Revija NSZ

Aktualni kulturno-politični komentar NSZ

Mar 1, 2007 - 44 minute read -

Avtor: Justin Stanovnik




Lembke: »Požar je v glavah.«


Boljševiki nadaljujejo svojo igro


Gotovo je bilo v vseh časih tako, da so se ljudje imeli čemu čuditi. Če stvari potekajo tako, kakor smo vajeni, nihče ne vznemirja sebe in drugih z vprašanji. Tudi kadar čas postavi na ogled kaj zelo novega – kaj še nevidenega in slišanega – se v nas po prvem šoku oglasi daljši spomin in pokaže na kak primerek v svojem inventarju, ki tisto, kar je sedaj pred nami, dela manj novo in škandalozno. Tako se veča sprejemljivost sveta. Tudi njegova znosnost.
Včasih pa vendar začutimo, da to, kar smo pravkar povedali, ne drži. Zavemo se, da tega, kar se je sedaj zgodilo ali kar se sedaj dogaja, nikoli ne bomo mogli spraviti dol – kakor je Guareschi rekel za don Camilla, da nekaterih stvari ni mogel »spraviti dol«. Še več, da jih nikoli noben čas ne bo mogel pogoltniti, če pa se jim bo le kdaj, v trenutku kake omame ali splošne neprisebnosti, posrečilo vstopiti v človeka, nikoli ne bodo mogle postati del njegove snovi.
Ena od stvari, ki nas spravlja v skrajno začudenost in mislimo, da se sploh ne bi bila smela zgoditi, je povezana s prehodom iz totalitarizma v demokracijo. Zanj je treba najprej reči, da ga ne naše ne tuje analize niso napovedovale tako kmalu; postavljale so ga v bolj oddaljeno prihodnost – a tudi drugačnega. Ko smo pod nekdanjim pokrovom vsak zase gnali svojo misel, smo mislili, da se je svet, zaradi vsega, kar smo v njem doživeli, notranje prenovil in da smo vsi postali čistejši. Nihče si sicer ni upal predvideti, da bodo boljševiki dovolili, da se stari svet razpusti in sestavi v novega tako mirno – kakor v kaki igralnici, z nekaj sicer vratolomno visokimi stavami. Dopuščali smo možnost – ali celo verjetnost – da bodo njegovi arhitekti, že zato, ker so obljubljali, da ga postavljajo za zmerom in so v njegovo izgradnjo vložili vso svojo integriteto, tako da je zanje ni ostalo nič, že zato smo mislili, da bodo zanj šli v zadnji boj harmagedonski. Nič od tega se ni zgodilo – na našo srečo. (A se jim zato vseeno ne bomo zahvaljevali.)
Odločitev, da zapustijo oblast brez boja, ni nastala iz nagibov, ki bi jih lahko občudovali – na primer zaradi nevarnosti, ki bi ji sicer bili izpostavljeni prebivalci njihovega imperija – ampak iz tega, čemur bi še najpreprosteje rekli račun. Uvideli so namreč možnost – in v tem lahko vidimo tisto prisebnost, ki so jo vseskozi imeli – da lahko ostanejo, ne kot neartikulirani politični marginalci, ampak kot enakopravni upravljalci države v novi postavitvi, če le zavržejo ideologijo, ki je do sedaj legitimirala njihovo oblast in zanjo niso dopuščali nobenega dvoma, da je življenje njihovega življenja. Že tu je bila naša osuplost velika, še večja pa je postajala potem, ko smo opazili, da so njihove ambicije smelejše, da prehoda ne bodo samo dovolili, ampak ga bodo tudi pilotirali in tako vzeli v svoje roke. Na to, kako natanko je ta stvar strateško potekala, se bomo v tem razmišljanju morda še ozrli, sedaj pa k temu, zakaj nas je ta odločitev tako vznemirila in zakaj mislimo, da nam ta bizarna okoliščina daje slabo priporočilo za prihodnost. Bojimo se, da se bodo ravno ob tem dejstvu lomili identitetni napori Slovencev v novih in nepredvidljivih konstelacijah Evrope in sveta.

Boljševizem – izstop iz civilizacije


Jedro našega čudenja in naše zaskrbljenosti je torej, da se je s tem zgodilo nekaj, kar se nikakor in pod nobenim pogojem ne bi bilo smelo. Moralna in kulturna podoba, ki so jo zagledali boljševiki, potem ko jim je zgodovina ponudila zrcalo, je bila takšna, da jim je dovoljevala eno smo možnost: popolno in brezpogojno vdajo. Tu ni šlo za nikakršno igro subtilnih odzivov, tu je šlo za najpreprostejšo moralo kože, ki po določenih dejanjih tistim, ki so bili v njih udeleženi, ne dovoli več izrekanja določenih besedi in zadrževanja v določenih prostorih. Norme splošnega okusa tega ne prenesejo. Kako se je to vseeno moglo zgoditi? Kako, da tega niso opazili? Kako to, da tega skoraj nihče ni zagledal? Saj jih je moralo biti nekaj deset tisoč. Samo enega imamo v spominu – žal nismo bili toliko prisebni, da bi si zapisali njegovo ime. Na eni od tistih premetenih konferenc, na katerih so sestopali z oblasti in iskali, kako bi to naredili tako, da bi se je v drugem modusu lahko zopet polastili, je prišel pred mikrofon in vrgel v dvorano presunljivo vprašanje, ne vprašanje, ampak krik: Kaj smo ljudem storili! Kaj smo ljudem storili! En sam je bil in en sam je tudi ostal.
In kaj je vse bilo v tistem vprašanju. Boljševizem je bil v civilizaciji enkraten pojav. Njegova skrivnost je bila ideologija. Dr. E. H. Carr, profesor za zgodovino v Cambridgeu in avtor monografije o boljševiški revoluciji v Rusiji, ki se je sicer boljševizma dotikal s prijazno roko, je v knjigi Kaj je zgodovina nastanek te ideologije zajel takole (131–133): Za vsem je stala misel, da je potekanje sveta vnaprej določeno. Najprej je bil tu ekonomist Adam Smith, ki je v središče razvoja postavil trg, ki deluje sam po sebi, vedno in povsod, ker zanj skrbi »skrita roka« – zakon ponudbe in povpraševanja. Filozof Hegel je razvojno zakonitost – pojmovano dialektično – prenesel na vso zgodovino in skrb zanjo poveril objektivnemu Duhu, ki s »premetenostjo zgodovine« dosega, da ljudje, ne da bi se tega zavedali, počnejo natanko to, kar razvoju ustreza. Karl Marx je Hegla postavil na glavo, tako da je njegovo shemo apliciral na materialno sfero, na proizvodnjo. Dr. Carr pravi, naslanjajoč se na Hercena, daje Hegel pisal algebro – splošno pisavo – Marx pa je algebro spremenil v aritmetiko in tako v proletariat vložil praktično vsebino. Lenin je naredil še zadnjo potezo in poudarek prenesel iz razreda na partijo in tako izbranemu razredu dal glavo, ki je bila v stanju precizirati njegovo vlogo v konkretnem času. Boljševiki so se torej imeli za nekakšne administratorje ali eksekutorje zgodovine. Ker delajo v skladu z načrtom, ki je že vdelan v zgodovino, se ne morejo motiti. Odtod Orwellov stavek: Napoleon ima vedno prav. (Napoleon: se pravi Lenin, Stalin, Broz, Mao Cetung, Castro, Hošiminh itd. itd. Tudi Kardelj, Kidrič, Maček, Ribičič itd.)

Naj ob tem že sedaj opozorimo na to, da je bil tu opisani razvoj tako uspešen tudi zato, ker je potekal v območju splošnih silnic, ki so uravnavale razvoj evropske moderne. (V njeno pogubo, naj že sedaj povemo.) Tudi kratek opis tega razvoja daje dr. Carr: »V 17. in 18. stoletju so se ljudje v celoti zavedeli sveta in njegovih zakonov. Ti niso bili več skrivnostne odločbe nedoumljive Previdnosti, ampak zakoni, ki so dostopni ljudem. Skraja so to bili zakoni, ki jim je bil človek podložen, ne zakoni, ki bi jih človek sam naredil. V naslednji stopnji pa se je človek popolnoma zavedel svoje moči nad okoljem in nad seboj, vključno s pravico, da sam postavlja zakone, po katerih bo živel. (Carr, 150)
Boljševizem je torej nastal na ozadju širšega razvoja. Nič narobe ne bi naredili, če bi rekli, da je bil otrok liberalizma, nezakonski sicer, a vendarle otrok. Ko je odrasel, so liberalni roditelji z grozo, pa tudi nejevoljo gledali njegovo nemoralno in razuzdano življenje, a, ker je izšel iz njih, mu zadnje ljubezni niso mogli odreči. Vsa zgodovina govori o tem – še ko so se z njim bojevali, so ga ljubili – pravi izbruh pa je ta ljubezen doživela potem, ko je boljševizem izdihnil. Na koncu je namreč moral napovedati bankrot in podati demisijo.

Svojska arogantnost slovenskih boljševikov


In tu smo spet pri našem vprašanju. Kako so slovenski boljševiki, kljub vsemu, kar se je v njihovem angažmaju zgodilo, meni nič tebi nič začeli pripravljati teren za nadaljevanje stare politične igre pod novim podnebjem? Saj že splošna občutljivost pove, da bi morali, po tolikem porazu, po takšnem zgrmetju, po tolikih ruševinah, napraviti samo eno reč: prirediti veliko samospraševanje, razpisati natečaj za besede, iz katerih bi bilo mogoče sestaviti prošnjo za odpuščanje – njihova fantazija je bila že preveč izsušena – in brez velikega hrupa oditi. Veliko pohujšanje se je naredilo s tem, da niso odšli, pa tudi s tem, da jim ni bilo treba oditi. A to je že druga zgodba.
To vprašanje moramo zelo jasno postaviti, ko gre za slovenske boljševike. Zakaj samo v Sloveniji in nikjer drugod – ponavljamo, samo v Sloveniji in nikjer drugod – so se boljševiki dvignili do te arogantnosti, da so se odločili za revolucijo v času tako posebnega stanja, kot je okupacija. V globino te zavrženosti niso šli nikjer drugje: da so skupaj z Italijani in Nemci, s fašisti in nacisti, udarili na narod, iz katerega so izšli. Tako jih bremeni dejanje, ki ga nobena moralna in politična oznaka v evropskem idiomu ne pokrije povsem.
In kaj vse so v takem položaju mislili, da smejo in morajo narediti?
Če so v poziciji, v kakršni so bili, hoteli zmagati, so morali najprej gverilsko vojno spremeniti v frontno vojno. Samo tako so upali, da bodo primerno impresionirali zaveznike. A zaradi tega je število smrtnih žrtev med Slovenci narastlo preko vseh razmerij. Padlo jih je proporcionalno desetkrat več kot Angležev, ki so nosili najtežjo breme svetovnega spopada, nekaj časa pa so sploh bili sami. Že to kaže, da je njihova rezistenca šla za cilji, ki z avtentičnimi interesi naroda niso imeli nobene zveze. (Spomnimo se na priliko o pastirju in najemniku.) In potem trije genocidni sunki: enoletni boljševiški teror od poletja 1941 do poletja 1942 – tisoč žrtev; množični pokol ujetih vojakov samoobrambnih vaških straž in jugoslovanskih vojakov domovini jeseni 1943 – šeststo žrtev; povojni umor razoroženih in vrnjenih vojakov slovenske domobranske narodne vojske in njihovih spremljevalcev in spremljevalk – dvanajst tisoč petsto žrtev; s prvim sunkom so dosegli, da so nasilju izpostavljeni ljudje za svojo obrambo vzeli od okupatorja orožje; z drugim in tretjim pa so tako oslabili narodovo biološko substanco, da obstaja možnost – ali pa verjetnost – da si ne bo več opomogla. Ali naj dostavimo še eksodus – prisilni – odhod iz domovine deset tisoč ljudi, ki se zvečine niso in se ne bodo vrnili.
Avtor: Mirko Kambič. Dinamična lepota Mirko Kambič

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Dinamična lepota Mirko Kambič


Ali naj nadalje govorimo o nasilju tajnih policij, med vojno in po vojni? Ali o tisočih ovaduhov, tudi prisilnih, ki so si tako za vedno pohabili ponos? Ali naj govorimo o polstoletnem nasilju duha, ki ga je izvajala partija s svojimi akoliti? Ali o tem, da je mnogo ljudi preživelo svoje življenje, ne da bi lahko enkrat samkrat volili ali vsaj enkrat na glas na forumu spregovorili o svojih pogledih o tem, kaj si človek lahko misli o sebi? Da bi lahko kupili enkrat samkrat svoj časopis ali napisali esej v svojo revijo ali kdaj protestirali nad katero od desetih žalitev, ki so jih morali prenašati vsak dan?
Ali naj govorim o moralni poluciji, ki je z revolucijo legla na pokrajino slovenskega duha? S primerom bomo povedali, kaj mislimo. V neki dolini – imena so znana in v Zavezi registrirana – so partizanski teroristi v eni novembrski noči leta 1942 pomorili sedem ljudi, enega očeta, dve materi in štiri hčere. Izbrali so takšne, za katere se je vedelo, da nimajo ničesar nad seboj. To je imelo dve posledici: prvič so s tem pokazali, da imajo absolutno oblast, da lahko arbitrarno in suvereno odločajo, kdo je kriv; drugič pa to, da so potencialno vsi krivi. To pa je bistveno za sistem, ki so ga postavljali; drugič pa so vsi tisti, ki niso bili izbrani za umor, pa bi lahko bili, čutili hvaležnost, da jim je bilo prizaneseno. Vedeli so, da jim lahko ne bi bilo! Ali si je težko predstavljati, kakšne duhovne usedline so se tako nabirale v slovenskem človeku. Kakšne nas je ta čas naredil in za koliko časa?
(Z etičnega in človeškega stališča pa je pri tem važno še nekaj drugega, kar s tem ni ozko povezano. Tudi v tem primeru – in v drugih podobnih primerih – je vendar bilo nekaj ljudi, ki so se temu uprli: iz sebe, iz svojih moči, iz nemožnosti, da bi se zanikali v svojem dostojanstvu, iz svoje zadnje prisebnosti. Kaj naj rečemo, kdo so bili ti ljudje, katero ime jim pristoji? To so bili aristokrati. Revolucija in državljanska vojna v Sloveniji sta pokazali, da je v vsaki vasi, v vsakem mestu in v vsaki dolini bilo nekaj ljudi aristokratskega duha. Slovenska kulturna elita o njih ne govori. Morda zato, ker instiktivno čuti, da ob njih ne bi bila več elita.)
In dalje. V Bosni so izračunali, da je za izvedbo Srebrenice bilo potrebnih devetnajst tisoč in še nekaj vojakov. Nobeden od medijev, ki so nam posredovali ta podatek, se ni vprašal, koliko partizanov pa je bilo potrebnih za izvedbo Kočevskega Roga. Gotovo jih je moralo biti kakih deset tisoč. To pa pomeni, da je v Sloveniji živelo leta in desetletja nekaj tisoč ljudi, ki so bili po vseh pravnih in moralnih normah visokokaratni politični zlikovci. In vendar so uživali ne samo normalno, ampak privilegirano življenje. Sedali so na prva mesta, mnogi so bili v pomembnih službah, nosili številna odlikovanja, hodili so v svoje bolnice in svoja okrevališča in zdravilišča. Obenem pa so imeli na sebi to, da so na bolj ali manj pomemben način sodelovali pri največjem zločinu, ki je bil kdaj narejen na naših tleh nad našimi ljudmi. Veliko Slovencev o tem ni nič vedelo, mnogi pa so vedeli, a so na to hoteli pozabiti, vendar je bila prisotnost takšnih ljudi obremenitev narodovega prostora. To bi bili, tudi če zanje nihče ne bi vedel. Pomislimo še, kakšni ljudje so to morali biti, da jih ni strlo strašno nasprotje med zunanjim bliščem in brezni, ki so se odpirala v njih. Samo ena država na svetuje v tem pogledu podobna Sloveniji.
To je Kambodža. V času vladavine Rdečih Kmerov je bilo pomorjenih skoraj dva milijona ljudi: ene so postrelili, ene pobili, ene izmučili do smrti, ene sestradali. Pol Pot, ki se je izučil teorije komunizma v pariških salonih, prakse pa na Kitajskem med ljudsko kulturno revolucijo, je svoj kamenodobski projekt izvajal s še ne polnoletnimi otroki. Dogajale so se tako okrutne reči, da jih tukaj skoro ne moremo omenjati. Leta 1997 so le postavili mednarodno sodišče v Phnom Penhu, a se nikomur ni nič zgodilo. Pol Pot, ki je vse to vodil, je leta 1998 v miru zatisnil oči, drugi uživajo udoben pokoj, nekateri, kot nekdanji zunanji minister, celo v izobilju. Ljudje hočejo predvsem živeti in se za preteklost ne zanimajo. (Ali vam to zveni domače?) Poročila pravijo: »Z razčiščevanjem preteklosti se v Kambodži volitve ne dobijo.« Med tem pa novolevičarski zeloti po evropskih mestih v sprevodih kličejo »revoluciji in demokratični Kambodži.« (FAZ, junij 2006)
Avtor: Mirko Kambič. Mladostno žuborenje Mirko Kambič

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Mladostno žuborenje Mirko Kambič


Tony Judt, znani zgodovinar povojne Evrope – pred dvema letoma je izšla njegova znamenita knjiga Čas po vojni, zgodovina Evrope po letu 1945, je v ameriški reviji The New Review of Books lani jeseni objavil esej o trilogiji poljskega filozofa Leszeka Kolakowskega Poglavitni to kovi marksizma. Judt pravi, da je Kolakowski pisal o marksizmu iz poljske perspektive in je zato lahko razumeti, da je na marksizmu poudarjal njegovo eshatološko vlogo. Svojo trditev ilustrira z odlomkom iz Poljakove knjige: »Hudič je del našega izkustva. Naša generacija je videla dovolj, da to sporočilo vzame zelo resno. Trdim, da zlo ni kontingentno, da ni odsotnost (dobrega, o. p.), da ni deformacija, da ni subverzija kake vrline (ali pa česa drugega, kar bi lahko imeli za njegovo nasprotje), ampak je zlo nespremeljivo in neodrešljivo dejstvo.« Judt dostavlja: še noben zahodni komentator marksizma, pa naj je bil še tako kritičen, ni pisal tako kakor ta Poljak. In kaj je tisto, kar daje komunizmu tako moč in tako dolgo življenje? To so, spet po besedah Kolakowskega, ideje: »Ideje so respiratorni sistem komunizma in tisto, kar ga loči od sicer podobnih tiranij fašističnega izvora, ki nimajo nobenih primerljivih potreb po visoko zvenečih dogmatičnih fikcijah.«



Avtor: Mirko Kambič. Pomladno upanje Mirko Kambič

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Pomladno upanje Mirko Kambič


Po toliki hybris – po tolikšnem izstopu iz področja dovoljenega – ki so ga uprizorili slovenski boljševiki, po tolikem moralnem in človeškem opustošenju, ki je zaradi tega izstopa zadelo deželo in njene ljudi; po vsem tem ni nihče pričakoval, da bodo agenti in promotorji tega podjetja, ki se je s tem, kar je bil, spremenil v kričeč monitum, odločili, da nadaljujejo politiko, ki se bo mogla imenovati kontinuiteta. Čeprav smo vedeli, da jih je ideologija naredila drugačne – ali pa so ideologijo sprejeli zato, ker so bili drugačni – smo se spet, kot že tolikokrat čudili in bali – bali zato, ker so v polstoletnem razpolaganju z narodom očitno naredili prostor, da so to mogli storiti. To je ena stvar, zaradi katere se čudimo in bojimo, druga pa pride sedaj, a prej na hitrico še ena reč.

Kazenski ukrepi zgodovine


Naj je bila odločitev boljševikov, da nadaljujejo svojo politično kariero, še tako uspešna – že na drugih parlamentarnih volitvah decembra 1992 so lahko sestavili večinsko koalicijo, še prej, aprila 1992, pa so uspeli z Drnovškovim rušenjem Peterleta – so razmere, ki so nastale po volitvah 2004, pokazale, da je kontinuitetna levica – ki jo sedaj sestavljajo SD (socialna demokracija) in LDS (liberalna demokracija Slovenije) v globlji krizi, kot bi si kdo utegnil misliti. Z eno besedo bi lahko rekli, da jih je dohitela zgodovina, ne v podobi maščevalne roke za pretekle zločine, ampak v podobi nekega razkritja, ki mu morda neupravičeno tako pravimo, ker ga z besedo še nihče ni pokazal in ga ni v javni zavesti, čeprav je tu, čeprav je definitivno tu. Za obe stranki se je izkazalo, da sta politično votli – da sta že vseskozi takšni bili – in da ju pri življenju vzdržuje samo še nekdanja ideološka lojalnost, sami iz sebe pa sedanji, živi in realni družbi politično nimata kaj povedati ali kaj dati. V začetku – kako desetletje – sta obe stranki prosperirali – kakor vemo, ena bolj od druge – deloma zaradi šoka, ki ga je povzročil veliki prelom, deloma pa zaradi tranzicijskega kapitala, ki pa ni imel trajne vrednosti in moči, ker ni zrastel iz ustvarjalnosti, ampak iz spretnega izrabljanja privilegiranega tranzicijskega položaja.
Najbolje je to stanje v nekem intervjuju izrazil profesor dr. Igor Lukšič z oznako, ki je postala krilatica: Levica je to, kar ni Janša. S tem pa je povedal nič manj kot to, da kontinuiteta, politično vzeto, nima definicije ali da ima samo negativno definicijo. Sama torej ni nič. Nihil. Živi iz nekih drugih, ne političnih virov. (Profesor Lukšič je tudi sicer morda edini perspektivni politik iz te druščine. Nekajkrat smo že opazili – ne brez olajšanja – da mu je, ko v dialogu ni imel kaj reči, bila dana milost, kot bi rekla Agatha Christie, da je molčal. Drugi v takih okoliščinah mislijo, da še ni vse izgubljeno in da je še vedno mogoče kaj reči, kar je nemalo deprimirajoče.)
Stranke kontinuitete so torej prišle tako daleč, da jim manjka njihov lastni specifični locus. Zanašajo se lahko le na preteklost: na lojalnost spomina. To pa je za politiko gotovo premalo, poleg tega pa ima redukcija na spomin svoje inherentne težave. Iz perspektive kontinuitete je preteklost namreč dvožariščna: partija in enobe. Crux te dvojnosti pa je v tem, da se hoče kontinuiteta partije, ki je nekaj resničnega, na vsak način znebiti in vse graditi na enobe, ki pa je, kot smo rekli, prevara. Če pa moraš negirati to, kar je resnično, in afirmirati to, kar ni resnično, je tvoj položaj res protisloven. (Marksisti bi morali vedeti, kaj to pomeni.)
Kje se bo našla Ariadna, ki bo spredla nit, po kateri bo mogoče priti iz labirinta? V resnici je ena sama možnost: soočiti se s preteklostjo, premisliti, kaj je mogoče narediti za slovensko državo – to pa pomeni v prvi vrsti opraviti z mržnjo do sedanje demokratične države – in o vsem napisati povsem novo besedilo. A tega ne bodo naredili, ker tega nočejo in ker bi tako izgubili volilce. Zato tega ne bodo naredili. Stroj, ki poganja slovensko državo, bo torej še naprej deloval, ne s prestavljanjem avtentičnih političnih sil, ampak z ljubosumnim soobstajanjem dveh različnih sil: fantazme in resničnosti. A o tem samo mimogrede. Sedaj prehajamo na drug razlog našega čudenja.

Totalitarizem - moralna preizkušnja civilizacije


Izkušnja totalitarizma, skozi katero je šlo evropsko dvajseto stoletje, je, in upamo, da bo tudi ostalo, brez primere. Ta izredni čas lahko tudi razumemo kot preizkusno komoro, v kateri se je – zaradi pritiska, ki se je v njej vzpostavil – vse izkazalo za to, kar je: posamezniki in narodi, njihove navade in prepričanja, njihova kultura in njihove duhovne ambicije – civilizacija sama. Odločitve, ki so se tu delale – izsiljene in prostovoljne – so segale od visokosti, pred katero še sedaj sklanjamo glave, do nižin nedopustne zavrženosti. Še nikoli ni bil človek tako velik in tako majhen.
Kar takemu času sledi, je čas refleksije. Čutimo, da moramo na vsak način dognati, kaj je bilo to, skozi kar smo šli; kaj se je v tistem plavžu izkazalo za takšno, da je moralo razpasti, in kaj za takšno, da je vse prestalo in se spet izkazalo za ktēma eis aei – pridobitev za zmerom.
Komaj katero prizadevanje človekove misli se more temu izogniti, zgodovina pa je vseeno prva. Strokovnjaki za kliometrijo – za pravila merjenja, ki jih je v svojih laboratorijih uveljavila boginja zgodovine Klio – so poklicani, da v luči poznavalske discipline in evropske obveščenosti premislijo čas in napišejo končno poročilo. Veliko hipotez morajo postaviti in zavreči, preden bodo v svoje poročilo vnesli dokončne stavke. Zakaj zgodovinarji veljajo sicer kot strokovnjaki za preteklost, v resnici pa so arhitekti prihodnosti. Tudi zanje velja stavek Sv. Avguština: Architectus aedificat per machinas transituras domum manentem – Z minljivimi ogrodji gradi arhitekt hišo, ki ostane.
Kakšen prizor se nam odpre, če se s temi mislimi v glavi ozremo na sedanje slovenske zgodovinarje? Pisan, gotovo, a zvečine takšen, da doživimo svojo drugo začudenost. Premnogi še niso zagledali svoje vloge v konturah, ki so jih izrisali moralni in etični ukazi sedanjega slovenskega časa. Razlogi za to so različni. Ideologija, ki je velik del svoje legitimnosti izvajala iz zgodovine, je bila bistveno zainteresirana za njeno »pravilno« fakturo. V ta namen je postavila organe in komisije. Te ustanove so opravile veliko dela že s tem, da so bile. Njihov uspeh je bil že v tem, da so se v ljudeh sprožali mehanizmi avtocenzure. Te sicer ni več, ostal pa je spomin. Poleg tega tudi med zgodovinarji ni manjkalo ideoloških zelotov, ki so po odčaranosti sveta, ki je postavil revolucijo, pokazali svojo jezo tako, da so se, notranje, zapisali tistemu »atmosferičnemu nekaj«, ki se imenuje nova levica. (Ta pa se, kot se vidi na vsakem koraku, uspešno uveljavlja kot specialist za rehabilitacijo izgubljenih zadev.) Nobene pravice seveda nimamo, da bi komurkoli odrekali tehnično opremljenost za izvajanje svojega poklica – zelo veliko nam je do tega, da v tem pogledu ne bi bili napačno razumljeni – pravico pa imamo, kot konzumenti raziskav, ki se delajo tudi na nas ali o nas, da povemo, da je med zgodovinarji sicer nekaj aristokratov, a premalo – vseeno premalo.
Dva moža sta zgodovinarjem postavila njihove visoke norme. Prvi je bil grški retor Lukljan, ki je v 2. stol. po Kristusu postavil zahtevo, da je »naloga zgodovine, pisati o stvareh tako, kakor so se dejansko dogajale« (hos eprahthe eipein), drugi pa vodilni nemški zgodovinar 19. stoletja Leopold Ranke, ki je v uvodu neke svoje knjige postavil zahtevo, da zgodovinar pripoveduje dogodke tako, »kakor so se dejansko dogajali« (wie es eigentlich geschehen ist), in tako Lukianovo maksimo skoraj dobesedno ponovil. Toda pripovedovati dogodke dobesedno tako, kakor so se dogajali, pomeni pisati kroniko, ki je sicer koristna reč, a ni zgodovina. Zgodovina mora biti pripoved in, če hoče biti pripoved, jo je treba na nečem organizirati – na nekem, za razlago fenomenov določenega časa najbolj produktivnem dejstvu.
Zgodovinar sredine slovenskega stoletja, ki je pravkar minilo, ima na voljo dve taki dejstvi: ali enobe ali revolucija. Če postavi za počelo enobe, potem so vsi drugi pojavi odvisni od gravitacijskih sil tega središča – tudi revolucija; če pa izbere za izhodiščno točko revolucijo, potem je ona tista, ki določa orbite vsem spremljajočim fenomenom – tudi enobeju.
Današnji zgodovinarji se res ločijo natanko v tej točki: na katero od obeh možnosti organizirati preteklost. V tem pa nas spominjajo na neko dogajanje, ne v zgodovini, ampak v astronomiji. Do 16. stol. je veljal stari ptolemajski ali geocentrični sistem, tedaj pa je začelo postajati vedno bolj jasno, da v okviru tega sistema ni mogoče razložiti določenih astronomskih dejstev. Stanje se je premaknilo, ko je Nikolaj Kopernik leta 1543 s knjigo De revolutionibus orbium celestium staro stanje postavil na glavo in predlagal sistem s soncem v središču. V začetku so bile še težave, ko pa je pozneje Kepler uvedel namesto orbitalnih krogov orbitalne elipse, so te težave izginile in novi sistem se je počasi v celoti uveljavil.

Bistvena razlika med obema sistemoma je v razvidnosti. Vsi vidimo, da sonce vsak dan vzhaja na vzhodu, izza tega, kar je na tem delu horizonta, potem pa preide zenit in zvečer zaide na zahodu, za tem, kar je na tem delu horizonta. To je očitno. Osel, ali ne vidiš, da je tako, pravijo ptolemajci. Res je, ne moremo reči, da ne vidimo. Naša pisarna na Beethovnovi 5 je na miru, sonce pa potuje nad njo od vzhoda do zahoda. Kopernikanci pa takih, vsakomur dostopnih dokazov nimajo na razpolago in nas morajo, če nas hočejo prepričati, poslati k ljudem, ki imajo za to oči – instrumente in matematične formule. Z njimi jim uspe dokazati, da je slika vesolja drugačna. Predvsem pa je važno to, da je s to teorijo mogoče razložiti dejstva.
Zgodovinarji, ki so za organizacijo preteklosti izbrali enobe, so ptolemajci. Zdi se jim, da imajo na voljo vsem dostopne dokaze. Osel, ali ne vidiš, da so se partizani bojevali z okupatorji, Nemci in Italijani? Tistih nekaj, ki jim je uspelo napraviti kopernikanski obrat in postavljajo v središče svoje pripovedi revolucijo, pa ptolemajcem odgovarjajo, da se tako le zdi, v resnici pa velja njihova slika. Njena poglavitna prednost je v tem, da razloži relevantna dejstva – da »rešuje fenomene«.
Razlog za naše čudenje pa je v tem, da imajo enobejevski ptolemajci na razpolago oči za dejstva, ki terjajo kopernikanski obrat – arhive, dokumente, pričevanja – a se zanj ne morejo odločiti. Le zakaj? Temu se čudimo.
Lani septembra (19. do 21.) je Zveza zgodovinskih društev Slovenije priredila svoje letno zborovanje v Kranju s temo Mitsko in stereotipno v slovenskem pogledu na zgodovino. Zakaj so se organizatorji zborovanja odločili ravno za to temo, nam konkretno ni znano. Samo po sebi pa bi si človek mislil, da so vodilni ljudje Zveze zborovanje tako tematizirali zato, ker so hoteli osvetliti specifični del vprašanj, ki jih je na program postavil posttotalitarni čas. Kaj bi bilo bolj razumljivo kot to, da bi želeli pomagati obnovitvenim naporom demokratične kulture tako, da bi umetni enobejevski mit, ki ga je partija zavestno postavila za legitimiranje svoje oblasti, prepustili analitični arbitraži strokovne javnosti? In da bi, ko bi, s to mislijo v središču, razmejili umetni ali ideološki mit od naravnih izvorov mitske zgodovinske zavesti, tudi med naravnimi miti razločili tiste, ki izhajajo iz resničnosti in zato podpirajo ali celo nosijo življenje skupnosti, in tistimi, ki te resničnosti nimajo in so zato utvara in nekoristna narodova prtljaga v zgodovini – ena od oblik fausse conscience – izkrivljene zavesti.


Prispevki, prebrani na zborovanju, so izšli v zborniku in jih je mogoče prebrati. Mi smo si jih za ta komentar nekaj ogledali in iz njih – ne torej iz vseh, ne iz celote – dobili predstavo, kako nekateri slovenski zgodovinarji razumejo svojo vlogo v posttotalitarnem času. A najprej nekaj – res samo dve besedi – o mitski zgodovinski zavesti, o njeni naravi in možnostih, ki jih ima.
Avtor: Mirko Kambič. Lepota cvetoče veje Mirko Kambič

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Lepota cvetoče veje Mirko Kambič



Mit - legitimna oblika narodove zgodovinske zavesti


Mit je vedno nekaj sekundarnega; najprej je stvar, najprej je dogodek, najprej je neka resničnost in šele potem pride posebno razumetje te resničnosti, ki pravimo, da je mitska. Tako posebno razumetje je možno zato, ker smo v tisti resničnosti zagledali ne samo njeno dejanskost, ampak nekaj, kar dejanskost presega in nas postavlja: kot posameznike, kot določeno skupino, kot prebivalce kraja ali doline, kot narod. Taki dogodki in pripovedi o takih dogodkih dobijo počasi značaj nedotakljivosti in svetosti. Kar hočemo povedati, je to, da so miti lahko legitimna oblika zgodovinske zavesti, na primer naroda. Kakšni miti obstajajo v narodovem kolektivu, lažni ali resnični, je odvisno od kulture, ki s svojimi moralnimi in miselnimi normami narod obvladujejo.
Ko je Izokrates pripravljal Slavilni govor, ki naj bi ga imel pred panhelensko publiko v Olimpiji leta 380, je hotel dvigniti upadajočega duha Atencev tudi tako, da jih je spomnil na to, kako so, že davno pred Trojansko vojno, pomagali ljudem v nesreči: »Tako se je Adrastus, argoški kralj, ki se je vračal s pohoda proti Tebam, kjer je doživel poraz in ni bil v stanju pobrati trupel tistih, ki so padli pod kadmejskimi utrdbami, obrnil na naše mesto, da bi mu pomagali v nesreči, ki je bila pravzaprav stvar, ki je zadevala vse, da bi namreč mirno gledali, da možje, ki so padli v boju, ležijo nepokopani in da tako stara navada (palaiòn éthos) in nesmrtni zakon (pátrios nómos) ne bi več veljala.« (Panegirik, 55–56) S takimi mitskimi referencami razpolagajo vsi narodi in vse literarne zgodovine od pradavnine do danes v obilju. Vsem je skupno to, da jim je v kolektivih, v katerih jih gojijo, priznana nedotakljivost in spoštovanje. Lahko si predstavljamo, da bodo Poljaki z imeni, kot sta Katin in Monte Cassino, vedno tako ravnali. Tudi se nam ne bi zdelo čudno, če bi v kakem evropskem dokumentu videli ponovljeno neko drugo mesto iz pravkar navedenega Izokratovega govora, da ime Heleni namreč ne pomeni skupnosti po krvi, ampak skupnost držav in narodov z isto kulturo. Da bi torej neki moderni ljudje zagledali možnost, da svoje panevropsko idejo lahko vzporedijo z neko podobno ambicijo v daljni preteklosti. V sklopu tega razmišljanja Slovenci samodejno pomislimo na generala Maistra in njegov boj za severno mejo, na Slomška in njegov pomen za slovensko Štajersko. To so dogodki in dejanja, ki se jih ne spominjamo zato, ker so dogodki in dejanja, tudi ne samo zaradi izjemne vloge, ki so jo imeli za narodov obstoj, zaradi vsega tega seveda, posebej pa zaradi sloga, v katerem so bili izvedeni, zaradi njihove etike, estetike, vznemirljive dramaturgije. Zanje imamo v spominu posebno mesto, ker čutimo, da nas postavljajo.
(To velja tudi za posameznike, le da to, kar se pripeti posamezniku kot posamezniku, ni zgodovina. Ko sva se z materjo vračala s kongresa Kristusa Kralja v Ljubljani leta 1939, sva se, ne vem kako, na kolodvoru znašla med dvema vlakoma, od katerih je eden vozil v eno, drugi pa v drugo smer. Spomnim se, da je mati rekla: Tako se mi vrti. Padla bom. In se me je oprijela. Jaz sem bil takrat star sedem let in sem vedel, da moram trdno stati. Čez nekaj trenutkov je eden od vlakov odpeljal in sva bila rešena. To je bil seveda zgolj dogodek, zame pa veliko več. Tudi jaz imam zanj v spominu posebno mesto.)
Moderni racionalizem ni naklonjen nobeni obliki mitske zavesti. A nekaterih reči se je treba držati tako, kakor so se uveljavili v kulturi. Če brcneš v skalo, pravi dr. Samuel Johnson, te skala brcne nazaj. Če kdo zavije na napačno stran avtoceste, ga bo realnost kmalu poučila, kaj dela. Če pa kdo brcne »v mehki trebuh sveta«, bo na odgovor čakal leta in desetletja. A kakšen bo, ko bo prišel? Če se kaka kultura odloči, da bo pretrgala zvezo s transcendenco, bo mogoče desetletja ali celo stoletja živela v prepričanju, da je prav storila. A nikoli ne vemo, kakšen bo končni račun. Nekaterih reči se je modro držati. Naj navedemo odlomek iz Kolakowskega (Über die Krise, Clett-Kotta, 1986, str. 92): »Hočem povedati, da racionalnih motivov za spoštovanje človekovega življenja in spoštovanje človekovih osebnih pravic ne kaže ceniti više kot na primer tistih prepovedi, ki Judom ne dovoljujejo jesti svinjine ali kristjanom ob petkih jesti mesa ali muslimanom piti vina. Ali niso vsi ti tabuji iracionalni? In ali ni totalitarni sistem, ki ravna z ljudmi kot z zamenljivimi deli državnega stroja, ki jih za potrebe države poljubno uporablja, razvršča, uničuje, v določenem pomenu triumf racionalnosti?«

Prva strategija reševanja enobejevskega mita – problematizirati sploh mit


Kot smo že omenili, se – vsaj pri tistih nastopih, ki smo jih pregledali – na simpoziju ni pokazalo jasna zavest, da je treba od vseh mitskih upodobitev, s katerimi razpolaga nacionalna zgodovina, ločiti mit o boljševiški rezistenci ali enobeju. Dr. Peter Vodopivec (Začarani krog nacionalne zgodovine) takole konča svoje razmišljanje: »Številne mitizirane podobe o poteku druge svetovne vojne na Slovenskem so po letu 1945 ustvarili zmagovalci, poraženci pa jim od osamosvojitve Slovenije pospešeno dobavljajo svoje, kar dodatno otežuje oblikovanje stvarnejše, ideološko in politično uravnotežene slike o medvojnih dogodkih.« Le kaj naj bi pomenilo »politično uravnotežena slika o medvojnih dogodkih«? Mogoče pa ta slika ne more biti »uravnotežena«, ker dogodki sami niso bili »uravnoteženi«. Saj tudi o drugi svetovni vojni nimamo »ideološko in politično uravnotežene slike«, ker cilji, pa tudi metode in politične predstave totalitarnih in demokratskih sil niso bile »uravnotežene«. Vodopivec silam, ki so po polstoletnem molku leta 1990 mogle nekoliko spregovoriti – kolikor jih je po vseh ujmah sploh še ostalo in kolikor so jim premagani boljševiki, paradoksno, dovoljevali – predpisuje, da se ustavijo na črti, ki bo omogočila »uravnoteženo sliko«. Kako Vodopivec malo razume ali noče razumeti teh reči, vidimo iz njegove ocene, da restavracijske sile »pospešeno« dobavljajo svoje podobe, kar lahko pomeni, da te sile, čeprav izčrpane in zdecimirane, delajo v večjem obsegu in bolj intenzivno, kot so to počeli nekoč njihovi totalitarni nasprotniki, ki so imeli na razpolago vse potenciale naroda. (Dr. Vodopivec nikjer tudi ne omenja, da z enako vnemo to počenjajo še danes!)

Avtor: Mirko Kambič. Slovensko Primorje Mirko Kambič

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Slovensko Primorje Mirko Kambič


Zborovanje v Kranju je izzvenelo v rezerviranost do nacionalne zgodovine, ker je posebej dojemljiva za mitske deviacije. V to se neradi vmešavamo, ker gre za ožja strokovna vprašanja. Po drugi strani pa čutimo, da moramo braniti status bralca. Povsem naravno se nam zdi, da je narod kot narod predmet zgodovinskih raziskav. To je zato, ker je narodnost ena najbolj naravnih, rodovitnih in osrečujočih oblik človekove družbenosti. (Seveda vemo vsi, danes bolj kot kdajkoli prej, da se narodnost lahko razvije v nacionalizem in največje nasilje in da je tudi zanjo mogoče uporabiti načelo Corruptio optimi pessima – izrojenost najboljšega je najhujša reč. A to načelo ne pomeni, da »optimum«, to, kar je najboljše, ne sme biti človekov cilj.) V 19. stoletju je Evropa postajala vedno bolj skupnost narodov (morda bi morali reči, skupnost nacionalnih držav). Ljudje so se umevali v svoji narodni pripadnosti. Kdor tega ni mogel, je ostal del anonimne in brezoblične plebejske mase. Josip Vošnjak pripoveduje v Spominih, kakšno doživetje je bilo, ko je sredi stoletja prišel iz Šoštanja v Celje na gimnazijo in tam »izvedel«, da je Slovenec. Kakšne energije je ta zavest v njem prebudila. (Tu seveda ne gre samo za moč. Zavest družbenosti je globlja – daje ti zavest, da nisi izgubljen). Vodopivec brez dvoma vse to ve, a se mu vendar zdi potrebno, da prizadevanju slovenskih politikov v 2. polovici 19. stoletja, da zagotovijo Slovencem naravnopravne pravice do nacionalne samobitnosti, pripiše sebične namene: »Slovenski narodni veljaki so s stališčem, da so bili Slovenci dolga stoletja le siromaki in kmetje, poudarjali svoje uspehe in ugotavljali, da se je slovenski narod šele z narodnim gibanjem in pod njihovim vodstvom razvil v sodobno, socialno razločeno skupnost s svojo elito.« Vodopivčeva razprava daje vtis, da je nacionalnost sumljiva in razvojno nezanesljiva identitetna osnova, ker je po naravi mitogena. Zato z zadovoljstvom ugotavlja, da se je raziskovanje slovenske preteklosti razširilo v »socialno zgodovinske, demografske in kulturnozgodovinske teme«. To se mu zdi dober razvoj. Le zakaj? Od kod tendenca, postavljati v dvomljivo luč identitetne temelje, ki prihajajo iz skupnosti, posebej iz nacionalne skupnosti? Od kod ta instinktivna želja po osamitvi človeka? Kaj žene modernega sociologa – tudi zgodovinar opravlja v bistvu sociološko delo – da bi človeka devestiral ali olupil do zgolj človeškosti? Ali ne morda zato, da bi ga laže obvladal? (Sedaj ko ni več nobene učinkovite ideologije na razpolago!) Ali se je tudi zgodovinar s svoje strani pridružil medijskemu človeku, ki vidi svojo moč v diskreditiranju drugih družbenih pozitivitet – političnih, moralnih, verskih? Ali jim ne bi morala biti v svarilo znana slika iz slovenske predvojne preteklosti: mladostniki, ki so katoliškim vrstnikom trgali z obleke narodne simbole, so med okupacijo ploskali tistim, ki so katoličane morili z obtožbo, da izdajajo slovenstvo.


Profesor dr. Peter Štih se je, kot pove naslov njegovega prispevka Miti in stereotipi v podobi starejše slovenske nacionalne zgodovine, osredotočil na začetke slovenstva. Tudi on misli, da nacionalna zgodovina – zaradi naloge, ki si jo je bodisi sama naložila, ali pa so jo z njo zavezale potrebe nastajajoče nacije, da postane »sredstvo narodove legitimacije« – »ni mogla in ne more biti niti nepristranska niti neodvisna«. Narodna zgodovina torej po naravi teži k temu, da svojo pripoved odeva v mitska oblačila. V tem se Štih ujema z Vodopivcem. Razlikuje pa se v tem, da enobejevskega mita ne vključuje – razumljivo, saj se je časovno omejil, kot smo rekli na začetku. Pač pa ga vključujemo mi. (Spet se moramo sklicevati na status bralca.)

Ko je Štih opravil z umišljenimi, nekritičnimi, na hitro roko sprejetimi predstavami o zgodovinskih izvorih naroda, ki jih nudi karantanska teorija – spričo svoje erudicije s tem ni imel velikih težav – smo ostali z naslednjo mislijo. Naj ima karantanski mit še tako šibko zgodovinsko jedro, je vendar služil legitimnemu cilju: jačanju duhovnega in političnega narodovega samozavedanja in samobitnosti. Enobejevski mit pa je bil, nasprotno, postavljen in vzdrževan zato, da bi najprej vzpostavil in nato vzdrževal partijsko skrbništvo nad narodom – za radikalno obliko heteronomnosti. Ta razlika je očitna in ne potrebuje nobene sofisticirane analize. Toda, kdor izraža, tudi upravičeno, rezervo do nacionalnega mita, ne da bi obenem opozoril na to razliko, podpira mit o boljševiški rezistenci. Mislimo, da je tudi mit o zasužnjenem in trpinčenem narodu jačal vzgonske sile, ki so pomagale slovenskemu narodu prihajati k sebi – počasi in z zamudo, a vendarle.
Ko pravi avtor, da smo Slovenci postali »narod s svojo državo (pri čemer so eni menili, da so se te sanje uresničile 1918, drugi 1945, po najnovejši interpretaciji pa šele 1991)« se iz tega čuti nepotrebna ironija. Leta 1918 smo Slovenci, s tem da smo se ločili od Avstrije, potegnili glavo izpod giljotine. Če se slovenski politiki ne bi bili za to odločili, bi danes govorili nemško. (Komaj verjamem, da bi pri tem še ostali Slovenci, kakor so Irci ostali Irci, čeprav so se odpovedali svojemu jeziku: težko si predstavljam Slovenca, ki govori nemščino kot materni jezik.) Kaj bi se tedaj še zgodilo? Verjetno bi se izognili boljševizmu, a bi nas zato zadelo vse, kar je prinesel anšlus. Kljub temu, da smo leta 1945 dočakali konec vojne v boljševiški hemisferi Evrope – a smo si to pot preko ideologije, ki je operirala z umetnim, vnaprej izdelanim mitom, to prislužili sami – je bila odločitev leta 1918 boljša. Za to, da smo leta 1991 dobili svojo državo, pa niso potrebne nobene interpretacije, saj se je zanjo odločilo devetdeset odstotkov Slovencev.
Ko skuša avtor relativirati tezo o Slovencih kot »siromašnem in kmečkem« narodu z vzklikom: »Kateri evropski narod do nastopa moderne in industrijske revolucije pa ni bil kmečki narod«, nam pridejo na misel besede, ki jih je povedal Ljubu Sircu njegov oče že domala v našem času: »Če je Slovenec postal malo bolj imeniten čevljar, smo bili že vsi iz sebe.« In očitek, da je »paradoksalno in krivično hkrati«, če plemiške družine na Slovenskem, ki so veliko naredile »za napredek, blagostanje, kulturo in varnost okolja«, proglašamo za tujce, ne izbriše dejstva, da Slovenci nismo imeli svojega plemstva, za kar človeku ni treba imeti statusa zgodovinarja, da si misli, da ni zanemarljiva stvar. Tudi po zaključnem zagotovilu, da sedaj, ko smo po vseh veljavnih kriterijih narod, za svojo postavitev pač ne potrebujemo več mitov, ki da so »svojo vlogo že odigrali« (Ali se ni avtor vseskozi trudil dokazati, da prave vloge nikoli imeli niso, da so jih neprištevni zgodovinarji zgodovini samo obešali!«), nam, potem ko smo še opomnjeni, da je v »klišeje in stereotipe« treba vnesti »več realizma«, ostane, da se z njim ubadamo, zelo, zelo veliko vprašanje, kaj to je »realizem«.
Avtor: Mirko Kambič. Večerna zbranost Mirko Kambič

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Večerna zbranost Mirko Kambič



Druga strategija reševanja enobejevskega mita – vtop v areno


Medtem ko sta Vodopivec in Štih izkazovala prijaznost do enobejevskega mita posredno – tako da sta mu z najdevanjem nacionalnih mitov jemala izjemnost – je bil nastop dr. Boža Repeta mnogo manj alegoričen. Če ne bi čutili odpora do jezika naših nasprotnikov, bi rekli, militanten. Ob kaj vse je ta, sicer učeni in načitani gospod obrisal svoja ideološka obuvala! Morali se bomo omejevati, sicer se nam bo tole kritiško pisanje razlezlo čez vse meje.
Že na začetku nam je povedano, da novega časa ni odprlo zgrmetje opresivnega totalitarnega sistema, ki je omogočalo in terjalo hkrati njegovo oceno, ampak »nova odkritja in spoznanja slovenskega in evropskega zgodovinopisja«. Slovensko zgodovinopisje posebej je že v osemdesetih letih začelo »vzpostavljati ravnotežje z doslej pomanjkljivo in enostransko raziskovanimi temami«. S temi milimi evfemizmi je Repe ogrnil vseprisotnost kontrolnih in samokontrolnih mehanizmov, ki so pod partijskim nebom urejali to delikatno področje, obenem pa je tako pripravil teren za strokovno izključitev tistih, ki se niso bili pripravljeni vdati tem blagim smernicam. Z obtožbo, da so se vrnili »k antikomunistični propagandi med obema vojnama in v času druge svetovne vojne« jih izžene iz raja legitimnega zgodovinopisja. O »znanstvenih spoznanjih« tu namreč ni sledu.
Svojo rahločutnost do boljševizma kaže dr. Repe tudi tako, da povojno Evropo utemeljuje z »antifašizmom«. V resnici je bil antifašizem samo del, oziroma aplikacija duhovnega, kulturnega in političnega samozavedanja civilizacije. Poleg tega je antifašizem kontaminiran s stalinskim izkoriščanjem za kominternske namene. Konkretizacija evropskega političnega samozavedanja je antitotalitarizem in ne antifašizem. Pa tudi antitotalitarizem ni nekaj prvinskega, ampak izpeljava začetnih aksiomov civilizacije. Totalitarne ideologije so bile največji izstop iz civilizacije v njeni celotni zgodovini. Dr. Repe pa dela pred nami nekakšne parterne vaje s trakovi, na katerih piše »antifašizem«, da bi tako pretihotapil boljševizem skozi preiskovalne kordone evropske misli. Repe popušča samo v eni točki: po letu 1945 dovoljuje dvome. Nič ga ne gane okoliščina, da so nekateri prisebni ljudje, tudi v Sloveniji, imeli »dvome« že pred letom 1945 – niso mogli, da jih ne bi imeli spričo ideologije in prakse boljševizma. Repe pa vsem »poštenim Slovencem« predpisuje tako hitrost refleksov, da so smeli imeti »dvome« šele po 1945!
V svoji prvinski naklonjenosti tvega avtor prispevka Mit in resničnost komunizma razmeroma drzne podvige. Ko – upravičeno, upravičeno – kliče zaradi njihove nečiste preteklosti nekatere države, Avstrijo, Italijo, Madžarsko, pred sodišče zaradi nezaceljenih travm, ki so jih prinesli v Unijo in jo tako onečedili! Drznost tega posega je v tem, da se giblje v nevarni bližini zelo, zelo obremenjenih političnih skupin – mednje spadajo tudi miotični produkti nekdanje slovenske partije – ki jih avtor sploh ne omenja in tako dokazuje, da ne dopušča možnosti, da bi bili nosilci travm. Nehote nam je tako pokazal – zanesemo se na njegovo poznavalskost – v zelo zanimivo smer: da so ti ljudje, poleg drugih manifestacij drugačnosti, tudi iz take snovi, da ne čutijo travm. Ali je res, kot so govorili celo nekateri iz njihovih vrst, da so drugačni ljudje?

Z drznostjo lahko razložimo tudi avtorjevo odsotnost spoštovanja do udeležencev zborovanja. Kako zelo je moral biti prepričan, da ne bo nobenega ugovora, da je prišel – v najboljši agitpropovski maniri – pred poslušalce z »zavestno medvojno kolaboracijo«. To lekcijo smo vendar že vzeli! Ali je dr. Repe takrat manjkal? Kolaboracije v Sloveniji ni bilo. Bila bi, ko ne bi bilo boljševlške agresije in bi se vse tako odvijalo, kot se je. Ko ne bi bilo boljševiške agresije z enoletnim terorjem za uverturo! Ljudje so vzeli od okupatorja orožje, da so se branili, kakor so zavezniki vzeli pomoč od Sovjetske zveze, da so se lažje vojskovali. A jih še nobeden ni obsodil, da so kolaborirali. Pri tem pa je treba še povedati, da so Slovenci to gesto plačali s svojo krvjo, zavezniki pa s tujo: tako da so Sovjetom podarili polovico Evrope. Ko so ta posel sklenili – že leta 1941 – so vedeli, kakšni bodo stroški in kdo jih bo plačal.
Ena izmed najbolj drznih ideoloških podvigov dr. Repeta pa je njegova teorija o mitih in protimitih. Da je ta tako zelo koristna poenostavitev lep non sequitur, izhaja iz naslednjega premisleka. Če je pozitivna ocena medvojne in povojne boljševiške prakse mit – na kar pristaja tudi Repe – potem racionalna kritika tega mita ni mit in ji torej ne moremo dodeliti vloge protimita. Kritika mitsko promoviranega projekta ni mit, saj se nujno naslanja na analizo, ki ni mit, ampak misel. Kritika boljševizma je izhajala in izhaja iz stopnje, ki jo je dosegla civilizacija in ne iz ideologije in jo je zato mogoče racionalno zajeti in izraziti. Ne nazadnje je racionalnost te kritike potrdila dejanskost: the end of the affair – kolaps boljševiške zgradbe.


Repe pravi, da je bila po vojni poglavitna nosilka protimita politična emigracija. »Hude kritike« pa da so prihajale tudi od drugod, na primer od Kocbeka. Avtor navaja daljši odlomek ene takih njegovih kritik: »Komunistična stranka ima v rokah vso državno oblast, zakonodajno in izvršilno, ima odločujoč vpliv na sodišča, vojsko, v njenih rokah je tajna politična policija, ona vodi oficialno politično organizacijo, postavlja sekretarje vseh OF odborov, ki dejansko odločajo v vseh krajih, okrajih in okrožjih. Partija ima v rokah vse množične organizacije, kot OF, AFŽ in ZMS. V rokah ima ves tisk, kar gaje … Izven partije ne obstaja niti ena samostojna in od nje neodvisna organizacija. Oblast partije je totalna.« Kar je Kocbek navedel, so bila dejstva in ne kak protimit. Natanko ista dejstva je navajala tudi politična emigracija – nekoč prej jih je celo napovedala.
Repetova apologetika je neutrudna. Tu tako najdemo trditev, da »med vojno meščanske stranke sploh niso bile zmožne odgovoriti na zgodovinske izzive«. Bile bi, odgovarjamo, ko ne bi bilo boljševiške agresije. Tu je nadalje zadovoljstvo, da se »večji del sodobnega slovenskega zgodovinopisja giblje znotraj pretehtanega iskanja dobrih in slabih plati« komunistične ere. Odgovarjamo: v komunizmu, gledanem v njegovi specifični diferenci, ni dobrih »plati«. Seveda so tudi v komunizmu izdelovali copate, ampak to bi počeli v vsakem sistemu. Včasih pa se zdi, da se tudi Repe vdaja nepotrebnemu pesimizmu. Ko na primer pravi: »Komunistično gibanje že zdavnaj nima več političnih naslednikov« Naravnost iz zgodovinskih kovnic ne, raznih mutantov pa mrgoli.
Dr. Ljuba Dornik Šubelj si je na zborovanju zastavila vprašanje o OZNI: ali je bila »vojaška protiobveščevalna služba ali zločinska in genocidna organizacija«. Enoumnega odgovora na svoje vprašanje ni dala, pač pa je že na začetku opozorila na »politično desnico«, ki bi rada rehabilitirala »domobrance, ki so kolaborirali s Hitlerjevo Nemčijo«. VOS, predhodnica OZNE, ki je izvrševala »direktive vodstva NOG oziroma KPS in KPJ«, je izvrševala takšne likvidacije, »ki naj bi služile slabitvi sovražnika«. Beseda sovražnik bi nas utegnila zavesti, zato jo naša avtorica opredeli z dodatnim pojasnilom, da je VOS hotela »med ljudmi zasejati strah in jih s tem odvrniti od sodelovanja z okupatorjem«.

Torej so bili sovražniki VOS le Slovenci.
Da OZNE ne moremo šteti med »zločinske ali genocidne organizacije« avtorica – nekoliko neposredno – nakazuje z namigom da so za njene storitve vedeli in jih morda tudi odobrili zavezniki. Tako pravi, da je bila OZNA neposredno podrejena Josipu Brozu kot vrhovnemu poveljniku,« ki so ga kot takega priznavali tudi zahodni vojaški zavezniki«. Ko je Miha Krek po množičnih usmrtitvah, ki jih je VOS izvršila jeseni 1943, proti temu protestiral pri SOE, je bil minister s strani vodstva te organizacije ostro zavrnjen.
Da misli avtorica, da so bile vosovske likvidacije upravičene, posredno izhaja iz njenega gledanja na vaške straže: da so jih »ustanovili« Italijani – niso jih torej zahtevali prebivalci iz samoobrambnih nagibov – in sicer z namenom, da bi »v svoji protikomunistični naravnanosti pomagale Italijanom preprečevati partizansko gibanje«. Poleg tega pa je bil tu tudi škof Rožman, ki je »netil državljansko vojno« in tako določil usodo »po vojni pobitih vernih domobrancev«, čeprav v dokumentu, ki ga navaja dr. Dornik Šubelj, ne stoji drugega kot Rožmanov pouk duhovnikom, kakšno stališče morajo imeti »do komunističnih pojavov v našem narodu.«
Za čas po vojni, ko je OZNA uprizorila svoj opus magnum, izvemo najprej to, da je po informacijah narodne zaščite, narodnoosvobodilnih odborov in posameznikov »izvajala selekcijo med zajetimi domobranci in drugimi predstavniki protirevolucionarnega tabora«. (To je seveda mit. Ob tem pomislimo, koliko mitoloških niti je avtorica vpletla v tkanino, ki jo je razstavila na zborovanju, ki naj bi vzpostavil distanco do mitov v zgodovinopisju!) Poleg tega pa je generalštab v začetku maja izdal ukaz, da je treba »pri ujetnikih upoštevati odredbe Ženevske konvencije« in poslal po en izvod te odredbe »vsem armadam«. Kako je pa potem prišlo do Umora, nam avtorica, izgubljena v množici irelevantnih podatkov, lakonično pove naslednje: »Ali so jih likvidirali po hitrem sojenju v skladu z obstoječo zakonodajo, kjer so bila divizijska sodišča pristojna tudi za vojne ujetnike, ali pa zgolj na ukaz poveljujočih, iz dokumentov ni razvidno.« Besedilo dr. Dornik Šubelj govori samo zase, zato se bomo od njega poslovili brez komentarja. Pripomnili bi le, da je kljub vsemu malo preveč prozorno. Lahko bi se bila malo bolj potrudila!
Z razmišljanjem Vsi antikomunisti – vsi demokrati želi Egon Pelikan zavrniti tiste oblike samoumevanja sedanje politične desnice – zvečine katoliške ali zgolj katoliške – ki v svoji sedanji demokratičnosti vidi nadaljevanje predvojne demokratske tradicije. V tem samoumevanju vidi avtor mitske prvine in misli, da jih je mogoče zagovarjati samo z »manipulacijo z zgodovinopisjem«. Zato jih izolira in priredi tako, da jih potem laže omaje in izniči – z argumenti, ki imajo že na prvi pogled na sebi vsaj toliko mitskega kot teze, ki jih zavrača.

Predvojna slovenska družba ni bila idealna – kot ni nobena – a je bila le taka, da ji ne moremo odrekati demokratičnega značaja. Nemalo se čudimo, da to lahko naredi zgodovinar, ki ne more – za ceno svoje strokovne integritete – uiti temu, da je ne bi videl v primerjavi s polstoletnim totalitarizmom, v katerega se je iztekla revolucija. Kdor ima pred sabo ti dve podobi in preiskuje mesto človeka v eni in drugi in pri tem ne vidi, da predvojna politična kultura človeka ni ukinjala, boljševiški totalitarizem pa je človeka ukinil do take mere, da ga ni dopuščal v nobeni od manifestacij, ki presegajo Eliotov »birth, copulation and death«.

Slovenski katoličani so čutili, da moderna pelje evropsko civilizacijo v krizo, ki se bo duhovno in politično razvila v totalitarno degradacijo človeka. Mislili so, da bodo z intenzivnim krščanskim obstajanjem na verskem (Mladci) in političnem področju (Stražarji) obvarovali domovino pred takim razvojem. Ko pa je v vojni, v kateri sta Slovenijo napadla italijanski fašizem in nemški nacizem, Slovenija doživela še boljševiško agresijo, se je izkazalo – pričakovano – da, vezani na civilizacijske norme, vsemu temu ne bodo kos. Danes ne bi smelo biti nikogar, ki vrh vsega ne bi videl tudi tega, kako drago so morali katoličani plačati svoje visoke ambicije. Tudi ljudje, kot je Pelikan, bi pred to ceno lahko začutili nekaj spoštovanja – vsaj tako, da med tem ko vsenaokrog šarijo z mitom, sami ne bi zapadali vanj.
»Politični katoličani« v Sloveniji ne bi, spričo boljševiške intransingentnosti, mogli z nobeno politiko in z nobenim, še tako virtuoznim zadržanjem, preprečiti katastrofe. Preprečila bi jo – pa še to ni gotovo – le prisebnost liberalcev in levih katolikov, da ne podprejo boljševiškega projekta in mu pomagajo do uspeha. Zakaj prisebnost ni tako pričakovana spremljevalka človekovih poti, kot bi si kdo morda mislil, nam pomaga nekoliko razumeti tudi prispevek Egona Pelikana v kranjskem zborniku.
Iz njegovega spisa je čutiti antikatoliški impulz. Njegova zavratna moč je v tem, da deluje iz začetne nereflektiranosti in da je, kot vsak praeiudicium, zunaj intelektualne kontrole. Najhujše pa je to, da njegove energetske silnice avtorju ne dovoljujejo, da bi videl skrajno zahteven in zapleten svet, ki je nastal po kolapsu moderne. Shema, ki nam jo je ponudil v Kranju, kaže, da poenostavlja. Antikomunizem danes ni prvenstveno miselni spopad z nekdanjo teorijo in prakso komunizma, ampak poizkus razumetja tega, iz česar je nastala njegova ideja: razumeti aporijo, v katero je pripeljala moderna in poiskati izhod iz nje – če izhod sploh je. Zato besedila dr. Pelikana ne moremo sprejeti kot napor misli, ki je svobodna v tem, da se ne podreja ničemur drugemu kot svoji normi. Pelikana ni obšlo spoznanje, da mora stopiti dovolj daleč stran, da bi se mu pokrajina, ki jo raziskuje, mogla pokazati v perspektivi.


Sklep


Ko je madžarski ministrski predsednik Viktor Orban 24. februarja 2002 v Budimpešti odpiral Muzej groze (Terrorhaza), je ob tem rekel, daje s tem dejanjem »zaloputnil vrata za bolnim dvajsetim stoletjem«. (Tony Judt, Postwar, str. 828) Če je s tem mislil, da morajo Madžari začeti novo življenje, je imel prav, če pa je mislil, da bodo novo življenje postavili na trdne temelje, da na to, kar so doživeli v 20. stoletju, ne bodo več mislili, bi morali biti Madžari do njegove sugestije zelo zadržani. V tem primeru bi bilo zares preveč tvegano in neodgovorno, če sedanja kultura ne bi nastavila zgodovine za svojo učiteljico.

To je tako važno zato, ker je ena od lekcij, ki jih lahko slišimo izza katedra boginje Klio, tudi tista, ki prinaša analizo in končni izračun treh stoletij evropskega razvoja ali evropske zgodovine. Če bomo to lekcijo pazljivo poslušali, nas bo poučila o tem, kaj iz česa nastane, ali bolje, kaj iz česa nujno nastane. Pod nobenim pogojem te lekcije ne smemo zamuditi ali prespati. Sicer bomo ostali nepoučeni glede tako važne reči, kot je ta, kaj si človek sme misliti o sebi. Čeprav nam kdo utegne očitati patos, bi danes na vprašanje »Komu zvoni?« tvegali odgovor, da zvoni Evropi. Zato bi lekcijo, ki jo lahko ponudi dvajseto stoletje, morali premisliti tako temeljito, kakor da bi šlo za najtežji rigoroz.
Ko pravimo, da gre za Evropo, prvenstveno ne mislimo na Evropsko unijo, ampak na civilizacijo. Ta eksplikacija je tolažljiva, zakaj za civilizacijo – v nasprotju z EU – vsak lahko nekaj naredi, pa naj bo njegov radius še tako majhen. Ta misel se nam zdi vzpodbudna. Zato bi jo radi podkrepili z odlomkom iz nekega spisa angleškega pisatelja konvertita Evelyna Waugha, ki smo ga prebrali v neki ameriški reviji (The New Criterion, sept, 2002): »Barbarstvo ni nikoli do konca poraženo; če nastopijo ugodne okoliščine, so povsem normalni možje in žene sposobni početi vsakršne krutosti. Nevarnost pa ne prihaja samo od huliganov, mi vsi smo potencialni rekruti za anarhijo. Neprestan napor je potreben, da ljudje živijo skupaj v miru; samo majhen del energije ostane za eksperimente, pa naj bodo še tako dobronamerni. Če se bodo zapornice odprle, bo orgija zunaj.«
S temo, ki smo jo izbrali za ta komentar, pa smo hoteli s svoje strani osvetliti spoznanje, s katerim nas je pred desetletji seznanil ruski pisatelj in disident Andrej Sinjavski, da je pot od piramid do Partenona zelo zahtevna, naporna, predvsem pa dolga, dolga. Hoteli smo opozoriti na staro trgovsko načelo: Caveat emptor – kupec naj gleda.