobju Puštala ustrelili Zaplankarjevega Toneta z otrokom v naročju, ker ni hotel z njimi v gmajno.
Opisala bom medvojno tragedijo družine Bernik, po domače Ožboltovih iz Puštala pri Škofji Loki. Sem hčerka Janka, najstarejšega sina Bernikove družine, rojena leta 1942.
Ganile so me predvsem zgodbe dveh ubitih stricev, Franceta in Tineta, umrlega Gašperja in mojega očeta Janka.
Starim staršem, mami Luciji Hafner (r. 1884) in Francu Berniku (r. 1886) se je v letih od 1911 do 1928 rodilo enajst otrok. Trije so umrli v zgodnjem otroštvu, odraslo je osem sinov. Sin Pavle (r. 1917) je leta 1935 odšel v Indijo, tam postal misijonar salezijanec in preživel v Indiji vse življenje. Umrl je leta 2000 in je tam tudi pokopan.
Stari oče je vzdrževal družino z glavnikarstvom. Glavnike je izdeloval iz živalskih rogov. Med prvimi je imel električni motor, s katerim je določena dela opravljal tudi za ostale tri glavnikarje v Škofji Loki. Moj oče mu je pri tem pomagal. Ni bilo vsega v izobilju, vendar je družina za tiste čase normalno živela. S pridnostjo so drug za drugim prihajali do kruha.
Moj oče Janko (r. 1913) in njegov brat France (r. 1915) sta se že pred vojno preselila na Hribec v mežnarijo, k cerkvici, ki je posvečena Povišanju sv. Križa. Je v neposredni bližini Ožboltove domačije. Moj oče je nadomestil umrlega mežnarja, se poročil in že med vojno sta se za menoj rodila še sestra in brat.
Kot nobeni, tudi Bernikovi družini vojna ni prizanesla. France je šel k partizanom. Določili so mu mesto, kje naj počaka nekega julijskega večera leta 1943. Čakal je vso noč, nihče od partizanov ga ni prišel iskat. Ponj so prišli kasneje in mu očitali, da jih ni čakal. Mojemu očetu je France odsvetoval, da bi šel k partizanom, ker je imel že majhne otroke, češ da je zadosti, da gre on. Od petih fantov, ki so bili še doma, je zadnje leto vojne odšel k partizanom še najmlajši Peter (r. 1928). Trije so morali v nemško vojsko: Gašper (r. 1922), Tine (r. 1924) in Tone (r. 1926). Jože (r. 1925) se je že na začetku vojne zaposlil na neki kmetiji v Avstriji in tam ostal tudi po vojni.
France, ki je šel v partizane, je bil po nekaj mesecih med hajko ustreljen. To je bilo v Stari Oselici v Poljanski dolini. Partizan Jurij Trnovec, Špeharjev iz Škofje Loke, je po vojni Francetovemu bratu Tonetu povedal, da so Franceta in njegovega prijatelja Plevnarskega Toneta ustrelili v hrbet partizani sami. Da bi ta umor prikrili, je dobila mati lažno sporočilo, da je bil ubit na Turjaku. Vendar je partizan Ivan Franko – Iztok iz Škofje Loke, ki je bil takrat komandant na Turjaku, zagotovil, da Franceta tam ni bilo, saj nihče iz Škofje Loke ni bil ubit na Turjaku. Mati je dobila spomenico in mesečno majhen denarni prispevek. Kmalu so domači izvedeli, kaj se je s Francetom v resnici zgodilo. Nikoli nismo izvedeli, zakaj so ga ubili in kje je zakopan. Po vojni je eden od domačih borcev zagotavljal mojemu očetu, da ga pri uboju Franceta ni bilo zraven in s tem potrdil resnico o umoru. France je bil pristaš ljudske stranke, poštenjak, ki se ni strinjal s komunističnim nasiljem. Zveza borcev ga je vpisala na spominsko ploščo padlih na pročelje zgradbe svoje organizacije.

Opis slike: Hribška cerkev z mežnarijo

Tineta so Nemci leta 1943 poslali v Rusijo na fronto. Bil je ranjen in se je prišel domov zdravit. Tri mesece pred koncem vojne se je pridružil domobrancem v Škofji Loki. Po koncu vojne je odšel z njimi na Koroško, od koder je bil vrnjen v škofjeloški grad. Od tu naprej ne vemo, kje in kdaj je bil ubit. Možno je, da je prišel v Šentvid, ker je soseda Slavka Lukanc povedala, da ga je videla v Šentvidu in da je poslal pozdrave za domače. Po nekaterih informacijah je bil v skupini petdesetih domobrancev, ki so bili mučeni pri Muretu v Sopotnici, nato ustreljeni in zakopani v bližnji okolici (Lovrenška grapa, štirna pri Muretu). Pretresljivo je bilo slišati, da je Burjevcova mati, katere družino smo že prej omenili, videla svojega sina Jakoba v koloni, ki je šla v smrt.
Gašperja, po mnenju brata Toneta najbolj nadarjenega in bistrega sina Ožboltove družine, so Nemci leta 1943 transportirali v Galicijo, kjer je kopal tankovske rove. Ohranjena so še njegova pisma. Januarja 1944 je tam umrl za posledicami meningitisa. Poslali so uradno sporočilo o smrti in vse njegove osebne predmete. Ganljivo je pisemce, ki ga je družini poslal njegov tovariš, kjer obžaluje smrt »dobrega in nepozabnega prijatelja, ki mu bo ostal v trajnem in častnem spominu«. Spoznal je njegovo dobroto in poštenost. To bi lahko rekli za vse Ožboltove sinove.
Mojega očeta Janka so iskali tisti dan, ko so partizani ubili Zaplankarjevega Toneta z otrokom v naročju. Pravočasno in dobro se je skril doma na Hribcu, ker je vedel, da bodo z njim naredili tako, kot so s Francetom. Prišlo je več partizanov ali terencev. Preiskali so vso hišo. Z udarci po stenah so ugotavljali, kje bi bil lahko skrit. Zasliševali so mojo mamo Angelo, kje ima moža in jo ustrahovali. Rekla je, da je šel na Koroško k bratu Jožetu. Iz obupa je celo pokleknila pred mladega fanta s prošnjo, naj dajo mir. Oče je bil skrit na podstrešju pod kupom butar, v roki je tiščal Marijino svetinjico. Ko je nekdo od preiskovalcev premikal butare, je imel oče občutek, da ga je videl, vendar ni bil prepričan. Morda je očeta hotel zaščititi, ker butar ni razmetal. Mama je po prestanem strahu izgubila mleko in ni mogla dojiti moje mlajše sestre.
Po vsem tem, posebno po uboju brata Franceta in drugih sovaščanov, je imel oče zadosten razlog, da se je pridružil domobrancem v Škofji Loki.

Opis slike: Bernikova družina: sedita oče Franc in mama Lucija, ob njej snaha s Štefko, ob njej mož Janko in njegov brat Peter: stojijo z leve Jože, France, Gašper, Tine in Tone

Po koncu vojne ni odšel na Koroško, kot so domobranci večinoma odšli, ampak se je skrival doma. Naša hiša stoji na hribu in je nekoliko oddaljena od sosedov. Oče in mama sta lahko opazila vsakega, ki se je bližal hiši. Skrival se je pred vsemi, zaupal je le domačim. Mama me je odpeljala k teti v Poljansko dolino, da ne bi v otroški zgovornosti izdala očeta. To mučno skrivanje je trajalo devet mesecev. Različni ljudje so prihajali poizvedovati, kje je oče. Mama je trdila, da je na Koroškem in na vprašanje, če kaj piše, je pritrdila. Če so spraševali za pisma, je rekla, da jih sproti zažge. Starša sta prestala veliko strahu in stisk, bila sta stalno v napetosti, kaj se bo zgodilo. K sreči nismo trpeli prevelikega pomanjkanja. Mami je do svoje smrti l. 1946 pomagal stari oče France in nekateri dobri ljudje. Po devetih mesecih se je ustavila pri nas soseda. Pred njo se ni skril, ker ji je zaupal, vendar ga je izdala. Naslednji dan so očeta po temeljiti preiskavi našli in odpeljali v zapor na loški grad. Tu je bil nekaj časa. Povedal je, da so jetnike hodile pretepati tudi ženske. Z gradu so ga premestili v zapore na Miklošičevo v Ljubljano, kjer je prestajal mraz in lakoto. Mama mu je pošiljala pakete s hrano, vendar jih ni dobival. Po devetih mesecih preiskovalnega zapora so ga izpustili, ker ni nihče pričal proti njemu, ampak se je zanj zavzel bivši partizan Cveto Kobal. Zaposlil se je kot glavnikarski pomočnik pri Kisovcu v Škofji Loki. Zaradi želodčnega obolenja je prezgodaj umrl.
Tone, edini še živeči sin Ožboltove družine, je z nemško vojsko moral najprej v Avstrijo, nato pa v Nemčijo. Iz Nemčije je bil transportiran v Francijo, kjer je postal leta 1944 ujetnik zaveznikov. Po srečnih naključjih je preživel. Z ujetniki je bil poslan v Neapelj, kjer so stražili angleške lagerje. Od tam so odhajali deloma v partizane, deloma v kraljevo vojsko. Po formiranju vlade v Jugoslaviji so jih Angleži razpustili. Večinoma so odšli v Argentino. Tone se je preko Rima in Trsta leta 1946 vrnil domov.
Povedal je, kako skrušena je bila mati po izgubi treh sinov. Tineta je še vedno čakala. Po vojni ji je umrl tudi mož France.
Skoraj izpraznjen Ožboltov dom je uredil in ohranil Tone z družino. Na družinski grob je vpisal tudi brata, za katera ne vemo, kje sta zakopana.

Opis slike: Otroci Janka in Angele Bernik po vojni